 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
37. Pavlovo zadnje potovanje v Jeruzalem (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 20,4 do 21,16
Pavel si je zelo želel priti v Jeruzalem pred pasho, ker bi tako imel priložnost srečati tiste, ki bodo prišli iz vseh delov sveta obhajat praznik. Vedno je gojil upanje, da bi nekako pomagal odstranjevati predsodke svojih neverujočih rojakov, da bi lahko sprejeli dragoceno evangeljsko luč. Prav tako je hotel videti cerkev v Jeruzalemu in jim izročiti darove, ki so jih poslale poganske cerkve revnim vernikom v Judeji. Upal je, da bo s tem obiskom tesneje združil spreobrnjence iz judovstva in poganstva v krščanstvo.
Ko je dokončal delo v Korintu, se je odločil odpluti naravnost v eno od pristanišč na palestinski obali. Vse je bilo pripravljeno in ravno je hotel stopiti na palubo ladje, ko so mu povedali o zaroti Judov, ki ga želijo usmrtiti. V preteklosti so propadla vsa prizadevanja te nasprotnikov/389/ vere, da bi naredili konec apostolovemu delu.
Uspeh, ki je spremljal oznanjevanje evangelija, je nanovo prebudil jezo Judov. Iz vseh strani so prihajala poročila o širjenju novega nauka, po katerem so bili Judje prosti izpolnjevanja običajev obredne postave in so bile poganom dostopne enake prednosti z Judi kot Abrahamovimi otroki. Pavel je v svojem oznanjevanju v Korintu predstavil enake dokaze, ki jih je tako silno podajal v svojih pismih. Njegovo poudarjeno trditev: "Ni Grka in Juda, obreze in neobreze," (Kol 3,11) so sovražniki jemali kot bogokletje, zato so se odločili, da je treba njegov glas utišati.
Ko je bil Pavel opozorjen o zaroti, se je odločil iti naokoli čez Makedonijo. Moral se je odreči svojemu načrtu, da bi bil v Jeruzalemu v času pashe, toda upal je, da bo tam za petdesetnico.
Pavlu in Luku so se pridružili "Sopater Pirijev iz Bereje, od Solunčanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej, od Azijcev pa Tihik in Trofim". (Dej 20,4) Pavel je imel pri sebi veliko vsoto denarja iz poganskih cerkev, ki ga je nameraval izročiti v roke bratom, ki so bili odgovorni za delo v Judeji. Zaradi tega je uredil, da so ga ti izbrani bratje iz različnih sodelujočih cerkva spremljali na poti v Jeruzalem.
V Filipih je Pavel obhajal pasho. Z njim je ostal samo Luka, drugi člani spremstva/390/ so šli naprej v Troado, da bi ga tam počakali. Filipljani so bili najbolj ljubeči in zvesti od apostolovih spreobrnjencev, zato je med osemdnevnim praznovanjem je z njimi užival mirno in srečno občestvo.
Ko sta Pavel in Luka odplula iz Filipov, sta v petih dneh dohitela spremstvo v Troadi ter tam ostala sedem dni s tamkajšnjimi verniki. Ko so bili tam zadnji večer, so se bratje zbrali, "da bi lomili kruh". (Dej 20,7) Dejstvo, da bo njihov ljubljeni učitelj odšel, je zbralo več ljudi kakor po navadi. Sešli so se v zgornji izbi v tretjem nadstropju. Tam je v vnemi svoje ljubezni in skrbi zanje apostol pridigal do polnoči.
Na enem od odprtih oken je sedel mladenič po imenu Evtih. V tem nevarnem položaju je zaspal in padel na dvorišče. Vsi so bili prestrašeni in zmedeni. Dvignili so ga mrtvega, in mnogi so se zbrali okoli njega, jokali in žalovali. Toda ko je Pavel prišel do prestrašene družbe, ga je objel in resno molil, da bi Bog povrnil mrtvemu življenje. Njegova prošnja je bila uslišana. Med zvoki žalovanja in joka je bilo slišati apostolov glas: "Pomirite se, kajti njegova duša je v njem." (Dej 20,10) Verniki so se veseli ponovno zbrali v zgornji izbi. Udeležili so se obreda Gospodove večerje, potem pa je Pavel govoril "z njimi še mnogo, dokler se ne zdani". (Dej 20,11)
Ladja, s katero naj bi odpluli Pavel in njegovo spremstvo, je bila pripravljena za odhod in bratje so se hitro vkrcali. Sam apostol pa je izbral kopensko bližnjico med Troado in Asonom,/391/ da bi se v slednjem kraju pridružil svojemu spremstvu. To mu je dalo kratko priložnost za razmišljanje in molitev. Težave in nevarnosti, povezane z njegovim prihodom v Jeruzalem, odnos cerkve do njega in njegovega dela ter razmere v cerkvah in koristi evangeljskega dela v drugih področjih so bili predmet resnega in zaskrbljenega premišljevanja, zato je izrabil to posebno priložnost in prosil Boga za moč in vodstvo.
Ko so potniki odpluli južno od Asona, so šli mimo Efeza, ki je bil tako dolgo prizorišče apostolovega dela. Pavel si je zelo želel obiskati tamkajšnjo cerkev, ker je imel zanjo pomembna navodila in nasvete. Ko pa je razmislil, se je odločil pohiteti, ker je želel, "če bi mu bilo mogoče, biti na petdesetnico v Jeruzalemu". (Dej 20,16) Ko je prispel v Milet, kar je okoli petdeset kilometrov od Efeza, je spoznal, da bi bilo mogoče govoriti s cerkvijo, preden ladja odpluje. Zato je takoj poslal sporočilo starešinam in jih prosil, naj pohitijo v Milet, da jih bo lahko videl, preden nadaljuje svoje potovanje.
Njegovemu vabilu so se odzvali, on pa jih je odločno in ganljivo svaril in se od njih poslovil. Rekel je: "Od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, sem ves čas bil z vami, služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami, ki so me zadele zaradi zalezovanja Judov; kako nisem nič koristnega izpustil, da vam ne bi bil oznanil in vas učil očitno in po hišah, pričujoč/392/ Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa." (Dej 20,18-21)
Pavel je vedno poviševal božanski zakon. Razložil je, da zakon nima moči, da bi rešil ljudi pred kaznijo za neposlušnost. Grešniki se morajo spokoriti za svoje grehe in se ponižati pred Bogom, čigar jezo so izzvali s teptanjem njegovega zakona. Prav tako morajo verovati v Kristusovo kri kot edino sredstvo odpuščanja. Božji Sin je umrl kot njihova daritev in odšel v nebesa, da bi stopil pred Očeta kot njihov Zagovornik. S spokorjenjem in vero so lahko osvobojeni obsodbe greha, Kristusova milost pa jih usposablja, da se pokoravajo Božjim zapovedim.
Pavel je nadaljeval: "In sedaj, glejte, zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi tam prigodi, razen da mi Sveti Duh po vseh mestih priča in pravi, da me čakajo vezi in stiske. Ali svojega življenja ne štejem vrednega zase niti besede, da le dokončam svoj tek in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelij Božje milosti. In sedaj, glejte, jaz vem, da ne boste več videli mojega obličja vi vsi, ki sem med vami hodil, propovedujoč Božje kraljestvo." (Dej 20,22-25)
Pavel ni nameraval podati tega pričevanja, toda med govorom, je prišel nadenj Duh navdihnjenja in potrdil njegove bojazni, da bo to zadnje srečanje z efeškimi verniki.
"Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh; zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil/393/ vse Božje volje." (Dej 20,26.27) Niti strah pred zamero, niti težnja po prijateljstvu ali odobravanju ni mogla Pavla zapeljati, da ne bi spregovoril besed, ki mu jih je dal Bog kot navodilo, svarilo ali za poboljšanje. Tudi od svojih današnjih služabnikov Bog zahteva neustrašnost v oznanjevanju besede in izvajanju njegovih navodil. Kristusov pridigar ni določen, da podaja ljudem samo tiste resnice, ki najprijetnejše, in zadrži tiste, ki jim povzročajo bolečine. Zelo skrbno mora opazovati razvoj značaja. Če vidi, da kdo iz njegove črede goji greh, mu mora kot zvesti pastir dati nasvete iz Božje besede, ki se nanašajo na njegov primer. Če bi jim v svoji samozaupnosti dovolil, da gredo dalje neopozorjeni, bo odgovoren za njihovo življenje. Pridigar, ki izpolnjuje svoje vzvišeno pooblastilo, mora dajati svojemu ljudstvu zvesta navodila na vsakem koraku krščanske vere. Kazati jim mora, kaj morajo biti in delati, da bi na Božji dan stali popolni. Samo ta, ki je zvesti učitelj resnice, bo ob koncu svojega dela zmožen skupaj s Pavlom reči: "Čist sem krvi vseh." (Dej 20,26)
Apostol je opominjal sovernike: "Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da pasete Božjo cerkev, ki si jo je pridobil z lastno krvjo." (Dej 20,28) Če bodo pridigarji evangelija neprestano imeli v mislih dejstvo, da jim je zaupano to, kar je bilo odkupljeno s Kristusovo krvjo, bodo globlje dojeli pomembnost svojega dela. Paziti morajo nase in na svojo čredo. Njihov lasten zgled mora pokazati/394/ in podpreti njihova navodila. Kot učitelji poti življenja ne bi smeli dovoliti, da bi se slabo govorilo o resnici. Kot Kristusovi predstavniki morajo ohraniti čast njegovega imena. S svojo predanostjo, čistostjo življenja, pobožnim govorom se morajo izkazati za vredne svojega vzvišenega poklica.
Apostolu so bile razodete nevarnosti, ki bodo doletele efeško cerkev. Rekel je: "Jaz vem, da pridejo po mojem odhodu med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj." (Dej 20,29.30) Pavel je trepetal za cerkev, ko je, gledajoč v prihodnost, videl napade, ki jih bo trpela od notranjih in zunanjih sovražnikov. Z resno gorečnostjo je prosil vernike, naj budno pazijo na svojo sveto odgovornost. Za zgled jih je usmeril na svoje neutrudno delo med njimi: "Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega izmed vas." (Dej 20,31)
Nadaljeval je: "In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi njegove milosti, ki more dovršiti vaš napredek in dati delež med vsemi posvečenimi. Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel." (Dej 20,32.33) Nekateri efeški verniki so bili zelo bogati, vendar Pavel od njih nikoli ni zahteval koristi zase. V svojem sporočilu nikoli ni opozarjal na svoje potrebe. Rekel je: "Sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj." (Dej 20,34) Sredi svojega vztrajnega dela in številnih potovanj za Kristusovo zadevo, je bil/395/ sposoben ne samo zadovoljiti svoje potrebe, temveč prihraniti nekaj celo za podporo svojih sodelavcev in za pomoč revnim. To je dosegel samo z vztrajno marljivostjo in varčnim gospodarjenjem. Lahko je pokazal nase in rekel: "V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati, nego vzeti.
In ko je to povedal, poklekne na kolena in moli z vsemi njimi. In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se Pavlovega vratu, so ga poljubljali, žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli njegovega obličja. In spremili so ga na ladjo." (Dej 20,35-38)
Iz Mileta so popotniki "prišli naravnost v Kon, drugi dan pa v Rod in odtod v Pataro", na jugozahodni obali Male Azije. Tam so našli ladjo, ki je imela jadrati v Fenicijo". Stopili so "nanjo in se peljali". (Dej 21,1.2) V Tiru, kjer so raztovorili ladjo, so našli nekaj učencev, s katerimi jim je bilo dovoljeno ostati sedem dni. Po Svetem Duhu so bili ti učenci opozorjeni na nevarnosti, ki so čakale Pavla v Jeruzalemu, zato so ga posvarili: "Naj ne hodi gor v Jeruzalem." (Dej 21,4) Toda apostol ni dovolil, da bi ga strah pred trpljenjem in ječo odvrnil od njegovega namena.
Ob koncu tedna, ki ga je preživel v Tiru, so vsi verniki z ženami in otroki pospremili Pavla na ladjo. Preden se je vkrcal, so pokleknili na obali in molili, on zanje in oni zanj./396/
Popotniki so nadaljevali svoje potovanje proti jugu in prispeli v Cezarejo. Tam so "šli v hišo evangelista Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali ... pri njem". (Dej 21,8) Tukaj je Pavel preživel nekaj mirnih, srečnih dni â v zadnji popolni svobodi, po kateri je dolgo časa hrepenel.
Ko je Pavel bival v Cezareji, "pride iz Judeje neki prerok, po imenu Agab; ko pride ta k nam", pravi Luka, "vzame Pavlov pas in, zvezavši si noge in roke, reče: To veli Sveti Duh: Moža, čigar je ta pas, tako zvežejo Judje v Jeruzalemu in ga izroče poganom v roke." (Dej 21,10.11)
Luka nadaljuje: "Ko pa smo to slišali, smo ga prosili mi in ondišnji, naj ne hodi gor v Jeruzalem." (Dej 21,12) Toda Pavel ni odstopil s poti dolžnosti. Kristusu bo sledil, če bo treba, tudi v ječo in v smrt. Vzkliknil je: "Kaj delate, da jokate in mi trgate srce? Saj jaz sem pripravljen ne le biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa." (Dej 21,13) Ko so bratje videli, da mu povzročajo bolečino, ne da bi spremenili njeovega namena, so ga prenehali prositi, rekoč samo: "Gospodova volja se zgodi!" (Dej 21,14)
Kmalu se je kratki obisk v Cezareji približal koncu. Pavel in njegovo spremstvo s še nekaj verniki so odrinili v Jeruzalem. Njihova srca pa je težila slutnja prihajajoče nesreče.
Še nikoli prej se ni apostol bližal Jeruzalemu s tolikšno žalostjo v srcu. Vedel je, da bo našel malo prijateljev/397/ in mnogo sovražnikov. Približeval se je mestu, ki je zavrnilo in umorilo Božjega Sina in nad katerim so zdaj lebdele grožnje božanske jeze. Spominjal se je, kako ostri so bili njegovi predsodki proti Kristusovim sledilcem, in občutil najgloblje sočutje za svoje zapeljane rojake. Kako malo upanja pa je imel, da jim bo lahko pomagal! Isti slepi srd, ki je nekoč tlel v njegovem srcu, je zdaj z neizmerljivo močjo gorel v srcih vsega ljudstva proti njemu.
Ni mogel računati na naklonjenost in podporo svojih bratov v veri. Nespreobrnjeni Judje, ki so mu bili stalno za petami, so v Jeruzalemu hitro razglasili najneugodnejša poročila, tako pisno kakor osebno, o njem in njegovem delu. Nekateri, pa celo apostoli in starešine, so verjeli tem poročilom. Niso jim niti poskušali nasprotovati. Pokazali niso nobene želje, da bi se uskladili z njim.
Apostol pa sredi težav vendar ni obupal. Zaupal je, da bo Glas, ki je govoril njegovemu srcu, spregovoril tudi srcem njegovih rojakov in da bo Učitelj, katerega so učenci ljubili in mu služili, združil njihova srca s Pavlovim v evangeljskem delu./398/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!