Vsebina

Nazaj

Naprej

Dejanja apostolov (Ellen G. White)

46. Svoboden (angleško)

Pavlovo delo v Rimu je obrodilo blagoslov s spreobrnitvijo mnogih ljudi ter okrepilo in opogumilo vernike. Tedaj pa so se začeli zbirati oblaki, ki so grozili ne samo njegovi varnosti, temveč tudi napredku cerkve. Ob prihodu v Rim je bil zaupan v oskrbo poveljnika cesarske straže. To je bil pravičen in pošten mož, po čigar dobrotljivosti je bil sorazmerno prost, da je lahko opravljal delo evangelija. Pred koncem dveletnega zaporništva pa so tega moža zamenjali z uradnikom, od kogar apostol ni mogel pričakovati posebne naklonjenosti.

Judje so bili zdaj v svojem prizadevanju zoper Pavla dejavnejši kakor prej. Našli so ustreznega pomočnika v pokvarjeni ženski, ki je bila Neronova druga žena. Bila je spreobrnjenka v judovstvo, zato je uporabila ves svoj vpliv, da bi pomagala njihovim morilskim načrtom proti zagovorniku krščanstva.

Pavel pri cesarju, na kogar se je sklical, ni mogel upati na veliko pravice. Neron je bil moralno nizkotnejši,/485/ po značaju objestnejši in istočasno zmožen veliko krvoločnejše krutosti kakor kateri koli vladar pred njim. Vladanje ne bi moglo biti zaupano bolj nasilnemu vladarju. Prvo leto njegove vladavine je bilo zaznamovano z zastrupitvijo njegovega mlajšega polbrata, ki je bil zakoniti dedič prestola. Neron je padal v vse večje globine pregrehe in zločina, dokler ni umoril lastne matere in potem še ženo. Ni bilo okrutnosti, ki je ne bi zagrešil, ne hudobije, h kateri se ne bi spustil. V vsakem plemenitem umu je vzbujal le stud in prezir.

Podrobnosti o sprijenosti, ki se jim je vdajal na svojem dvoru, so prenizkotne in prestrašne za opis. Njegova razuzdana podlost je povzročala stud in gnus celo v mnogih, ki so bili prisiljeni sodelovati v njegovih zločinih. Bili so v neprestanem strahu pred naslednjimi grozotami, ki jih bo predlagal. Vendar celo Neronovi zločini niso omajali vdanosti njegovih podložnikov. Bil je priznan kot neomejeni vladar celotnega naseljenega sveta. Še več, izkazovali so mu božanske časti in ga oboževali kakor boga.

S stališča človeške presoje je bila Pavlova obsodba pred sodnikom zanesljiva. Apostol pa je vedel, da se nima česa bati, dokler bo ostal zvest Bogu. Edini, ki je bil v preteklosti njegov zaščitnik, ga lahko obvaruje pred zlobo Judov in pred cesarjevo močjo.

In Bog je obvaroval svojega služabnika. Ko je bil Pavel izprašan, se obtožbe zoper njega niso obdržale. Neron je nasprotno splošnemu pričakovanju in s smislom za pravičnost,/486/ kar je bilo popolnoma nasprotno njegovemu značaju, razglasil zapornikovo nedolžnost. Pavlovi okovi so bili odstranjeni; ponovno je bil svoboden.

Če bi njegovo sojenje še naprej prelagali ali če bi bil iz katerega koli vzroka zadržan v Rimu do naslednjega leta, bi nedvomno umrl v preganjanju, ki je nastalo. Med Pavlovim bivanjem v zaporu so postali spreobrnjenci v krščanstvo tako številni, da so pritegnili pozornost in izzvali sovraštvo oblasti. Vladarjevo jezo je posebej vzbudila spreobrnitev članov njegovega dvora, zato je kmalu našel izgovor, da je kristjane naredil za cilj svojih neusmiljenih krutosti.

Nekako v tem času je v Rimu izbruhnil požar in požgal skoraj polovico mesta. Govorilo se je, da je plamene zanetil sam Neron. Da pa bi se izognil sumničenjem, je hlinil veliko radodarnost, tako da je pomagal brezdomcem in revežem. Kljub vsemu pa je bil obtožen zločina. Ljudje so bili vznemirjeni in besni. Da bi se Neron opravičil in da bi tudi mesto rešil sloja, ki se ga je bal in ga sovražil, je obtožil kristjane. Njegovi zvijači je uspelo in tisoče Kristusovih sledilcev — mož, žena in otrok — so kruto pobili.

Pavlu je bilo prizaneseno to grozno preganjanje, saj je kmalu po svoji osvoboditvi zapustil Rim. To zadnje obdobje svobode je marljivo uporabil za delo po cerkvah. Želel je vzpostaviti trdnejšo zvezo med grškimi in vzhodnimi cerkvami ter okrepiti um/487/ vernikov pred lažnimi nauki, ki so se plazili noter, da bi popačili vero.

Preizkušnje in skrbi, ki jih je Pavel zdržal, so spodkopale njegove telesne moči. Nadenj so prišle starostne betežnosti. Čutil je, da sedaj opravlja zadnje delo, in kakor se je čas njegovega delovanja krajšal, se je še toliko bolj trudil. Zdelo se je, da njegova gorečnost nima meja. Odločen v namenu, voljan za delo in močan v veri je potoval iz cerkve v cerkev v raznih deželah. Z vsemi sredstvi, ki so bila v njegovi moči, si je prizadeval okrepiti roke vernikov, da bi zvesto opravljali delo pridobivanja ljudi za Jezusa in v preizkusnih časih, ki so nastopili že takrat, lahko ostali stanovitni v evangeliju ter zvesto pričali za Kristusa./488/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!