 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
53. Ljubljeni Janez (angleško)
Janez se od drugih apostolov razlikuje kot učenec, "ki ga je Jezus ljubil". (Jn 21,20) Kaže, da je užival poseben položaj kot Kristusov prijatelj in bil deležen mnogo znamenj Zveličarjevega zaupanja in ljubezni. Bil je eden med tremi, ki mu je bilo dovoljeno biti navzoč ob razodetju Kristusove slave na Gori spremenjenja in ob smrtnem boju v Getsemaniju. Janezovi oskrbi je Gospod zaupal svojo mater v poslednjih urah bolečin na križu.
Zveličarjeva naklonjenost do ljubljenega učenca je bila povrnjena z vso močjo goreče vdanosti. Janez se je oklenil Kristusa, kakor se trta oprime trdnega stebra. Zaradi Učitelja je kljuboval nevarnostim sodne dvorane in se mudil ob križu. Ob novici, da je Kristus vstal, je pohitel h grobu ter v svoji vnemi prehitel celo vihravega Petra.
Zaupna ljubezen in nesebična predanost, ki sta se razodevali v Janezovem življenju in značaju, sta krščanski cerkvi pomenili/539/ nauke neprecenljive vrednosti. Janez po naravi ni imel značajske lepote, ki se je razodela v poznejši izkušnji. Po naravi je imel resne pomanjkljivosti. Ni bil le ošaben, samozavesten in častihlepen, temveč tudi nagel in zamerljiv. Z bratom sta bila imenovana "sinova groma". Grešen značaj, želja po maščevanju in duh kritiziranja, vse to je bilo v ljubljenem učencu. Toda pod vsem tem je božanski Učitelj spoznal goreče, iskreno in ljubeče srce. Jezus je grajal njegovo sebičnost, razočaral njegovo častihlepje in preizkusil njegovo vero. Razodel pa mu je tisto, po čemer je hrepenelo njegovo srce â lepoto svetosti, preobražujočo moč ljubezni.
Pomanjkljivosti Janezovega značaja so se izrazito pokazale ob mnogih priložnostih med njegovim osebnim druženjem z Zveličarjem. Nekoč je Kristus pred seboj v vas Samarijanov poslal sle s prošnjo, naj ljudje zanj in za učence pripravijo prenočišče. Toda ko se je Zveličar približal mestu, so spoznali, da želi iti naprej proti Jeruzalemu. To je pri Samarijanih izzvalo zavist, in namesto da bi ga povabili, da bi ostal pri njih, so mu celo odrekli uslugo, ki bi jo sicer izkazali navadnemu popotniku. Jezus nikoli nikomur ne vsiljuje svoje navzočnosti in Samarijani so izgubili blagoslov, ki bi ga lahko prejeli, če bi ga povabili, da bi bil njihov gost.
Učenci so vedeli, da je Kristus nameraval blagosloviti Samarijane s svojo navzočnostjo. Zaradi brezčutnosti, zavisti in nespoštovanja, ki so ga Samarijani izkazali do njihovega Učitelja, so bili učenci presenečeni in užaljeni. Posebno se je to pokazalo/540/ pri Janezu in Jakobu. Takšno ravnanje z njim, ki so ga sami tako zelo spoštovali, se jim je zdelo prehudo zlo, da bi lahko ušlo takojšnjemu kaznovanju. V svoji vnemi sta rekla: "Gospod, hočeš li, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil?" (Lk 9,54) To se je nanašalo na uničenje samarijanskih poveljnikov in njihovih vojakov, ki so bili poslani prijet preroka Elija. Presenečena sta bila, ko sta videla, da so njune besede prizadele Jezusa. Še bolj ju je presenetilo, ko sta slišala njegov ukor: "Ne veste, kakšnega duha ste. Sin človekov namreč ni prišel pogubljat človeških duš, ampak reševat." (Lk 9,55)
Kristusovemu poslanstvu je tuje siliti ljudi, da bi ga sprejeli. Satan in ljudje, ki jih podžiga njegov duho, želijo prisiliti vest. Ljudje, ki so zavezniki hudobnih angelov pod pretvezo gorečnosti za pravičnost, včasih povzročijo trpljenje svojim bližnjim, da bi jih pridobili za svoje verske zamisli. Ampak Kristus vedno izkazuje usmiljenje, vedno jih želi pridobiti z razodevanjem svoje ljubezni. V srcu ne dopušča tekmeca, niti ne sprejme polovične službe. Želi pa edino prostovoljno službo, voljno izročitev srca, ki ga priganja ljubezen.
Ob drugi priložnosti sta Jakob in Janez po svoji materi zaprosila, da bi jima bilo dovoljeno zasesti najvišje častne položaje v Kristusovem kraljestvu. Kljub temu da je Kristus ponovil nauk o naravi svojega kraljestva, sta ta dva mlada učenca še vedno gojila up o Mesiju, ki bo zasedel svoj prestol in kraljevsko moč skladno s/541/ človeškimi željami. Mati, ki si je za svoja sinova prav tako želela častni položaj v tem kraljestvu, je prosila: "Reci, naj sedita ta dva moja sinova, eden na tvoji desnici in drugi na levici, v tvojem kraljestvu." (Mt 20,21)
Zveličar pa je odvrnil: "Ne veste, kaj prosite. Ali moreta piti kelih, ki mi ga bo skoraj piti?" (Mt 20,22) Spomnila sta se njegovih skrivnostnih besed, ki so naznačevale preizkušnjo in trpljenje, a vendar sta samozaupno odgovorila: "Moreva." Za najvišjo čast bi si štela, če bi lahko dokazala svojo zvestobo tako, da bi delila vse, kar bo doletelo njunega Gospoda.
Kristus je dejal: "Moj kelih bosta sicer pila." (Mt 20,23) V mislih je imel križ namesto prestola ter dva hudodelca ob svoji desnici in levici. Jakob in Janez bosta delila s svojim Učiteljem trpljenje â eden bo obsojen na hitro smrt z obglavljenjem, drugi pa bo najdlje od vseh učencev sledil svojemu Učitelju v delu, sramoti in preganjanju. Nadaljeval je: "Ali da bi sedela na moji desnici in na levici, ne morem jaz dati, a da se to tistim, ki jim je pripravljeno od mojega Očeta." (Mt 20,23)
Jezus je razumel vzrok, ki je spodbudil prošnjo, zato je pokaral ošabnost in stremuštvo teh dveh učencev: "Veste, da knezi narodov tem gospodujejo in da jih velikaši siloma vladajo. Ne bo pa tako med vami: ampak kdor koli hoče postati velik med vami, vam bodi služabnik, in kdor koli hoče biti prvi med vami, vam bodi hlapec. Kakor/542/ tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mt 20,25-28)
V Božjem kraljestvu se položaj ne pridobi s pristranskostjo. Ne da se ga zaslužiti niti prejeti s samovoljno podelitvijo. Je sad značaja. Krona in prestol sta znamenji doseženega stanja â znamenji zmage nad svojim jazom po milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Dolgo po tistem, ko je bil Janez spravljen v skladnost s Kristusom po deleštvu v njegovem trpljenju, mu je Gospod Jezus razodel, kaj je pogoj za tesno občestvo z njegovim kraljestvom. Kristus je dejal: "Njemu, kdor premaga, dam sedeti z menoj na svojem prestolu, kakor sem tudi jaz premagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol." (Raz 3,21) Najbližje ob Kristusu bo stal ta, ki je najbolj prežet z njegovim duhom samopožrtvovalne ljubezni â ljubezni, ki "se ne hvali, se ne napihuje, ... ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega" (1 Kor 13,4.5) â ljubezni, ki je spodbudila učenca, kakor je spodbudila Gospoda, da je dal vse, živel in delal in se žrtvoval celo do smrti za zveličanje človeštva.
Ob drugi priložnosti sta se Jakob in Janez v svojem zgodnjem evangeljskem delu srečala z nekom, ki je izganjal hudiče v Kristusovem imenu, čeprav ni bil njegov priznan sledilec. Učenca sta človeku prepovedala delati in menila sta, da delata prav. Toda ko sta o tem poročala Kristusu, ju je okaral, rekoč: "Ne branite mu, zakaj nikogar ni, ki bi storil čudež z mojim imenom, in/543/ bi mogel brž slabo govoriti o meni." (Mr 9,39) Nikogar, ki se je kakor koli izkazal prijateljskega do Kristusa, se ne sme zavrniti. Učenci ne smejo biti ozkosrčnega in izključevalnega duha, temveč morajo razodevati enako daljnosežno naklonjenost, ki so jo videli pri svojem Učitelju. Jakob in Janez sta menila, da sta imela v mislih Gospodovo čast, ko sta ustavila tega človeka. Zdaj pa sta uvidela, da sta bila le zavistna. Priznala sta svojo zmoto in sprejela ukor.
Janezu so bili najpomembnejši Kristusovi nauki, ki so predočali krotkost, ponižnost in ljubezen kot nujno za rast v milosti in usposobljenost za njegovo delo. Cenil je vsak nauk in neprestano poskušal uskladiti svoje življenje z božanskim zgledom. Janez je pričel dojemati Kristusovo slavo â ne kot posvetni blišč in moč, po katerih je bil naučen hrepeneti, marveč "slavo kakor Edinorojenega od Očeta, (ki je) polna milosti in resnice". (Jn 1,14)
Globina in gorečnost Janezove ljubezni do Učitelja nista bili vzrok Kristusove ljubezni do njega, marveč sad te ljubezni. Janez je želel postati podoben Jezusu in pod vplivom Kristusove ljubezni je postal krotak in ponižen. Njegov jaz je bil skrit v Jezusu. Janez se je podredil moči čudovitega življenja bolj kakor vsi drugi njegovi družabniki. Rekel je: "In življenje se je razodelo, in videli smo. In od njegove polnosti smo vsi prejeli, in to milost za milost." (1 Jn 1,2; Jn 1,16) Janez je Zveličarja poznal iz osebnih izkušenj. Nauki njegovega Učitelja/544/ so bili vrezani v njegovo srce. Ko je pričal o Zveličarjevi milosti, je bil njegov preprost jezik zgovoren zaradi ljubezni, ki je prežemala celotno njegovo bitje.
Janeza je globoka ljubezen do Kristusa vodila, da je želel biti čisto blizu njega. Zveličar je ljubil vseh dvanajst, toda Janez je bil najbolj dojemljivega duha. Bil je mlajši od drugih in je svoje srce odprl Jezusu s popolnim otroškim zaupanjem. Tako se je še bolj uglasil s Kristusom, po njem pa je Zveličar ljudem sporočil najgloblje duhovne nauke.
Jezus ljubi nje, ki s svojim življenjem predočujejo Očeta. Janez pa je znal govoriti o Očetovi ljubezni kakor nihče drug izmed učencev. Bližnjim je razodel to, kar je občutil v lastnem srcu, in v svojem značaju prikazal Božje lastnosti. Na njegovem obrazu je bila izražena Gospodova slava. Lepota svetosti, ki ga je preobrazila, je s Kristusu podobnim sijajem odsevala z njegovega obličja. V občudovanju in ljubezni je opazoval Zveličarja, dokler ni postala njegova edina želja biti podoben Kristusu in biti z njim v občestvu, njegov značaj pa je odseval značaj njegovega Učitelja.
Rekel je: "Poglejte, koliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci. ... Ljubljeni, sedaj smo Božji otroci, a ni se še pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, podobni njemu, ker ga bomo videli, kakor je." (1 Jn 3,1.2)/545/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!