 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
45. Pismi iz Rima (angleško)
Apostolu Pavlu so bile v začetku njegove krščanske izkušnje dane posebne priložnosti, da je spoznal Božjo voljo glede Jezusovih sledilcev. Bil je "vzet tja v tretja nebesa, ... v raj, in je slišal neizrečne besede, katerih ne sme človek govoriti". (2 Kor 12,2-4) Sam je priznal, da mu je Gospod dal mnogo "prikazni in razodetij". (2 Kor 12,1) Njegovo razumevanje načel evangeljske resnice je bilo enakovredno tistemu, ki so ga imeli "preveliki apostoli". (2 Kor 12,11) Jasno in popolnoma je dojel, kaj je "širjava in dolžina in globočina in visočina" Kristusove ljubezni, "ki presega spoznanje". (Ef 3,18.19)
Pavel ni mogel povedati vsega, kar je videl v prikazni, saj so bili med njegovimi poslušalci takšni, ki bi zlorabili njegove besede. Kar pa mu je bilo razodeto, ga je usposobilo, da je delal kot vodja in moder učitelj ter tudi sestavljal/469/ sporočila in jih v poznejših letih poslal cerkvam. Vtis, ki ga je dobil med videnjem, je ostal za vedno z njim in ga usposobil, da je pravilno prikazal krščanski značaj. Ustno in pisno je podajal sporočilo, da je odtlej pomagalo in krepilo Božjo cerkev. Današnjim vernikom to sporočilo jasno govori o nevarnostih, ki bodo grozile cerkvi, in o lažnih naukih, s katerimi se bodo morali srečati.
Apostol je želel, da ti, na katere je naslovil pisma z nasveti in svarili, ne bi bili več otroci in jih ne bi "semtertja metala in gonila vsaka sapa nauka", (Ef 4,14) temveč da bi vsi dospeli do "edinosti vere in spoznanja Božjega Sina, do doraslega moža, do mere dovršene rasti Kristusove polnosti". (Ef 4,13) Jezusove sledilce v poganskih skupnostih je rotil, naj ne živijo, "kakor žive tudi pogani v nečimrnosti svojega srca, otemnjeni v razumu, odtujeni Božjemu življenju ... zaradi otrplosti njihovega srca", (Ef 4,17.18) temveč naj živijo "previdno, ne kakor nemodri, ampak kakor modri, in skrbno rabite čas". (Ef 5,15.16) Vernike je spodbujal, naj gledajo naprej v čas, ko bo Kristus, ki je "ljubil cerkev in je samega sebe dal zanjo", pripravil "sam sebi slavno cerkev, ki nima madeža ali gube ali kaj enakega" â cerkev, ki bo "sveta in brezmadežna". (Ef 5,25.27)
Ta sporočila so bila napisana z močjo, ki ni od človeka, marveč od Boga. Vsebovala so nauke, ki bi jih morali proučiti vsi in/470/ jih je koristno pogosto ponavljati. V njih je poudarjena praktična pobožnost, podana so načela, ki bi jih morala upoštevati vsaka cerkev, in razložena pot, ki vodi v večno življenje.
Pavel v svojem pismu "svetim v Kolosah in vernim bratom v Kristusu", ki ga je napisal, ko je bil še jetnik v Rimu, omenja svoje veselje nad njihovo stanovitnostjo v veri. Te novice mu je prinesel Epafra. Apostol je še zapisal, da mu je tudi pripovedoval o njihovi ljubezni v Duhu. Nadaljeval je: "Zato molimo tudi mi od dne, ko smo to slišali, neprestano za vas in prosimo, da se napolnite s spoznanjem njegove volje v vsej duhovni modrosti in razumnosti, da živite dostojno Gospoda, v vsem njemu po volji, in rodite sad v vsakem dobrem delu ter rastete po Božjem spoznanju, z vso močjo krepčani po krepkosti njegove slave za vso stanovitnost in potrpežljivost, z radostjo." (Kol 1,9-11)
Tako je Pavel ubesedil svojo željo za vernike v Kolosah. Kako visok želeni cilj postavljajo te besede pred Kristusove sledilce! Kažejo čudovite možnosti krščanskega življenja in razlagajo, da ni meja za blagoslove, ki jih lahko prejmejo Božji otroci. Če neprestano rastejo v spoznanju Boga, lahko v krščanski izkušnji napredujejo od moči do moči in od višine do višine, vse dokler jih njegova veličastna moč ne usposobi "za delež dediščine svetih v luči". (Kol 1,12)
Apostol je pred verniki povzdignil Kristusa kot njega,/471/ po komer je Bog ustvaril vse stvari in omogočil njihovo odrešitev. Povedal je, da je roka, ki vzdržuje svetove v prostoru ter ohranja red in neutrudno dejavnost vseh stvari v Božjem vesolju, ista roka, ki je bila zanje pribita na križ. Pavel je zapisal: "V njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli ali gospostva ali poglavarstva ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj; in On je pred vsem in vse ima obstanek v njem. Tudi vas, ki ste bili nekdaj odtujeni in sovražni v mišljenju pri svojih hudobnih delih, â zdaj pa vas je spravil v telesu njegovega mesa, po njegovi smrti, da vas postavi svete in brezmadežne in brez graje pred seboj." (Kol 1,16.17.21.22)
Božji Sin se je ponižal, da bi dvignil padle. Zato je zapustil brezgrešne zgornje svetove, "devetindevetdeset" teh, ki so ga ljubili, in prišel na to zemljo, da bi bil "ranjen zaradi naših prestopkov, potrt zaradi naših krivic". (Lk 15,4; Iz 53,5) V vsem je bil enak svojim bratom. Postal je meso kakor smo mi. Vedel je, kaj pomeni biti lačen, žejen in utrujen. Preživljal se je s hrano in krepčal s spanjem. Bil je tujec in popotnik na zemlji â na svetu, vendar ne od sveta; bil je skušan in preizkušen, kakor so skušani in preizkušani današnji ljudje, pa vendar je živel brezgrešno življenje. Bil je nežen, usmiljen, sočuten in je vedno mislil na druge, in tako pokazal Božji značaj. "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami, ... polna milosti in resnice." (Jn 1,14)/472/
Ker so vernike v Kolosah obdajali poganski običaji in vplivi, so bili v nevarnosti, da bi se oddaljili od preprostosti evangelija. Pavel jih je posvaril pred tem in jih usmeril na Kristusa kot na edinega zanesljivega vodnika. Pisal je: "Hočem namreč, da veste, kako hud boj imam za vas in zanje, ki so v Laodiceji, in za vse, ki niso videli mojega obličja v mesu, da njihova srca prejmejo tolažbo, da so združeni v ljubezni in za vse bogastvo popolnega prepričanja razuma, da prav spoznajo Božjo skrivnost, Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja.
To pa pravim, da vas nihče ne prevara z dozdevno pametnimi besedami. ... Kakor ste torej sprejeli Kristusa Jezusa, Gospoda, tako živite v njem, ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri, kakor ste bili poučeni, in bodite po njej obilni v zahvaljevanju. Pazite, da vas kdo ne upleni z modrijanstvom in prazno prevaro, po človeškem izročilu, po začetnih naukih sveta in ne po Kristusu; ker v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno, in v njem ste dopolnjeni, ki je glava vsakega gospostva in vsake oblasti." (Kol 2,1-10)
Kristus je napovedal, da se bodo pojavili zapeljivci, po katerih vplivu se bo razbohotila krivica in "mnogim omrzne ljubezen". (Mt 24,12) Učence je opozoril, da bo za cerkev to zlo veliko večja nevarnost, kakor pa ko jih bodo preganjali sovražniki. Vedno znova je Pavel svaril vernike pred lažnimi učitelji. Bolj kakor vsega drugega se morajo varovati pred to nevarnostjo,/473/ saj bodo s sprejetjem lažnih učiteljev odprli vrata zmotam, po katerih bo sovražnik zameglil duhovna dojemanja in omajal zaupanje njih, ki so se na novo pridružili evangeljski veri. Kristus je bil merilo, s katerim morajo preizkušati podane nauke. Kar se ne ujema z njegovimi nauki, morajo zavreči. Kristus, ki je bil križan zaradi greha, vstal od mrtvih in odšel v višavo â to je veda zveličanja, ki se je morajo naučiti in o njej poučevati.
Opozorila Božje besede glede nevarnosti, ki obdajajo krščansko cerkev, veljajo za nas danes. Kakor v apostolskih dnevih, ko so ljudje poskušali z izročilom in filozofijo uničiti vero v Pisma, tako želi danes sovražnik pravičnosti s prijetnimi mnenji visokega kriticizma, evolucijo, spiritualizmom, teozofijo in panteizmom zapeljati ljudi na prepovedane poti. Mnogim je Sveto pismo kakor svetilka brez olja, ker so svoj um usmerili k zagovornikom nezanesljivega verovanja, ki povzroča napačne razlage in zmedo. Visoki kriticizem, ki razčlenjuje, ugiba in prenareja, uničuje vero v Sveto pismo kot božansko razodetje. Božjo besedo oropa moči nadzora, moralnega dviga in navdihovanja človeških življenj. Spiritualizem uči množice, naj verujejo, da je želja najvišji zakon, da je razuzdanost svoboda ter da je človek odgovoren edino samemu sebi.
Kristusov sledilec se bo srečal "z dozdevno pametnimi besedami", (Kol 2,4) zoper katere je apostol svaril vernike v Kolosah. Srečal se bo s spiritualističnimi razlagami/474/ Svetega pisma, vendar jih ne sme sprejeti. Njegov glas mora jasno zagovarjati večne resnice Svetega pisma. S pogledom, usmerjenim na Kristusa, mora vztrajno napredovati po označeni poti ter zavreči vse zamisli, ki se ne ujemajo s Kristusovimi nauki. Božja resnica mora biti predmet njegovega proučevanja in razmišljanja. Sveto pismo mora biti zanj Božji glas, ki mu govori neposredno. Tako bo našel božansko modrost.
Spoznanje o Bogu, kakršno je razodeto v Kristusu, je spoznanje, ki ga morajo imeti vsi rešeni. To je spoznanje, ki spreminja značaj. Če je sprejeto v življenje, bo prenovilo človeka po Kristusovi podobi. Bog vabi svoje otroke, naj prejmejo to znanje, poleg katerega je vse drugo nečimrno in brezvredno.
V vsakem rodu in v vsaki deželi je bil pravi temelj za izoblikovanje značaja isti â načela, ki jih vsebuje Božja beseda. Edino varno in zanesljivo pravilo je delati tisto, kar pravi Bog. "Gospodove zapovedi so prave; kdor tako ravna, ne omahne nikdar." (Ps 19,8; 15,5) Apostoli so v tistem času nasproti lažnim teorijam postavili Božjo besedo, rekoč: "Kajti drugega temelja ne more nihče položiti, razen tega, ki je položen." (1 Kor 3,11)
V času svojega spreobrnjenja in krsta so se verniki v Kolosah zaobljubili, da se bodo odpovedali verovanjem in običajem, ki so bili dotlej del njihovega življenja, ter bodo zvesti svoji zavezi s Kristusom. Pavel jih je v svojem pismu spomnil na to in prosil, naj ne pozabijo, da se morajo/475/ neprestano upirati zlu, ki jih bo hotelo premagati, če želijo izpolniti svojo zaobljubo. Rekel je: "Če ste torej bili obujeni s Kristusom vred, iščite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. V mislih imejte, kar je gori, ne, kar je na zemlji. Kajti umrli ste, in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu." (Kol 3,1-3)
"Zato če je kdo v Kristusu, je novo stvarjenje; staro je prešlo, glej, postalo je vse novo." (2 Kor 5,17) S Kristusovo močjo so ljudje zlomili okove grešnih navad. Opustili so sebičnost. Posveten je postal pobožen, pijanec trezen, izprijenec pa čist. Ljudje, ki so bili podobni Satanu, so bili spremenjeni v Božjo podobo. Ta sprememba je sama po sebi čudež vseh čudežev. Sprememba z Besedo je ena najglobljih skrivnosti Besede. Ne moremo je razumeti. Lahko le verujemo, kakor piše v Pismih, da je "Kristus v vas, upanje slave". (Kol 1,27)
Kadar Božji Duh nadzoruje misli in srce, spreobrnjenec zapoje novo pesem, saj spozna, da je bila v njegovi izkušnji izpolnjena Božja obljuba in so mu bili prestopki odpuščeni, greh pa pokrit. Spokoril se je pred Bogom za kršitev božanskega zakona, in veroval v Kristusa, ki je umrl, da bi bil človek opravičen. Ko smo "opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu". (Rim 5,1)
Čeprav je kristjan doživel to izkušnjo, ne sme/476/ skleniti rok in se zadovoljiti s tem, kar je doseženo zanj. Kdor se je odločil stopiti v Božje kraljestvo, bo odkril, da so zoper njega razvrščene vse moči in poželenja stare narave, ki jih podpirajo sile kraljestva teme. Vsak dan mora obnavljati svoje posvečenje in se vsak dan boriti z zlom. Stare navade in podedovana nagnjenja k zlu si bodo prizadevala za prevlado. Zoper nje mora biti vedno na preži in si v Kristusovi moči prizadevati za zmago.
Pavel je pisal Kološanom: "Morite torej svoje ude, ki so na zemlji, ... ki ste med njimi tudi vi nekdaj hodili, ko ste živeli v teh grehih. ... Sedaj pa odložite tudi vi vse to: jezo, srd, hudobnost, preklinjanje, nečedno besedovanje iz svojih ust. Oblecite torej kot Božji izvoljeni, sveti in ljubljeni, srčno usmiljenje, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus odpustil vam, tako tudi vi; vrhu vsega tega pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj vlada v vaših srcih, ki ste bili vanj tudi poklicani v enem telesu; in bodite hvaležni." (Kol 3,5.7.8.12-15)
Pismo Kološanom je polno naukov najvičje vrednosti za vse, ki sodelujejo v Kristusovi službi, naukov, ki kažejo iskrenost namena in vzvišenost cilja, kar bo vidno v življenju njega, ki pravilno predstavlja Zveličarja. Vernik bo opustil vse, kar bi ga lahko oviralo pri napredovanju po poti, ki vodi navzgor, ali pa/477/ odvrnilo nogo drugega od ozke steze. Tako bo razodeval v svojem vsakdanjem življenju usmiljenje, prijaznost, ponižnost, krotkost, odpuščanje in Kristusovo ljubezen.
Naša velika potreba je moč za bolj vzvišeno, čisto in plemenito življenje. Preveč mislimo na svet in premalo na nebeško kraljestvo.
Ko se kristjan trudi, da bi dosegel želeni cilj, ki ga Bog ima zanj, nikoli ne sme obupati. Vsem sta po Kristusovi milosti in moči obljubljeni moralna in duhovna popolnost. Jezus je vir moči, izvir življenja. Daje nam svojo besedo in z drevesa življenja nam podarja listje, ki je v ozdravljenje naše, zaradi greha bolne duše. Vodi nas pred Božji prestol ter v naša usta polaga molitev, ki nas tesneje poveže z njim samim. V našo korist je dal na razpolago vsemogočne nebeške sile. Na vsakem koraku čutimo njegovo življenjsko moč.
Bog ne postavlja mej napredka njih, ki žele biti napolnjeni "s spoznanjem njegove volje v vsej modrosti in duhovni razumnosti". (Kol 1,9) Z molitvijo, budnostjo in rastjo v spoznanju in razumevanju morajo biti "z vso močjo krepčani po krepkosti njegove slave". (Kol 1,11) Tako bodo pripravljeni delati za druge. Zveličarjev namen je, da bi bili očiščeni in posvečeni ljudje njegova pomožna roka. Zahvalimo se za to prednost njemu, ki nas je "storil sposobne za delež dediščine svetih v luči, ki nas je rešil iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni". (Kol 1,12.13)/478/
Pavlovo pismo Filipljanom je bilo kakor pismo Kološanom napisano, ko je bil zapornik v Rimu. Cerkev iz Filipov je poslala Pavlu darila po Epafroditu. Njega Pavel imenuje "brata in sodelavca in mojega sovojaka, vašega pa poslanca in služabnika moje potrebe". (Flp 2,25) Epafrodit je med bivanjem v Rimu "zbolel in je bil blizu smrti; ali Bog se ga je usmilil, a ne samo njega, ampak tudi mene, da ne bi imel žalosti nad žalost", je zapisal Pavel. (Flp 2,27) Ko so Filipljani slišali za Epafroditovo bolezen, jih je zaskrbelo zanj, on pa se je odločil vrniti k njim. Pavel je zapisal: "Kajti hrepenel je po vseh vas in se žalostil, ker ste slišali, da je zbolel. Tem hitreje torej sem ga poslal, da ga vidite ter se veselite in da bom jaz manj žalosten. Sprejmite ga torej v Gospodu z vsem veseljem, in take imejte v čislih; kajti zaradi Kristusovega dela se je približal smrti, vnemar pustivši življenje, da bi nadomestil, s čimer mi vi niste mogli poslužiti." (Flp 2,26.28-30)
Po Epafroditu je Pavel poslal vernikom v Filipih pismo, v katerem se je zahvalil za njihove darove zanj. Od vseh cerkev je bila filipljanska najbolj radodarna v preskrbi Pavlovih potreb. Apostol je v svojem pismu dejal: "Veste pa tudi sami, Filipljani, da se v začetku širjenja evangelija, ko sem odšel iz Makedonije, nobena cerkev ni udeležila z menoj na račun dajanja in prejemanja, razen vas samih; saj tudi v Solun ste mi poslali enkrat ali dvakrat za potrebo. Ne da bi iskal daru, marveč/479/ sadu iščem, ki naj se množi vam na račun. Imam pa vsega dovolj in preobilo; napolnjen sem, dobivši od Epafrodita vaše darove, sladko dišavo, prijetno daritev, Bogu po volji." (Flp 4,15-18)
"Milost vam in mir od našega Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, vedno v sleherni molitvi za vas vse, ko opravljam molitev z veseljem, da ste se udeleževali širjenja evangelija od prvega do današnjega dne, ker sem prepričan prav o tem, da On, ki je začel v vas dobro delo, ga dokonča do dne Jezusa Kristusa; kakor je tudi meni spodobno misliti to za vas vse, ker vas imam v svojem srcu kot take, ki ste vsi in v mojih sponah in v zagovarjanju in utrjevanju evangelija sodeležniki milosti z menoj. Kajti priča mi je Bog, kako hrepenim po vas vseh. ... In za to molim, da naj vaša ljubezen še bolj in bolj raste v spoznanju in slehernem razumu, da presojate, kaj je boljše in kaj ne; da boste čisti in brez spotikljaja za Kristusov dan, napolnjeni s sadom pravičnosti, ki se množi po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Bogu." (Flp 1,2-11)
Božja milost je podpirala Pavla, ko je bil v ječi, ter ga usposabljala, da se je veselil v stiski. Z vero in gotovostjo je pisal svojim filipljanskim sovernikom, da so njegove spone obrodile napredek evangelija. Objavil je: "Želim pa, da spoznate, bratje, da je pripomoglo še bolj v razcvet evangeliju to, kar me je zadelo, tako da so moje spone postale očitne, da so za Kristusa, vsej cesarski straži in vsem drugim, in/480/ da si večina bratov, dobivši zaupanje v Gospodu po mojih sponah, upa bolj brez strahu govoriti Božjo besedo." (Flp 1,12-14)
V tej Pavlovi izkušnji najdemo nauk zase, saj razodeva Božji način delovanja. Gospod lahko doseže zmago tam, kjer mi vidimo neuspeh in poraz. Smo v nevarnosti, da pozabimo na Boga, da gledamo na vidno, namesto da bi z očmi vere opazovali nevidno. Kadar nas doleti nesreča ali nadloga, smo pripravljeni obtožiti Boga za ravnodušnost ali neusmiljenost. Če se mu zdi prav, da ustavi našo uspešnost na katerem področju, smo žalostni in ne razmišljamo, da morda Bog tako ravna za naše dobro. Naučiti se moramo, da je opomin del njegovega velikega načrta in da lahko kristjan pod šibo stiske včasih naredi več za Gospodarja kakor takrat, ko sodeluje v dejavni službi.
Pavel je kot zgled v krščanskem življenju Filipljane usmeril na Kristusa, "kateri, ko je bil v Božji podobi, ni štel za rop biti enak Bogu, temveč je samega sebe izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu". (Flp 2,6-8)
Nadaljeval je: "Zatorej, moji ljubljeni, kakor ste bili vsekdar poslušni, ne samo v moji pričujočnosti, temveč mnogo bolj sedaj v moji nepričujočnosti, v strahu in trepetu delajte za svoje zveličanje; Bog namreč je, ki dela v vas in voljo in delovanje, po svoji dobri volji. Vse delajte brez godrnjanja in pomišljanja, da boste brez pogreška/481/ in čisti, Božji otroci brez madeža sredi sključenega in spačenega rodu, med katerimi se svetite kakor nebeške luči na svetu in jim predstavljate besedo življenja; da imam hvalo za Kristusov dan, da nisem zaman tekal in se zaman trudil." (Flp 2,12-15)
Te besede so zapisane za pomoč vsakomur, ki se bojuje. Pavel je povzdignil merilo popolnosti in kaže, kako ga lahko dosežemo. Rekel je: "Delajte za svoje zveličanje; Bog namreč je, ki dela v vas." (Flp 2,12.13)
Zveličanje se doseže s sodelujočim občestvom, z združenim delovanjem. Bog in spokorjeni grešnik morata sodelovati. To je nujno za oblikovanje pravih načel v značaju. Človek si mora resno prizadevati premagati tisto, kar ga ovira pred dosego popolnosti. Ampak njegov uspeh je popolnoma odvisen od Boga. Človeško prizadevanje samo po sebi ne zadošča. Brez pomoči božanske sile je vse zaman. Bog dela in človek dela. Človek se mora upirati skušnjavi, svojo moč pa mora črpati od Boga. Na eni strani so neskončna modrost, sočutje in moč, na drugi pa pomanjkljivost, grešnost in popolna nebogljenost.
Bog želi, da bi imeli oblast nad samim seboj. Ne more nam pomagati, če v to ne privolimo in sodelujemo. Božanski Duh deluje po močeh in sposobnostih, ki so podarjene človeku. Sami nismo zmožni uskladiti namenov, želj in nagnjenj z Božjo voljo. Če pa hočemo, da bi nas obdelal, bo Zveličar naredil za nas, da bomo razdevali "sovražne naklepe/482/ in vsako visokost, ki se vzdiguje zoper Božje spoznanje, in vodili vsako misel v sužnost pokorščine do Kristusa". (2 Kor 10,5)
Kdor želi izoblikovati močan, somerno razvit značaj, kdor želi biti uravnovešen kristjan, mora vse izročiti Kristusu in vse delati zanj, saj Odrešenik ne bo sprejel razdeljene službe. Vsak dan mora spoznavati pomen samoodpovedi. Proučevati mora Božjo besedo, spoznavati njen pomen in ubogati njene predpise. Tako lahko doseže merilo krščanske popolnosti. Dan za dnem Bog sodeluje z njim in spopolnjuje značaj, ki bo moral obstati v času končne preizkušnje. Dan za dnem vernik pred ljudmi in angeli opravlja vzvišeni poskus ter kaže, kaj lahko evangelij naredi za padla človeška bitja.
Pavel je zapisal: "Jaz ne mislim sam zase, da sem že dosegel; eno pa delam: pozabivši, kar je zadaj, a vzpenjajoč se po tem, kar je spredaj, hitim proti cilju za darilom Božjega nebeškega poklica v Kristusu Jezusu." (Flp 3,13.14)
Pavel je dosegel veliko. Od takrat ko je obljubil svojo zvestobo Kristusu, je bilo njegovo življenje napolnjeno z neutrudno službo. Potoval je iz mesta v mesto, iz dežele v deželo in oznanjal sporočilo o križu, pridobival spreobrnjence v evangelij in ustanavljal cerkve. Zanje je neprestano skrbel in jim v pouk napisal veliko pisem. Hkrati je opravljal svojo obrt, da si je zaslužil vsakdanji kruh. Toda v nobenih življenjskih dejavnostih ni Pavel nikoli izgubil pred seboj največjega cilja â hiteti proti nagradi/483/ svojega poklica. En cilj mu je bil stanovitno pred očmi â biti zvest njemu, kateri se mu je razodel pred damaščanskimi vrati. Nič ga ni moglo odvrniti od tega cilja. Povzdigniti golgotski križ je bila spodbuda, ki ga je popolnoma prežemala in navdihovala njegove besede in dejanja.
Veliki cilj, ki je priganjal Pavla, da je napredoval kljub težavam in stiskam, bi moral voditi vsakega krščanskega delavca, da se popolnoma posveti Božji službi. Ponujene mu bodo posvetne privlačnosti, da bi odvrnile njegovo pozornost od Zveličarja. Vendar mora hiteti proti cilju ter svetu, angelom in ljudem pokazati, da je upanje, da bo videl Božje obličje, vredno vseh prizadevanj in žrtvovanja, ki jih zahteva dosega tega upanja.
Čeprav je bil Pavel zapornik, mu to ni vzelo poguma. Namesto tega je v pismih, ki jih je pisal cerkvam iz Rima, zaslediti prizvok zmagoslavja. Filipljanom je zapisal: "Veselite se vedno v Gospodu! Še enkrat pravim: Veselite se! Nič ne skrbite, temveč v vsem naj se Bogu naznanjajo vaše želje v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, kar je resnično, kar čestito, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar sloveče, če je kaka čednost in če kaka hvala, to premišljajte." (Flp 4,4.6-8)
"Moj Bog pa napolni vsako vašo potrebo po svojem bogastvu v slavi v Kristusu Jezusu. Milost Gospoda Jezusa Kristusa z vašim duhom!" (Flp 4,19.23)/484/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!