 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
54. Zvesta priča (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Jan; 2 Jan; 3 Jan
Po Kristusovem vnebohodu se je Janez izkazal kot zvest in iskren delavec za Učitelja. Z drugimi učenci je bil deležen izlivanja Duha o petdesetnici. Tako je z novo vnemo in močjo dalje oznanjeval ljudem besede življenja in vodil njihove misli k Nevidnemu. Bil je mogočen, goreč in globoko prepričan pridigar. Z izbranimi besedami in z melodičnim glasom je opisoval Kristusove besede in delo ter govoril tako, da je vplival na srca poslušalcev. Značilnost njegovega poučevanja so bile preprostost besed, veličastna moč resnic, ki jih je podajal, in gorečnost. Vse to mu je odprlo dostop do vseh slojev.
Apostolovo življenje se je ujemalo z njegovimi nauki. Ljubezen do Kristusa, ki je gorela v njegovem srcu, ga je spodbujala, da je resno in neutrudno delal za svoje bližnje, še posebej za sovernike v krščanski cerkvi./546/
Kristus je prvim učencem ukazal, naj ljubijo drug drugega, kakor jih je On. Tako naj bi pričali svetu, da Kristus, upanje slave, živi v njih. Rekel je: "Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj." (Jn 13,34) Ko so bile izgovorjene te besede, jih učenci niso mogli razumeti. Toda potem, ko so bili priče Kristusovemu trpljenju, križanju, vstajenju in vnebohodu ter so o petdesetnici prejeli Svetega Duha, so jasneje dojeli Božjo ljubezen in njeno naravo, kakršno morajo imeti drug do drugega. Tedaj je lahko Janez rekel sovernikom:
"V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal življenje za nas; tudi mi moramo dati življenje za brate." (1 Jn 3,16)
Po prihodu Svetega Duha, ko so učenci širili sporočilo o živem Zveličarju, je bila njihova edina želja zveličanje ljudi. Veselili so se v sladkosti občestva s svetimi. Bili so nežni, pozorni, nesebični in pripravljeni žrtvovati se za resnico. Z vsakdanjim medsebojnim občestvom so razodevali ljubezen, ki jim jo je zapovedal Kristus. Z nesebičnimi besedami in dejanji so se trudili prižgati to ljubezen v srcih drugih.
Verniki bi morali vedno gojiti takšno ljubezen. Napredovati bi morali v voljni poslušnosti novi zapovedi. Tako tesno bi morali biti povezani s Kristusom, da/547/ bi bili zmožni izpolniti vse njegove zahteve. Njihovo življenje bi moralo poveličevati moč Zveličarja, ki jih lahko opraviči s svojo pravičnostjo.
Postopno pa je nastala sprememba. Verniki so začeli v drugih iskati napake. Med razmišljanjem o napakah so odstopili prostor neprizanesljivemu kritiziranju, spred oči pa so izgubili Zveličarja in njegovo ljubezen. Postali so zelo natančni v izpolnjevanju zunanjih obredov, namesto da bi dejavno izvajali vero, so nadrobno razpravljali o njej. V svoji vnemi, da bi obsodili druge, so spregledali lastne napake. Izgubili so bratsko ljubezen, ki jim jo je zapovedal Kristus, in, kar je najbolj žalostno, niso se zavedali svoje izgube. Niso spoznali, da veselje in sreča izginjata iz njihovega življenja in da bodo kmalu hodili v temi, ker so iz svojega srca odstranili ljubezen do Boga.
Ko je Janez spoznal, da bratska ljubezen v cerkvi umira, je vernike opomnil o stalni nujnosti te ljubezni. Njegova pisma cerkvi so polna te skrbi. Zapisal je: "Ljubljeni, ljubimo se med seboj; kajti ljubezen je iz Boga, in vsak, kdor ljubi, je rojen iz Boga in spoznava Boga. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen v nas, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je On ljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil, dolžni smo tudi mi ljubiti se med seboj." (1 Jn 4,7-11)
O izrednem pomenu izkazovanja te ljubezni med verniki pa je apostol zapisal: "Zopet vam pišemo novo zapoved,/548/ kar je resnično v njem in v vas; ker tema gine in prava luč še sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa sovraži svojega brata, v temi je še do sedaj. Kdor ljubi svojega brata, ostaja v luči in pohujšanja ni v njem. Kdor pa sovraži svojega brata, je v temi in hodi po temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči. Kajti to je oznanilo, ki ste ga slišali od začetka: naj se ljubimo med seboj. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. Vsak, kdor sovraži svojega brata, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem. V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal življenje za nas, tudi mi moramo dati življenje za brate." (1 Jn 2,8-11; 3,11.14-16)
Nasprotovanje sveta ni največja grožnja Kristusovi cerkvi. Zlo, ki se goji v srcu vernikov, jim povzroča najhujšo nesrečo in zagotovo zavira napredek Božjega dela. Ni je bolj zanesljive poti za slabljenje duhovnosti kakor gojenje zavisti, sumničenje, iskanje napak in zlobna ugibanja. Po drugi strani pa je najmočnejše pričevanje, da je Bog poslal svojega Sina na svet, skladnost in občestvo med ljudmi različnih nagnjenj, ki sestavljajo cerkev. Kristusovi sledilci imajo prednost podati takšno pričevanje. Da pa bi to dosegli, se morajo izročiti Kristusovi zapovedi. Njihov značaj mora biti podoben njegovemu značaju in njihova volja njegovi./549/
Kristus je rekel: "Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil." (Jn 13,34) Kako čudovita izjava, toda kako slabo izvajana! V Božji cerkvi danes na žalost primanjkuje bratske ljubezni. Mnogi, ki trdijo, da ljubijo Zveličarja, ne ljubijo drug drugega. Neverniki gledajo, da bi opazili, ali vera teh, ki se imajo za kristjane, opravlja posvečujoč vpliv na njihovo življenje. Hitro zapazijo pomanjkljivosti v značaju ter protislovje v delovanju. Kristjani ne smejo privoščiti sovražniku, da kaže za njimi in govori: Poglejte, kako se ti ljudje med seboj sovražijo, čeprav stojijo pod Kristusovim praporom. Kristjani so vsi člani ene družine, vsi otroci istega nebeškega Očeta in imajo isto blagoslovljeno upanje na nesmrtnost. Vez, ki jih združuje, bi morala biti zelo tesna in nežna.
Božanska ljubezen pošilja srcu najbolj ganljivo vabilo, ko nas vabi, naj pokažemo enako nežno sočutje, ki ga je razodel Kristus. Samo tisti, ki nesebično ljubi svojega brata, ima pravo ljubezen do Boga. Pravi kristjan ne bo nalašč dovolil človeku v nevarnosti in potrebi, da odide neposvarjen in prepuščen samemu sebi. Zanj bo poskrbel. Ne bo brezbrižen do grešnih in ne bo dopustil, da bi se še bolj pogreznili v nesrečo in malodušje ali padli na Satanovem bojišču.
Kdor ni nikoli izkusil nežne in pritegujoče Kristusove ljubezni, ne more voditi drugih k izviru življenja. Njegova ljubezen v srcu je gibalna moč, ki spodbuja ljudi,/550/ da Jezusa razodevajo v pogovoru v nežnem in sočutnem duhu ter dvigujejo moralno življenje njih, s katerimi se družijo. Krščanski delavci, ki so uspešni v svojem prizadevanju, morajo poznati Kristusa; da bi ga poznali, morajo spoznati njegovo ljubezen. V nebesih se njihova sposobnost kot delavcev meri po njihovi zmožnosti ljubiti, kakor je ljubil Kristus, in delati, kakor je delal On.
Apostol je pisal: "Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici." (1 Jn 3,18) Popolnost krščanskega značaja se doseže, ko iz duše neprestano izvira spodbuda, da drugim pomagamo in smo jim v blagoslov. Ozračje te ljubezni obdaja vernikovo srce in ga naredi za dišavo življenja ter omogoča Bogu, da blagoslavlja njegovo delo.
Vzvišena ljubezen do Boga in nesebična medsebojna ljubezen â to je najlepši dar, ki nam ga lahko podari nebeški Oče. Ta ljubezen ni nagon, marveč božansko načelo, trajna sila. Neposvečeno srce je ne more ustvariti ali doseči. Obstaja samo v srcu, v katerem kraljuje Jezus. "Mi ga ljubimo, ker nas je On prvi ljubil." (1 Jn 4,19) V srcu, ki je prenovljeno z božansko milostjo, je ljubezen prevladujoče načelo delovanja. Ta spreminja značaj, kroti nagone, nadzira strasti in plemeniti čustva. Ta ljubezen, ki jo gojimo v srcu, sladi življenje in izžareva vpliv, ki plemeniti vse okoli sebe.
Janez si je prizadeval voditi vernike, da bi razumeli vzvišene prednosti, ki jih bodo prejeli z uporabo duha ljubezni. Ko ta odrešujoča moč napolni srce, nadzira vse druge vzgibe in dviguje tega, ki jo ima,/551/ nad popačene vplive sveta. In ko bo tej ljubezni dovoljeno popolnoma upravljati in postati gonilna sila v življenju, bodo popolnoma zaupali v Boga ter se zanašali nanj in na njegovo ravnanje z njimi. Potem bodo lahko prišli k njemu v polnem zaupanju vere, saj bodo vedeli, da bodo od njega prejeli vse, kar potrebujejo za sedanje in prihodnje dobro. Zapisal je: "V tem se je dopolnila ljubezen pri nas, da imamo trdno zaupanje ob dnevu sodbe; ker kakor je On, smo tudi mi na tem svetu. Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen izganja strah. In to je trdno zaupanje, ki ga imamo do njega, da nas sliši, če kaj prosimo po njegovi volji; in če vemo, da nas sliši, ... vemo, da nam je izpolnjeno, česar smo ga prosili." (1 Jn 4,17.18; 5,14.15)
"Če se pa kdo pregreši, imamo Odvetnika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega; in On je sprava za naše grehe, ne pa samo za naše, ampak tudi za grehe vsega sveta. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice." (1 Jn 2,1.2; 1,9) Pogoji, da dobimo od Boga milost, so preprosti in razumljivi. Gospod ne zahteva, da naredimo kakšna mučna dejanja, da bi bili deležni odpuščanja. Ni nam treba na dolgo in utrudljivo romanje ali pa opraviti boleče pokore, da bi priporočili svojo dušo nebeškemu Bogu ali se spokorili za greh. Kdor se svojih grehov "obtoži in jih zapusti, doseže usmiljenje". (Prg 28,13)
V nebeških dvorih se Kristus poteguje za svojo cerkev â poteguje se zanje, za katere je plačal odkupnino/552/ s svojo krvjo. Niti stoletja niti dolga obdobja ne morejo zmanjšati moči njegove spravne daritve. Niti življenje niti smrt, niti globina niti višina nas ne morejo ločiti od Božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, pa ne zato, ker se ga mi tako trdno oprijemamo, temveč zato, ker nas On tako trdno drži. Ko bi bilo naše zveličanje odvisno od naših prizadevanj, ne bi mogli biti rešeni; odvisno pa je od njega, ki stoji za vsemi obljubami. Naše oprijemanje zanj je lahko videti slabotno, toda njegova ljubezen je kakor ljubezen starejšega brata; dokler koli namreč vzdržujemo svoje občestvo z njim, nas ne more nihče iztrgati iz njegove roke.
Ko so minevala leta in je število vernikov raslo, je Janez delal še z večjo zvestobo in gorečnostjo za sovernike. Časi so bili za cerkev nevarni. Povsod so obstajale satanske prevare. Z napačnim prikazovanjem in lažmi so Satanovi poslanci poskušali zbuditi nasprotovanje zoper Kristusove nauke. Posledica tega je bila, da so cerkev ogrožali odpad in krivoverstva. Nekateri, ki so priznavali Kristusa, so trdili, da jih je njegova ljubezen osvobodila poslušnosti Božjemu zakonu. Po drugi strani so mnogi menili, da je nujno izpolnjevati judovske običaje in obrede; da samo izpolnjevanje zakona brez vere v Kristusovo kri zadostuje za zveličanje. Nekateri so menili, da je bil Kristus dober človek, zanikali pa so njegovo božanstvo. Drugi, ki so se pretvarjali, da so zvesti Božjemu delu, so bili zapeljivci in so se dejansko odpovedali Kristusu in njegovemu evangeliju. Ker so sami živeli v grehu, so v cerkev vnašali krivo vero. Tako so bili mnogi zapeljani v blodnjak dvoma in zmot./553/
Janeza je zaskrbelo, ko je videl, da se v cerkev plazijo strupene zmote. Videl je nevarnosti, katerim je bila izpostavljena cerkev, z njimi pa se je spopadel pripravljen in odločen. Janezova pisma izžarevajo duha ljubezni. Zdi se, kakor da jih je napisal s peresom, pomočenim v ljubezen. Ko pa je prišel v stik z njimi, ki so prestopali Božji zakon in hkrati trdili, da živijo brezgrešno, jih je brez omahovanja posvaril pred njihovo strašno zmoto.
Ko je pisal pomočnici v evangeljskem delu, ženski dobrega slovesa in velikega vpliva, je dejal: "Kajti mnogi sleparji so prišli na svet, ki ne pripoznavajo Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu. Ta je slepar in antikrist. Pazite nase, da ne izgubite, kar ste pridelali, temveč prejmete popolno plačilo. Kdor koli prestopa in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor ostaja v nauku, ta ima Očeta in Sina. Če kdo prihaja k vam in ne prinaša tega nauka, ne sprejmite ga v hišo in ne pozdravljajte ga; kajti kdor ga pozdravlja, se udeležuje njegovih hudobnih del." (2 Jn 7-11)
Pravico imamo enako kakor ljubljeni učenec presojati nje, ki trdijo, da so v Kristusu, živijo pa v teptanju Božjega zakona. V zadnjih dneh obstajajo grehi, podobne tistim, ki so grozili napredku prakrščanske cerkve. Zato bi si morali skrbno zapomniti nasvete apostola Janeza o teh zadevah. "Ljubezen" je vzklik, ki ga je slišati povsod/554/ posebej od tistih, ki zagovarjajo posvečenje. Toda prava ljubezen je prečista, da bi prikrila nepriznani greh. Medtem ko moramo ljubiti ljudi, za katere je Kristus umrl, ne smemo sklepati sporazuma z grehom. Ne smemo biti združeni z uporniki in to imenovati ljubezen. Bog zahteva, da njegovo ljudstvo v tem obdobju zgodovine stoji za pravico tako neustrašno, kakor je stal Janez v nasprotovanju zmotam, ki uničujejo dušo.
Apostol uči, da medtem ko moramo razodevati krščansko vljudnost, obenem pa imamo pravico z grehom in grešniki ravnati odločno, saj to ni v nasprotju s pravo ljubeznijo. Zapisal je: "Vsak, kdor dela greh, dela tudi protizakonje; in greh je protizakonje. In veste, da se je On prikazal, da odvzame naše grehe; in greha ni v njem. Kdor koli ostaja v njem, ne greši; kdor koli greši, ga ni videl in ga ni spoznal." (1 Jn 3,4-6)
Janez se kot Kristusova priča ni spuščal v prerekanje, niti v mučne prepire. Govoril je o tem, kar je vedel, videl in slišal. Zaupno je bil povezan s Kristusom, poslušal je njegove nauke, bil priča njegovim mogočnim čudežem. Redki so videli lepoto Kristusovega značaja, kakor jo je videl Janez. Zanj je tema prešla, obsijala pa je prava luč. Njegovo pričevanje o Zveličarjevem življenju in smrti je bilo jasno in mogočno. Govoril je iz prepolnega srca, ki je prekipevalo od ljubezni do Zveličarja; nobena sila se ni mogla upreti njegovim besedam.
Povedal je: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči,/555/ kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja, ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam, da imate tudi vi deleštvo z nami; naše deleštvo pa je z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom." (1 Jn 1,1-3)
Tako naj bi vsak pravi vernik zmožen iz svoje izkušnje potrditi, "da je Bog resničen". (Jn 3,33) Priča lahko o tem, kar je videl, slišal in občutil o Kristusovi moči./556/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!