 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
48. Pavel pred Neronom (angleško)
Ko je bil Pavel poklican na sojenje pred cesarja Nerona, je bilo skoraj videti, da ga čaka zanesljiva smrt. Resna narava zločina, ki ga je bil obtožen, in prevladujoče sovraštvo do kristjanov je puščalo le malo upanja na ugoden razplet.
Med Grki in Rimljani je obstajal običaj, da so dovolili obtožencu pravico, da si je najel zagovornika, da ga je branil pred sodiščem. Z močjo dokazov, s silovitim govorom ali pa s prošnjami, rotenjem in solzami je takšnemu zagovorniku pogosto uspelo zagotoviti odločitev, ki je bila v prid zaporniku. Če pa mu to ni uspelo, je vsaj ublažil strogost kazni. Ko pa je bil pred Nerona poklican Pavel, si ga nihče ni upal zagovarjati ali govoriti njemu v prid. Ni bilo niti prijatelja, čigar roka bi ohrranila poročilo o obtožbah zoper njega ali o dokazih, ki jih je podal v svojo obrambo. Med kristjani/492/ v Rimu ni bilo niti enega, ki bi prišel v tisti hudi uri stat ob njem.
Edino zanesljivo poročilo o tem dogodku je zapisal sam Pavel v drugem pismu Timoteju. Apostol je zapisal: "O prvem mojem zagovarjanju mi ni bilo nikogar na strani, ampak vsi so me zapustili: naj se jim ne všteva! Gospod pa mi je bil v pomoč in me je ojačil, da se po meni slavno dovrši oznanjevanje in ga čujejo vsi pogani; in otet sem bil levu iz žrela." (2 Tim 4,16.17)
Pavel pred Neronom â kako osupljivo nasprotje! Naduti vladar, pred komer je Božji mož zagovarjal svojo vero, je dosegel vrhunec pozemske moči, oblasti in bogastva, pa tudi najgloblja brezna zločina in krivičnosti. V moči in velikosti ni imel tekmeca. Nihče se ni upal dvomiti o njegovi oblasti, nihče se ni upal upreti njegovi volji. Kralji so ob njegove noge polagali svoje krone. Mogočne vojske so marširale na njegovo povelje in zastave njegovega ladjevja so se odpravljale v zmage. V sodnih dvoranah so stali njegovi kipi, predpisi senatorjev in odločitve sodnikov pa so bili zgolj odmev njegove volje. Milijoni so bili poslušno pokorni njegovim odlokom. Pred Neronovim imenom je trepetal svet. Nakopati si njegovo jezo je pomenilo izgubo posesti, svobode in življenja; njegovega mrkega pogleda se je bilo treba bati bolj kakor kuge.
Ostareli jetnik je stal pred Neronom brez denarja, prijateljev in zagovornika â cesarjevo obličje je kazalo sramotno poročilo o strasteh, ki so besnele v njem. Obtoženčev obraz pa je pričal o srcu, ki je v miru/493/ z Bogom. Pavlovo življenje je bilo sama revščina, samozatajevanje in trpljenje. Kljub neprestanim lažem, obrekovanju in sramotenju, s katerimi so ga sovražniki hoteli zastrašiti, je pogumno povzdignil križevo zastavo. S svojim Učiteljem vred je bil tudi sam brezdomni popotnik in je tudi sam živel v blagoslov človeštva. Kako bi lahko Neron, muhast, nebrzdan, razuzdan tiran, razumel ali cenil značaj in spodbude tega Božjega otroka?
Velika dvorana je bila napolnjena z nestrpno in nemirno množico, ki je valovala in pritiskala naprej, da bi videla in slišala vse, kar se bo zgodilo. Tam so bili visoki in nizki, bogati in ubogi, učeni in neizobraženi, ošabni in ponižni, vsem pa je enako manjkalo pravo spoznanje o poti življenja in zveličanja.
Judje so proti Pavlu podali stare obtožbe o uporu in krivoverstvu. Oboji, Rimljani in Judje, pa so ga obtožili hujskanja k požigu mesta. Medtem ko so ga obtoževali, je Pavel ohranil neskaljeni mir. Ljudstvo in sodniki so ga začudeno opazovali. Udeležili so se mnogih sojenj in videli mnogo hudodelcev, vendar niso nikoli videli moža, ki bi kazal tako sveti mir kakor zapornik pred njimi. Ostrovidne oči sodnikov, ki so bile vajene brati z obličja jetnikov, so zaman preiskovale Pavlov obraz, da bi našle dokaz krivde. Ko mu je bilo dovoljeno spregovoriti v svojo obrambo, so vsi prisluhnili z veliko pozornostjo.
Pavel je imel priložnost še enkrat pred/494/ začudeno množico povzdigniti križevo zastavo. Ko je opazoval trumo pred sabo â Jude, Grke, Rimljane, tujce iz mnogih dežel â je njegovo dušo spodbudila goreča želja po njihovem zveličanju. Pozabil je na razmere in nevarnosti, ki so ga obdajale, na strašno usodo, ki je bila videti tako blizu. Videl je samo Jezusa, Posrednika, ki pred Bogom prosi za grešne ljudi. Z več kakor človeško zgovornostjo in močjo je Pavel predstavil resnice evangelija. Svoje poslušalce je usmeril k Daritvi, ki je bila darovana za padli rod. Povedal je, da je bila za človekovo odrešenje plačana neskončna cena. Omogočeno je bilo, da bo lahko deležen Božjega prestola. Zemlja je povezana z nebesi po angelskih poslancih je in vsa človekova dejanja, dobra ali slaba, so vidna očem Večne Pravice.
Tako je oznanjal zagovornik resnice. Veren med nevernimi in zvest med nezvestimi je stal kot Božji predstavnik. Njegov glas je bil kakor glas iz nebes. V besedah ali pogledu ni bilo strahu, žalosti in malodušja. Z močno zavestjo o nedolžnosti in oborožen z resnico se je veselil, ker je Božji otrok. Njegove besede so bile kakor vzklik zmage nad besnenjem bitke. Cilj, kateremu je posvetil življenje, je razglasil za edinega, ki ne bo nikoli propadel. Čeprav lahko umre, evangelij ne bo uničen. Bog živi in njegova resnica bo zmagala.
Mnogi, ki so ga tisti dan opazovali, so videli "njegovo obličje kakor obličje angela". (Dej 6,15)
Še nikoli prej zbrani niso slišali takšnih besed. Dotaknile so se strune, ki je zatrepetala celo v srcih/495/ najbolj zakrknjenih. Jasna in prepričujoča resnica je strmoglavila zmoto. Svetloba je obsijala um mnogih, ki so pozneje rade volje sledili njenim žarkom. Resnicam, ki so bile izgovorjene tisti dan, je bilo namenjeno pretresti narode in živeti v vseh časih, vplivati na srca ljudi, ko bodo usta, ki so jih izgovorila, molčala v mučeniškem grobu.
Neron še nikoli prej ni slišal resnice, kakor jo je ob tej priložnosti. Še nikoli prej mu ni bila razodeta ogromna krivda njegovega življenja. Nebeška svetloba je predrla greh â omadeževane prostore njegovega srca. Z grozo je trepetal ob misli na sodbo, na katero bo on, vladar sveta, na koncu poklican in bodo njegova dejanja prejela pravično plačilo. Zbal se je apostolovega Boga in si ni upal izreči kazni nad Pavlom, zoper kogar ni bila podprta nobena obtožba. Občutek strahu je za nekaj časa obrzdal njegovega krvoželjnega duha.
Za trenutek so se krivemu in zakrknjenemu Neronu odprla nebesa, in si je zaželel njihove čistosti miru, ki sta se mu zdela privlačna. Tisti trenutek je bilo vabilo milosti ponujeno celo njemu. Toda misel na odpuščanje je bila sprejeta samo za trenutek. Potem je ukazal, naj Pavla odpeljejo v ječo. Ko so se za Božjim poslancem zaprla vrata, so se pred rimskim cesarjem za vedno zaprla vrata spokorjenja. Noben žarek svetlobe iz nebes ni nikoli več prodrl v temo, ki ga je obdajala. Kmalu bo trpel Božjo povračilno kazen.
Nedolgo zatem je Neron odplul na svoje razvpito potovanje v Grčijo. Tam je osramotil sebe in svoje cesarstvo/496/ z zaničevanja vredno in poniževalno objestnostjo. Ko se je z velikim bliščem vrnil domov, se je obdal z dvorjani in sodeloval v prizorih ostudne razuzdanosti. Sredi tega bučnega veseljačenja je bilo slišati hrup z ulic. Poslal je sla, da bi izvedel vzrok. Ta se je vrnil z groznimi novicami, da Galba na čelu svoje vojske hitro maršira proti Rimu, da je v mestu že prišlo do vstaje in da so ulice polne besne drhali, ki se hitro približuje palači in grozi s smrtjo cesarju in njegovim privržencem.
V tem času nevarnosti Neron ni imel mogočnega in usmiljenega Boga, na kogar bi se lahko zanesel kakor zvesti Pavel. V strahu pred trpljenjem in možnim mučenjem, ki bi mu bil lahko izpostavljen, če ga drhal dobi v roke, si je ubogi nasilnež hotel sam vzeti življenje. Vendar mu je v odločilnem trenutku upadel pogum. Popolnoma zapuščen je sramotno zbežal iz mesta in si poiskal zavetje v nekaj kilometrov oddaljenem posestvu, toda zaman. Kmalu so odkrili njegovo skrivališče in ko so se preganjalski jezdeci bližali, je poklical hlapca na pomoč ter si zadal smrtno rano. Tako je končal tiranski Neron, ko je bil star dvaintrideset let./497/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!