Vsebina

Nazaj

Naprej

Dejanja apostolov (Ellen G. White)

52. Stanoviten do konca (angleško)

Temeljno besedilo: 2 Pet

V drugem pismu, katero je Peter naslovil "njim, ki so zadobili z nami enako dragoceno vero", (2 Pt 1,1) je apostol razložil božanski načrt za razvoj krščanskega značaja. Pisal je:

"Milost vam in mir naj se pomnoži v spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda; kakor nam je njegova Božja moč podarila vse, kar služi v življenje in pobožnost, po spoznanju njega, ki nas je poklical po lastni slavi in kreposti, po čemer nam je podaril dragocene in največje obljube, da postanete po njih deležniki Božje narave, ko ste ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje.

Prav zato si prizadevajte z vso gorečnostjo ter kažite v svoji veri krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanju pa zmernost, v zmernosti pa stanovitnost, v stanovitnosti pa pobožnost, v pobožnosti pa bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen do vseh. Kajti če so te čednosti v vas in se množe,/529/ napravljajo, da niste nedelavni in nerodovitni v spoznanju našega Gospoda Jezusa Kristusa." (2 Pt 1,2-8)

Te besede so polne pouka in zadenejo bistvo zmage. Apostol predstavlja vernikom lestev krščanskega napredovanja, katere vsak klin predstavlja napredek v poznavanju Boga in pri vzpenjanju po njej ni ustavljanja. Vera, krepost, spoznanje, zmernost, potrpežljivost, pobožnost, bratoljubje in ljubezen so klini na lestvi. Rešeni smo z vzpenjanjem po njih, s plezanjem korak za korakom do višine Kristusovega želenega cilja za nas. Tako nam On postane modrost, pravičnost, posvečenje in odrešitev.

Bog je poklical svoje ljudstvo v slavo in krepost, in to se bo razodelo v življenju vseh, ki so resnično povezani z njim. Ko postanejo sodeležniki nebeškega daru, napredujejo do popolnosti in jih "Božja moč čuva in po veri ohrani". (1 Pt 1,5) Božja slava je v tem, da daje svojo krepost svojim otrokom. Bog želi videti, da ljudje dosežejo najvišja merila, in ko se z vero oprimejo Kristusove moči, se sklicujejo na njegove zanesljive obljube in si jih lastijo ter z vztrajnostjo, ki je ni mogoče odpraviti, prosijo za moč Svetega Duha, bodo v njem dopolnjeni.

Ko je vernik prejel vero evangelija, je njegovo naslednje delo pridajati čednosti svojemu značaju in tako očistiti srce in pripraviti um za sprejem spoznanja o Bogu. To spoznanje je temelj/530/ vsake prave vzgoje in vsake prave službe. Je edina prava zaščita pred skušnjavo in samo po njem se lahko doseže značajska podobnost Bogu. Po spoznanju Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa je verniku darovano "vse, kar služi v življenje in pobožnost". (2 Pt 1,3) Noben dober dar ni prikrajšan njemu, ki si iskreno želi doseči Božjo pravičnost.

Kristus pravi: "Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa." (Jn 17,3) Prerok Jeremija pa pravi: "Ne hvali se modri s svojo modrostjo, in ne hvali se mogočni s svojo mogočnostjo, tudi ne bogati s svojim bogastvom; ampak s tem naj se hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz Gospod, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji; kajti to mi je po volji, govori Gospod." (Jer 9,23.24) Človeški um le s težavo dojame širino, globino in višino duhovnih dosežkov njega, ki si pridobi to znanje.

Vsak lahko na svojem področju doseže popolnost krščanskega značaja. S Kristusovo daritvijo je bilo poskrbljeno, da vernik prejme vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Bog nas vabi, da dosežemo merilo popolnosti in pred nas postavlja zgled Kristusovega značaja. V svoji človeški naravi, ki je bila dovršena z življenjem neprestanega upiranja zlu, je Zveličar pokazal, da lahko ljudje v sodelovanju z Božanstvom v tem življenju dosežejo popolnost značaja. V tem imamo Božje zagotovilo, da lahko tudi mi dosežemo popolno zmago./531/

Verniku je ponujena čudovita možnost, da postane podoben Kristusu, poslušen vsem načelom zakona. Sam človek pa je popolnoma nezmožen doseči to stanje. Svetost, ki jo po Božji besedi moramo imeti, da bi lahko bili zveličani, je sad delovanja božanske milosti, ko se poslušno priklonimo vzgoji in omejevalnim vplivom Duha resnice. Človekova poslušnost je lahko popolna samo zaradi kadila Kristusove pravičnosti, ki z božansko vonjavo napolnjuje vsako dejanje poslušnosti. Kristjanova vloga je zdržati v premagovanju vsake hibe. Neprestano naj moli k Zveličarju, da bi ozdravil slabosti njegove zaradi greha bolne duše. Sam nima ne modrosti ne moči, da bi premagal; to pripada Gospodu. On pa to daje njim, ki ga v ponižnosti in skrušenosti prosijo za pomoč.

Preobrazba iz neposvečenosti v svetost je nenehna. Dan za dnem Bog dela za človekovo posvečenje, človek pa pri tem sodeluje z njim in si vztrajno prizadeva gojiti pravilne navade. Vrlino mora dodajati vrlini. Ko tako deluje po načrtu seštevanja, Bog zanj dela po načrtu množenja. Naš Zveličar je vedno pripravljen slišati in uslišati molitev skrušenega srca. Milost in mir se pomnožujeta njim, ki so mu zvesti. Rad jim podeljuje blagoslove, ki jih potrebujejo v boju zoper zla, katera jih obdajajo.

Obstajajo takšni, ki se poskušajo povzpeti po lestvi krščanskega napredovanja, pri tem pa se začnejo zanašati na človeško moč ter kmalu izgubijo spred oči Jezusa,/532/ Začetnika in Dovrševalca svoje vere. Posledica je neuspeh — izguba vsega, kar je pridobljeno. Zares je žalostno stanje njih, ki se na poti utrudijo in dovolijo sovražniku ljudi, da jih oropa krščanskih kreposti, ki so se razvijale v njihovem srcu in življenju. Apostol je zapisal: "Kdor namreč nima teh, je slep, kratkoviden, ker je pozabil, da je očiščen svojih starih grehov." (2 Pt 1,9)

Apostol Peter je imel v duhovnosti dolgoletno izkušnjo. Njegova vera v Božjo moč, da reši, se je z leti okrepila, dokler ni brez dvoma nazorno dokazal, da ne obstaja možnost neuspeha zanj, ki po veri napreduje in se vzpenja klin za klinom vedno le navzgor in dalje do najvišjega klina lestve, ki sega do nebeških vrat.

Mnogo let je Peter vernikom predočal potrebo po neprestani rasti v milosti in v spoznanju resnice. Zdaj pa, ker je vedel, da bo kmalu poklican pretrpeti mučeniško smrt za svojo vero, je še enkrat usmeril pozornost k dragocenim prednostim, ki so dosegljive vsakemu verniku. Ostareli učenec je bil popolnoma prepričan o svoji veri, zato je opominjal svoje brate, da se neomajno držijo cilja krščanskega življenja. Rotil je: "Zato se, bratje, tem bolj trudite, da utrdite svoj poklic in izvoljenje; kajti če tako delate, se nikdar ne spotaknete. Tako namreč vam bo dan zmagoslaven vhod v večno kraljestvo našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa." (2 Pt 1,10.11) Kako dragoceno zagotovilo! Veličastno je upanje vernika, ko z vero napreduje proti višinam krščanske popolnosti!/533/

Apostol je nadaljeval: "Zato ne bom vnemar pustil, vedno vas tega spominjati, dasi to veste in ste utrjeni v dani vam resnici. Menim pa, da je prav, dokler sem v tej koči, da vas spodbujam, kličoč vam to v spomin, ker vem, da moram skoraj odložiti svojo kočo, kakor mi je tudi naš Gospod Jezus Kristus naznanil. Potrudim pa se, da se morete tudi vsak čas po mojem odhodu spominjati tega." (2 Pt 1,12-15)

Apostol je bil dobro usposobljen, da je lahko govoril o Božjih namenih za človeški rod, saj je med Kristusovo pozemsko službo videl in slišal veliko o Božjem kraljestvu. Vernike je spomnil: "Kajti nismo se držali izmišljenih basni, ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, marveč sami smo videli in bili priče njegovega veličastva. Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je prišel tak glas od veličastne slave: Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji; in ta glas smo mi slišali, da je prišel iz neba, ko smo bili z njim na sveti gori." (2 Pt 1,16-18)

Ne glede na prepričljivost tega dokaza o zanesljivosti vernikovega upanja je obstajal še prepričljivejši dokaz v pričevanju preroštva, po katerem bi bila vera vseh potrjena in varno zasidrana. Peter pravi: "In imamo preroško besedo tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide/534/ v vaših srcih; to najprej spoznavajoč, da se nobeno prerokovanje Pisma ne godi po lastnem razlaganju. Zakaj prerokovanje ni nikdar prišlo po človeški volji, temveč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil Sveti Duh." (2 Pt 1,19-21)

Apostol je s poviševanjem trdne preroške besede kot varnega vodnika v nevarnih časih resno posvaril cerkev pred baklo lažnega preroštva, ki jo bodo povzdigovali lažni učitelji, ko bodo naskrivaj vnesli "krive nauke in zatajevali celo Gospoda". (2 Pt 2,1) Te lažne učitelje, ki bodo vstali v cerkvi in jih bodo imeli mnogi njihovi bratje v veri za prave, je apostol primerjal s "studenci brez vode in megle, ki jih goni vihar, ki jim je shranjen mrak večne teme". (2 Pt 2,17) Dejal je: "Njihovo poslednje je postalo hujše od prvega. Kajti boljše bi jim bilo, da bi ne bili spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so se po spoznanju obrnili zopet od dane jim svete zapovedi." (2 Pt 2,20.21)

Peter je gledal skozi veke v čas konca, in je pod navdihnjenjem opisal razmere, ki bodo obstajale na svetu tik pred drugim Kristusovim prihodom. Zapisal je: "Da pridejo v zadnjih dneh posmehovalci z zasmehovanjem, ki žive po lastnih poželenjih in govore: Kje je obljuba njegovega prihoda? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve." (2 Pt 3,3.4) Toda "ko pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba." (1 Tes 5,3) Vendar pa sovražnikove zvijače ne bodo prevarale vseh. Ko se bo približal konec vseh pozemskih stvari, bodo/535/ zvesti zmožni razločiti znamenja časov. Veliko število teh, ki se imajo za kristjane, bo zanikalo svojo vero s svojimi deli, obstajal pa bo ostanek, ki bo zdržal do konca.

Peter je v svojem srcu ohranil živo upanje na Kristusovo vrnitev in je cerkvi zagotovil zanesljivo izpolnitev Zveličarjeve obljube: "In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi." (Jn 14,3) Preizkušanim in zvestim se bo morda zdelo, da se s prihodom odlaša, toda apostol jim je zagotovil: "Gospod ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temveč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do spokorjenja. Pride pa Gospodov dan kakor tat, v katerem preidejo nebesa z velikim ropotom in prvine razpadejo v požaru in zemlja in vsa dela na njej zgore.

Ker ima torej vse to razpasti, koliki morate biti vi v svetem življenju in pobožnosti, ki čakate in pospešujete prihod Božjega dneva, spričo katerega razpadejo nebesa v ognju in se prvine goreč raztope. Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po njegovi obljubi, v katerih prebiva pravičnost.

Zato, ljubljeni, trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru. In potrpežljivost našega Gospoda imejte za zveličanje; kakor vam je tudi ljubljeni naš brat Pavel pisal po dani mu modrosti./536/ ... Vi torej, ljubljeni, ki to naprej veste, pazite, da vas zmota pregrešnih ne potegne za seboj in ne padete iz lastnega trdnega stanja, temveč rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa." (2 Pt 3,9-17)

Po Božji previdnosti je bilo Petru dovoljeno končati svoje delo v Rimu. Tam je cesar Neron ukazal, da ga zaprejo približno v času, ko je bil Pavel nazadnje zaprt. Tako naj bi dva izkušena apostola, ki sta bila mnogo let oddaljena drug od drugega pri svojem delu, zadnjič pričala za Kristusa v svetovni prestolnici in na njena tla izlila svojo kri kot seme obilne žetve svetih in mučencev.

Od svoje ponovne uveljavitve, potem ko je zatajil Kristusa, je Peter neustrašno kljuboval nevarnosti in pokazal plemenit pogum v oznanjevanju križanega, vstalega in v nebo vzetega Zveličarja. Ko je ležal v svoji celici, si je v spomin priklical besede, ki mu jih je namenil Kristus: "Resnično, resnično ti pravim: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in hodil, kamor si hotel; ko se pa postaraš, raztegneš svoje roke in drugi te opaše, in te povleče, kamor ti nočeš." (Jn 21,18) Tako je Jezus učencu oznanil sam način njegove smrti in celo napovedal, da bo raztegnil roke na križu.

Peter je bil kot Jud in tujec obsojen na bičanje in križanje. V pričakovanju svoje strašne smrti se je apostol spomnil svojega velikega greha, ko je zatajil Jezusa v uri njegove preizkušnje. Ker nekoč ni bil pripravljen sprejeti/537/ križa, se je imel sedaj za srečnega, da lahko da svoje življenje za evangelij. Zdelo se mu je edino, da je zanj, ki je zatajil Gospoda, prevelika čast umreti enako, kakor je umrl njegov Učitelj. Peter se je iskreno spokoril za ta greh, in Kristus mu je odpustil, kar se kaže v visokem pooblastilu, naj pase ovce in jagnjeta. Toda sam sebi ni mogel nikoli odpustiti. Niti misel na smrtni boj zadnjega strašnega prizora ni mogla zmanjšati grenkobe njegove žalosti in spokorjenja. Kot zadnjo uslugo si je od rabljev izprosil, da bi ga pribili na križ z glavo navzdol. Tej prošnji so ugodili in na tak način je umrl veliki apostol Peter./538/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!