 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
51. Zvesti nižji pastir (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Pet
V knjigi Dejanj apostolov se le malo omenja poznejše delo apostola Petra. V letih marljive službe, ki so sledila izlivanju Duha na petdesetnico, je bil med njimi, ki so si neutrudno prizadevali doseči Jude, ki so hodili ob času letnih praznikov v Jeruzalem k bogoslužju.
Ko se je povečalo število vernikov v Jeruzalemu in drugih krajih, ki so jih obiskovali poslanci križa, so se sposobnosti, ki jih je imel Peter, izkazale za izredno koristne v krščanski cerkvi. Vpliv njegovega pričevanja o Jezusu iz Nazareta se je razširil daleč po svetu. Na njem je ležala dvojna odgovornost. Jasno je pričal o Mesiju pred neverniki in iskreno delal za njihovo spreobrnjenje, obenem pa je opravljal posebno delo za vernike in jih krepil v Kristusovi veri./514/
Peter je prejel vabilo, da dela kot nižji pastir, ko se je odpovedal sebi in se popolnoma zanesel na božansko moč. Kristus je Petru rekel, preden ga je ta zatajil: "In ti, ko se nekdaj spreobrneš, potrjuj svoje brate." (Lk 22,32) Te besede so bile pomembne za obsežno in učinkovito delo, ki naj bi ga opravljal apostol v prihodnosti zanje, ki bodo sprejeli vero. Za to delo ga je pripravila lastna izkušnja z grehom ter trpljenje in spokorjenje. Dokler ni spoznal svoje nebogljenosti, ni mogel poznati potreb vernikov po zanašanju na Kristusa. Sredi nevihte skušnjave je dojel, da lahko človek varno hodi samo, ko se v skrajnem nezaupanju vase zanese na Zveličarja.
Ob zadnjem Kristusovem srečanju z učenci ob morju je bil Peter preizkušen s trikratnim enakim vprašanjem: "Ali me ljubiš?" (Jn 21,15-17) Tako je ponovno zasedel svoj prostor med dvanajsterico. Določeno mu je bilo delo; pasel bo Gospodovo čredo. Zdaj ko je bil spreobrnjen in sprejet, ne bo samo reševal tistih zunaj črede, marveč bo tudi pastir ovac.
Kristus je Petru navedel samo en pogoj za službo: "Ali me ljubiš?" To je bistvena lastnost. Čeprav bi imel Peter vse druge lastnosti, brez Kristusove ljubezni ne bi mogel biti zvesti pastir Božje črede. Znanje, radodarnost, zgovornost, vnema â vse to je potrebno za dobro delo; vendar je delo krščanskega služabnika zaman, če nima Kristusove ljubezni v srcu./515/
Kristusova ljubezen ni spremenljiv občutek, temveč živo načelo, ki se mora razodevati kot trajna moč v srcu. Če pastirjev značaj in vedenje kažeta resnico, ki jo zagovarja, bo Gospod dal na takšno delo svoj pečat odobravanja. Pastir in čreda bosta postala eno, združena s skupnim upanjem v Kristusa.
Zveličarjev način ravnanja s Petrom je vseboval nauk zanj in za njegove brate. Čeprav je Peter zatajil svojega Gospoda, ni nikoli prenehala ljubezen, ki jo je čutil Jezus do njega. Ko pa bo apostol opravljal delo oznanjevanja besede drugim, bo s prestopnikom ravnal s potrpežljivostjo, naklonjenostjo in odpuščajočo ljubeznijo. Ko se bo spominjal lastne slabosti in spodrsljaja, bo ravnal z ovcami in jagnjeti, ki so izročeni v njegovo oskrbo, tako nežno, kakor je Kristus ravnal z njim.
Ljudje, ki so sami podvrženi grehu, so nagnjeni k temu, da grobo ravnajo s skušanimi in tavajočimi. Ne morejo brati srca, ne poznajo grešnikovega notranjega boja in bolečine. Naučiti se morajo graje iz ljubezni, udarca, ki rani, da bi ozdravil, in svarila, ki vnaša upanje.
Peter je ves čas svoje službe zvesto čuval čredo, ki mu je bila zaupana v oskrbo, in se tako izkazal vrednega naloge in odgovornosti, ki mu jo je naložil Zveličar. Vedno je poveličeval Jezusa iz Nazareta kot Izraelovo upanje, Zveličarja človeštva. Svoje življenje je podredil vodstvu Vrhovnega Delavca. Z vsemi sredstvi, ki so bila v njegovi moči, je poučeval vernike za dejavno službo. Njegov pobožni zgled in neutrudna dejavnost/516/ sta navdihnila mnoge mlade, da so se zaobljubili popolnoma izročiti delu oznanjevanja. Z minevanjem časa je naraščal apostolov vpliv vzgojitelja in voditelja. Čeprav nikoli ni pozabil, da dela posebej za Jude, je podal svoje pričevanje v mnogih deželah in krepil vero množic v evangeliju.
V poznejših letih svoje službe je bil Peter navdihnjen, da je pisal vernikom, "razkropljenim po Pontu, Galaciji, Kapadociji, Aziji in Bitiniji". (1 Pt 1,1) Njegova pisma so pomagala vliti pogum in krepiti vero njim, ki so prestajali preizkušnje in stiske, ter k dobrim delom povrnila nje, ki so bili zaradi raznih skušnjav v nevarnosti, da pozabijo Boga. Ta pisma dajejo vtis, da jih je napisal nekdo, v komer je bilo obilo Kristusovega trpljenja, vendar tudi njegove tolažbe; nekdo, čigar celotno bitje je bilo spremenjeno po milosti in čigar upanje na večno življenje je bilo zanesljivo in stanovitno.
Na samem začetku Petrovega prvega pisma je ostareli Božji služabnik svojemu Gospodu izkazal hvalo in hvaležnost. Vzkliknil je: "Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je po obilem svojem usmiljenju prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, v prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine, shranjene v nebesih za vas, ki vas čuva Božja moč in po veri ohrani za zveličanje, pripravljeno, da se razodene v poslednjem času." (1 Pt 1,1- 5)
V tem upanju na zanesljivo dediščino obnovljene zemlje/517/ so se prvi kristjani veselili celo v časih krutih preizkušenj in stisk. Peter je zapisal: "V katerem se radujete, čeprav ste ravnokar nekaj časa (če je treba) v žalosti po mnogoterih skušnjavah, da se preizkušnja vaše vere vrednejša kakor preizkušnja minljivega, a v ognju izkušenega zlata, izkaže vam v hvalo in čast in slavo pri razodetju Jezusa Kristusa; ki ga ljubite, dasi ga niste videli, ... in se v njem radujete z neizrečnim veseljem in polnim slave, prejemajoč konec svoje vere, zveličanje duš." (1 Pt 1,6-9)
Apostolove besede so bile zapisane za pouk vernikom v vseh časih, poseben pomen pa imajo zanje, ki živijo v času, ko se je približal konec vsega. (1 Pt 4,7) Njegova svarila in opozorila ter njegove besede vere in poguma potrebuje vsak človek, ki želi ohraniti svojo vero "trdno do konca". (Heb 3,14)
Apostol je želel vernike poučiti o tem, kako pomembno je, da naše misli ne tavajo po prepovedanih področjih ali da ne zapravljamo svojih moči za nevredne cilje. Kdor ne želi postati plen Satanovih zvijač, mora dobro varovati poti v srce; ogibati se mora branju, gledanju ali poslušanju tistega, kar bo napeljevalo k nečistim mislim. Um ne sme biti prepuščen brezciljnemu razmišljanju o ničemer, kar ponuja sovražnik ljudi. Srce se mora zvesto stražiti, ali pa bodo zla od zunaj spodbudila greh v nas, človek pa bo taval v temi. Peter je pisal: "Zato opašite ledja svojega razuma, bodite trezni in stavite svoje upanje popolnoma na milost, ki se vam prinaša v razodetju/518/ Jezusa Kristusa; ... ne ravnajte se po prejšnjih željah v času svoje nevednosti, marveč po Svetem, ki vas je poklical, bodite tudi vi sveti v vsem svojem vedenju; kajti pisano je: Sveti bodite, ker sem jaz svet." (1 Pt 1,13-16)
"Živite v strahu ves čas svojega tujčevanja, vedoč, da niste odkupljeni z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, iz svojega praznega življenja, podedovanega od očetov, ampak z drago krvjo kakor Jagnjeta brez hibe in brez madeža, Kristusa; ki je bil najprej spoznan pred ustanovitvijo sveta, razodel se je pa ob koncu časov zaradi vas, ki po njem verujete v Boga, tako da je vaša vera tudi upanje v Boga." (1 Pt 1,17-21)
Če bi srebro in zlato zadostovala za odkup človekovega zveličanja, kako zlahka bi ga zagotovil On, ki pravi: "Moje je srebro in moje je zlato." (Hag 2,8) Toda prestopnik je lahko odrešen samo z dragoceno krvjo Božjega Sina. Načrt zveličanja je bil utemeljen na daritvi. Apostol Pavel je zapisal: "Kajti poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, da je, ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli." (2 Kor 8,9) Kristus je dal samega sebe za nas, da nas je odkupil vsake krivičnosti. In kot vrhunski blagoslov zveličanja je "Božji dar večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu". (Rim 6,23)
Peter je nadaljeval: "Ker ste očistili svoje duše v pokorščini resnice za nehlinjeno bratoljubje,/519/ ljubite se iz čistega srca med seboj iskreno." (1 Pt 1,22) Božja beseda â resnica â je prenosnik, po katerem Gospod razodeva svojega Duha in moč. Poslušnost Božji besedi obrodi sad želene kakovosti â nehlinjeno bratoljubje. Ljubezen je rojena v nebesih in vodi k vzvišenim spodbudam in nesebičnim dejanjem.
Ko resnica postane stalno načelo v življenju, je človek prerojen "ne iz minljivega semena, ampak iz neminljivega, po Božji besedi, ki živi in večno ostane". (1 Pt 1,23) To novorojenje je sad sprejemanja Kristusa kot Besede. Ko so božanske resnice po Svetem Duhu vtisnjene v srce, nastajajo nove zamisli, doslej dremajoče moči pa se zbudijo za sodelovanje z Bogom.
Tako je bilo s Petrom in njegovimi součenci. Kristus je razodel resnico svetu. Po njem je bilo neminljivo seme â Božja beseda â posejano v srce ljudi. Toda mnogi najdragocenejši nauki vzvišenega Učitelja so bili podani njim, ki jih tedaj niso razumeli. Ko je po Jezusovem vnebohodu Sveti Duh v učencih obudil spomin na njegove nauke, se je prebudilo njihovo dremajoče dojemanje. Pomen teh resnic je preblisnil njihov um kakor novo razodetje, čista in pristna resnica pa je našla svoj prostor v njih. Potem je čudovita izkušnja njegovega življenja postala njihova. Kristus kot Beseda je podajal pričevanje po njih, možeh, ki jih je določil, in oni so oznanjali mogočno resnico: "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami, ... polna/520/ milosti in resnice. In od njegove polnosti smo mi vsi prejeli, in to milost za milost." (Jn 1,14.16)
Apostol je opominjal vernike, naj proučujejo Pisma, da bi si s pravim razumevanjem zagotovili večnost. Peter se je zavedal, da bo prizore stisk in preizkušenj doživljal vsak človek, ki bo končno zmagal; vedel pa je tudi, da bo razumevanje Pisem usposobilo skušane, da se spominjajo obljub, ki bodo potolažile srce in okrepile vero v Vsemogočnega.
Povedal je: "Vse meso je kakor trava in vsa njegova slava kakor cvet trave; trava se posuši in cvet ji odpade, Gospodova beseda pa ostane vekomaj. To pa je beseda blagovestja, ki se vam je oznanila. Odloživši torej vso hudobnost in vso zvijačnost in licemerstvo in zavist in vse obrekovanje, hrepenite kakor novorojena deteta po nepokvarjenem mleku iz Božje besede, da po njem rastete v zveličanje, če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv." (1 Pt 1,24.25; 2,1-3)
Mnogi od vernikov, ki jim je Peter poslal pisma, so živeli sredi poganov. Veliko je bilo odvisno od tega, da ostanejo zvesti visokemu poklicu svoje vere. Apostol jim je razložil prednosti, ki so jih imeli kot sledilci Jezusa Kristusa. Zapisal je: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo; ki nekdaj niste bili ljudstvo, sedaj pa ste Božje ljudstvo, nekdaj ne deležni milosti, sedaj pa pomiloščeni./521/ Ljubljeni, opominjam vas kot tujce in popotnike, da se zdržujete mesenih poželenj, ki se vojskujejo zoper dušo; vaše vedenje med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelce, v dan obiskovanja slavili Boga zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo." (1 Pt 2,9-12)
Apostol je jasno poudaril, kako naj se verniki vedejo do javnih oblasti: "Pokorite se vsaki človeški naredbi zavoljo Gospoda: bodisi kralju kakor najvišjemu, bodisi poglavarjem kakor od njega poslanim v kaznovanje hudodelnikov in v pohvalo teh, ki delajo dobro. Kajti taka je Božja volja, da z dobrimi deli zavežete jezik nevednosti nespametnih ljudi; kakor svobodni, a ne za pokrivalo hudobnosti imajoč svobodo, temveč kakor Božji hlapci. Vse spoštujte, bratovščino ljubite, Boga se bojte, kralja častite!" (1 Pt 2,13-17)
Kdor je bil hlapec, mu je bilo svetovano, da ostane podložen svojemu gospodarju "v vsem strahu, ne samo dobrim in krotkim, ampak tudi osornim". (1 Pt 2,18) Apostol je pojasnil: "Kajti to je milost, ako kdo iz vestnosti do Boga prenaša težave, po krivem trpeč. Kakšna namreč hvala, če boste grešeč in zato tepeni trpeli? Ampak če ste, dobro delajoč in pri tem trpeč, stanovitni, to je prijetno pri Bogu. Kajti za to ste bili poklicani, ker je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da hodite po njegovih sledovih: On ni storil greha, tudi zvijača se ni našla v njegovih ustih; On/522/ psovan ni psoval, trpeč ni pretil, temveč vse je prepuščal njemu, ki sodi pravično; On je naše grehe sam na svojem telesu nesel na les, da bi grehom odmrli in živeli pravičnosti; z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni. Bili ste namreč kakor tavajoče ovce, ali povrnili ste se zdaj k Pastirju in Škofu svojih duš." (1 Pt 2,19-25)
Apostol je opomnil žene v veri, naj bodo preproste v pogovoru ter skromne v oblačenju in vedenju. Nasvet se je glasil: "Vaše lepotičje ne bodi zunanje, spletanje las in obešanje zlatnine ali oblačenje kril, ampak skriti človek srca, v neminljivem krasu krotkega in mirnega duha, ki je dragocen pred Bogom." (1 Pt 3,3.4)
Nauk velja vernikom v vseh obdobjih. "Po njih sadovih jih spoznate." (Mt 7,20) Notranji okras krotkega in ponižnega duha je neprecenljiv. V življenju pravega kristjana je zunanji okras vedno usklajen z notranjim mirom in svetostjo. Kristus je rekel: "Če hoče kdo iti za menoj, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mt 16,24) Samoodpoved in žrtvovanje bosta označevala krščansko življenje. Dokaz, da je okus spreobrnjen, bo viden v oblačenju vseh, ki hodijo po poti, ki je določena za Gospodove odkupljence.
Pravilno je ljubiti to, kar je lepo, in si to želeti; toda Bog želi, da najprej ljubimo in iščemo najvišjo lepoto, ki je neminljiva. Nobeno zunanje okraševanje se ne more primerjati z vrednostjo ali lepoto krotkega in ponižnega duha, z "belo/523/ in čisto tančico", (Raz 19,14) ki jo bodo nosili vsi sveti na zemlji. Ta obleka jih bo tukaj naredila lepe in prikupne, v prihodnosti pa bo njihova priponka za vstop v Kraljeve dvore. Njegova obljuba se glasi: "In hodili bodo z menoj v belih (oblačilih), ker so vredni." (Raz 3,4)
Apostol je po preroškem videnju gledal v prihodnost, v nevarne čase, v katere bo stopila Kristusova cerkev, in opomnil vernike, naj bodo stanovitni kljub preizkušnjam in trpljenju. Zapisal je: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje." (1 Pt 4,12)
Preizkušnja je del vzgoje v Kristusovi šoli, da očisti Božje otroke zemeljske nesnage. Bog vodi svoje otroke, tako da doživljajo preizkušnje. Skušnjave in ovire so njegovi izbrani vzgojni načini ter pogoji, ki jih je določil za uspeh. Bralec človeških src pozna njihove slabosti bolje od njih samih. Vidi, da nekateri imajo sposobnosti, ki so lahko uporabljene za napredek njegovega dela, če se jih pravilno usmeri. V svoji previdnost vodi te ljudi v različna stanja in razmere, da bi lahko odkrili pomanjkljivosti, ki so prikrite njihovemu spoznanju. Tako jim daje priložnost, da te pomanjkljivosti premagajo in se usposobijo za službo. Pogosto dovoli, da se razvname ogenj stisk, da bi jih očistil.
Božja skrb za njegovo dediščino je nenehna. Dovoli, da njegove otroke doletjo samo stiske, ki so nujno potrebne/524/ za njihovo sedanjo in večno blaginjo. Očistil bo svojo cerkev, kakor je Kristus očistil tempelj med svojim delom na zemlji. Vse, kar doleti njegovo ljudstvo v preizkušnji in stiski, prihaja zato, da bi lahko poglobili svojo pobožnost in si okrepili moč, da bi še naprej dosegali zmage križa.
V Petrovi izkušnji je bil čas, ko ni bil pripravljen sprejeti križa v Kristusovem delu. Ko je Zveličar učencem naznanil svoje neizbežno trpljenje in smrt, je Peter vzkliknil: "Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi." (Mt 16,22) Petrov ugovor sta sprožila samoobžalovanje in strah, da se bo moral udeležiti trpljenja s Kristusom. Da Kristusova pot na zemlji vodi skozi smrtne muke in ponižanje, je bil za učenca grenek nauk, ki se ga je učil počasi. Nauka pa se je moral naučiti v hudem ognju preizkušnje. Zdaj, ko je bilo njegovo telo sklonjeno pod bremenom let in dela, je lahko zapisal: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje, kakor da se vam godi kaj tujega, temveč veselite se, v kolikor ste deležni Kristusovega trpljenja, da bi se tudi v razodetju njegove slave radovali z velikim veseljem." (1 Pt 4,12.13)
Apostol je cerkvenim starešinam glede njihovih odgovornosti kot nižjih pastirjev Kristusove črede zapisal: "Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno; tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi. In/525/ ko se prikaže višji Pastir, prejmete neminljivi venec slave." (1 Pt 5,2-4)
Kdor ima položaj nižjega pastirja, mora vztrajno bedeti nad Gospodovo čredo. To naj ne bo nasilno nadziranje, temveč težnja, da opogumlja, krepi in dviguje. Služenje pomeni več kakor pridiganje. Pomeni resno osebno delo. Cerkev na zemlji sestavljajo pomanjkljivi ljudje, ki potrebujejo potrpežljivo in skrbno prizadevanje, da bi se izučili in vzgojili za zadovoljivo delo v tem življenju in bili v prihodnjem življenju okronani s slavo in nesmrtnostjo. Potrebujemo pridigarje â zveste pastirje â ki ne bodo laskali Božjemu ljudstvu, niti ne bodo z njimi grobi, marveč jih bodo hranili s kruhom življenja â ljudi, ki v svojem življenju vsak dan občutijo preobražujočo moč Svetega Duha in gojijo močno, nesebično ljubezen do njih, za katere delajo.
Ko se nižji pastir sreča z odtujitvijo, zagrenjenostjo, zavistjo in ljubosumnostjo v cerkvi, mora ravnati obzirno. Da se stvari spravijo v red, bo moral delati v Kristusovem duhu. Mora zvesto opozarjati, grajati grehe, popraviti, kar je napačno; vse to bo opravljeno z osebnim delom in ne samo s pridiganjem s prižnice. Trmasto srce lahko ugovarja sporočilu, Božji služabnik pa je lahko napačno dojet in kritiziran. Takrat naj se spomni, da "modrost, ki je od zgoraj, je prvič čista, potem miroljubna, nežnočutna, dovzetna, polna usmiljenja in dobrega sadu, prosta dvoma, brez hinavščine./526/ Sad pravičnosti pa se seje v miru njim, ki napravljajo mir." (Jak 3,17.18)
Delo evangeljskega služabnika je "razsvetliti vse, kakšno je oskrbovanje skrivnosti, od vekomaj skrite v Bogu, ki je vse ustvaril". (Ef 3,9) Če kdo, ki se loti tega dela, izbere najmanj samopožrtvovalno področje in se zadovolji s pridiganjem ter opušča delo osebne službe za druge, njegovo delo ne bo sprejemljivo Bogu. Ljudje, za katere je Kristus umrl, propadajo zaradi pomanjkanja dobro usmerjenega, osebnega dela. Kdor se je lotil dela in ni pripravljen opraviti osebnega dela, ki ga zahteva skrb za čredo, je zgrešil svoj poklic.
Duh pravega pastirja je duh nesebičnosti. Takšen pozablja nase, da lahko opravlja Božje delo. Z oznanjevanjem besede in z osebno službo v domovih spoznava njihove potrebe, njihove bolečine in stiske. Ko sodeluje z velikim Nosilcem bremen, deli njihove stiske, tolaži jih v žalosti in lajša lakoto duše ter pridobi njihovo srce za Boga. Pri tem delu pridigarja spremljajo nebeški angeli, pa tudi sam je razsvetljen in poučen v resnici, ki lahko zmodri za zveličanje.
V sobesedilu nasveta za te na odgovornih položajih v cerkvi je apostol poudaril nekaj osrednjih načel, ki jih morajo upoštevati vsi, ki so združeni v cerkvenem občestvu. Mlajšim vernikom črede je rečeno, naj sledijo zgledu svojih starešin v/527/ ponižnosti, ki je podobna Kristusovi: "Enako mlajši, pokorite se starejšim; vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu, ker 'Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost'. Ponižajte se torej pod Božjo mogočno roko, da vas poviša ob svojem času; vso svojo skrb zvrnite nanj, ker On skrbi za vas. Bodite trezni, bedite: vaš nasprotnik, Hudič, hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil; njemu se upirajte, trdni v veri." (1 Pt 5,5-9)
Tako je Peter pisal vernikom v času posebne preizkušnje za cerkev. Mnogi so že postali sodeležniki Kristusovega trpljenja in cerkev bo kmalu doživela obdobje hudega preganjanja. V nekaj letih bo mnogo njih, ki so bili učitelji in voditelji v cerkvi, dalo svoje življenje za evangelij. Kmalu bodo nastopili grabežljivi volkovi in ne bodo prizanesli čredi. Toda nič od tega ne bo spravilo v malodušje njih, ki so svoje upe osredotočili na Kristusa. Z opogumljajočimi besedami in spodbujanjem je Peter usmeril misli vernikov iz sedanjih preizkušenj in prihodnjih prizorov trpljenja na "prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine". (1 Pt 1,4) Goreče je molil: "Bog vse milosti pa, ki vas je poklical v svojo večno slavo v Kristusu, vas sam po kratkem trpljenju napravi popolne, utrdi, pokrepča, ustanoviti. Njemu moč na veke vekov! Amen." (1 Pt 5,10.11)/528/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!