Vsebina

Nazaj

Naprej

Dejanja apostolov (Ellen G. White)

43. V Rimu (angleško)

Temeljno besedilo: Dej 28,11-31; Flm

Ob začetku obdobja plovbe so se stotnik in njegovi jetniki odpravili na pot v Rim. Aleksandrijska ladja "Kastor in Poluks" je na svoji poti proti zahodu prezimila na otoku Melita in tam so se sedaj vkrcali potniki. Čeprav so zaradi nasprotnih vetrov nekoliko zamujali, so potovanje srečno končali in ladja se je zasidrala v prelepem pristanišču Puteole na italijanski obali.

Tukaj je živelo nekaj kristjanov, ki so prosili apostola, naj sedem dni ostane z njimi. Stotnik je prijazno ustregel prošnji. Odkar so italijanski kristjani prejeli Pavlovo pismo Rimljanom, so željno čakali na apostolov obisk. Niso si mislili, da ga bodo videli priti kot jetnika, toda zaradi njegovega trpljenja so ga samo še bolj vzljubili. Razdalja med Puteolami in Rimom je bila dvesto dvajset kilometrov, morsko pristanišče pa je bilo v neprestanem stiku s prestolnico, tako da so bili rimski kristjani obveščeni o Pavlovem/447/ prihodu. Nekateri so ga prišli pričakat in pozdravit.

Osmi dan po pristanku so se stotnik in jetniki odpravili proti Rimu. Julij je ustrežljivo zagotovil apostolu vsako uslugo, ki je bila v njegovi moči; ni pa mogel spremeniti njegovega stanja kot jetnika ali pa ga osvoboditi verig, ki so ga povezovale z vojaško stražo. Pavel je šel s težkim srcem naproti dolgo pričakovanemu obisku svetovne prestolnice. Kako drugačne so bile razmere od pričakovanih! Kako naj vklenjen in zaznamovan oznanja evangelij? Njegovi upi o tem, da bo v Rimu pridobil mnogo ljudi za resnico, so se na videz razblinili.

Končno so popotniki prispeli na Apijev trg, ki je dobrih šestdeset kilometrov oddaljen od Rima. Ko so si utirali pot skozi množice, ki so se zgrinjale na cesti, je bil osiveli starec, vklenjen s skupino hudodelcev otrdelega videza, deležen mnogo posmehljivih pogledov. Postal je predmet mnogih grobih in porogljivih šal.

Nenadoma je bilo slišati veseli vzklik. Iz množice mimoidočih je planil mož in se oklenil jetnikovega vratu, ga objemal s solzami in veseljem, kakor sin pozdravi dolgo odsotnega očeta. Prizor se je znova in znova ponavljal, ko so z očmi, polnimi ljubečega pričakovanja mnogi prepoznali v vklenjenem jetniku tega, ki jim je v Korintu, Filipih in Efezu govoril besede življenja.

Ko so se navdušeni učenci hrepeneče zgrnili okoli očeta v evangeliju, se je vsa skupina/448/ ustavila. Vojaki so bili nepotrpežljivi zaradi zamude, vendar niso imeli srca, da bi zmotili to veselo srečanje, saj so se tudi sami navadili spoštovati in ceniti svojega jetnika. Na utrujenem in od trpljenja prizadetem obrazu so učenci videli odsevati Kristusovo podobo. Pavlu so zagotavljali, da ga niso pozabili, niti nehali ljubiti, ker so mu dolžni zaradi veselega upanja, ki poživlja njihovo življenje ter jih spravlja z Bogom. V gorečnosti svoje ljubezni bi ga nosili na ramenih vso pot do mesta, če bi jim bila dana ta prednost.

Le redki dojamejo pomen Lukovih besed, ki pravi, da ko je Pavel videl svoje sovernike, "je zahvalil Boga in se napolnil zaupanja". (Dej 28,15) Sredi jokajoče in sočustvujoče množice vernikov, ki se ni sramovala njegovih verig, se je apostol glasno zahvaljeval Bogu. Oblak žalosti, ki je počival na njegovem duhu, je izginil. V njegovem krščanskem življenju so se vrstile preizkušnje, trpljenje in razočaranje, ampak v tisti uri se je čutil bogato poplačanega. S še bolj odločnim korakom in veselim srcem je nadaljeval svojo pot. Ni se pritoževal zaradi preteklosti in se ni bal prihodnosti. Vedel je, da ga čakajo okovi in trpljenje, vedel pa je tudi, da mora rešiti ljudi neskončno bolj strašnega jetništva, zato se je veselil v svojem trpljenju za Kristusovo delo.

V Rimu je stotnik Julij izročil svoje jetnike poveljniku cesarjeve straže. Dobro poročilo, ki ga je dal o Pavlu skupaj s Festovim pismom, je povzročilo, da je apostol pridobil naklonjenost glavnega/449/ poveljnika. Namesto da bi ga vrgli v ječo, mu je bilo dovoljeno živeti v lastni najeti hiši. Čeprav je bil še vedno priklenjen na vojaka, je lahko prosto sprejemal svoje prijatelje in delal za napredek Kristusovega dela.

Mnogo Judov, ki so bili izgnani iz Rima nekaj let prej, se je smelo vrniti, tako da jih je bilo sedaj tukaj precejšnje število. Pavel se je odločil predstaviti dejstva o sebi in svojem delu najprej njim, preden bi jih njegovi sovražniki utegnili razdražiti proti njemu. Tri dni po njegovem prihodu v Rim je sklical njihove vodje in jim preprosto razložil, zakaj je prišel v Rim kot jetnik.

Rekel je: "Možje bratje! Dasi jaz nisem ničesar storil zoper naše ljudstvo ali očetovske šege, vendar so me zvezanega iz Jeruzalema izdali v roke Rimljanom. Ti so me, ko so me bili zaslišali, hoteli izpustiti, zato ker ni bilo nobene smrtne krivice na meni. Ko so pa Judje ugovarjali, sem bil prisiljen, sklicati se na cesarja, ne kakor da bi imel svoj narod za kaj tožiti. Zavoljo tega razloga torej sem vas poklical, da bi vas videl in z vami govoril; zakaj zaradi Izraelovega upanja sem vkovan v to verigo." (Dej 28,17-20)

Ničesar ni povedal o surovosti, ki jo je pretrpel od Judov, ali o nenehnih zarotah, da bi ga ubili. Njegove besede sta označevala previdnost in prijaznost. Ni si prizadeval pritegniti osebne pozornosti ali naklonjenosti, temveč obraniti resnico in obdržati čast evangelija./450/

Poslušalci so mu odgovorili, da niso prejeli obtožb zoper njega ne po javnih pismih ne osebno ter da ga noben Jud, ki je prišel v Rim, ni obtožil kakršnega koli hudodelstva. Prav tako so izrazili močno željo, da bi sami slišali razloge njegove vere v Kristusa. Dejali so: "Kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo." (Dej 28,22)

Ker so sami to želeli, jim je Pavel dejal, naj mu določijo dan, ko jim bo lahko razložil evangeljske resnice. Ob napovedanem času se jih je mnogo zbralo, "in jim je razlagal vse ter pričeval o Božjem kraljestvu in jim služil k veri v to, kar se tiče Jezusa, iz Mojzesove postave in prerokov, od zore do mraka". (Dej 28,23) Podal je lastno izkušnjo in preprosto, iskreno in z močjo predstavil dokaze iz starozaveznih spisov.

Apostol je dokazal, da vera ni sestavljena iz obredov in običajev, prepričanja in teorij. Če bi bilo tako, bi jo lahko meseni človek razumel s preiskovanjem, kakor razume posvetne stvari. Pavel je učil, da je vera dejanska, zveličavna moč, načelo, ki v celoti prihaja od Boga, osebna izkušnja Božje preobražujoče moči v človeku.

Pokazal je, da je Mojzes usmeril Izraela h Kristusu kot Preroku, kogar naj poslušajo; da so vsi preroki pričali o njem kot o Božjem velikem zdravilu za greh, o Brezgrešnem, ki bo nosil grehe krivičnih. Pavel jim ni očital njihovega izpolnjevanja običajev in obredov, temveč je povedal, da dokler izpolnjujejo/451/ obredno službo z veliko natančnostjo, zavračajo njega, ki je bil vzorec celotne obredne postave.

Pavel je povedal, da pred spreobrnjenjem ni poznal Kristusa osebno, temveč le po zamisli, ki jo je skupaj z drugimi gojil glede značaja in dela prihajajočega Mesija. Jezusa iz Nazareta je zavrgel kot sleparja, ker ni izpolnil te zamisli. Zdaj pa je bilo Pavlovo razumevanje Kristusa in njegovega poslanstva daleč bolj duhovno in vzvišeno, saj je bil spreobrnjen. Apostol je trdil, da jim ni predstavil Kristusa po mesu. Herod je videl Kristusa v dneh njegove človeškosti; prav tako so ga videli Ana, Pilat, duhovniki in voditelji ter rimski vojaki. Vendar ga niso gledali z očmi vere, niso ga videli kot poveličanega Odrešenika. Spoznati Kristusa po veri, imeti o njem duhovno spoznanje, je veliko bolj zaželeno kakor pa ga osebno poznati, ko je bil na zemlji. Občestvo s Kristusom, ki ga je Pavel zdaj užival, je bilo zaupnejše in trajnejše kakor zgolj pozemsko in človeško druženje.

Ko je Pavel govoril o tem, kar je vedel, in pričal o tem, kar je doživel glede Jezusa iz Nazareta kot Izraelovega upanja, so bili iskreni iskalci resnice prepričani. Na nekatere so njegove besede naredile vtis, ki ni bil nikoli izbrisan. Drugi pa so trmasto zavrnili sprejetje jasnega pričevanja Pisem, celo ko jim jih je predstavil on, ki je imel posebno razsvetljenje Svetega Duha. Njegovih dokazov niso mogli ovreči,/452/ niso pa hoteli sprejeti njegovih sklepov.

Minilo je več mesecev od Pavlovega prihoda v Rim, preden so se Judje iz Jeruzalema osebno pojavili, da bi podali svoje obtožbe zoper jetnika. Njihovi načrti so vedno znova doživljali neuspeh; zato zdaj, ko bo Pavlu sodilo najvišje sodišče Rimskega cesarstva, niso hoteli tvegati še enega poraza. Lizija, Feliks, Fest in Agripa so vsi izrazili svoje prepričanje o njegovi nedolžnosti. Njegovi sovražniki so lahko upali na uspeh samo, če bi s spletkarjenjem pritegnili cesarja na svojo stran. Zamuda bi koristila njihovemu namenu, saj bi jim dala čas, da bi spopolnili in dovršili svoje načrte, zato so nekaj časa čakali, preden so osebno tožili apostola.

Po Božji previdnosti je bil sad te zamude pospeševanje evangelija. Zaradi naklonjenosti njih, ki so bili odgovorni za Pavla, mu je bilo dovoljeno bivati v udobni hiši. V njej se je lahko prosto shajal s prijatelji in tudi vsak dan razlagati resnico njim, ki so prišli poslušat. Tako je dve leti nadaljeval svoje delo, "oznanjujoč Božje kraljestvo in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil". (Dej 28,31)

V tem času ni pozabil cerkev, ki so bile ustanovljene v mnogih deželah. Ko je apostol spoznal nevarnosti, ki grozijo spreobrnjencem v novo vero, je, kolikor koli je bilo mogoče, poskušal zadovoljiti njihove potrebe s svarilnimi pismi in praktičnimi navodili. Iz Rima je/453/ pošiljal posvečene delavce delat ne samo za cerkve, temveč tudi na področja, ki jih ni obiskal sam. Ti delavci so kot modri pastirji okrepili delo, ki ga je začel Pavel. Apostol pa je z neprestano zvezo z njimi prejemal podatke o razmerah in nevarnosti cerkev ter tako vse modro nadzoroval.

Ko je bil Pavel tako navidezno ločen od dejavne službe, je širil daljnosežnejši in trajnejši vpliv, kakor pa če bi prosto potoval po cerkvah kakor v prejšnjih letih. Kot Gospodov jetnik je močneje pridobival ljubezen sovernikov. Besede, ki jih je napisal v sponah zaradi Kristusovega dela, so zahtevale večjo pozornost in spoštovanje kakor prej, ko je bil osebno med njimi. Dokler Pavel ni bil umaknjen izmed njih, se verniki niso zavedali, kako težka so bremena, ki jih je nosil zanje. Do sedaj so se v glavnem izmikali odgovornostim in nošenju bremen, ker so jim manjkale njegova modrost, obzirnost in neukrotljiva odločnost. Zdaj pa, ko so bili prepuščeni, da se v svoji neizkušenosti naučijo naukov, ki so se jim izogibali, so cenili njegova svarila, nasvete in navodila bolj, kakor so prej cenili njegovo osebno delo. Ko so slišali za njegov pogum in vero med dolgotrajnim ujetništvom, so bili spodbujeni k še večji zvestobi in vnemi v Kristusovem delu.

Med Pavlovimi pomočniki v Rimu so bili mnogi prejšnji spremljevalci in sodelavci. Luka, ljubljeni zdravnik, ki ga je spremljal na potovanju v Jeruzalem in bil zraven njega v dveh letih ujetništva v Cezareji in na nevarnem potovanju v Rim, je bil še vedno z njim./454/ Prav tako mu je bil Timotej v tolažbo. Tihik, "ljubljeni brat in zvesti služabnik in sohlapec v Gospodu", je plemenito stal ob apostolu. (Kol 4,7) Z njim sta bila tudi Dema in Marko. Aristarh in Epafra sta bila njegova sojetnika. (Kol 4,7-14)

Odkar je Marko v zgodnjih letih sprejel vero, se je njegova krščanska izkušnja poglobila. Ko je temeljiteje proučil Kristusovo življenje in smrt, je pridobil jasnejše razumevanje Zveličarjevega poslanstva, njegovih muk in bojev. Ko je v brazgotinah na Kristusovih rokah in nogah razbral znamenja njegove službe človeštvu in globine, do katere vodi samoodpoved, da bi rešila izgubljene in umirajoče, je postal voljan slediti Učitelju na poti samopožrtvovalnosti. Ko je zdaj delil usodo s Pavlom jetnikom, je bolje razumel kakor kdaj prej, da je imeti Kristusa neskončen dobiček, neskončna izguba pa pridobiti svet in izgubiti dušo, za katere odrešitev je bila prelita Kristusova kri. Kljub neprizanesljivim preizkušnjam in nadlogam je Marko ostal stanoviten. Bil je moder in ljubljen apostolov pomočnik.

Dema, ki je bil nekaj časa stanoviten, je pozneje zapustil Kristusovo delo. O tem je Pavel zapisal: "Zakaj Dema me je zapustil, iz ljubezni do tega sveta." (2 Tim 4,10) Prodal je vse vzvišene in plemenite cilje za posvetni dobiček. Kako kratkovidna zamenjava! Čeprav je imel posvetno bogastvo ali čast, je bil v resnici siromašen, ne glede na to, kako ponosno se je skliceval na svoje imetje. Marko, ki je izbral trpljenje zaradi Kristusa, je imel večna bogastva, v nebesih pa je bil zapisan kot Božji dedič in sodedič z njegovim Sinom./455/

Med njimi, ki so svoje srce izročili Bogu po Pavlovem prizadevanju v Rimu, je bil tudi Onezim, poganski suženj, ki se je pregrešil zoper svojega gospodarja Filemona, krščanskega vernika v Kolosah, in zbežal v Rim. Pavel je v svoji dobroti želel olajšati revščino in obup ubogega ubežnika in si potem prizadeval z lučjo resnice osvetliti njegov zatemnjeni um. On pa je prisluhnil besedam življenja, priznal svoje grehe in se spreobrnil ter sprejel Kristusovo vero.

Onezim se je priljubil Pavlu zaradi svoje pobožnosti in iskrenosti, nič manj pa zaradi nežne skrbi za apostolovo udobje in vneme za napredek evangeljskega dela. Pavel je v njem videl značajske poteze, ki ga lahko naredijo za koristnega pomočnika v misijonskem delu. Svetoval mu je, naj se nemudoma vrne k Filemonu, ga prosi za odpuščanje in se pripravi za prihodnost. Apostol je obljubil, da bo povrnil vsoto, ki je bila ukradena Filemonu. Ker je pravkar pošiljal Tihika s pismi v različne cerkve v Mali Aziji, je Onezima poslal z njim. Izročiti se gospodarju, zoper katerega se je pregrešil, je bil za sužnja velik preizkus. Ker pa je bil resnično spreobrnjen, se ni izogibal svoji dolžnosti.

Pavel je po Onezimu poslal pismo Filemonu, v katerem je s svojo navadno obzirnostjo in prijaznostjo zagovarjal spokorjenega sužnja in izrazil željo, da bi ga v prihodnosti obdržal za sodelavca. Pismo se začne s prisrčnim pozdravom Filemonu kot prijatelju in sodelavcu:/456/

"Milost vam in mir od našega Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa! Zahvaljujem svojega Boga vsekdar, spominjajoč se tebe v svojih molitvah, ker slišim o tvoji ljubezni in veri, ki jo imaš v Gospoda Jezusa in do vseh svetih, da se deleštvo tvoje vere izkaže delovno v pripoznavanju vsega dobrega, kar je v nas za Kristusa." (Flm 3-6) Apostol je Filemona spomnil, da za vse prave uspehe in značajske lastnosti, ki jih je imel, dolguje Kristusovi milosti. Samo to ga je naredilo drugačnega od popačenih in grešnih. Ista milost lahko iz nizkotnega hudodelca naredi Božjega otroka in koristnega delavca v evangeliju.

Pavel bi lahko zahteval od Filemona, da bo poslušen svoji krščanski dolžnosti, vendar je raje izbral prošnjo: "Tak, kakršen sem, Pavel stari, sedaj pa tudi jetnik Jezusa Kristusa — prosim za svoje dete, ki sem ga rodil v svojih sponah, Onezima, ki ti je bil nekdaj nekoristen, sedaj pa je meni in tebi koristen." (Flm 9-11)

Apostol je imel v mislih Onezimovo spreobrnitev, ko je Filemona prosil, naj sprejme spokorjenega sužnja kakor njegovega lastnega otroka, mu izkaže takšno naklonjenost, da bo želel ostati pri prejšnjem gospodarju, "ne več za hlapca, ampak nadhlapca, za ljubljenega brata". (Flm 16) Izrazil je svojo željo, da zadrži Onezima kot njega, ki mu lahko služi v njegovih sponah ravno tako kakor Filemon, vendar pod pogojem, da Filemon prostovoljno osvobodi sužnja.

Apostol je dobro vedel, kako neprizanesljivo so gospodarji ravnali s sužnji, vedel je tudi, da se Filemon/457/ zelo jezi zaradi vedenja svojega sužnja. Poskusil mu je pisati tako, da bi v njem prebudil najgloblja in najnežnejša krščanska čustva. Onezimovo spreobrnjenje ga je naredilo za njegovega brata v veri in kakršno koli kazen, ki bi doletela tega novega spreobrnjenca, bi Pavel sprejel, kakor da je doletela njega.

Pavel se je prostovoljno ponudil poravnati Onezimov dolg, da bi bilo krivemu prizaneseno sramotno kaznovanje in bi lahko ponovno užival prednosti, ki jih je zapravil. Filemonu je pisal: "Če imaš torej mene za tovariša, sprejmi ga kakor mene. Če ti je storil kaj žalega ali ti je dolžan, tisto vštej meni: jaz Pavel pišem s svojo roko, jaz to poplačam." (Flm 18.19)

Kakšna ustrezna ponazoritev Kristusove ljubezni do spokorjenega grešnika! Hlapec, ki je oškodoval svojega gospodarja, ni imel ničesar, s čimer bi to povrnil. Grešnik, ki je Boga oropal za leta službe, nima načina, da bi poravnal dolg. Jezus posreduje med grešnikom in Bogom, rekoč: "Jaz bom plačal dolg. Prizanesite grešniku; trpel bom namesto njega."

Ko je Pavel ponudil, da poravna Onezimov dolg, je spomnil Filemona, kako zelo je zadolžen pri apostolu. Dolgoval mu je sebe, saj je Bog Pavla uporabil kot posrednika pri njegovi spreobrnitvi. Potem je nežno in goreče prosil Filemona, naj tako kakor je s svojo velikodušnostjo poživil svete, poživi tudi apostolovega duha in mu zagotovi veselje. Dodal je: "Zaupajoč v tvojo pokorščino,/458/ ti pišem, vedoč, da boš še več storil, nego pravim." (Flm 21)

Pavlovo pismo Filemonu kaže vpliv evangelija na odnos med gospodarjem in hlapcem. Suženjstvo je bilo uveljavljena ureditev po vsem Rimskem cesarstvu. Gospodarje in sužnje je bilo najti v večini cerkev, za katere je Pavel delal. V mestih, kjer je bilo sužnjev pogosto številčno več kakor svobodnega prebivalstva, so imeli neverjetno stroge zakone za nujne, da bi jih ohranili v podložnosti. Bogat Rimljan je imel pogosto stotine sužnjev vseh slojev, iz vsakega naroda, vseh poklicev. S popolnim nadzorom nad dušami in telesi teh nebogljenih bitij jim je lahko prizadel trpljenje po lastni izbiri. Če si je kateri izmed njih v povračilo ali v samoobrambi drznil dvigniti roko zoper svojega lastnika, so lahko prestopnikovo družino nečloveško pobili. Najmanjšo napako, nesrečo ali malomarnost so pogosto kaznovali brez milosti.

Nekateri gospodarji, ki so bili bolj človeški od drugih, so bili prizanesljivejši do svojih sužnjev. Toda velika večina bogatašev in plemičev je v neomejenem vdajanju poželenju, strasti in teku svoje sužnje naredila za uboge žrtve muhavosti in okrutnosti. Nagnjenost celotne družbene ureditve je bila brezupno ponižujoča.

Apostolova naloga ni bila samovoljno ali nenadno strmoglaviti vzpostavljeni družbeni red. Če bi to poskusil, bi onemogočil uspeh evangelija. Učil je načela, ki so zadela sam temelj suženjstva in bodo, če bodo udejanjena, prav gotovo spodkopala/459/ celotno ureditev. Dejal je: "Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda." (2 Kor 3,17) Ko je suženj spreobrnjen, postane član Kristusovega telesa. Kot takega ga je treba ljubiti in z njim ravnati kakor z bratom in sodedičem z gospodarjem v Božjih blagoslovih in prednostih evangelija. Po drugi strani pa morajo sužnji opravljati svoje dolžnosti, "ne na oko, kakor bi hoteli ugajati ljudem, temveč kakor Kristusovi hlapci, delajoč Božjo voljo iz duše". (Ef 6,6)

Krščanstvo ustvarja tesno zvezo med gospodarjem in sužnjem, kraljem in podložnikom, evangeljskim oznanjevalcem in ponižanim grešnikom, ki je v Kristusu našel očiščenje od greha. Umiti so bili v isti krvi, poživljeni so z istim Duhom. So eno v Kristusu Jezusu./460/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!