 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
44. Cesarjev dvor (angleško)
Evangelij je dosegal svoj največji uspeh med nižjimi družbenimi sloji. "Ni poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih." (1 Kor 1,26) Ni se moglo pričakovati, da bo Pavel, ubog in osamljen jetnik, zmožen pridobiti pozornost bogatih in uglednih slojev rimskih prebivalcev. Njim je pregreha kazala vso bleščečo zapeljivost in jih držala v prostovoljnem ujetništvu. Med izmučenimi, ubogimi žrtvami njihovega zatiranja, celo med ubogimi sužnji, pa so mnogi radostno prisluhnili Pavlovim besedam in v Kristusovi veri našli upanje in mir, ki sta jih spodbujala v stiskah njihove usode.
Apostolovo delo se je začelo pri ponižnih in skromnih, njegov vpliv pa se je razširil, dokler ni dosegel same cesarjeve palače.
Rim je bil v tem času svetovna prestolnica. Naduti cesarji so postavljali zakone skoraj vsakemu narodu/461/ na zemlji. Kralj in dvorjani so bili ali nepoučeni o ponižnem Nazarečanu ali pa so ga sovražili in zasmehovali. Pa vendar si je v manj kakor v dveh letih evangelij utrl pot iz skromnega jetnikovega doma v cesarjeve dvorane. Pavel je bil v sponah kakor hudodelec, vendar "Božja beseda ni vklenjena". (2 Tim 2,9)
V prejšnjih letih je apostol javno oznanjal Kristusovo vero s prepričljivo močjo. Z znamenji in čudeži je dajal očitne dokaze o njenem božanskem značaju. S plemenito odločnostjo je stal pred grškimi modreci in s svojim znanjem in govorništvom utišal dokaze ošabne filozofije. Z neustrašnim pogumom je stal pred kralji in namestniki ter razpravljal o pravičnosti, zmernosti in prihajajoči sodbi, dokler dokler niso naduti poglavarji trepetali, kakor da bi že zagledali strahote Božjega dne.
Zdaj apostolu niso bile zagotovljene takšne priložnosti. Omejen je bil na svoje bivališče in zmožen oznanjati resnico samo njim, ki so ga tam poiskali. Ni dobil božanskega ukaza kakor Mojzes in Aron, naj stopi pred izprijenega kralja ter v imenu velikega JAZ SEM okara njegovo krutost in nasilje. Pa vendar je bila prav v tem času, ko je bil glavni zagovornik navidezno umaknjen iz javnega dela, pridobljena velika zmaga za evangelij, saj so bili cerkvi pridani člani samega kraljevega dvora.
Nikjer ni bilo ozračja, ki bi bilo bolj nenaklonjeno krščanstvu kakor na rimskem dvoru. Zdelo se je, da je Neron iz svojega srca izbrisal zadnjo sled božanskega, celo človeškega, ter nosil/462/ Satanov žig. Njegovo spremstvo in dvorjani so bili na splošno enakega značaja kakor on sam â kruti, razuzdani in pokvarjeni. Na videz je bilo nemogoče, da bi krščanstvo pridobilo oporišče na Neronovem dvoru in v palači.
V tem primeru se je kakor v mnogih drugih izkazala resničnost Pavlove trditve, da je orožje tega vojskovanja "močno po Bogu za razrušitev trdnjav". (2 Kor 10,4) Celo na Neronovem dvoru je križ osvojil znamenja zmage. Izmed pregrešnega spremstva še pregrešnejšega kralja so prišli spreobrnjenci, ki so postali Božji sinovi. Ti niso bili kristjani na skrivaj, temveč javno. Niso se sramovali svoje vere.
S kakšnimi sredstvi pa je bil omogočen začetek in trdno oporišče krščanstvu tam, kjer se je zdel nemogoč celo njegov vstop? V pismu Filipljanom je Pavel lastnemu jetništvu pripisal uspeh v pridobivanju spreobrnjencev v vero na Neronovem dvoru. Zaskrbljen, da ne bi mislili, da so njegove stiske ovirale napredek evangelija, jim je zagotovil: "Želim pa, da spoznate, bratje, da je pripomoglo še bolj v prospeh evangeliju to, kar me je zadelo." (Flp 1,12)
Ko so krščanske cerkve prvič zvedele, da bo Pavel obiskal Rim, so se veselile spodbudne zmage evangelija v tem mestu. Pavel je odnesel resnico v mnoge dežele, oznanil jo je v velikih mestih. Mar ne bo temu junaku vere uspelo pridobiti ljudi za Kristusa celo v svetovni prestolnici? Toda njihove upe so razblinile novice, da je šel Pavel v Rim kot/463/ jetnik. Močno so upali, da se bo evangelij, brž ko bo vzpostavljen v tem velikem središču, hitro razširil med vse narode in postal prevladujoča moč na zemlji. Kako veliko je bilo njihovo razočaranje! Človeška pričakovanja so spodletela, ne pa tudi Božji namen.
Pozornost dvora so h krščanstvu pritegnile Pavlove spone, ne pa njegove pridige. Kot jetnik je z mnogo ljudi zlomil vezi, ki so jih držale v suženjstvu grehu. To pa ni bilo vse. Povedal je: "Večina bratov, v Gospodu dobivši zaupanje po mojih sponah, upa bolj brez strahu govoriti Božjo besedo." (Flp 1,14)
Pavlova potrpežljivost in vedrost v času njegovega dolgega in nepravičnega jetništva ter njegov pogum in vera so bili neprestana pridiga. Njegov duh, ki je bil tako drugačen od duha sveta, je pričal, da pri njem prebiva sila, ki je močnejša od zemeljske. Po njegovem zgledu pa so se kristjani s še večjo vnemo lotili zagovarjanja Božjega dela z javnim delom, iz katerega je bil Pavel umaknjen. Tako so bile apostolove spone imele velik vpliv. Ko sta bili njegov vpliv in uporabnost na videz onemogočena in se je zdelo, da ne more veliko narediti, je zbral snope za Kristusa na polju, iz katerega je bil videti popolnoma izključen.
Pred koncem dveletnega ujetništva je bil Pavel zmožen reči: "Tako ... so moje spone postale očitne, da so za Kristusa, vsej cesarski straži in vsem drugim." (Flp 1,13) Med njimi, ki so poslali pozdrave v Filipe, omenja posebno tiste "iz cesarjeve hiše". (Flp 4,22)/464/
Potrpežljivost je prispevala njegovim zmagam ravno toliko kakor pogum. Ljudi pridobimo za Kristusa s krotkostjo v preizkušnjah nič manj kakor s pogumnim prizadevanjem v boju. Kristjan, ki kaže potrpežljivost in vedrost ob izgubi ljubljene osebe in v trpljenju ter celo samo smrt dočaka v miru in spokojnosti neomahljive vere, lahko za evangelij naredi več, kakor pa doseže z dolgim življenjem zvestega dela. Kadar je Božji služabnik umaknjen iz dejavne službe, Bog pogosto po skrivnostni previdnosti, ki jo naše kratkovidno dojemanje objokuje, namerava dokončati delo, ki drugače nikoli ne bi bilo opravljeno.
Kristusov sledilec naj ne misli, da ne more več služiti in si zagotoviti nagrade, ko ni več zmožen delati javno in dejavno za Boga in njegovo resnico. Prave Kristusove priče nikoli ne odnehajo. Bog jih še vedno uporablja v zdravju in bolezni, v življenju in smrti. Ko so bili Kristusovi služabniki preganjani zaradi Satanove zlobe in je bilo njihovo delo ovirano, ko so bili vrženi v ječo ali v areno ali privezani na mučilni kol, je resnica pridobila še večjo zmago. Ko so ti zvesti zapečatili svoje pričevanje s svojo krvjo, so se ljudje, ki so doslej še dvomili in bili negotovi, prepričali o Kristusovi veri in se pogumno postavili na njegovo stran. Iz pepela mučencev je pognala obilna žetev za Boga.
Gorečnost in zvestoba Pavla in njegovih sodelavcev ter vera in poslušnost spreobrnjencev v krščanstvo v tako težavnih razmerah so ostra graja malomarnosti in pomanjkanja vere v Kristusovi službi. Apostol/465/ in njegovi sodelavci bi lahko dejali, da je Neronove služabnike zaman vabiti k spokorjenju in veri v Kristusa, ker so bili podvrženi hudim skušnjavam, kakor so bili tudi sami obdani z velikanskimi ovirami, in izpostavljeni grenkemu nasprotovanju. Kako naj bodo poslušni resnici, četudi bi se prepričali o njej? Toda Pavel ni razmišljal tako; v veri je predstavil evangelij tem ljudem, in med njimi, ki so ga poslušali, je bilo nekaj takih, ki so se odločili ubogati za vsako ceno. Kljub oviram in nevarnostim bodo sprejeli luč ter zaupali Bogu, da jim bo pomagal, da bo njihova luč svetila drugim.
Ne samo da so bili v cesarjevem domu pridobljeni spreobrnjenci za resnico, temveč so po spreobrnitvi tudi ostali v tem domu. Niso si dovolili zapustiti svoje dolžnosti, ker njihovo okolje ni bilo več primerno. Resnica jih je našla tam in tam so ostali ter s svojim spremenjenim življenjem in značajem pričali o preobražujoči moči nove vere.
Ali je kdo v skušnjavi, da se izgovarja na svoje razmere, ker ni pričal za Kristusa? Takšen naj razmisli o razmerah učencev v cesarjevem domu â o vladarjevi pokvarjenosti in izprijenosti na dvoru. Težko si predstavljamo razmere, ki bi bile manj naklonjene verskemu življenju in bi sprožile večje žrtve ali nasprotovanja, kakor so bile te, v katerih so se znašli ti spreobrnjenci. Vendar so sredi težav in nevarnosti ohranili svojo zvestobo. Zaradi na videz nepremostljivih ovir se bo morda kristjan želel izgovoriti, da ne more ubogati resnice, kakršna je v Kristusu,/466/ toda nobenega zadovoljivega opravičila ne more najti. Če bi to lahko storil, bi Boga izkazal za nepravičnega, ker je svojim otrokom postavil pogoje zveličanja, ki jih ne morejo izpolniti.
Ta, čigar srce si želi služiti Bogu, bo našel priložnost, da bo pričal zanj. Težave ne bodo mogle ovirati njega, ki se je odločil najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost. V moči, ki jo je pridobil z molitvijo in proučevanjem besede, si bo prizadeval za čednosti in zapustil pregreho. Z gledanjem v Jezusa, Začetnika in Dokončevalca vere, ki je zdržal nasprotovanje grešnikov zoper sebe, bo vernik prostovoljno kljuboval zaničevanju in posmehovanju. On, čigar beseda je resnica, je obljubil pomoč in milost, ki zadostujeta za vse razmere. Njegove večne roke obdajo človeka, ki se obrne k njemu po pomoč. V njegovi skrbi lahko varno počivamo, rekoč: "Ob dnevu, ko me obhaja strah, postavljam svoje upanje vate." (Ps 56,3) Vsem, ki stavijo svoje upanje v Boga, bo izpolnil svojo obljubo.
Zveličar je s svojim zgledom kazal, da so njegovi sledilci lahko na svetu, pa vendar ne od sveta. On ni prišel sodelovat v njegovih varljivih zadovoljstvih ali se prilagajat njegovim običajem in sledit njegovim navadam, temveč izpolnit Očetovo voljo, iskat in rešit izgubljene. S tem ciljem pred seboj lahko kristjan neomadeževan stoji v vsakem okolju. Ne glede na svoje stanje ali okoliščine, ali je hvaljen ali ponižan, bo z zvestim opravljanjem dolžnosti razodeval moč prave vere.
Krščanski značaj se ne razvija brez preizkušnje,/467/ temveč sredi nje. Izpostavljenost roganju in nasprotovanju vodi Kristusovega sledilca k večji čuječnosti in resnejši molitvi k mogočnemu Pomočniku. Krute preizkušnje, ki jih zdržimo z Božjo milostjo, razvijejo potrpežljivost, budnost, stanoitnost ter globoko in trajno zaupanje v Boga. Zmagoslavje krščanske vere je v tem, da usposobi svoje sledilce, da trpijo in so močni; da se pokorijo in tako zmagajo; da jih ves dan morijo, pa vendar preživijo; da nosijo križ in tako osvojijo krono slave./468/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!