 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
4. Petdesetnica (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 2,1-39.
Ljudje so opazovali učenc po njihovi vrnitvi z Oljske gore v Jeruzalem in pričakovali, da bodo na njihovih obrazih videli znamenja žalosti, zmede in poraza; toda videli so veselje in zmago. Učenci se niso več žalostili zaradi spodkopanih upov. Videli so Zveličarja, da je odšel v nebo, v njihovih ušesih pa so neprestano odmevale besede obljube, ki jim jo je dal ob slovesu.
Ravnali so se po Kristusovi zapovedi, naj v Jeruzalemu čakajo na Očetovo obljubo â na izlivanje Svetega Duha. Niso čakali v brezdelju. Poročilo pravi, da so bili "vsekdar v templju, hvaleč Boga". (Lk 24,53) Zbirali so se tudi, da bi pošiljali prošnje k Očetu v Jezusovem imenu. Vedeli so, da imajo Predstavnika v nebesih, Zastopnika pri Božjem prestolu. S svetim češčenjem so se pripogibali v molitvi in ponavljali obljubo: "Kar koli boste Očeta prosili,/35/ da vam v mojem imenu. Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in prejmete, da bo vaša radost dopolnjena." (Jn 16,23.24) Vse višje in višje so iztegovali roko vere in se sklicevali na mogočen dokaz: "Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas." (Rim 8,34)
Učenci so med čakanjem na izpolnitev obljube ponižali srca v iskrenem spokorjenju in priznali nevero. Spominjali so se besed, ki jih je izgovoril Kristus pred svojo smrtjo, in so popolneje razumeli njihov pomen. Znova so se spomnili pozabljenih resnic in jih ponavljali drug drugemu. Očitali so si, da so napačno razumeli Zveličarja. Prizori iz njegovega čudovitega življenja so se vrstili pred njimi. Razmišljali so o njegovem čistem in svetem življenju in čutili, da jim nikakršen napor ne bo prehud, nikakršna žrtev prevelika, samo da bi s svojim življenjem mogli pričati o lepoti Kristusovega značaja. O, ko bi mogli znova preživeti zadnja tri leta, kako popolnoma drugače bi ravnali! O, ko bi še enkrat lahko videli svojega Učitelja, kako goreče bi si prizadevali, da mu izkažejo svojo globoko ljubezen, in kako iskreno bi obžalovali, da so ga žalili z besedo ali dejanjem nevere! Vendar pa so se potolažili z mislijo, da jim je odpuščeno. Odločili so se, da se bodo odkupili za svoje neverovanje, kolikor koli bo to mogoče, tako da ga bodo pogumno priznali pred svetom./36/
Učenci so z gorečo iskrenostjo molili, da bi postali zmožni stopiti pred ljudi in v svojem vsakdanjem druženju govoriti besede, ki bodo grešnike vodile h Kristusu. Odpovedali so se vsem razlikam in vsem željam po premoči in se združili v krščansko občestvo. Bolj ko so se približevali Bogu, jasneje so dojemali, kolikšna prednost jim je bila izkazana, da so se lahko tesno družili s Kristusom. Njihovo srce se je napolnilo z žalostjo, kadar koli so pomislili, kolikokrat so ga žalili s svojim počasnim dojemanjem, s svojo nesposobnostjo za razumevanje resnic, katerih jih je poskušal naučiti za njihovo korist.
Ti dnevi priprave so bili tudi dnevi globokega preiskovanja srca. Učenci so se zavedali svojih duhovnih potreb, zato so vpili h Gospodu za sveto maziljenje, ki jih bo usposobilo za delo reševanja ljudi. Blagoslova niso prosili samo zase. Obremenjevala njih je odgovornost reševanja ljudi. Spoznali so, da evangelij mora biti oznanjen svetu, zato so prosili za pomoč, ki jim jo je obljubil Kristus.
V času očakov se je vpliv Svetega Duha pogosto razodeval zelo jsano, toda nikoli v svoji polnoti. Sedaj pa so učenci, poslušni Zveličarjevi besedi, prosili za ta dar, Kristus pa je v nebesih posredoval zanje. Prosil je za dar Duha, da bi ga mogel izliti na svoje ljudstvo.
"In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj. Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli." (Dej 2,1.2)/37/
Sveti Duh je na učence, ki so čakali in molili, prišel v takšni polnosti, da je segel do vsakega srca. Večni se je mogočno razodel svoji cerkvi. Kazalo je, kakor da je bila ta moč dolge veke zadrževana, sedaj pa se nebesa veselijo, da lahko izlijejo na cerkev to bogastvo milosti Duha. Pod vplivom Svetega Duha so se besede spokorjenja in priznanja grehov mešale s hvalnicami za odpuščene grehe. Slišale so se besede zahvaljevanja in prerokovanja. Vsa nebesa so se pripognila, da bi opazovala in občudovala modrost neprimerljive in nedojemljive ljubezni. Apostoli so z občudovanjem vzkliknili: "V tem je ljubezen!" Sprejeli so podeljeni dar. Kaj pa se je zgodilo potem? Meč Duha, ki se je znova naostril z močjo in se kopal v nebeški svetlobi, si je utiral pot skozi nevero. Tisoče se jih je spreobrnilo na dan.
Kristus je bil rekel učencem: "Boljše vam je, da jaz odidem. Zakaj, če ne odidem, ne pride Tolažnik k vam; če pa odidem, ga pošljem k vam. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril, in oznanjeval vam bo prihodnje reči." (Jn 16,7.13)
Kristusov vnebohod je bil znamenje, da bodo njegovi sledilci prejeli obljubljeni blagoslov. Nanj so morali čakati, preden se lotijo dela. Ko je Kristus stopil skozi nebeška vrata, je bil ustoličen sredi angelskega češčenja. Brž ko je bila svečanost opravljena, je Sveti Duh prišel na učence v obilnem nalivu, Kristus pa je bil resnično poveličan/38/ z enako slavo, ki jo je imel z Očetom od večnosti. Izlivanje na petdesetnico je bilo nebeško sporočilo, da je opravljeno Odrešenikovo ustoličenje. Po svoji obljubi je učencem poslal Svetega Duha iz nebes za znamenje, da je kot duhovnik in kralj prejel vso oblast v nebesih in na zemlji ter postal Maziljenec svojega ljudstva.
"In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi; in vsi se napolnijo Svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati." (Dej 2,3.4) Sveti Duh je v podobi ognjenih jezikov počival na zbranih. To je bilo znamenje daru, ki je bil takrat dan učencem in jih usposobil tekoče govoriti jezike, ki jih dotlej niso znali. Ogenj je ponazarjal gorečo vnemo, s katero bodo učenci delali, in moč, ki bo spremljala njihovo delo.
"Bivali so pa takrat v Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega ljudstva, ki je pod nebom." (Dej 2,5) Judje so bili med razselitvijo razkropljeni skoraj po vseh krajih takrat naseljenega sveta in tako so se v izgnastvu naučili govoriti v različnih jezikih. Ob tej priložnosti je bilo mnogo takšnih Judov v Jeruzalemu, ki so prišli obhajat verski praznik. Med zbranimi so bili zastopani vsi znani jeziki. Ta različnost jezikov pa bi zelo ovirala oznanjevanje evangelija; zato je Bog čudežno odpravil to pomanjkljivost apostolov. Sveti Duh je naredil zanje to, česar/39/ sami ne bi mogli doseči vse življenje. Sedaj so lahko evangeljsko resnico oznanjali povsod s tekočim govorjenjem jezikov njih, za katere so delali. Ta čudežni dar je svetu močno dokazoval, da ima njihovo delo nebeški pečat. Od tistega časa so učenci govorili čisto, preprosto in pravilno, bodisi da so govorili materni ali tuji jezik.
"Ko je pa nastal ta šum, se snide množica, in groza jih obide: zakaj vsak izmed njih sliši, da govore v njegovem jeziku. In vsi se zavzemajo in čudijo ter govore: Glej, niso li vsi ti, ki govore, Galilejci? In kako mi slišimo vsak svoj jezik, ki smo se v njem rodili?" (Dej 2,6-8)
Ta čudežni pojav je razjezil duhovnike in poglavarje, vendar si niso upali dati duška svoji zlobi, da ne bi proti sebi izzvali srda ljudstva. Nazarečana so obsodili na smrt; tukaj pa sedaj njegovi služabniki, nešolani Galilejci, v vseh tedaj govorjenih jezikih govorijo zgodovino o njegovem življenju in delovanju. Duhovniki so se odločili podati nekakšno naravno razlago za to čudežno sposobnost učencev. Dejali so, da so pijani, ker so spili preveč novega vina, ki je bilo pripravljeno za praznik. Najbolj lahkoverni so to pojasnilo sprejeli za resnico, razumnejši pa so vedeli, da je to laž. Tisti, ki so razumeli različne jezike, so zatrjevali, da jih učenci govorijo pravilno./40/
Peter je odgovoril na obtožbe duhovnikov. Povedal je, da je ta dogodek dobesedna izpolnitev Joelove prerokbe. Ta je namerč napovedala, da bo na ljudi prišla posebna moč in jih usposobila za posebno delo. Rekel je: "Možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, to vam bodi na znanje in poslušajte moje besede! Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne; temveč to je, kar je rečeno po preroku Joelu: 'In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od svojega Duha na vse človeštvo, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere; in vaši mladeniči bodo videli prikazni, in vašim starcem se bodo sanjale sanje; in tudi na svoje hlapce in na svoje dekle v tistih dneh izlijem od svojega Duha, in bodo prerokovali.'" (Dej 2,14-18)
Peter je nato jasno in z veliko močjo pričal za Jezusovo smrt in vstajenje: "Možje Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, moža, ki ga je Bog potrdil za vas z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem storil med vami, kakor sami veste, tega ... ste vzeli in po rokah krivičnikov na križ razpeli in umorili. Njega je Bog obudil, oprostivši ga bolečin smrti; ker tudi ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala." (Dej 2,22-24)
Peter se ni sklical na Kristusov nauk, da bi pokazal svoje stališče; ker je vedel, da so predsodki pri poslušalcih tako veliki, da takšne njegove besede ne bi bile učinkovite. Namesto tega jim je spregovoril o Davidu, ki so ga Judje imeli za enega izmed očakov svojega naroda. Dejal je: "David namreč pravi glede njega: 'Gledal sem/41/ Gospoda vedno pred seboj, ker je na moji desnici, da ne omahnem. Tega se je razveselilo moje srce in se je obradoval moj jezik, pa še tudi moje meso bo počivalo v upanju, ker ne pustiš moje duše v državi smrti in tudi ne daš, da bi tvoj Svetnik videl trohnenje.' Možje in bratje, naj bo dovoljeno, govoriti vam svobodno o očaku Davidu: da je umrl in bil pokopan, in njegov grob je pri nas do tega dne. (On) je videl naprej in povedal o Kristusovem vstajenju, da se ni pustila njegova duša v državi smrti in tudi njegovo meso ni videlo trohnenja. Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče." (Dej 2,25-27.29.31.32)
Ta prizor je zbujal nenavadno pozornost. Ljudje so prišli z vseh strani poslušat pričevanje učencev za resnico, kakršna je v Jezusu. V gručah so se gnetli v tempelj. Vmes so bili duhovniki in poglavarji s temačnim izrazom hudobije na obrazih, njihova srca so bila še vedno polna nenehnega sovraštva do Kristusa in njihove roke so bile umazane s krvjo, ki je bila prelita, ko so križali Odrešenika sveta. Pričakovali so, da bodo našli apostole prestrašene pred trdo roko preganjanja in morjenja, toda našli so jih proste vsakršnega strahu in polne Svetega Duha, da mogočno oznanjajo božanstvo Jezusa Nazarečana. Slišali so jih pogumno govoriti, da je tisti, ki je bil nekoč poniževan in zasmehovan ter so ga surove roke teple in križale, resnično Knez življenja, ki je sedaj povišan na Božjo desnico.
Nekateri tistih, ki so poslušali apostole, so sodelovali pri Kristusovem sojenju in križanju. Tudi njihov glas se je pridružil vpitju drhali, naj ga križajo./42/ Ko sta Jezus in Baraba stala pred njimi v sodni palači in je Pilat vprašal: "Katerega hočete, da vam izpustim?" so zavpili: "Ne tega, ampak Baraba." (Mt 27,17; Jn 18,40) Ko jim je Pilat izročil Kristusa in dejal: "Vzemite ga vi in križajte; kajti jaz ne vidim nobene krivice na njem. Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega," so zavpili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke!" (Jn 19,6; Mt 27,25)
Zdaj so poslušali učence trditi, da je bil Božji Sin tisti, ki so ga križali. Duhovniki in poglavarji so trepetali. Ljudstvo je bilo prepričano in jih je zajela velika tesnoba. "Ko so pa to slišali, jih zbode v srce ter reko Petru in drugim apostolom: Kaj nam je storiti, možje in bratje?" (Dej 2,37) Med poslušalci učencev so bili tudi pobožni Judje, ki so iskreno verovali. Moč, ki je spremljala govornikove besede, jih je prepričala, da je bil Jezus resnično Mesija.
"Peter jim pa reče: Spokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje svojih grehov, in prejmete dar Svetega Duha. Kajti za vas velja ta obljuba in za vaše otroke in za vse, ki so še daleč, kolikor koli jih pokliče Gospod, naš Bog." (Dej 2,38.39)
Peter je prepričanemu ljudstvu posebej poudaril dejstvo, da so zavrgli Kristusa zato, ker so jih zapeljali duhovniki in poglavarji, in da ga nikoli ne bodo sprejeli, če se bodo dalje zanašali na nasvete teh ljudi in čakali, da ti prej priznajo Kristusa. Čeprav so se ti mogočniki kazali/43/ pobožni, so hlastali po pozemskem bogastvu in slavi. Niso bili pripravljeni priti h Kristusu, da bi sprejeli luč.
Zaradi vpliva tega nebeškega razsvetljenja so Pisma, ki jih je Kristus razlagal svojim učencem, sedaj pred njimi stala v vsem sijaju popolne resnice. Bil je odstranjen pajčolan, ki jih je oviral, da niso mogli do konca videti vsega, kar je bilo ukinjeno. Zato so lahko popolnoma in jasno dojeli bistvo Kristusovega poslanstva in naravo njegovega kraljestva. Mogočno so lahko govorili o Zveličarju; zato se jih je veliko prepričalo in spreobrnilo, ko so jim razložili načrt zveličanja. Iz njihovih src je izginilo izročilo in praznoverje, ki so jim ga vtisnili duhovniki, in sprejeli so Zveličarjev nauk.
"Kateri so torej njegovo besedo radi sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo se jih je tisti dan kakih tri tisoč duš." (Dej 2,41)
Judovski voditelji so domnevali, da se bo Kristusovo delo končalo z njegovo smrtjo; toda namesto tega so priče čudežnim dogodkom petdesetnice. Poslušali so učence, ki so, prežeti z neko dotlej neznano močjo in odločnostjo, oznanjali Kristusa, njihove besede pa so potrjevali čudeži in znamenja. V Jeruzalemu, ki je veljal za trdnjavo judovstva, jih je bilo sedaj na tisoče, ki so odprto izpovedovali svojo vero v Jezusa Nazarečana kot Mesija.
Učenci so bili presenečeni in presrečni zaradi te bogate žetve ljudi. Tega čudovitega zbiranja sadov niso imeli za sad osebnih naporov; dojeli so, da samo nadaljujejo delo drugih./44/ Kristus je že od Adamovega padca v greh zaupal seme svoje besede izbranim služabnikom, da bi ga sejali v človeška srca. Za svojega življenja na svetu je osebno posejal seme resnice in ga zalil s svojo krvjo. Spreobrnjenje, ki se je zgodilo na petdesetnico, je bilo sad tega sejanja, žetev Kristusovega dela, ki nam kaže moč njegovega nauka.
Čeprav so bile trditve apostolov jasne in prepričljive, ne bi mogle same po sebi odstraniti predsodkov, ki so kljubovali tolikšnim dokazom. Vendar je Sveti Duh podal dokaze, ki so z božansko močjo prepričevali srca. Tako so besede apostolov postale kakor ostre puščice Vsemogočnega in prepričevale ljudi o njihovi strahotni krivdi pri zavrnitvi in križanju Gospoda slave.
Kristus je vzgajal učence tako, da so čutili potrebo po Duhu. Pod vplivom Duha so bili usposobljeni končno oditi na svoje življenjsko delo. Sedaj niso bili več neuki in neizobraženi. Niso bili več skupina neodvisnih posameznikov ali nesložnih in nestrpnih značajev. Svojih upov niso več zidali na posvetni moči. Bili so ene misli, enega srca in enega duha. (Dej 2,46; 4,32) Kristus je napolnjeval njihove misli; njihov cilj je bil napredek Božjega kraljestva. Po duši in značaju so postali podobni Učitelju, in ljudje so spoznali, da so hodili z Jezusom. (Dej 4,13)
Petdesetnica jim je prinesla nebeško razsvetljenje. Sedaj so jim postale jasne resnice, ki jih niso mogli razumeti, ko je Kristus živel med njimi. Z vero in gotovostjo,/45/ kakršne prej nikoli niso poznali, so sprejeli nauke Svete besede. Njim ni bilo več treba z vero sprejeti, da je Jezus Kristus Božji Sin. Vedeli so, da je bil zares Mesija, čeprav je nosil človeško podobo. Svojo izkušnjo pa so oznanjali svetu z zaupanjem, ki je pričalo, da je Bog z njimi.
Z gotovostjo so lahko izgovarjali Jezusovo ime; ali ni bil njihov Prijatelj in Starejši Brat? Ker so bili v tesni zvezi z njim, so tudi živeli z njim v nebesih. S kako mogočnimi besedami so izražali svoje misli, ko so pričali zanj! Njihova srca so bila toliko napolnjena z nedoumljivo in daljnosežno dobrtljovstjo, da jih je to priganjalo, naj odidejo do konca sveta pričat za Kristusovo moč. Napolnjevalo jih je vroče hrepenenje po nadaljevanju dela, ki ga je začel On. Dojeli so, kako zelo veliki dolžniki so pred nebesi in kako odgovorno je njihovo delo. Okrepila jih je moč Svetega Duha, zato so se z veliko željo lotili oznanjevanja križeve zmage. Duh jih je spodbujal in govoril po njih. Na njihovih obrazih je žarel Kristusov mir. Svoja življenja so mu posvetili za službo, zato je bila v vsaki potezi njihovega značaja vidna izročitev, ki so jo naredili./46/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!