 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
33. Delo v hudih razmerah (angleško)
Medtem ko je Pavel pazil, da je svojim spreobrnjencem predstavil jasen svetopisemski nauk glede pravega podpiranja Božjega dela, in kot služabnik evangelija govoril o svoji pravici, da bi nehal opravljati (1 Kor 9,6) posvetne posle, s katerimi se preživlja, pa je vendar v različnih časih med svojo službo v velikih svetovnih središčih opravljal ročna dela, da bi se vzdrževal.
Judje telesnega napornega dela niso imeli za nekaj nenavadnega ali ponižujočega. Po Mojzesu so jim bila dana navodila, naj vzgajajo svoje otroke tako, da bi pridobili delovne navade; imeli pa so za greh mladim dovoliti, da bi odraščali v brezdelju. Čeprav so otroke vzgajali za sveto službo, so imeli znanje o praktičnem življenju za življenjsko pomembno. Vsak mladenič, ne glede na to, ali so bili njegovi starši bogati ali ubogi, se je naučil kakšne obrti. Na starše, ki so zanemarjali takšno vzgojo svojih otrok, so gledali kot na te, ki odstopajo od Gospodovega/346/ navodila. Skladno s tem navodilom se je Pavel prej izučil izdelovanja šotorov.
Preden je postal Kristusov učenec, je zasedal visok položaj in za preživljanje ni bil odvisen od ročnega dela. Pozneje pa, ko je porabil vsa sredstva za napredek Kristusovega dela, se je občasno zatekel k svoji obrti, da bi se preživljal. Zlasti pa je bilo tako, ko je delal v krajih, kjer bi utegnili napačno razumeti njegove spodbude.
V Solunu prvič beremo o Pavlovem ročnem delu, da bi se preživljal, medtem ko je oznanjal besedo. V pismu tamkajšnjim vernikom jih je spomnil, da bi jim bil lahko v breme, in dodal: "Saj se spominjate, bratje, našega truda in težave; ker delali smo noč in dan, da ne bi bili nadležni komu izmed vas, ko smo vam oznanjali Božji evangelij." (1 Tes 2,9) In ponovno jim je v drugem pismu povedal, da on in njegovi sodelavci, dokler so bili z njim, niso jedli "kruha daroma od koga". Noč in dan smo delali, je zapisal, "da ne bi nadlegovali koga od vas; ne ker ne bi imeli za to pravice, temveč da vam bomo zgled, da nas posnemate". (2 Tes 3,8.9)
V Solunu je Pavel srečal takšne, ki niso hoteli delati s svojimi rokami. O tej vrsti ljudi je pozneje zapisal: "Čujemo namreč, da nekateri med vami žive neredno in ne delajo nič, ampak se pečajo z nepotrebnim. Takim pa zapovedujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu,/347/ da naj v miru delajo in jedo svoj kruh." (2 Tes 3,11.12) Med svojim delom v Solunu se je Pavel trudil takšnim dati pravi zgled. "Saj smo tudi, ko smo bili pri vas, to vam zapovedali: Če kdo noče delati, naj tudi ne je." (2 Tes 3,10)
V vseh časih se je Satan trudil pokvariti prizadevanje Božjih služabnikov tako, da je v cerkev vpeljal duha skrajništva. Tako je bilo v Pavlovem času in tako je bilo v poznejših stoletjih med reformacijo. Wycliffe, Luter in mnogi drugi, ki so bili v blagoslov svetu s svojim vplivom in vero, so se spopadali z zvijačami, s katerimi je sovražnik prevnete, neuravnovešene in neposvečene ljudi poskušal zapeljati v skrajništvo. Zapeljani ljudje so učili, da doseganje prave svetosti dviguje duha nad vse posvetne miselnosti in vodi ljudi, da se v celoti vzdržujejo dela. Drugi so sprejeli skrajniška stališča o nekaterih svetopisemskih besedilih in učili, da je delati greh, da kristjani naj ne bi mislili o pozemski blaginji zase in za svojo družino, temveč naj bi svoje življenje popolnoma posvetili duhovnosti. Nauk in zgled apostola Pavla sta graja za takšne skrajniške poglede.
Dokler je bil Pavel v Solunu, njegovo vzdrževanje ni bilo v celoti odvisno od dela njegovih rok. Ko je pozneje omenil svoje izkušnje v tem mestu, je pisal Filipljanom v potrdilo darov, ki jih je prejel od njih, medtem ko je bil tam, rekoč: "Saj tudi v Solun ste mi poslali enkrat ali dvakrat za potrebo." (Flp 4,16) Kljub dejstvu, da je prejel to pomoč, je bil/348/ previden, da je pred Solunčane postavil zgled marljivosti, da ga nihče ne bi mogel upravičeno obtožiti srebroljubja, pa tudi tiste, ki so imeli skrajniške poglede o telesnem delu, je praktično grajal.
Ko je Pavel prvič obiskal Korint, se je znašel med ljudmi, ki so bili nezaupljivi do vzgibov tujcev. Grki ob morski obali so bili sposobni trgovci. Tako dolgo so se urili v prebrisanih poslovnih dejavnostih, da so začeli verjeti, da je dobiček pobožnost in da je priporočljivo služiti denar bodisi s poštenimi sredstvi ali s prevaro. Pavel je bil seznanjen z njihovimi značilnostmi in jim ni dal priložnosti za govorice, da je oznanjal evangelij zato, da bi obogatel. Z vso pravico bi lahko zahteval podporo od korintskih poslušalcev, vendar se je bil pripravljen odpovedati tej pravici, da ne bi njegovi pridigarski učinkovitosti in uspehu škodovali neupravičeni dvomi, da oznanja evangelij zaradi dobička. Želel se je izogniti vsem povodom za nesporazum, da se ne bi izgubila moč njegovega sporočila.
Kmalu po prihodu v Korint je Pavel našel "nekega Juda, po imenu Akvila, iz Ponta po rodu, ki je nedavno prišel s Priscilo, svojo ženo". (Dej 18,2) Ta dva sta bila istega rokodelstva kakor on. Akvila in Priscila sta bila izgnana po Klavdijevem odloku, ki je ukazal vsem Judom, naj zapustijo Rim. Prišla sta v Korint in tam osnovala obrt kot izdelovalca šotorov. Pavel je o njiju povprašal in zvedel, da se bojita Boga in si prizadevata izogniti pokvarjenim vplivom, ki so ju/349/ obdajali. "In šel je k njima, in ker je bil istega rokodelstva, je ostal pri njiju, in delali so skupaj. ... In razgovarjal se je v shodnici vsako soboto in prepričeval Jude in Grke." (Dej 18,2-4)
Pozneje sta se Pavlu v Korintu pridružila še Sila in Timotej. S seboj sta prinesla sklade za podpiranje dela iz cerkev v Makedoniji.
Pavel je v svojem drugem pismu vernikom v Korintu, ki je bilo napisano potem, ko je tam osnoval močno cerkev, znova pregledal svoj način življenja med njimi. Vprašal je: "Ali pa sem storil greh, sam sebe ponižujoč, da se vi povišate, ker sem vam brezplačno oznanil Božji evangelij? Druge cerkve sem slekel, vzemši plačilo od njih, da morem služiti vam, in ko sem bil pri vas in sem stradal, nisem bil nikomur nadležen. Kolikor mi je namreč manjkalo, so doložili bratje, ki so prišli od Macedonije; in v vsem sem se zdržal brez nadlege vam in se še zdržim. Kakor je v meni Kristusova resnica, te hvale mi nihče ne vzame v ahajskih krajih." (2 Kor 11,7-10)
Pavel pojasnjuje, zakaj je tako delal v Korintu. Zato, da ne bi dal vzroka za očitanje njim, "ki iščejo priložnosti". (2 Kor 11,12) Medtem ko je delal kot izdelovalec šotorov, je prav tako zvesto oznanjal evangelij. Sam pravi o svojem delu: "Saj so se znamenja apostola godila med vami v vsem potrpljenju, v znamenju in čudežih in močeh." (2 Kor 12,12) In dodaja: "Kaj namreč je, v čemer ste bili prikrajšani nasproti drugim cerkvam, razen le, da vas jaz sam nisem nadlegoval? Odpustite mi to krivico! Glej,/350/ tretjič sem pripravljen priti k vam in ne bom vas nadlegoval; kajti ne iščem, kar je vašega, marveč vas. ... A jaz prav rad potrošim vse in sebe žrtvujem za vaše duše." (2 Kor 12,13-15)
Pavel je ponovno opravljal svojo obrt med dolgim obdobjem svojega dela v Efezu, kjer je tri leta učinkovito širil evangelij po tem področju. Tudi v Efezu ga je kakor v Korintu razveselila navzočnost Akvila in Priscile, ki sta se mu pridružila po njegovi vrnitvi v Azijo ob koncu drugega misijonskega potovanja.
Bilo jih je nekaj, ki so nasprotovali Pavlovemu telesnemu delu, rekoč, da se ne ujema z delom pridigarja evangelija. Zakaj naj bi Pavel, pridigar najvišje stopnje, tako povezal telesno delo z oznanjevanjem besede? Ali ni delavec vreden svojega plačila? Zakaj naj bi z izdelovanjem šotorov zapravljal čas, ki bi ga lahko csekakor bolje uporabil?
Pavel pa tako porabljenega časa ni štel za izgubo. Ko je delal z Akvilom, je bil v stiku z vzvišenim Učiteljem in ni izpustil priložnosti, da ne bi pričal za Zveličarja in pomagal tistim, ki so potrebovali pomoč. Njegov um je zmeraj segal po duhovnem spoznanju. Svoje sodelavce je poučeval v duhovnosti, prav tako je dajal zgled marljivosti in temeljitosti. Bil je hiter in spreten delavec, prizadeven pri delu, v duhu goreč ter služil Gospodu. (Rim 12,11) Ko je delal v svoji obrti, je imel dostop do sloja ljudi, ki ga drugače ne bi dosegel. Svojim družabnikom je pokazal,/351/ da je izurjenost v navadnih spretnostih dar od Boga. On namreč priskrbi oboje: dar in modrost, da ga pravilno uporabljamo. Učil je, da Boga častimo celo z vsakdanjim napornim delom. Njegove od dela otrdele roke niso zmanjšale moči njegovih ganljivih vabil kot krščanskega pridigarja.
Pavel je včasih delal noč in dan, vendar ne samo zase, marveč da bi lahko pomagal svojim sodelavcem. Svoj zaslužek je delil z Lukom, pomagal pa je še Timoteju. Včasih je bil celo lačen, samo da bi lahko olajšal potrebe drugim. Njegovo življenje je bilo nesebično.
Proti koncu službe, ko je imel poslovilni govor pred efeškimi starešinami v Miletu, je dvignil prednje svoje od dela utrujene roke in rekel: "Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj. V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa Kristusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti." (Dej 20,33-35)
Če pridigarji menijo, da trpijo stisko in pomanjkanje v Kristusovem delu, naj v domišljiji obiščejo delavnico, kjer je delal Pavel. V mislih naj imajo, da je ta od Boga izvoljeni mož s krojenjem platna služil kruh, ki ga je pošteno zaslužil s svojim delom kot apostol.
Delo je blagoslov, ne pa prekletstvo. Duh lenobe uničuje pobožnost in žalosti Božjega Duha. Voda v mlaki je odvratna, toda čist in tekoč potok širi zdravje/352/ in veselje po deželi. Pavel je vedel, da bodo kmalu oslabeli tisti, ki zanemarijo telesno delo. Mlade pridigarje je želel poučiti, da bodo z delom svojih rok, z vadbo mišic in tetiv, postali močnejši ter bodo laže zdržali napore in pomanjkanje, ki jih čaka na misijonskem polju. Zavedal se je, da bi njegovim naukom manjkal polet in moč, če ne bi pravilno uporabljal vseh delov telesa.
Lenuh je prikrajšan za neprecenljive izkušnje, ki se pridobijo z zvestim izvrševanjem navadnih življenjskih dolžnosti. Ne le malo, temveč na tisoče človeških bitij živi samo za to, da uporabljajo prednosti, ki jim jih je Bog v svoji veliki milosti podaril. Pozabijo pa Gospodu prinesti daritev hvaležnosti za bogastva, ki jim jih je zaupal. Pozabljajo, da so z modro uporabo darov, ki so jim bili posojeni, tako pridelovalci kakor potrošniki. Če bi razumeli delo, katero želi Gospod, da ga opravljajo kot njegove roke pomočnice, se ne bi izmikali odgovornosti.
Uporabnost mladih ljudi, ki čutijo, da jih je Bog poklical za pridigarje, je zelo odvisna od načina, kako se lotijo dela. Tisti, ki jih je Bog izbral za pridigarsko službo, bodo dokazovali svoj visok poklic in bodo uporabili vsa razpoložljiva sredstva, da bi se razvili v sposobne delavce. Prizadevali si bodo pridobiti izkušnje, ki jih bodo usposobile za načrtovanje, organiziranje in izvrševanje dela. Ker bodo cenili svetost svojega poklica, bodo s samodisciplino postajali vse bolj podobni svojemu Učitelju, razodevajoč njegovo dobroto, ljubezen in resnico. Ko pa bodo/353/ kazali gorečnost za pomnoževanje darov, ki so jim bili zaupani, jih bo cerkev premišljeno podpirala.
Vendar naj ne bi vseh, ki menijo, da so bili poklicani oznanjati, spodbujali, da sebe in svojo družino takoj naprtijo cerkvi, da bi jih stalno denarno podpirala. Obstaja nevarnost, da bi nekatere z omejenimi izkušnjami pokvarilo laskanje in nespametno spodbujanje pričakovanja polne podpore, ne da bi se sami potrudili za svoje vzdrževanje. Sredstva, ki so namenjena širjenju Božjega dela, naj ne bi trošili ljudje, ki želijo oznanjati samo zato, da bi prejemali podporo in tako zadovoljevali sebične težnje po udobnem življenju.
Mladi možje, ki želijo svoje darove uporabiti v pridigarskem delu, bodo našli koristen nauk v Pavlovem zgledu v Solunu, Korintu, Efezu in drugih krajih. Čeprav je bil zgovoren govornik in ga je Bog izbral, da bi opravil posebno delo, ni nikoli menil, da mu je nečast delati, niti se ni nikoli utrudil od žrtvovanja za stvar, ki jo je ljubil. Korinčanom je zapisal: "Prav doslej trpimo lakoto in žejo, in goli smo in bijejo nas za ušesa, in nimamo stalnega mesta in trudimo se, delajoč z lastnimi rokami; ko nas zmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, voljno trpimo." (1 Kor 4,11.12)
Pavel je kot eden največjih učiteljev med ljudmi veselo opravljal najskromnejše kakor tudi najbolj vzvišene dolžnosti. Ko so v njegovi službi za Učitelja razmere tako zahtevale, je rade volje opravljal svojo obrt. Pa vendar je bil vedno pripravljen odložiti svoje posvetno delo, da bi se srečal s sovražniki evangelija ali da/354/ bi izkoristil posebno priložnost in pridobil človeka za Jezusa. Njegova gorečnost in marljivost grajata lenobo in željo po udobnosti.
Pavel nam je dal zgled, ki nasprotuje pojmovanju, kakršno se je širilo v cerkvi, da lahko evangelij uspešno oznanijo samo takšni, ki so popolnoma prosti potrebe po telesnem delu. Praktično je prikazal, kaj lahko naredijo posvečeni nepoklicni pridigarji v mnogih krajih, kjer ljudje niso seznanjeni z resnicami evangelija. Njegovo ravnanje je navdihnilo mnoge ponižne delavce z željo, da naredijo, kar morejo, za napredek Božjega dela, medtem ko sami sebe preživljajo z vsakdanjim delom. Akvila in Priscila nista bila poklicana ves svoj čas podariti oznanjevanju evangelija, pa vendar ju je Bog uporabil, da bi Apolu popolneje pokazala pot resnice. Gospod uporablja različna orodja, da bi dosegel svoj namen. Medtem ko so nekateri s posebnimi darovi izbrani, da posvetijo vse svoje moči za poučevanje in oznanjevanje evangelija, so tudi mnogi drugi, ki niso bili nikoli posvečeni s polaganjem rok, poklicani opraviti pomembno vlogo v reševanju ljudi.
Pred evangeljskimi delavci, ki se vzdržujejo sami, je odprto veliko polje. Mnogi lahko pridobijo koristne izkušnje v službi, medtem ko del časa opravljajo kakšno ročno delo. Tako se oblikujejo odločni delavci za pomembno službo v potrebnih poljih.
Samopožrtvovalni Božji služabnik, ki neutrudno dela v besedi in nauku, nosi v svojem srcu težko breme. Svoje delo ne meri z urami. Njegovo plačilo ga ne/355/ spodbuja pri delu, niti se ne odvrne od dolžnosti zaradi neugodnih razmer. Iz nebes je prejel pooblastilo in od nebes pričakuje nagrado, ko bo opravljeno delo, ki mu je bilo zaupano.
Božji namen je, da bi bili takšni delavci osvobojeni nepotrebnih bojazni, da bi imeli popolno priložnost ubogati Pavlov nasvet Timoteju: "Za to skrbi, v tem bivaj, da bo tvoj napredek očiten vsem." (1 Tim 4,15) Skrbeti morajo, da z ustrezno uporabo ohranjajo čilost telesa in duha, vendar ni Božji načrt, da bi bili prisiljeni porabiti velik del svojega časa v posvetnem delu.
Čeprav so ti zvesti delavci pripravljeni, da se žrtvujejo in izčrpajo za evangelij, jim niso prizanesene skušnjave. Nekatere skušnjavec okrutno napada, ko jih ovira in tare zaskrbljenost zaradi pomanjkanja, ker jim cerkev ne more dati ustrezne gmotne podpore. Ko vidijo, da se njihovo delo tako malo ceni, postanejo potrti. Res je, da pričakujejo čas sodbe, ko bodo prejeli pravično nagrado, in to jih opogumi, vendar morajo imeti do takrat njihove družine hrano in obleko. Ko bi čutili, da so prosti božanskega naročila, bi rade volje delali s svojimi rokami. Toda zavedajo se, da njihov čas pripada Bogu kljub kratkovidnosti tistih, ki bi jih morali oskrbeti z zadostnimi sredstvi. Dvignejo se nad skušnjavo, da bi se lotili poslov, ki bi jih hitro rešili pomanjkanja, in naprej delajo za napredek dela, ki jim je ljubše kakor samo življenje. Da bi/356/ lahko tako delali, bodo morda prisiljeni slediti Pavlovemu zgledu in za nekaj časa opravljati ročno delo ter še dalje opravljali svoje pridigarsko delo. To počnejo, ne zaradi svoje koristi, temveč zaradi koristi Božjega dela na zemlji.
So časi, ko se Božjim služabnikom zdi nemogoče opravljati potrebno delo, ker ni sredstev za nadaljevanje odločnega in temeljitega dela. Nekateri se bojijo, da s sredstvi, ki jih imajo na voljo, ne morejo narediti vsega, kar se zavedajo, da je potrebno opraviti. Toda če bodo napredovali v veri, se bo razodelo Božje zveličanje in njihov trud bo spremljal uspeh. On, ki je ukazak svojim sledilcem oditi v vse dele sveta, bo podpiral vsakega delavca, ki želi v poslušnosti njegovi zapovedi oznaniti njegovo sporočilo.
Gospod pri razvijanju svojega dela ne pojasni vedno vsega svojim služabnikom. Včasih preizkuša zaupanje svojega ljudstva tako, da jih pripelje v razmere, ki jih prisilijo, da napredujejo v veri. Pogosto jih pripelje v težavne in nevarne kraje ter jim ukaže, naj gredo naprej, ko se jim zdi, da so se njihove noge zmočile v vodah Jordana. Ko se v takšnih časih molitve njegovih služabnikov dvigajo k njemu v iskreni veri, Bog odpre pot pred njimi in jih "izpelje na plano". (Ps 18,19)
Ko se Božji poslanci zavejo svoje odgovornosti do zanemarjenih področij Gospodovega vinograda in v duhu Vrhovnega Delavca delajo neutrudno za spreobrnjenje ljudi, bodo Božji angeli pred njimi pripravili pot, in sredstva, ki jih potrebujejo za napredovanje/357/ dela, bodo priskrbljena. Ti, ki so razsvetljeni, bodo prostovoljno podpirali delo, ki je bilo opravljeno zanje. Radodarno se bodo odzvali vsakemu vabilu na pomoč in Božji Duh bo ganil njihovo srce, da bodo podpirali Gospodovo delo ne samo v domačem področju, temveč tudi v oddaljenih krajih. Tako bodo okrepljene moči delavcev v drugih krajih in Gospodovo delo bo napredovalo na način, ki ga je On določil./358/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!