 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
32. Radodarna cerkev (angleško)
Pavel je v svojem prvem pismu korintski cerkvi dal vernikom navodila glede splošnih načel, ki urejajo podpiranje Božjega dela na zemlji. Med pisanjem o svojem apostolskem delu zanje je vprašal:
"Kdo služi kdaj za vojaka na svoje stroške? Kdo sadi vinograd, pa ne je njegovega sadu? Ali kdo pase čredo, pa ne je mleka od črede? Govorim li to po človeško? Ali ne govori tega tudi postava? Kajti v Mojzesovi postavi je pisano: 'Ne zaveži gobca volu, ko vrši žito.' Ali skrbi Bog za vole? Ali pa pravi to vsekakor za nas? Res, zavoljo nas je to pisano, ker kdor orje, mora z upanjem orati, in kdor mlati, mlati z upanjem, da bo imel svoj delež.
Če smo vam pa mi duhovno posejali," je spraševal dalje, "ali je kaj velikega, če bomo mi vaše meseno želi?/335/ Če so drugi deležni te pravice pri vas, čemu ne tem bolj mi? Ali nismo se poslužili te pravice, marveč prenašamo vse, da ne povzročimo kake ovire Kristusovemu evangeliju. Ali ne veste, da ti, kateri opravljajo sveto službo, jedo od templja, in kateri služijo oltarju, imajo delež z oltarjem? Tako je tudi Gospod naredil, da naj ti, kateri oznanjujejo evangelij, žive od evangelija." (1 Kor 9,7-14)
Apostol tukaj misli na Gospodov načrt za vzdrževanje duhovnikov, ki so opravljali službo v templju. Tiste, ki so bili določeni za to sveto službo, so podpirali njihovi soverniki, katerim so stregli v duhovnih blagoslovih. "In tisti Levijevi sinovi, ki prejemajo duhovništvo, imajo zapoved odesetiniti ljudstvo po postavi." (Heb 7,5) Levijev rod je Gospod izbral za svete službe, ki se tičejo svetišča in duhovništva. Za duhovnika je bilo rečeno: "Zakaj njega je izvolil Gospod, ... da opravlja službo v Gospodovem imenu." (5 Mz 18,5) Desetina vseh prihodkov je Gospodova in zadrževanje desetine je bilo enako, kakor da bi ga ukanili.
Na ta načrt za podporo službe je mislil Pavel, ko je rekel: "Tako je tudi naredil Gospod, da naj ti, kateri oznanjujejo evangelij, žive od evangelija." (1 Kor 9,14) In pozneje, ko je pisal Timoteju, je apostol rekel: "Vreden je delavec svojega plačila." (1 Tim 5,18)
Dajanje desetine je vendar samo del Božjega načrta za/336/ podpiranje njegove službe. Božanski predpisi določajo številne darove in daritve. V judovskem ustroju so bili ljudje naučeni negovati duha radodarnosti tako v vzdrževanju Božjega dela kakor tudi v zadovoljevanju potrebnih. Ob posebnih priložnostih so prilagali prostovoljne darove. Ob žetvi in trgatvi so bili prvi sadovi polja â žito, vino in olje â posvečeni kot daritev Gospodu. Paberki na polju so bili puščeni ubogim. Prvo volno od striženja ovc in prvo omlateno žito so oddelili za Gospoda. Prav tako je bilo s prvorojenimi živalmi, za prvorojenega sina pa je bilo treba plačati odkupnino. Prve sadove so darovali Gospodu pred svetiščem, potem pa so jih izročili v uporabo duhovnikom.
S to načrtno radodarnostjo je Gospod želel poučiti Izraela, da mora biti On v vsem prvi. Tako so se spominjali, da je Bog lastnik njiv, čred ovac in govedi; da jim On pošilja sonce in dež, da se pridelki razvijejo in dozorijo. Vse, kar imajo, je njegovo, oni so samo oskrbniki njegovih dobrin.
Ni Božji načrt, da bi bili kristjani, katerih prednosti daleč presegajo prednosti judovskega ljudstva, manj radodarni od njih. Zveličar je povedal: "Od vsakogar, komur je dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo." (Lk 12,48) Radodarnost, ki se je zahtevala od Judov, je predvsem koristila njihovemu ljudstvu. Danes je Božje delo razširjeno/337/ po vsem svetu. Kristus je v roke svojih sledilcev položil bogastva evangelija in jim naložil odgovornost, da svetu oznanjajo veselo sporočilo o zveličanju. Vsekakor so naše obveznosti veliko večje, kakor pa jih je imel starodavni Izrael.
S širjenjem Božjega dela bodo vabila za pomoč postajala vse pogostejša. Da bi se ustreglo vsem tem zahtevam, morajo kristjani upoštevati ukaz: "Prinesite vso desetino v žitnice, da bo živeža v moji hiši." (Mal 3,10) Če bi tisti, ki se imajo za kristjane, zvesto prinašali Bogu desetine in darove, bi bila njegova zakladnica polna. Potem ne bi bilo vzroka, da bi se zatekali k sejmom, loterijam ali zabavam ali zadovoljstvom in tako zagotovili sredstva za podpiranje evangelija.
Ljudje so v skušnjavi, da bi uporabili svoja sredstva za svoje želje, zadovoljitev teka, osebno okraševanje ali pa za polepšanje svojega doma. Za te namene se mnogi verniki ne obotavljajo neomejeno in celo potratno zapravljati. Ko pa so povabljeni, naj priložijo v Gospodovo zakladnico, da bi se njegovo delo na zemlji lahko nadaljevalo, se obotavljajo. Morda, ker čutijo, da ne morejo drugače, priložijo vsoto, ki je daleč manjša od tiste, ki jo pogosto zapravijo za nepotrebne razvade. Ne kažejo resnične ljubezni do Kristusovega dela in nobenega iskrenega zanimanja za zveličanje ljudi. Ali je potem čudno, da je krščansko življenje takšnih le zakrnelo in bledikavo životarjenje!
Ta, katerega srce žari s Kristusovo ljubeznijo, ne jemlje tega samo kot obveznost, temveč kot zadovoljstvo, da pospeši/338/ napredek najvišjega in najsvetejšega dela, posvečenega človeku â dela predstavljanja svetu bogastev dobrote, usmiljenja in resnice.
Duh srebroljublja vodi ljudi, da zadržijo za lastne užitke sredstva, ki upravičeno pripadajo Bogu; ta duh pa je Bogu odvraten tako zdaj, kakor je bil takrat, ko je po preroku ostro pokaral svoje ljudstvo, rekoč: "Ali sme človek ukanjati Boga, da me ukanjate? Pa pravite: V čem, smo te ukanili? V desetinah in povzdigovalnih darilih. S prekletstvom ste prekleti, dokler me ukanjate, vsi iz tega naroda." (Mal 3,8.9)
Duh radodarnosti je nebeški duh. Ta se je najbolj vzvišeno razodel v Kristusovi daritvi na križu. Oče je zavoljo nas daroval svojega edinorojenega Sina. Kristus pa se je odrekel vsemu, kar je imel, in daroval sebe, da bi bil človek lahko rešen. Golgotski križ bi moral spodbujati k radodarnosti vsakega Zveličarjevega sledilca. Načelo, ki je tam prikazano, pravi: dajati, dajati. "Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel." (1 Jn 2,6)
Po drugi strani pa je duh sebičnosti Satanov duh. Načelo, ki ga kaže življenje posvetnih ljudi, pravi: jemati, jemati. Upajo, da si bodo tako zagotovili srečo in udobnost, toda sad njihove setve sta beda in smrt.
Dokler Bog ne preneha blagoslavljati svojih otrok, ne bo prenehala njihova obveznost, da mu vrnejo del, ki ga zahteva. Ne samo, da bi morali Gospodu povrniti del, ki mu pripada, temveč bi morali prinašati tudi/339/ v njegovo zakladnico prostovoljni dar kot daritev hvaležnosti. Z veselim srcem bi morali svojemu Stvarniku posvetiti prve sadove svojega obilja â svojo izbrano lastnino, najboljšo in najsvetejšo službo. Tako bodo pridobili bogate blagoslove. Sam Bog bo njihove duše naredil kakor namočen vrt, katerega vode ne presahnejo. In ko bo zbrana zadnja velika žetev, bodo snopi, katere so prinesli Gospodarju, nagrada za njihovo nesebično uporabo talentov, ki so jim bili sposojeni.
Izbrani Božji poslanci, ki stalno opravljajo to službo, nikoli ne bi smeli biti prisiljeni, da se bojujejo na svoje stroške, ne da bi bili deležni dobrohotne in prisrčne podpore sovernikov. (1 Kor 9,7) Verniki naj bodo radodarni do tistih, ki opustijo posvetno zaposlitev, da bi se lahko posvetili pridigarski službi. Ko so Božji služabniki spodbujeni, njegovo delo močno napreduje. Ko pa zaradi sebičnosti ljudi nimajo podpore, do katere so upravičeni, njihove roke oslabijo in njihova uporabnost je pogosto resno ohromljena.
Božje nezadovoljstvo se vname proti tistim, ki trdijo, da so njegovi sledilci, pa vendar dovolijo, da posvečeni delavci trpijo zaradi pomanjkanja življenjskih potreb, ko so zaposleni v dejavni službi. Ti sebičneži bodo poklicani podati račun, ne samo zaradi zlorabe Gospodovega denarja, temveč tudi zaradi stisk in srčne bolečine, ki jo je njihovo ravnanje povzročilo njegovim zvestim služabnikom. Tisti, ki so poklicani na delo oznanjevanja evangelija in ob klicu dolžnosti vložijo vse v Božjo službo, morajo prejeti za svoj požrtvovalni/340/ trud plačilo, ki bo zadostovalo za preživljanje njih samih in njihove družine.
Na različnih področjih posvetnega dela, umskega in fizičnega, lahko zanesljivi delavci zaslužijo dobro plačilo. Ali ni širjenje resnice in vodenje ljudi h Kristusu pomembnejše kakor kateri koli navadni posel? In ali niso tisti, ki zvesto opravljajo to delo, upravičeni do zadostnega plačila? Kadar s svojim ocenjevanjem izenačujemo vrednost dela za moralno in telesno blaginjo, kažemo, koliko cenimo nebeško v primerjavi s pozemskim.
Da bi lahko bile v zakladnici zaloge za podpiranje službe oznanjevanja evangelija in da bi se zadovoljile potrebe po pomoči misijonarskih dejavnosti, je nujno, da daje Božje ljudstvo radostno in radodarno. Na pridigarjih leži svečana odgovornost, da pred cerkvijo razgrnejo potrebe Božjega dela in jo poučujejo, da bi bila radodarna. Ko se to zanemari in cerkev ne daje za potrebe drugih, ne trpi samo Gospodovo delo, marveč je zadržan tudi blagoslov, ki bi lahko prišel nad vernike.
Celo zelo ubogi naj bi prinesli svoje daritve Bogu. Naj bodo deležniki Kristusove milosti in zatajijo sebe, da bi pomagali tem, katerih potreba je nujnejša kakor njihova. Dar revnega človeka, sad samoodpovedi, prihaja pred Boga kakor dišeče kadilo. Vsako požrtvovalno dejanje pa krepi duha dobrodelnosti v dajalčevem srcu ter ga še tesneje poveže s tem, ki je bil bogat, pa je zaradi nas obubožal, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli./341/
Dejanje vdove, ki je vrgla v zakladnico dva denarca â vse, kar je imela â je zapisano za spodbudo teh, ki se borijo z revščino, pa kljub temu še vedno želijo s svojimi darovi podpreti Božje delo. Kristus je učence opozoril na žensko, ki je dala "ves svoj živež". (Mr 12,44) Njenemu daru je pripisal večjo vrednost kakor velikim darovom tistih, katerih darovi niso izvirali iz samoodpovedi. Od svoje obilosti so dali majhen delež. Da bi vdova priložila dar, je sebe prikrajšala celo za osnovne življenjske potrebe, zaupajoč v Boga, da bo poskrbel za njene potrebe jutrišnjega dne. O njej je Zveličar izjavil: "Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več, kakor vsi, ki mečejo v zakladnico." (Mr 12,43) Tako je učil, da vrednost daru ni ocenjena po količini, temveč po sorazmernosti, v kateri je dan, in po dajalčevi spodbudi.
Apostol Pavel si je v svoji službi v cerkvah neutrudno prizadeval srca novih spreobrnjencev navdihniti z željo, da bi naredili velike stvari za Božje delo. Pogosto jih je spodbujal k radodarnosti. Ko je starešinam v Efezu govoril o svojih prejšnjih prizadevanjih med njimi, je rekel: "V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati, kakor pa vzeti." (Dej 20,35) Korinčanom pa je zapisal: "Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. Vsak naj da, kakor je v srcu namenil,/342/ ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog." (2 Kor 9,6.7)
Skoraj vsi makedonski verniki so bili revni v dobrinah tega sveta, toda njihova srca so prekipevala od ljubezni do Boga in njegove resnice ter so radi darovali za podpiranje evangelija. Ko so v poganskih cerkvah organizirali skupno zbiranje za pomoč judovskim vernikom, je bila radodarnost spreobrnjencev v Makedoniji postavljena za zgled drugim cerkvam. Ko je apostol pisal Korinčanom, jih je opozoril na "Božjo milost, ki je dana v macedonskih cerkvah, da se je kljub mnogim stiskam, v katerih so bili preizkušeni, obilost njih radosti in njih prevelika revščina povzpela do bogate radodarnosti. Kajti po svoji moči, da, pričam, čez svojo moč so dali prostovoljno, z mnogo prošnjo nas proseč te milosti, da se smejo udeležiti službe za svete." (2 Kor 8,1-4)
Pripravljenost žrtvovanja pri makedonskih vernikih je sad posvetitve z vsem srcem. Ganjeni s Svetim Duhom so "sebe dali najprej Gospodu", (2 Kor 8,5) potem pa so bili pripravljeni prostovoljno dati od svoji sredstev za podpiranje evangelija. Ni jih bilo treba nagovarjati, da bi dali. Namesto tega so se veselili prednosti, da so se smeli prikrajšati, celo za najnujnejše, da bi tako zadovoljili potrebe drugih. Ko jih je apostol želel ustaviti, so ga prosili, naj sprejme njihovo daritev. V svoji preprostosti in poštenosti/343/ in v ljubezni do sovernikov so z veseljem zatajili samega sebe in tako obrodili obilen sad radodarnosti.
Ko je Pavel poslal Tita v Korint, da bi spodbudil tamkajšnje vernike, ga je poučil, naj cerkvi pomaga napredovati v milosti dajanja. V pismu vernikom je prav tako dodal svoje vabilo. Prosil je: "Ali kakor ste v vsem bogati: v veri in besedi in spoznanju in vsaki marljivosti in v svoji ljubezni do nas, bogati bodite tudi v tej milosti. Sedaj pa dokončajte tudi dejanje; kakor je bila dobra volja hoteti, tako naj bo tudi izvršitev po tem, kar imate. Kajti če je dobra volja, prijetna je po tem, kar kdo ima, in ne po tem, česar nima. Bog pa more na vas izliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar vso obilost in ste bogati za vsako dobro delo, ... da obogatite v vsem za vsako radodarnost, ki napravlja po nas zahvalo Bogu." (2 Kor 8,7.11.12; 9,8.11)
Nesebična radodarnost je prvo cerkev razveselila. Kajti verniki so vedeli, da njihov trud pomaga podajati evangeljsko sporočilo tistim, ki živijo v temi. Njihova radodarnost je pričala, da niso prejeli Božje milosti zaman. Kaj drugega bi lahko ustvarilo takšno radodarnost, če ne posvečujoči vpliv Duha? V očeh vernikov in nevernikov je bil to čudež milosti.
Duhovna blaginja je tesno povezana s krščansko radodarnostjo. Kristusovi sledilci naj se veselijo prednosti, da lahko v svojem življenju razodevajo dobrodelnost svojega/344/ Odrešenika. Ko dajejo Gospodu, imajo zagotovilo, da gre njihov zaklad pred njimi v nebeške dvore. Ali ljudje želijo zavarovati svoje imetje? Naj ga položijo v roke, ki nosijo znamenja križanja. Ali želijo uživati v njem? Naj ga uporabljajo za blagoslov potrebnim in trpečim. Ali želijo povečati svoje imetje? Naj bodo pozorni na božansko naročilo: "Časti Gospoda s svojim blagom in s prvinami vseh svojih pridelkov: tako se bodo polnile z obilostjo tvoje žitnice, in mošt poteče zvrhoma iz tvojih kadi." (Prg 3,9.10) Če bodo skušali zadržati svoje premoženje za sebične namene, jim bo v večno pogubo. Če pa svoj zaklad izročijo Bogu, bo od tistega trenutka nosil njegov napis. Zapečaten je z njegovo nespremenljivostjo.
Bog pravi: "Blagor vam, ki sejete poleg vseh voda." (Iz 32,20) Neprestano podeljevanje Božjih darov, kjer koli Božje delo ali človeške potrebe zahtevajo našo pomoč, ne bo povzročilo uboštva. "Nekateri razdaja obilo in bogati še bolj; drugi zadržuje celo, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo." (Prg 11,24) Sejalec pomnožuje seme, ko ga razsiplje. Tako je s tistimi, ki so zvesti v razdeljevanju Božjih darov. S podeljevanjem narašča njihov blagoslov. "Dajajte, in vam bo dano: mero dobro in natlačeno in potreseno in zvrhano bodo dali v vaše naročje; s kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerjalo." (Lk 6,38)/345/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!