 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
50. Obsojen na smrt (angleško)
Med Pavlovim končnim sojenjem pred Neronom je sila apostolovih besed tako močno vplivala na cesarja, da je preložil odločitev o primeru in ni niti osvobodil niti obsodil Božjega služabnika. Toda cesarjevo sovraštvo do Pavla se je kmalu povrnilo. Ogorčen, ker ni mogel ustaviti širjenja krščanske vere celo na cesarskem dvoru, se je odločil, da bo apostola usmrtil takoj, ko bo našel primeren izgovor. Kmalu zatem je Neron objavil odločitev, da je Pavel obsojen na mučeniško smrt. Ker kot rimski državljan ni mogel biti podvržen mučenju, je bil obsojen na obglavljenje.
Pavla so naskrivaj odvedli na kraj izvršitve kazni. Navzočih je bilo lahko samo nekaj opazovalcev, saj so se preganjalci, ki so bili vznemirjeni zaradi njegovega vpliva, bali, da bi prizor njegove smrti pridobil spreobrnjence v krščanstvo. Toda celo prekaljeni vojaki, ki so ga spremljali,/509/ so prisluhnili njegovim besedam in ga začudeno opazovali, da je vesel in celo srečen v pričakovanju smrti. Nekaterim, ki so bili priče njegovi mučeniški smrti, sta se njegov duh odpuščanja morilcem in neomahljivo zaupanje v Kristusa do konca izkazala kot dišava življenja za življenje. Več izmed njih je sprejelo Zveličarja, ki ga je oznanjal Pavel, in kmalu so neustrašno zapečatili svojo vero s svojo krvjo.
Pavel je do zadnjega trenutka svojega življenja pričal o resničnosti svojih besed Korinčanom: "Ker Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju. Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas. Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo; preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo; vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu." (2 Kor 4,6-10) Njegova zmožnost ni bila v njem samem, temveč v navzočnosti in pomoči božanskega Duha, ki je napolnil njegovo srce ter vsako misel pripeljal v pokorščino Kristusovi volji. Prerok pravi: "Njemu, ki je stanoviten v misli, hraniš večni mir, ker upa vate." (Iz 26,3) Nebeški mir, ki se je razodeval na Pavlovem obrazu, je pridobil mnogo ljudi za evangelij.
Pavel je s seboj prinašal nebeško ozračje. Vsi, ki so se družili z njim, so čutili vpliv njegovega občestva/510/ s Kristusom. Dejstvo, da je njegovo življenje ponazarjalo resnico, ki jo je oznanjal, je dajalo prepričujočo moč njegovemu oznanjanju. V tem leži moč resnice. Pristni in nezavedni vpliv svetega življenja je najbolj prepričljiva pridiga, ki je lahko podana v korist krščanstva. Dokazovanje, četudi je neovrgljivo, lahko izzove nasprotovanje; toda pobožen zgled ima moč, ki se ji ni mogoče popolnoma upreti.
Apostol je pozabil na bližajoče se trpljenje zaradi skrbi zanje, ki se bodo morali upirati predsodkom, sovraštvu in preganjanju. Nekaj kristjanov, ki so ga spremljali na prostor izvršitve kazni, si je prizadeval okrepiti in jih opogumiti s ponavljanjem obljub, ki veljajo njim, ki so preganjani za pravičnost. Zagotavljal jim je, da ne bo ostalo neizpolnjeno nič od tega, kar je Gospod povedal glede svojih preizkušanih in zvestih otrok. Za nekaj časa bodo morda pod bremenom raznovrstnih skušnjav; morebiti bodo brez pozemskega udobja, vendar lahko svoje srce opogumijo z zagotovilom o Božji zvestobi, rekoč: "Vem namreč, komu sem veroval, in preverjen sem, da je zmožen hraniti, kar sem mu izročil." (2 Tim 1,12) Kmalu bo noč preizkušnje in trpljenja končana. Zasvitalo se bo veselo jutro miru in popolnega dne.
Apostol je gledal daleč vnaprej, vendar ne z negotovostjo ali strahom, marveč z veselim upanjem in hrepenečim pričakovanjem. Ko je stal na mučeniškem prostoru, ni videl ne rabljevega meča ne zemlje, ki bo kmalu/511/ popila njegovo kri; tisti poletni dan je gledal skozi mirno modro nebo na prestol Večnega.
Ta mož vere je zagledal lestev iz Jakobovega videnja. Predstavljala je Kristusa, ki je povezal zemljo z nebesi in smrtnega človeka z večnim Bogom. Njegova vera se je okrepila, ko si je v misli priklical, kako so se očaki in preroki zanesli nanj, ki je njegova podpora in tolažba in za kogar daje svoje življenje. Od teh svetih mož, ki so iz veka v vek prenašali pričevanje svoje vere, je slišal zagotovilo, da je Bog zvest. Njegovi soapostoli so se zato, da bi oznanjali Kristusov evangelij, srečali z verskim skrajništvom in poganskim praznoverjem, preganjanjem in zaničevanjem ter niso marali svojega življenja, da bi lahko visoko dvignili luč križa sredi temnih blodnjakov nezvestobe â slišal jih je pričati o Jezusu kot Božjem Sinu, Zveličarju sveta. Z natezalnice, droga, ječe, iz votlin in zemeljskih jam je prihajalo v njegova ušesa zmagoslavno vpitje mučencev. Slišal je pričevanje stanovitnih ljudi, ki kljub zapuščenosti, stiski, mučenju še vedno neustrašno pričajo za vero z besedami: "Vem namreč, komu sem veroval." (2 Tim 1,12) Z izročanjem svojega življenja za vero so objavili svetu, da je On, v kogar zaupajo, zmožen rešiti.
Pavel je odkupljen s Kristusovo daritvijo, umit greha v njegovi krvi in oblečen v njegovo pravičnost imel v sebi pričevanje, da je njegova duša dragocena v Odrešenikovih očeh. Njegovo življenje je bilo skrito s Kristusom v Bogu, in sam je bil/512/ prepričan, da je On, ki je premagal smrt, zmožen ohraniti tisto, kar mu je zaupano v oskrbo. Njegov duh se je oprijel Zveličarjeve obljube: "Jaz ga obudim poslednji dan." (Jn 6,40) Svoje misli in upe je osredotočil na drugi Gospodov prihod. In ko se je rabljev meč spustil in so se smrtne sence obvile okoli mučenca, se je dvignila njegova zadnja misel, ki bo njegova prva ob velikem prebujenju, da se bo srečal z Darovalcem življenja, ki ga bo pozdravil z dobrodošlico v blaženem veselju.
Stoletja so minila, odkar je ostareli Pavel prelil svojo kri kot priča za Božjo besedo in pričevanje Jezusa Kristusa. Nobena zvesta roka ni za prihodnje rodove zabeležila zadnjih prizorov v življenju tega svetega moža, toda Navdihnjenje nam je ohranilo njegovo zadnje pričevanje pred smrtjo. Kakor zvok trobente je njegov glas od takrat odmeval skozi veke in s svojim pogumom krepil tisoče prič za Kristusa in v tisočih od bolečine strtih srcih prebujal odmev svojega zmagoslavnega vzklika: "Kajti jaz bom skoraj žrtvovan, in čas moje ločitve je blizu. Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili njegov prihod." (2 Tim 4,6-8)/513/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!