 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
49. Pavlovo zadnje pismo (angleško)
Temeljno besedilo: 2 Tim
Iz cesarjeve sodne dvorane se je Pavel vrnil v svojo celico. Zavedal se je, da si je pridobil le kratek odlog. Vedel je, da njegovi sovražniki ne bodo počivali, dokler ne bodo dosegli njegove smrti. Vedel pa je tudi, da je resnica za trenutek slavila zmago. Oznaniti križanega in vstalega Zveličarja pred veliko množico, ki mu je prisluhnila, je bilo že samo po sebi zmaga. Tisti dan se je začelo delo, ki bo raslo in se krepilo ter ga bodo Neron in vsi drugi Kristusovi sovražniki zaman poskušali ovirati ali uničiti.
Ko je Pavel dan za dnem sedel v svoji temačni celici, vedoč, da bi bilo z eno samo Neronovo besedo ali namigom njegovo življenje končano, je razmišljal o Timoteju in se odločil poslati ponj. Timoteju je bila zaupana skrb za cerkev v Efezu, zato ga je Pavel pustil tam, ko je bil na svojem zadnjem potovanju v Rim. Pavel in Timotej sta bila povezana z ljubeznijo, ki je bila nenavadno globoka in močna./498/ Timotej je od svoje spreobrnitve dalje sodeloval v Pavlovem delu in trpljenju. Prijateljstvo med njima je postalo trdno, globlje in svetejše. Nazadnje pa je Timotej ostarelemu izmučenemu apostolu postal to, kar je sin ljubljenemu in spoštovanemu očetu. Torej se ni treba čuditi, da si ga je Pavel v svoji osamljenosti in zapuščenosti zaželel videti.
V ugodnih razmerah bi minilo nekaj mesecev, preden bi prišel Timotej iz Male Azije v Rim. Pavel je vedel, da je njegovo življenje negotovo, in se bal, da bi Timotej prišel prepozno in ga ne bi videl. Imel je pomemben nasvet in pouk za mladeniča, komur je zaupal tako veliko odgovornost. Medtem ko mu je velel, naj pride brez odlašanja, je narekoval zadnje besede, da ga ne bi smrt prehitela. Pavel je s srcem, ki je bilo polno ljubeče skrbi za sina v evangeliju in za cerkev v njegovi oskrbi, hotel Timoteju vtisniti pomembnost zvestobe njegovemu svetemu oskrbništvu.
Pavel je pismo začel s pozdravom: "Timoteju, svojemu ljubljenemu otroku: Milost, usmiljenje, mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda. Hvaležen sem Bogu, ki mu služim od svojih pradedov s čisto vestjo, kakor te imam neprestano v spominu in svojih molitvah ter ponoči in podnevi." (2 Tim 1,2.3)
Apostol je Timoteju povedal o potrebi po stanovitnosti v veri. Zapisal je: "Zategadelj te spominjam, da razpihaš milostni Božji dar, ki je v tebi po pokladanju mojih rok. Kajti Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in/499/ samostrahovanja. Ne sramuj se torej pričevanja našega Gospoda, ne mene, njegovega jetnika, temveč udeleži se trpljenja za evangelij po moči Boga." (2 Tim 1,6-8) Pavel je rotil Timoteja, naj se spominja, da je bil poklican s svetim poklicem oznaniti moč njega, ki je "na svetlo privedel življenje in neminljivost po evangeliju, za katerega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola in učitelja poganov. Zategadelj to tudi trpim, toda ni me sram; vem namreč, komu sem veroval, in preverjen sem, da je zmožen hraniti, kar sem mu izročil, za tisti dan." (2 Tim 1,10-12)
V svoji dolgi službi ni Pavel nikoli omahoval v svoji zvestobi Zveličarju. Kjer koli je bil â pred namrščenimi farizeji ali rimskimi oblastmi, pred besno listrsko drhaljo ali pred obsojenimi hudodelci v makedonski ječi, ali je prepričeval zbegane mornarje na nasedli ladji ali pa stal sam pred Neronom in branil svoje življenje â se nikoli ni sramoval dela, ki ga je zagovarjal. Velik cilj njegovega krščanskega življenja je bil služiti njemu, čigar ime ga je nekoč napolnjevalo z zaničevanjem; in od tega cilja ga ni moglo odvrniti nobeno nasprotovanje ali preganjanje. Njegova vera, ki se je utrdila v bojih in je bila čista zaradi žrtvovanja, ga je držala pokonci in krepila.
Pavel je nadaljeval: "Ti torej, moj otrok, ojači se v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. In kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, to izroči/500/ zvestim ljudem, ki bodo zmožni tudi druge učiti. Udeleži se trpljenja kakor dober vojak Jezusa Kristusa." (2 Tim 2,1-3)
Pravi Božji služabnik se ne izogne težavi ali odgovornosti. Iz Izvira, ki nikoli ne usahne, iskreni iskalec božanske pomoči črpa moč, ki ga bo usposobila, da se srečanje s skušnjavo in jo premaga ter opravi dolžnosti, ki mu jih zaupal Bog. Moč milosti, ki jo prejema, poveča njegove zmožnosti spoznati Boga in njegovega Sina. Njegovo srce hrepeni po tem, da bi opravil službo, ki bo sprejemljiva njegovemu Gospodarju. Medtem ko napreduje po krščanski poti, postane močan "v milosti, ki je v Kristusu Jezusu". (2 Tim 2,1) Ta milost ga usposobi za zvesto pričo o tem, kar je slišal. Ne zaničuje ali zanemarja spoznanja, ki ga je prejel od Boga, temveč ga izroča zvestim ljudem, ki nato poučijo druge.
V tem svojem zadnjem pismu Timoteju je Pavel pred mlajšim delavcem povzdignil vzvišen želeni cilj in opozoril na dolžnosti, ki so prešle nanj kot na Kristusovega služabnika. Apostol je zapisal: "Prizadevaj si preizkušenega se izkazati Bogu kot delavca, ki se mu ni sramovati, ki prav ravna z besedo resnice. Od mladostnih poželenj pa beži, a hodi za pravičnostjo, vero, ljubeznijo, mirom z njimi, ki kličejo Gospoda iz čistega srca. Nespametnih in neslanih prepirov pa se ogibaj, vedoč, da rode boje. Gospodov hlapec pa se ne sme bojevati, ampak krotak bodi do vseh, dober učitelj, strpljiv; v krotkosti naj svari/501/ nasprotnike, če bi jim morda dal Bog spokorjenje v spoznanje resnice." (2 Tim 2,15.22-25)
Apostol je posvaril Timoteja pred lažnimi učitelji, ki si bodo prizadevali priti v cerkev. Dejal je: "To pa vedi, da v zadnjih dneh nastanejo nevarni časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, nepokorni roditeljem, nehvaležni, nesveti; ... ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili; in teh se ogiblji." (2 Tim 3,1-5)
Nadaljeval je: "Hudobni ljudje pa in sleparji bodo napredovali v slabem, varali bodo in bodo varani. Ti pa ostani v tem, česar si se naučil in o čemer si se prepričal, ker veš, od koga si se učil, in ker od mladih nog znaš sveta pisma, ki so te zmožna zmodriti za zveličanje po veri. ... Vsako pismo je od Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bo Božji človek popoln, docela pripraven za vsako dobro delo." (2 Tim 3,13- 17) Bog je priskrbel obilo sredstev za uspešno vojskovanje zoper greh, ki je na svetu. Sveto pismo je orožarna, kjer se oborožimo za bitko. Svoja ledja moramo opasati z resnico, naš oklep naj bo pravičnost. V roki moramo imeti ščit vere, na glavi pa čelado zveličanja, z mečem Duha, ki je Božja beseda, si bomo izkrčili pot skozi ovire in pasti greha.
Pavel je vedel, da je pred cerkvijo čas velike nevarnosti. Vedel je, da bodo morali svoje delo/502/ zvesto in goreče opravljati tisti, ki jim je zaupana odgovornost za cerkve. Zato je pisal Timoteju: "Rotim te torej pred Bogom in Kristusom Jezusom, ki bo sodil žive in mrtve, in pri njegovem prihodu in njegovem kraljestvu: Oznanjaj besedo, ne odnehaj o priliki, nepriliki; prepričuj, kaznuj, opominjaj z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem." (2 Tim 4,1.2)
Človeku, ki je bil tako vnet in zvest kakor Timotej, je to slovesno naročilo močno pričevanje o pomembnosti in odgovornosti dela evangeljskega služabnika. Pavel je pozval Timoteja pred Božje sodišče, zato ga je rotil, naj oznanja Božjo besedo in ne človeška izročila in običaje. Naj bo pripravljen za Boga pričati, kadar koli se pokaže priložnost â pred velikimi zbori in v zasebnih krogih, ob poti in ob ognjišču, prijateljem in sovražnikom, na varnem ali izpostavljen težavam in nevarnostim, žalitvam in izgubi.
Pavel se je bal, da bi se Timotej zaradi svoje blage in popustljive narave izogibal bistvenemu delu svoje službe. Zato ga je opozoril, naj bo zvest v karanju greha in naj tudi strogo graja nje, ki so zagrešili velika zla. Kljub temu pa mora to početi "z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem". (2 Tim 4,2) Razodeti mora Kristusovo potrpežljivost in ljubezen, pojasniti in okrepiti svoje očitke z resnicami Božje besede.
Težko je sovražiti in karati greh ter hkrati izkazati usmiljenje in nežnost do grešnika. Kolikor bolj goreče si prizadevamo doseči svetost srca in življenja, toliko jasneje bomo dojemali greh in odločneje nasprotovali kakršnemu koli odstopanju od pravičnosti. Varovati se moramo pretirane strogosti do/503/ grešnika, prav tako pa moramo biti previdni, da ne zgubimo spred oči skrajne grešnosti greha. Potrebno je pokazati Kristusu podobno potrpežljivost in ljubezen do tavajočega. Obstaja nevarnost, da bi pokazali tako veliko obzirnost do njegove napake, da bo nase gledal kot na koga, ki si graje ne zasluži, in jo bo zavrnil kot neprimerno in nepravično.
Služabniki evangelija mnogokrat povzročijo veliko škode, ko dovolijo, da se njihovo popuščanje do tavajočega izpridi v prizanašanje grehom in celo sodelovanje v njih. Tako so napeljani, da opravičujejo in prikrivajo tisto, kar Bog obsoja. Sčasoma postanejo tako zaslepljeni, da hvalijo prav te, katere je Bog zapovedal grajati. Kdor je otopil svoja duhovna dojemanja z dopuščanjem greha njim, ki jih Bog obsoja, bo kmalu zagrešil večji greh tako, da bo strog in grob do njih, ki jih Bog odobrava.
Mnoge, ki trdijo, da so kristjani in se čutijo poklicane učiti druge, bodo ošabnost človeške modrosti, zaničevanje vpliva Svetega Duha in odpor do resnic Božje besede spodbudili, da se bodo odvrnili od Božjih zahtev. Pavel je povedal Timoteju: "Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temveč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe; in od resnice bodo odvračali ušesa in se obračali k basnim." (2 Tim 4,3.4)
Apostol tukaj ne govori o odkritih nevernikih, temveč o njih, ki trdijo, da so kristjani in so za svojega vodnika postavili lastna nagnjenja ter tako postali sužnji svojemu jazu. Taki so pripravljeni poslušati samo tiste nauke, ki ne grajajo njihovih grehov/504/ ali pa ne obsojajo njihove ljubezni do zadovoljstva. Žalijo jih jasne besede zvestih Kristusovih služabnikov, in si izbirajo učitelje, ki jih hvalijo in jim laskajo. Med temi, ki opravljajo pridigarsko službo, so tudi takšni, ki oznanjajo človeška mnenja namesto Božje besede. Nezvesti svojemu skrbništvu speljujejo na krive poti nje, ki pri njih iščejo duhovno vodstvo.
V predpisih svetega zakona je dal Bog popolno življenjsko pravilo. Povedal je, da bo zakon, v katerem se ne bo spremenila niti pika ali črka, ostal do konca časa obvezen za ljudi. Kristus je prišel poveličat zakon in ga postavit v čast. Razložil je, da temelji na splošnem temelju ljubezni do Boga in človeka ter da je poslušnost njegovim predpisom vsa človekova dolžnost. V svojem življenju je dal zgled poslušnosti Božjemu zakonu. V pridigi na Gori blagrov je razložil, kako se njegove zahteve raztezajo nad vidna dejanja in zadevajo misli in namere srca.
Če zakon ubogamo, nas vodi, da se odpovemo "brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu". (Titu 2,12) Toda sovražnik vsake pravičnosti si je podvrgel svet in vodi ljudi k nepokornosti zakonu. Kakor je Pavel napovedal, so se mnogi odvrnili od jasnih, preiskujočih resnic Božje besede ter si izbrali učitelje, ki jim pripovedujejo želene basni. Mnogi pridigarji in navadni ljudje teptajo Božje zapovedi. Tako žalijo Stvarnika sveta, Satan pa se zmagoslavno posmehuje ob uspehu svojih naklepov./505/
Z naraščajočim zaničevanjem do Božjega zakona raste tudi odpor do vere, ošabnost, ljubezen do lagodja, neposlušnost staršem in samovoljnost. Zaskrbljeni ljudje se povsod v strahu sprašujejo: Kaj bi se lahko naredilo, da se popravi to zastrašujoče zlo? Odgovor najdemo v Pavlovem svarilu Timoteju: "Oznanjaj besedo." (2 Tim 4,2) V Svetem pismu so podana edina zanesljiva načela življenja. To je prepis Božje volje, izraz božanske modrosti. Človeškemu razumevanju razkriva velika življenjska vprašanja in vsem, ki se zmenijo za njegove predpise, se bo izkazal za nezmotljivega vodnika ter jih obvaroval pred zapravljanjem življenja za napačne cilje.
Bog je oznanil svojo voljo; neumno pa je, če človek dvomi o tem, kar je izšlo iz Božjih ust. Potem ko je spregovorila večna Modrost, človek o tem ne sme dvomiti ali ugibati, niti tega ne sme prilagajati svojim omahljivim možnostim. Vse, kar se od njega zahteva, je odkrito, pošteno sodelovanje v izraženi Božji volji. Poslušnost je najvišji ukaz razuma kakor tudi vesti.
Pavel je dalje dajal navodila: "Ti pa bodi trezen v vsem, trpi nadloge, opravljaj delo evangelista, izpolnjuj svojo službo." (2 Tim 4,5) Bil je tik pred koncem svojega dela in je želel, da bi Timotej zavzel njegov prostor, da bi varoval cerkev pred lažmi in krivo vero, s čimer si jih bo sovražnik na različne načine prizadeval odvrniti od preprostosti evangelija. Svaril ga je, naj se izogiblje vseh zemeljskih opravil in ovir, ki bi mu preprečile, da bi se v celoti izročil delu za Boga; naj veselo prenaša nasprotovanje, zasramovanje in preganjanje,/506/ katerim bo izpostavljen zaradi svoje zvestobe; svojo službo naj popolnoma utrdi z uporabo vseh sredstev, ki jih ima, da bo delal dobro njim, za katere je umrl Kristus.
Pavlovo življenje je ponazarjalo resnice, ki jih je učil, in v tem leži vsa njegova moč. Njegovo srce je bilo polno globokega in trajnega občutka odgovornosti, delal pa je v tesnem občestvu z njim, ki je vir pravice, usmiljenja in resnice. Kristusovega križa se je oklenil kot edinega zagotovila za uspeh. Zveličarjeva ljubezen je bila večna spodbuda, ki ga je držala pokonci v boju s samim seboj in v bojih zoper zlo, ko se je v Kristusovi službi prebijal naprej kljub sovraštvu sveta in nasprotovanju sovražnikov.
Kar cerkev potrebuje v teh nevarnih dneh, je vojska delavcev, ki so se kakor Pavel naučili biti koristni, imajo globoke duhovne izkušnje v Božjih stvareh in so izpolnjeni z gorečnostjo in vnemo. Potrebni so posvečeni, samopožrtvovalni ljudje, ki se ne bodo izogibali preizkušnjam in odgovornostim, so pogumni in zvesti, v njihovem srcu živi Kristus kot "upanje slave" ter bodo "oznanjali besedo" z usti, katerih se je dotaknil sveti ogenj. Zaradi pomanjkanja takšnih delavcev Božje delo peša, usodne zmote pa kakor smrtni strup kvarijo moralo in uničujejo upanje velikega dela človeškega rodu.
Kdo bo zasedel prostor, ko bodo zvesti in izčrpani praporščaki darovali svoje življenje za resnico? Ali bodo naši mladi sprejeli sveto zaupanje iz rok svojih očetov? Ali se pripravljajo zapolniti vrzeli, ki jih bo povzročila smrt zvestih? Ali se bo/507/ apostolovo naročilo upoštevalo in ali se bo klic k dolžnosti slišal sredi napeljevanja k sebičnosti in stremuštvu, ki zapeljuje mladino?
Pavel je svoje pismo končal z osebnim sporočilom različnim ljudem in spet ponovil nujno prošnjo, naj pride Timotej čim prej k njemu, če je mogoče še pred zimo. Spregovoril je o osamljenosti, ker so ga nekateri prijatelji zapustili, drugi pa so morali upravičeno drugam. In če bi se Timotej obotavljal zaradi bojazni, da bi ga efeška cerkev potrebovala, je Pavel pojasnil, da je že odposlal Tihika, da ga zamenja.
Potem ko je opisal prizor sojenja pred Neronom, odhod svojih bratov in krepilno milost Boga, ki izpolnjuje svojo zavezo, je končal pismo tako, da je svojega ljubljenega Timoteja izročil varstvu vrhovnega Pastirja, ki bo skrbel za svojo čredo, čeprav bi se nižji pastirji zgrudili./508/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!