 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
39. Sojenje v Cezareji (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 24
Pet dni po Pavlovem prihodu v Cezarejo so prišli iz Jeruzalema njegovi tožniki z govornikom Tertulom, ki so ga vzeli za svojega svetovalca. Primer je bil obravnavan po hitrem postopku. Pavla so pripeljali pred sodišče in Tertul ga je začel obtoževati. Ker je vedel, da bo laskanje na rimskega guvernerja vplivalo bolj kakor preprosta resnica in pravica, je premeteni govornik začel svoj govor s hvalnico Feliksu: "Da imamo veliko miru po tebi in da je tvoja previdnost dala temu narodu izvrstne izboljšave, to vselej in povsod, častiti Feliks, pripoznavamo z vso hvaležnostjo." (Dej 24,2.3)
Tertul se je spustil do nesramne laži; kajti Feliksov značaj je bil nizkoten in podel. O njem je bilo rečeno: "Pri izvajanju vsakršnega poželenja in krutosti uporablja moč kralja z naravo sužnja."/419/ (Tacitus, History, 5. pogl., 9. odst.) Tisti, ki so slišali Tertula, so vedeli, da so te laskave besede laž, toda želja po tem, da bi zagotovili Pavlovo obsodbo, je bila močnejša od njihove ljubezni do resnice.
Tertul je v svojem govoru obtožil Pavla za zločine, zaradi katerih bi ga, če bi mu bili dokazani, obsodili za veleizdajo države. Govornik je izjavil: "Našli smo namreč tega človeka, da je kakor kuga in snovač razporov med Judi po vsem svetu in prvoboritelj za krivoverstvo Nazarejcev, ki je tudi poskusil oskruniti tempelj." (Dej 24,5.6) Tertul je potem izjavil, da je Lizija, poveljnik stotnije v Jeruzalemu, nasilno odpeljal Pavla od Judov, ko so mu ravno hoteli soditi po svoji verski postavi, ter jih tako prisilil, da zadevo obravnavajo pred Feliksom. Te izjave so bile izrečene z namenom, da bi pregovorile namestnika, naj izroči Pavla judovskemu sodišču. Vse obtožbe so ognjevito podprli navzoči Judje, ki se niso trudili skriti svojega sovraštva do jetnika.
Feliks je bil dovolj bistroumen, da je razbral nagnjenje in značaj Pavlovih tožnikov. Dojel je, iz kakšnega razloga so mu laskali. Prav tako je opazil, da niso utemeljili svojih obtožb proti Pavlu. Ko se je obrnil k obtoženemu, mu je dal znak, naj odgovori sam. Pavel ni zapravljal besed s pokloni, temveč je preprosto povedal, da se bo srčneje branil pred Feliksom. Slednji je namreč že tako dolgo namestnik, da lahko dobro razume postave in običaje Judov. Glede obtožb,/420/ ki so jih navedli proti njemu, je jasno pokazal, da nobena ne drži. Povedal je, da ni povzročil nemirov v nobenem delu Jeruzalema, niti ni oskrunil svetišča. Rekel je: "In niso me našli v templju, da bi se bil s kom prepiral ali da bi bil napravljal hrup med ljudstvom, ne po shodnicah, ne po mestu; in tudi dokazati ti ne morejo, za kar me sedaj tožijo." (Dej 24,12.13)
Ko je priznal, da je "po poti, ki jo imenujejo krivoverstvo", služil Bogu svojih Očetov, je zatrdil, da je vedno veroval "vse, kar je pisano v postavi in v prerokih", in da je v sskladnosti z jasnim svetopisemskim naukom ohranil vero v vstajenje mrtvih. (Dej 24,14.15) Dalje je povedal, da je bil njegov glavni cilj v življenju, "da bi vsekdar imel brezmadežno vest pred Bogom in ljudmi". (Dej 24,16)
Odkritosrčno in preprosto je opisal cilj svojega obiska v Jeruzalemu in okoliščine svojega prijetja in sojenja: "Čez več let pa sem prišel, da prinesem miloščine svojemu narodu in daritve; in pri tem so me našli očiščenega v templju, ne z množico, ne s hrupom: bili pa so to neki Judje iz Azije, ki bi morali tu pred teboj stati in tožiti, če imajo kaj zoper mene. Ali naj ti sami povedo, če so našli krivico na meni, ko sem stal pred velikim zborom, razen menda tega edinega glasu, ki sem ga zavpil, stoječ med njimi: Zavoljo vstajenja mrtvih me danes sodite." (Dej 24,17-21)
Apostol je govoril vneto in z očitno iskrenostjo, njegove besede pa so bile prepričljive. Klavdij Lizija je v svojem pismu Feliksu napisal podobno/421/ pričevanje glede Pavlovega vedenja. Še več, Feliks je o judovski veri vedel več, kakor pa so mnogi mislili. Pavlovo jasno podajanje dejstev o tej stvari je Feliksu pomagalo, da je še jasneje dojel vzgibe, ki so vodili Jude, ko so poskušali apostola obsoditi za upor in veleizdajo. Namestnik jim ni hotel ustreči tako, da bi nepravično obsodil rimskega državljana, niti jim ga ni hotel izročiti, da bi ga usmrtili brez pravičnega sojenja. Feliks pa vendar ni poznal višjih spodbud kakor lastne koristi, vodila ga je ljubezen do laskanja in želja po napredovanju. Strah, da bi užalil Jude, mu je preprečil, da bi bil popolnoma pravičen do moža, za katerega je vedel, da je nedolžen. Zato se je odločil preložiti sojenje, dokler ne bo navzoč Lizija, rekoč: "Kadar tisočnik Lizija pride dol, razsodim vašo stvar." (Dej 24,22)
Apostol je ostal jetnik, toda Feliks je zapovedal stotniku, ki je bil določen za varovanje Pavla: "Naj se mu polajša in nikomur izmed njegovih ne brani mu streči." (Dej 24,23)
Nedolgo zatem sta Feliks in njegova žena Druzila poslala po Pavla, da bi v zasebnem pogovoru z njim lahko slišala kaj o "veri v Jezusa Kristusa". (Dej 24,24) Bila sta pripravljena in celo željna poslušati te nove resnice â resnice, ki jih morda ne bosta nikoli več slišala in katere bodo, če jih zavrneta, nepričakovana priča proti njima, ko bo prišel Božji dan.
Pavel je imel to za priložnost, ki mu jo je dal Bog, zato jo je zvesto/422/ izkoristil. Vedel je, da je v navzočnosti tega, ki ima moč, da ga usmrti ali pa osvobodi; pa vendar ni Feliksa in Druzile zasul s pohvalami ali laskanjem. Vedel je, da jima bodo njegove besede dišava za življenje ali pa za smrt. Pozabil je na lastno varnost, ko je v njiju poskusil zbuditi občutek nevarnosti, v kateri sta.
Apostol se je zavedal, da je vsak poslušalec njegovih besed odgovoren za evangelij. Vedel je, da bodo nekega dne stali ali med čistimi in svetimi okoli velikega belega prestola ali pa med tistimi, katerim bo Kristus rekel: "Poberite se od mene, ki delate krivico." (Mt 7,23) Vedel je, da se bo srečal z vsakim svojim poslušalcem pred nebeškim sodiščem in tam položil račune, ne samo za vse, kar je rekel in storil, temveč tudi za spodbude in duha svojih dejanj in besed.
Feliksovo življenje je bilo tako nasilno in kruto, da si mu je le malokdo upal namigniti, da njegov značaj in vedenje nista brezhibna. Pavel pa se ni bal človeka. Jasno je razodel svojo vero v Kristusa in razloge zanjo ter tako dobil priložnost, da je izčrpno govoril o teh posebnih krepostih, ki so bistvo krščanskega značaja in so ošabnemu paru pred njim tako očitno manjkale.
Pred Feliksom in Druzilo je visoko dvignil Božji značaj â njegovo polnost, pravičnost in nepristranost ter naravo njegovega zakona. Jasno je razložil, da je človekova dolžnost živeti življenje treznosti in zmernosti, držati strasti pod nadzorom razuma, v skladnosti z Božjim zakonom, ter telesne in duševne moči ohranjati zdrave./423/ Povedal je, da bo gotovo prišel dan sodbe, ko bodo vsi dobili plačilo po dejanjih, ki so jih storili v telesu, in bo jasno razodeto, da bogastvo, visok položaj ali nazivi ne morejo človeku pridobiti Božje naklonjenosti ali pa ga osvoboditi posledic greha. Razložil je, da je to življenje za človeka čas priprave na prihodnje življenje. Če bo zanemaril sedanje prednosti in priložnosti, bo trpel večno izgubo, nobenega novega preizkusnega časa ne bo več dobil.
Pavel se je posebej ustavil na daljnosežnih zahtevah Božjega zakona. Razložil je, kako prodira do globokih skrivnosti človekove moralne narave in z močno lučjo razsvetljuje to, kar je bilo prikrito pogledu in spoznanju ljudi. (Heb 4,12) Kar lahko naredijo roke ali izreče jezik â kar se razodeva na zunaj v življenju â le nepopolnoma prikazuje človekov moralni značaj. Zakon preiskuje njegove misli, spodbude in namene. Temačne strasti, ki so skrite človekovemu pogledu, ljubosumnost, sovraštvo, poželenje in častihlepnost, zlobna dela, o katerih razmišlja v temnih kotičkih duše, pa niso izvršena, ker ni bilo priložnosti â vse to Božji zakon obsoja.
Pavel si je prizadeval misli svojih poslušalcev usmeriti na veliko Daritev za greh. Pokazal je na daritve, ki so bile senca prihodnjih dobrot in potem predstavil Kristusa kot vzorec vseh teh obredov â cilj, na katerega so kazale kot na edini vir življenja in upanja za padlega človeka. Sveti možje preteklosti so bili rešeni po veri v Kristusovo kri. Ko so videli smrtni boj umirajoče/424/ daritvene žrtve, so gledali čez prepad vekov na Božje Jagnje, ki bo odvzelo greh sveta.
Bog z vso pravico zahteva ljubezen in poslušnost vseh svojih stvarstev. V svojem zakonu jim je dal popolno merilo pravičnosti. Mnogi pa pozabijo svojega Stvarnika in hodijo po svoji poti, ki je nasprotna njegovi volji. Vračajo sovraštvo za ljubezen, ki je tako visoka kakor nebesa in obsežna kakor vesolje. Bog ne more znižati zahtev svojega zakona, da bi zadovoljil merilo grešnega človeka; niti ne more človek v svoji moči zadovoljiti zahtev zakona. Samo z vero v Kristusa je lahko grešnik očiščen krivde in usposobljen za pokornost zakonu svojega Stvarnika.
Tako je Pavel, jetnik, predočil zahteve božanskega zakona Judom in poganom in predstavil Jezusa, zaničevanega Nazarečana, kot Božjega Sina, Odrešenika sveta.
Judovska kneginja je dobro razumela sveti značaj zakona, ki ga je tako nesramno teptala, toda njeni predsodki do Moža z Golgote so zakrknili njeno srce za besede življenja. Feliks pa še nikoli prej ni slišal resnice, in ko je Božji Duh prepričeval njegovo srce, se je globoko vznemiril. Slišal je glas vesti, ki je bila zdaj prebujena, in Feliks je čutil, da so Pavlove besede resnične. Spomin se mu je vrnil v grešno preteklost. S strašno jasnostjo se je spomnil skrivnosti svojega preteklega življenja razuzdanosti in prelivanja krvi ter temnega poročila svojih prejšnjih let. Videl se je samopašnega, krutega, grabežljivega. Še nikoli prej ni resnica na tak način zadela njegovega/425/ srca. Še nikoli prej ni bilo njegovo srce tako polno groze. Misel, da so vse skrivnosti njegovega zločinskega življenja odprte pred Božjimi očmi in da bo sojen po svojih dejanjih, je povzročila, da je trepetal od groze.
Toda namesto da bi dovolil, da ga njegova prepričanja vodijo k spokorjenju, se je želel otresti teh nedobrodošlih spominov. Pogovor s Pavlom je bil prekinjen. Feliks je rekel: "Za sedaj pojdi, ko pa bom imel priličen čas, te zopet pokličem." (Dej 24,25)
Kakšno nasprotje med Feliksom in ječarjem v Filipih! Gospodova služabnika sta bila vklenjena pripeljana k ječarju, kakor je bil Pavel k Feliksu. Dokaz, ki sta ga podala, da ju podpira božanska moč, njuno veselje v trpljenju in ponižanju, njuna neustrašnost, ko je zemljo stresel potresni sunek, in njun duh odpuščanja, ki je podoben Kristusovemu, je prepričal ječarjevo srce. Tedaj je trepetajoč priznal svoje grehe in našel odpuščanje. Feliks je trepetal, vendar se ni spokoril. Ječar je veselo sprejel Božjega Duha v svojem srcu in domu; Feliks pa je ukazal božanskemu Poslancu, naj odide. Eden si je izbral, da bo postal Božji otrok in dedič nebes, drugi pa si je izbral usodo med temi, ki delajo krivico.
Dve leti se ni nadaljeval sodni postopek proti Pavlu, pa je vseeno ostal jetnik. Feliks ga je nekajkrat obiskal in pozorno poslušal njegove besede. Toda pravi razlog njegove navidezne naklonjenosti je bila želja po dobičku. Namigoval je, da bi Pavel s plačilom velike vsote denarja/426/ lahko dosegel izpustitev. Apostol pa je bil preveč plemenite narave, da bi se osvobodil s podkupnino. Kriv ni bil nobenega zločina in ni se želel ponižati, da bi naredil kaj napačnega, da bi se osvobodil. Poleg tega pa je bil je prereven, da bi plačal takšno odkupnino. Ni pa želel, če bi bil nagnjen k temu, da bi se za svojo korist obrnil na sočutnost in radodarnost svojih spreobrnjencev. Prav tako je čutil, da je v Božjih rokah, zato se ni hotel vmešavati v božanske namene z njim.
Feliksa so končno poklicali v Rim zaradi množice krivic, ki jih je bil storil Judom. Preden je zapustil Cezarejo zaradi tega poziva, je želel "pridobiti hvaležnost Judov" in pustil, da je Pavel ostal v ječi. (Dej 24,27) Toda Feliksu ni uspelo, da bi znova pridobil zaupanje Judov. Bil je odpuščen iz službe, za njegovega naslednika pa je bil določen Porcij Fest s sedežem v Cezareji.
Žarku svetlobe je bilo dovoljeno posvetiti na Feliksa, ko se je Pavel pogovarjal z njim o pravičnosti, zmernosti in prihodnji sodbi. To je bila priložnost, ki so mu jo poslala Nebesa, da bi spoznal in zapustil svoje grehe. Toda Božjemu poslancu je rekel: "Za sedaj pojdi, ko pa bom imel priličen čas, te zopet pokličem." (Dej 24,25) Prezrl je svojo zadnjo milostno ponudbo. Nikoli več ni prejel drugega vabila od Boga./427/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!