Vsebina

Nazaj

Naprej

Dejanja apostolov (Ellen G. White)

38. Pavel jetnik (angleško)

Temeljno besedilo: Dej 21,17 do 23

"Ko pa smo prišli v Jeruzalem, so nas radostno sprejeli bratje. A drugi dan je šel Pavel z nami k Jakobu, kjer so se sešli vsi starešine." (Dej 21,17.18)

Ob tej priložnosti so Pavel in njegovi sodelavci voditeljem dela v Jeruzalemu uradno izročili darove, ki so jih zbrale poganske cerkve za podporo ubogih med judovskimi verniki. Zbiranje teh prispevkov je stalo apostola in njegove sodelavce veliko časa, skrbi in napornega dela. Vsota, ki je daleč presegala pričakovanja jeruzalemskih starešin, je zajemala mnogo žrtev in celo hudo pomanjkanje pri poganskih vernikih.

Ti prostovoljni darovi so pomenili zvestobo poganskih spreobrnjencev organiziranemu Božjemu delu po vsem svetu. Vsi bi jih morali sprejeti s hvaležnostjo,/399/ čeprav je bilo Pavlu in njegovim sodelavcem jasno, da med temi, pred katerimi so stali, nekateri ne cenijo duha bratske ljubezni, ki je spodbudil darovanje.

V prvih letih evangeljskega dela med pogani nekaj vodilnih bratov v Jeruzalemu, ki so se oklepali prejšnjih predsodkov in miselnih navad, ni iskreno sodelovalo s Pavlom in njegovimi sodelavci. Ko so si prizadevali ohraniti nekaj nepommebnih običajev in obredov, so spred oči izgubili blagoslov, ki bi ga bili deležni sami in delo, ki so ga ljubili, če bi se potrudili združiti v eno vsa področja Gospodovega dela. Čeprav so želeli ščititi koristi krščanske cerkve, jim ni uspelo ohraniti koraka z napredujočo Božjo previdnostjo. V svoji človeški modrosti so poskušali na delavce zvaliti veliko nepotrebnih omejitev. Tako je nastala skupina ljudi, ki ni bila osebno seznanjena s spreminjajočimi se razmerami in posebnimi potrebami, s katerimi so se srečevali delavci v oddaljenih področjih. Vztrajali so na tem, da bi imeli oblast ukazovati svojim bratom v teh področjih, da bi se ti ravnali po določenem delovnem načinu. Menili so, da bo delo oznanjevanja evangelija lahko napredovalo, če se bo ujemalo z njihovim mnenjem.

Nekaj let je minilo, odkar so verniki v Jeruzalemu s predstavniki iz drugih vodilnih cerkev skrbno pretehtali zapletena vprašanja, ki so se pojavila zaradi delovnega načina, ki so jih izvajali delavci med pogani. Kot sad tega zbora so se verniki zedinili, da bodo sprejeli dokončna priporočila cerkvam/400/ glede nekaterih obredov in navad z obrezo vred. Na tem občnem zboru so se verniki tudi zedinili, da cerkvam priporočijo Pavla in Barnaba kot delavca, ki sta vredna, da uživata popolno zaupanje vsakega vernika.

Med navzočimi na srečanju je bilo nekaj takšnih, ki so strogo kritizirali delovni način apostolov, na katerih je počivalo glavno breme oznanjevanja evangelija poganskemu svetu. Toda med zasedanjem zbora se je razširilo razumevanje Božjih namenov in z brati so se združili v modri odločitvi, ki je omogočila edinost celotnega telesa vernikov.

Ko je postalo očitno, da število spreobrnjencev med pogani hitro narašča, so nekateri vodilni verniki v Jeruzalemu znova začeli gojiti prejšnje predsodke do delovnega načina Pavla in njegovih sodelavcev. Njihovi predsodki so se z minevanjem let okrepili, dokler se ni nekaj vodilnih ljudi odločilo, da mora delo oznanjevanja evangelija odtlej potekati v skladnosti z njihovimi zamislimi. Če bo Pavel prilagodil svoje delovni način določenim predpisom, za katere so se zavzemali, bodo podprli in priznali njegovo delo, drugače pa mu ne bodo več naklonjeni ali ga podpirali.

Ti ljudje so spregledali dejstvo, da je Bog učitelj svojega ljudstva; da mora vsak delavec v njegovem delu pridobiti svojo izkušnjo, ko sledi božanskemu Voditelju in se ne ozira na ljudi za neposredno vodstvo; da njegovi delavci ne smejo biti ukalupljeni ali krojeni po človeških zamislih, temveč po božanskem zgledu./401/

Apostol Pavel je v svoji službi učil ljudi "ne v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temveč v dokazovanju Duha in moči". (1 Kor 2,4) Resnice, ki jih je oznanjal, mu je razodel Sveti Duh: "Kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi nihče ne ve, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh." (1 Kor 2,10.11) Pavel je dejal: "To tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh, in duhovne stvari skladamo z duhovnimi." (1 Kor 2,13)

Skozi vso svojo službo se je Pavel obračal k Bogu za neposredno vodstvo. Hkrati pa je bil zelo previden, da je delal v skladnosti z odločitvami občnega zbora v Jeruzalemu. Sad tega pa je bil, da so se cerkve "utrjevale v veri in njihovo število se je množilo vsak dan". (Dej 16,5) Zdaj je, kljub temu da mu nekateri niso bili naklonjeni, našel tolažbo v zavesti, da je opravil svojo dolžnost, ko je spodbujal v spreobrnjencih duha zvestobe, radodarnosti in bratske ljubezni, kar se je razodelo ob tej priložnosti s prostovoljnimi prispevki, ki jih je položil pred judovske starešine.

Po vročitvi darov je Pavel "pripovedoval vse po vrsti, kaj je storil Bog med pogani po njegovi službi". (Dej 21,19) Navajanje dejstev je srca vseh, celo dvomljivcev, prepričalo, da njegova dela spremlja nebeški blagoslov. "Ko so to slišali, so slavili Boga." (Dej 21,20) Čutili so,/402/ da delovni način, ki se ga drži apostol, nosi znamenje Nebes. Prostovoljni darovi, ki so ležali pred njimi, so pridali težo apostolovemu pričevanju glede zvestobe novih cerkev, ki so bile ustanovljene med pogani. Možje, ki so zahtevali sprejemanje samovoljnih ukrepov, čeprav so bili šteti med odgovorne za delo v Jeruzalemu, so videli Pavlovo delo v novi luči. Prepričali so se, da je bilo njihovo ravnanje napačno, da so jih zasužnjili judovski običaji in izročila. Dojeli so, da je bilo evangeljsko delo zelo ovirano, ker niso spoznali, da je Kristusova smrt podrla zid, ki je ločeval Jude in pogane.

Tedaj so imeli vsi vodilni bratje zlato priložnost iskreno priznati, da je po Pavlu deloval Bog in da so ves čas zmotno dovolili, da so poročila njegovih sovražnikov v njih prebujala zavist in predsodke. Toda namesto da bi se združeno potrudili dati polno priznanje obrekovanemu, so mu dali nasvet, ki je pokazal, da imajo Pavla še vedno za najbolj odgovornega za obstoječe predsodke. Niso plemenito vstali v njegovo obrambo, prizadevajoč si nezadovoljnežem pokazati, v čem se motijo motijo, temveč so želeli doseči, da popusti nasvetu, naj sprejme stališče, ki bo po njihovem mnenju odstranilo vse vzroke za nesporazum.

Rekli so: "Vidiš, brat, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero, in vsi so vneti za postavo. Slišali pa so zate,/403/ da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, ki so med pogani, in praviš, naj ne obrezujejo svojih sinov in se tudi ne ravnajo po starih šegah. Kaj je torej storiti? Gotovo se zbere množica, kajti zaslišijo, da si prišel. To torej stori, kar ti povemo: So pri nas štirje možje, ki imajo na sebi obljubo; te vzemi k sebi in očisti se z njimi in plačaj zanje, da si ostrižejo glave, vsi bodo zvedeli, da ni res, kar so o tebi slišali, ampak da tudi sam redno živiš in izpolnjuješ postavo. Glede tistih pa, ki so izmed poganov sprejeli vero, smo sklenili in pisali, da naj se varujejo malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti." (Dej 21,20-25)

Bratje so upali, da bo Pavel poslušal nasvet in s tem odločno zavrnil lažna poročila o sebi. Zagotovili so mu, da odločitev prejšnjega zbora glede poganskih spreobrnjencev in obredne postave še vedno velja. Toda zdaj dani nasvet ni bil v skladnosti s tem sklepom. Tega navodila ni navdihnil Božji Duh. Bil je sad strahopetnosti. Vodje jeruzalemske cerkve so vedeli, da bodo kristjani nadse priklicali sovraštvo Judov in se izpostavili preganjanju, če ne bodo upoštevali obredne postave. Veliki zbor si je z vso svojo močjo prizadeval ovirati napredek evangelija. Ta ustanova je izbrala može, da bi zasledovali apostole, še posebej Pavla, in na/404/ vse mogoče načine nasprotovali njihovemu delu. Če bodo verniki v Kristusu obsojeni pred Velikim zborom kot prestopniki postave, bodo hitro in kruto kaznovani kot odpadniki od judovske vere.

Mnogi Judje, ki so sprejeli evangelij, so še vedno cenili obredno postavo in so bili pripravljeni prehitro popustiti. Upali so namreč, da bodo tako pridobili zaupanje svojih rojakov in odstranili njihove predsodke ter jih pridobili k veri v Kristusa kot Odrešenika sveta. Pavel se je zavedal, da bodo bodo vodje cerkve v Jeruzalemu stalno delovali, da bi izničili njegov vpliv, dokler koli bodo gojili predsodke proti njemu. Menil je, da bi odstranil veliko oviro na poti do uspeha evangelija v drugih krajih, če bi jih z zmernim popuščanjem pridobil za resnico. Toda Bog ga ni pooblastil, da bi privolil v vse, kar so zahtevali.

Ko pomislimo na Pavlovo veliko željo, da bi bil v skladnosti s svojimi brati, na njegovo občutljivost do šibkih v veri, na spoštovanje do apostolov, ki so hodili s Kristusom, in do Jakoba, Gospodovega brata, ter na njegov cilj, da bi vsem postal vse, kolikor je mogoče, ne da bi bil prisiljen žrtvovati načela — ko pomislimo na vse to, smo manj presenečeni, da je bil prisiljen odstopiti od trdnega in odločnega stališča, po katerem se je do sedaj ravnal. Toda namesto da bi dosegel želeni cilj, je njegovo prizadevanje za pomiritev samo še izzvalo težavo in pospešilo njegovo napovedano trpljenje. Posledica tega je bila ločitev od bratov,/405/ cerkev je ostala brez enega svojih najmočnejših stebrov, srca kristjanov v vseh krajih pa so se razžalostila.

Naslednji dan je Pavel začel izvrševati nasvet starešin. Štiri može, ki so bili pod nazirejsko prisego (4 Mz 6) — ki se jim je iztekala — je Pavel odpeljal v svetišče "in oznanil, kdaj se dopolnijo dnevi očiščevanja, dokler se ni darovala daritev za vsakega od njih". (Dej 21,26) Za očiščenje je bilo treba darovati še določene drage žrtve.

Ti, ki so Pavlu svetovali ta korak, niso popolnoma dojeli velike nevarnosti, ki ji bo tako izpostavljen. Tisti čas je bil Jeruzalem poln častilcev iz mnogih dežel. Pavel je med izpolnjevanjem pooblastila, ki ga je dobil od Boga, oznanil evangelij poganom in tako obiskal mnoga velika svetovna mesta. Poznan je bil tisočem, ki so prišli iz tujih dežel v Jeruzalem za praznik. Med temi so bili ljudje, katerih srca so bila polna sovraštva do Pavla. Stopiti v svetišče na javni svečanosti je bilo zanj tveganje življenja. Nekaj dni je hodil noter in ven med častilci, na videz neopažen, toda pred koncem določenega časa, ko je govoril z duhovnikom o daritvah, ki bodo darovane, so ga prepoznali nekateri izmed azijskih Judov.

Kakor da bi jih preganjali demoni, so se zagnali vanj in kričali: "Možje Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki povsod uči vse zoper naše ljudstvo in postavo in ta kraj." Medtem ko so se ljudje odzivali klicu na pomoč,/406/ je bila dodana še ena obtožba: "In vrhutega je tudi Grke pripeljal v tempelj in oskrunil ta sveti kraj." (Dej 21,28) Po judovskem zakonu je bil zločin, ki se kaznuje s smrtjo, če je neobrezana oseba stopila v notranje dvore svetega poslopja. Pavla so v mestu videli v družbi Trofima, ki je bil Efežan. Zato so sklepali, da ga je pripeljal s sabo v tempelj. Tega ni naredil, ker pa je bil sam Jud, njegov vstop v svetišče ni bilo kršenje postave. Kljub temu da je bila obtožba lažna, je bila kot nalašč, da je prebudila ljudske predsodke. Ko je klic odmeval po tempeljskih dvorih, se je zbrana množica prepustila divjemu vznemirjenju. Novice so se hitro razširile po Jeruzalemu: "In vse mesto se je vzdignilo in ljudstvo je drlo skupaj." (Dej 21,30)

Da si je odpadnik od Izraela drznil oskruniti tempelj ravno v času, ko je tja prihajalo tisoče ljudi iz vseh krajev sveta k bogoslužju, je razdražilo v drhali najnasilnejše strasti. "In zgrabivši Pavla, so ga vlekli ven iz templja; in precej so zaprli vrata." (Dej 21,30)

"Ko so ga pa že hoteli umoriti, pride glas do tisočnika vojaške trume, da se je vzdignil ves Jeruzalem." (Dej 21,31) Klavdij Lizija je dobro poznal neobrzdane ljudi, s katerimi je imel opraviti. Zato je vzel "takoj vojakov in stotnikov in pritekel nadnje. Ko pa ugledajo tisočnika in vojake, nehajo biti Pavla". (Dej 21,32) Rimski stotnik ni bil seznanjen z vzrokom nemira. Ker pa je videl, da je bes množice usmerjen proti Pavlu, je sklepal, da zagotovo mora biti egiptovski/407/ upornik, za katerega je slišal, da mu je do takrat uspelo ubežati prijetju. Zato ga "prime, in veli ga vkleniti v dve verigi ter vpraša, kdo da je in kaj je storil". (Dej 21,33) Takoj se je oglasilo mnogo glasov z jezno obtožbo: "In eni vpijejo to, in drugi drugo med ljudstvom. Ko pa ni mogel nič gotovega zvedeti zavoljo hrupa, ga ukaže odpeljati v grad. In ko pride do stopnic, se prigodi, da ga morajo vojaki nesti zavoljo drhali; kajti šla je za njim množica ljudstva, kričeč: Pogubi ga!" (Dej 21,34-36)

Sredi hrušča je bil apostol miren in zbran. Njegova duša je počivala v Bogu, vedel pa je, da stojijo okrog njega nebeški angeli. Ni bil pripravljen zapustiti templja, ne da bi se potrudil rojakom predočiti resnico. Ko so ga ravno hoteli odpeljati v grad, je rekel glavnemu poveljniku: "Ali smem kaj govoriti s teboj? On pa reče: Znaš grško? Nisi li torej tisti Egipčan, ki je pred tremi dnevi napravil upor in izpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?" Pavel je odgovoril: "Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznatnega mesta v Kilikiji; prosim pa te, dovoli mi govoriti ljudstvu." (Dej 21,37-39)

Po dobljenem dovoljenju "namigne Pavel, stoječ na stopnicah, z roko ljudstvu". (Dej 21,40) Kretnja je pritegnila njihovo pozornost, njegova drža pa je zahtevala spoštovanje. "In ko nastane velika tihota, govori k njim v hebrejskem jeziku takole: Možje, bratje/408/ in očetje, poslušajte sedaj moj zagovor proti vam!" (Dej 21,40; 22,1) Ko so pa slišali znane hebrejske besede, so še bolj utihnili, in v splošni tišini je Pavel nadaljeval.

"Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu v Kilikiji, odgojen pa v tem mestu pri Gamalijelovih nogah, poučen po natančnosti postave naših očetov, in bil sem vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes." (Dej 22,2.3) Nihče ni mogel oporekati apostolovim izjavam, ker so dejstva, na katera se je skliceval, zelo dobro poznali mnogi, ki so še vedno živeli v Jeruzalemu. Potem je govoril o svoji prejšnji gorečnosti v preganjanju Kristusovih učencev, celo do smrti. Opisal je okoliščine svojega spreobrnjenja. Poslušalcem je povedal, kako je bilo njegovo ošabno srce pripeljano do tega, da se je pripognilo pred križanim Nazarečanom. Če bi poskusil razpravljati s svojimi nasprotniki, bi trmasto odklonili in ne bi poslušali njegovih besed. Toda to izkušnjo je spremljala prepričujoča moč, ki je za nekaj časa, vsaj zdelo se je tako, omehčala in premagala njihovo srce.

Potem si je prizadeval razložiti, da si ni sam po svoji volji izbral dela med pogani. Želel je delati za svoje ljudstvo; toda prav v tem templju mu je Božji glas spregovoril v sveti prikazni in usmeril njegovo pot "daleč tja, med pogane". (Dej 22,21)

Doslej so ljudje pozorno poslušali, toda njihov bes se je ponovno razvnel, ko je Pavel v svojem življenjepisu dosegel trenutek, ko je bil določen za Kristusovega predstavnika med pogani. Ker so bili vajeni, da se imajo za edino ljudstvo, ki mu je Bog naklonjen, niso bili pripravljeni/409/ zaničevanim poganom dovoliti, da bi z njimi delili prednosti, ki so jih imeli dotlej edino zase. Preglasili so govornikov glas in kričali: "Proč z zemlje s takšnim! Ker ni prav, da živi." (Dej 22,22)

"Ko so pa vpili in raz sebe metali oblačila in prah lučali kvišku, ga ukaže tisočnik odpeljati v grad, rekši, naj ga mučijo z biči, da bi zvedel, kaj je vzrok, da tako vpijejo nad njim.

Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je zraven stal: Smete li človeka Rimljana, in to še ne obsojenega bičati? Ko pa sliši to stotnik, pristopi in sporoči tisočniku, rekoč: Kaj boš storil? Ta človek je namreč Rimljan. Pristopi pa tisočnik in mu reče: Povej mi, ali si ti Rimljan? On pa reče: Sem. In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil Rimljan. Tedaj precej odstopijo od njega, ki so ga imeli mučiti; pa tudi tisočnik se zboji, ko je zvedel, da je Rimljan, in da ga je dal zvezati.

Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla dol in ga postavi mednje." (Dej 22,23-30)

Apostolu naj bi zdaj sodilo isto sodišče, katerega član je bil sam pred spreobrnitvijo./410/ Ko je stal pred judovskimi voditelji, je bilo njegovo vedenje mirno, obraz pa je razodeval Kristusov mir. Smelo je pogledal na Veliki zbor ter dejal: "Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne." (Dej 23,1) Ko so slišali te besede, se je njihovo sovraštvo znova razvnelo: "Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih." (Dej 23,2) Ob tem nečloveškem ukazu je Pavel vzkliknil: "Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš biti? Tisti pa, ki so stali zraven, reko: Božjega velikega duhovnika psuješ?" (Dej 23,3.4) Z običajno vljudnostjo je Pavel odgovoril: "Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: 'Poglavarja svojega naroda ne preklinjaj.'

Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli. Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje." (Dej 23,5-8) Dve ločini sta začeli med sabo razpravljati, in tako je bila silovitost njunega nasprotovanja Pavlu pretrgana. "In nekateri pismarji od farizejske strani vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je govoril duh ali angel?" (Dej 23,9)/411/

V zmedi, ki je sledila, so si saduceji vneto prizadevali dobiti oblast nad apostolom, da bi ga lahko usmrtili; farizeji pa so ga vneto branili. "Tisočnik pa se je bal, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo dol in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad." (Dej 23,10)

Pozneje, ko je Pavel premišljeval o nevarnih preizkušnjah tega dneva, ga je zaskrbelo, ali morda njegovo ravnanje ni Bogu po volji. Ali je mogoče, da je storil napako, ko je obiskal Jeruzalem? Ali ga je njegova želja, da bi bil v občestvu s soverniki, pripeljala do teh nesrečnih posledic?

Stališče, ki so ga zavzemali Judje kot Božje uradno ljudstvo pred neverujočim svetom, je povzročilo apostolovo hudo duhovno trpljenje. Kako bodo nanje gledali poganski častniki? Ko trdijo, da častijo Jahveja, in si lastijo sveto službo, pa so se vendar prepustili vodstvu slepe, nespametne jeze in želijo uničiti celo svoje brate, ki so si drznili ne strinjati se z njimi glede zvestobe v veri; najpomembnejši posvetovalni zbor pa so sprevrgli v prizorišče razprtij in hude zmede. Pavel je čutil, da je ime njegovega Boga trpelo sramoto v očeh poganov.

Zdaj pa je bil v ječi. Vedel je, da bodo sovražniki v brezobzirni zlobi uporabili vsa možna sredstva, da bi dosegli njegovo smrt. Ali je mogoče, da je njegovo delo za cerkve končano in da bodo zdaj vstopili grabljivi volkovi? Kristusovo delo je bilo Pavlu zelo pri srcu in z globoko zaskrbljenostjo je razmišljal o nevarnostih razsejanih/412/ cerkev, ki bodo izpostavljene preganjanjem prav takšnih ljudi, s kakršnimi se je spopadel v Velikem zboru. Žalosten in malodušen je jokal in molil.

V tej temni uri Gospod ni pozabil na svojega služabnika. Varoval ga je pred morilsko množico v tempeljskih dvorih, z njim je bil pred Velikim zborom; z njim je bil v trdnjavi in se je sam razodel svoji zvesti priči v odgovor na apostolove iskrene molitve za vodstvo. "Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati." (Dej 23,11)

Pavel se je dolgo veselil obiska Rima. Zelo si je želel tam pričati za Kristusa, toda čutil je, da njegove namene preprečuje judovsko sovraštvo. Nikoli ni pomislil, celo zdaj ne, da bo tja šel kot jetnik.

Medtem ko je Gospod spodbujal svojega služabnika, so Pavlovi sovražniki vneto kovali zaroto za njegovo uničenje. "Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla. Bilo pa jih je več kakor štirideset, ki so sklenili tako zaroto." (Dej 23,12.13) To je bil post, kakršnega je Gospod po Izaiju obsodil — post, "da bi se pravdali in prepirali in da bi tepli s krivično pestjo". (Iz 58,4)

Zarotniki so šli "k višjim duhovnikom in starešinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla. Sedaj torej/413/ vi z Velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje dol k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa." (Dej 23,14,15)

Namesto da bi duhovniki in voditelji obsodili ta kruti naklep, so se z njim strinjali. Pavel je govoril resnico, ko je primerjal Ananija s pobeljeno steno.

Bog pa je posegel vmes, da bi rešil življenje svojega služabnika. Pavlov nečak je slišal "o tem zalezovanju" ubijalcev "in stopi v grad in sporoči Pavlu. Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti. On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj." (Dej 23,16-18)

Klavdij Lizij je prijazno sprejel mladeniča, ga potegnil na stran in vprašal: "Kaj je, kar mi imaš povedati?" Mladenič je dogovoril: "Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v Veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj. Ti jih pa ne poslušaj, zalezuje ga namreč izmed njih veliko več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo tvojo obljubo.

Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil." (Dej 23,19-22)/414)

Lizij se je takoj odločil Pavla premestiti iz svoje pristojnosti pod pristojnost namestnika Feliksa. Kot ljudstvo so bili Judje vznemirjeni in razdraženi, zato so bili nemiri pogost pojav. Nenehna navzočnost apostola v Jeruzalemu bi lahko sprožila posledice, ki bi bile nevarne za mesto in celo za samega poveljnika. Zato je poklical "dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjenikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči; ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega prepeljejo k Feliksu, namestniku." (Dej 23,23.24)

Niso smeli izgubljati časa v odpošiljanju Pavla. "Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali ponoči v Antipatrido." (Dej 23,31) Od tam so odšli konjeniki z jetnikom v Cezarejo, štiristo vojakov pa se je vrnilo v Jeruzalem.

Častnik, ki je bil odgovoren za predajo, je izročil svojega jetnika Feliksu in tudi oddal pismo, ki mu ga je zaupal glavni poveljnik:

"Klavdij Lizija pozdravlja namestnika Feliksa. Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan. Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njihov Veliki zbor; in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon. Ko pa se mi je naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši/415/ tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!" (Dej 23,26-30)

Potem ko je Feliks prebral sporočilo, se je pozanimal, iz katere pokrajine je zapornik. Ko pa je zvedel, da je iz Kilikije, je rekel: "Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožniki. In ukaže, naj ga varujejo v Herodovem dvorcu." (Dej 23,35)

Pavlov primer ni bil prvi, v katerem je Božji služabnik med pogani našel zatočišče pred zlobo uradnega Jahvejevega ljudstva. V svojem besu proti Pavlu so Judje dodali še en zločin temnemu seznamu, ki je zaznamoval zgodovino tega ljudstva. Še bolj so zakrknili svoje srce pred resnico in njihova poguba je postala še zanesljivejša.

Le nekaj se jih je zavedalo popolnega pomena besed, ki jih je Kristus spregovoril, ko je v nazareški shodnici sebe oznanil kot Maziljenca. Najavil je svoje poslanstvo, da tolaži, blagoslavlja in rešuje žalostne in grešne; ko pa je videl ošabnost in nevero, ki sta vladala v srcih njegovih poslušalcev, jih je opomnil, da se je v preteklih časih Bog odvrnil od svojega izvoljenega ljudstva zaradi njihove nevere in upora ter se razodel tistim v poganskih deželah, ki niso zavrgli nebeške luči. Sareptska vdova in Sirec Naaman sta živela po vsej luči, ki sta jo imela, zato sta bila šteta za pravičnejše od Božjega izvoljenega ljudstva, ki se je odvrnilo od njega in žrtvovalo načela za udobnost in posvetno čast./416/

Kristus je Judom v Nazaretu povedal strašno resnico, ko je izjavil, da v odpadniškem Izraelu ne bo več varnosti za zvestega Božjega poslanca. Ne bodo spoznali njegove vrednosti ali cenili njegovega dela. Medtem ko so judovski voditelji izjavljali, da so zelo vneti za Božjo čast in Izraelovo blaginjo, so bili sovražniki obeh. Z besedami in zgledom so vodili ljudstvo vse dlje od poslušnosti Bogu — vodili so jih tja, kjer ne bo mogel biti njihovo zavetje v dnevu nadloge.

Zveličarjeve besede ukora Nazarečanom so se v Pavlovem primeru nanašale ne samo na neverujoče, temveč tudi na lastne brate v veri. Če bi vodje jeruzalemske cerkve popolnoma opustili svoja čustva zagrenjenosti do apostola in ga sprejeli kot posebno poklicanega od Boga, da oznanja evangelij poganom, bi jim ga Gospod prihranil. Bog ni določil, da se Pavlovo delo konča tako hitro, vendar ni naredil čudeža, da bi preprečil potek dogodkov, ki so jih sprožili voditelji jeruzalemske cerkve.

Isti duh še danes povzroča enake posledice. Če ne cenimo in ne uporabljamo tega, kar priskrbi božanska milost, je cerkev prikrajšana za mnogo blagoslovov. Kako pogosto bi lahko Gospod podaljšal delo kakšnega zvestega služabnika, če bi cenili njegovo delo! Če pa cerkev dovoli sovražniku ljudi popačiti razsojanje, tako da sprevržejo in napačno razlagajo besede in dejanja Kristusovega služabnika, če si dovolijo, da se mu uprejo in ovirajo njegovo uspešnost, jih Gospod/417/ včasih prikrajša za blagoslov, ki jim ga je dal.

Satan nenehno deluje po svojih pomočnikih, da bi preplašil in uničil tiste, ki jih je Bog izbral za dokončanje velikega in dobroega dela. Četudi so celo pripravljeni žrtvovati življenje za napredek Kristusovega dela, bo veliki goljuf še vedno zapeljal njihove sobrate v dvom o njih. In če se bodo z njim ukvarjali, bo to spodkopalo zaupanje v poštenost njihovega značaja in s tem zavrlo njihovo uspešnost. Prepogosto mu uspeva s pomočjo sobratov nadnje pripeljati tako srčno bridkost, da mora Bog milostno poseči vmes in dati svojim preganjanim služabnikom počitek. Ko so roke prekrižane na mrtvih prsih, ko utihne glas, ki je opozarjal in spodbujal, potem se zganejo trdovratni, da vidijo in spoznajo vrednost blagoslova, ki so ga zavrgli. Njihova smrt naj bi dosegla to, česar jim ni uspelo v njihovemu življenju./418/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!