 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
40. Pavlovo sklicevanje na cesarja (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 25,1-12
"Ko je bil torej Fest prišel v deželo, se napoti čez tri dni iz Cezareje v Jeruzalem. In oglasijo se pri njem višji duhovniki in prvaki Judov kot tožniki zoper Pavla in ga prosijo, zahtevajoč to milost zoper njega, da bi ga poslal v Jeruzalem." (Dej 25,1-3) Ko so to prosili, so imeli namen Pavla na poti zalezovati in ga umoriti. Toda Fest je imel občutek velike odgovornosti svojega položaja in je vljudno odklonil, da bi poslal po Pavla. Rekel je: "Da ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kak človek na smrt, dokler obtoženec nima tožnikov pred licem in se mu ne da priložnost zagovarjati se pred obtožbo." (Dej 25,16) Dejal je: "Da pojde sam kmalu zopet" v Cezarejo. "Naj gredo z menoj, in če je kaj nepristojnega na tem možu, naj ga tožijo." (Dej 25,4.5)/428/
To pa ni bilo tisto, kar so hoteli Judje. Niso še pozabili svojega prejšnjega poraza v Cezareji. V nasprotju z apostolovo mirno držo in močnimi dokazi bi se njihov zlobni duh in neutemeljene obtožbe pokazale v najslabši mogoči luči. Spet so prosili, da bi Pavla pripeljali v Jeruzalem na sojenje, toda Fest se je trdno držal svojega sklepa, da bo Pavlu pravično sojeno v Cezareji. Bog je v svoji previdnosti nadzoroval Festove odločitve, da bi podaljšal apostolovo življenje.
Ko so njihovi načrti propadli, so se judovski voditelji takoj pripravili pričati zoper Pavla na namestnikovem sodišču. Fest se je vrnil v Cezarejo, potem ko je nekaj dni ostal v Jeruzalemu. "In drugi dan sede na sodni stol in ukaže pripeljati Pavla. Ko pa ga pripeljejo, ga obstopijo Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekajo zoper njega mnoge in hude dolžitve, ki jih ne morejo dokazati." (Dej 25,6.7) Ker so bili ob tej priložnosti brez zastopnika, so Judje podajali obtožbe sami. Med sojenjem je obtoženi s spokojnostjo in odkritostjo jasno pokazal lažnost njihovih trditev.
Fest je razbral, da je vprašanje prepira v celoti povezano z judovskimi nauki in da četudi bi obtožbe zoper Pavla lahko dokazali, v njih ni nič, za kar bi moral umreti ali pa biti v ječi. Jasno pa je videl neurje besa, ki bo nastalo, če Pavel ne bo obsojen ali pa izročen v njihove roke. Zato se je, "hoteč si pridobiti hvaležnost Judov", obrnil k Pavlu in ga vprašal, ali/429/ je voljan iti v Jeruzalem pod njegovo zaščito, da bi mu sodil Veliki zbor. (Dej 25,9)
Apostol je vedel, da ne more pričakovati pravičnosti od ljudi, ki so s svojimi hudobnostmi nadse priklicali Božjo jezo. Vedel je, da bo kakor prerok Elija varnejši med pogani kakor pa pri tistih, ki so zavrgli luč iz nebes in zakrknili svoje srce pred evangelijem. Naveličan zdrah bi njegov dejaven duh komaj zdržal ponovljeno preložitev in utrudljivo negotovost njegovega sojenja in zapora. Zato se je odločil izkoristiti prednost rimskega državljana in se sklical na cesarja.
V odgovoru na namestnikovo vprašanje je Pavel rekel: "Pred cesarjevim sodnim stolom stojim, kjer moram biti sojen. Judom nisem storil ničesar krivega, kakor tudi sam prav dobro veš. Če sem pa kriv in sem storil kaj smrti vrednega, se ne branim umreti; če pa ni nič tega, česar me tožijo, me ne more nihče njim izdati. Na cesarja se sklicujem." (Dej 25,10.11)
Fest ni vedel ničesar o judovskih zarotah, da bi umorili Pavla, zato je bil presenečen ob tem sklicevanju na cesarja. Kakor koli že, apostolove besede so ustavile sojenje. "Tedaj se Fest pogovori s svetovalstvom in odgovori: Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš." (Dej 25,12)
Božji služabnik se je še enkrat moral zaradi sovraštva, ki je izviralo iz skrajništva in samopravičnosti, za zaščito obrniti k poganom. Isto sovraštvo je prisililo Elija, da je bežal po pomoč k vdovi/430/ v Sarepto; to sovraštvo je prisililo glasnike evangelija, da so se od Judov obrnili oznanjat svoje sporočilo poganom. S tem sovraštvom se bo moralo Božje ljudstvo današnjih dni še srečati. Med mnogimi, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci, je najti enako ošabnost, zunanjo pobožnost in sebičnost, istega duha zatiranja, ki je dosegel tolikšne razsežnosti v srcu Judov. V prihodnosti bodo ljudje, ki trdijo, da so Kristusovi predstavniki, ravnali enako, kakor so ravnali duhovniki in voditelji s Kristusom in apostoli. V veliki stiski, ki jih bo kmalu doletela, se bodo zvesti Božji služabniki spopadali z enako zakrknjenostjo, z enako kruto odločnostjo in z enakim okorelim sovraštvom.
Vsi, ki bodo v teh hudih dneh neustrašno služili Bogu po svoji vesti, bodo potrebovali pogum, trdnost in spoznanje Boga in njegove besede. Kajti ti, ki ostanejo zvesti Bogu, bodo preganjani, njihove spodbude bodo spodbijane, njihova najboljša prizadevanja bodo prikazana napačno, njihova imena pa spravljena na slab glas. Satan bo deloval z vso svojo zapeljivo močjo, da bi vplival na srce in potemnil razum, da bo zlo pokazal kakor dobro in dobro kakor zlo. Čim močnejša in čistejša bo vera Božjega ljudstva in stanovitnejša bo njihova odločitev, da ga poslušajo, tem siloviteje si bo Satan prizadeval proti njim razpihati bes teh, ki trdijo, da so pravični, vendar teptajo Božji zakon. Da bi trdno vztrajali v veri, ki je bila enkrat izročena svetim, bo potrebno najgloblje zaupanje in najbolj junaška odločnost.
Bog želi, da bi se njegovo ljudstvo pripravilo za skorajšnjo/431/ stisko. Z njo se bodo srečali vsi, ne glede na to, ali bodo pripravljeni ali ne. Samo tisti, ki so svoje življenje uskladili z božanskim merilom, bodo stali trdno v času preizkušnje in nadloge. Ko se bodo svetovni vladarji združili z verskimi voditelji, da bi predpisali zadeve glede vesti, se bo videlo, kdo se resnično boji Boga in mu služi. Ko bo tema najgostejša, bo luč pobožnega značaja svetila najjasneje. Ko se bo izneverila vsaka druga zaščita, se bo videlo, kdo je postavil upanje v Jahveja. In medtem ko bodo sovražniki resnice vsepovsod in bodo iskali zlo pri Gospodovih služabnikih, bo Bog bedel nad njimi za dobro. On jim bo kakor senca velike skale v pusti deželi./432/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!