Vsebina

Nazaj

Naprej

Dejanja apostolov (Ellen G. White)

34. Posvečena služba (angleško)

Kristus je v svojem življenju in naukih kazal popoln zgled nesebične službe, ki ima svoj izvir v Bogu. Bog ne samo živi zase. S stvaritvijo sveta in z vzdrževanjem vsega nenehno služi drugim. "On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim." (Mt 5,45) Ta zgled službe je Oče zaupal svojemu Sinu. Jezusu je bilo določeno stopiti na čelo človeštva in z zgledom učiti, kaj pomeni služiti. Njegovo celotno življenje je bilo podrejeno zakonom službe. Služil in pomagal je vsem.

Jezus je vedno znova poskušal vpeljati to načelo pri svojih učencih. Ko sta Jakob in Janez zahtevala posebne prednosti, je rekel: "Kdor koli hoče postati velik med vami, vam bodi služabnik, in kdor koli hoče biti prvi med vami, vam bodi hlapec. Kakor tudi človekov Sin ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mt 20,26-28)/359/

Kristus je po svojem odhodu nadaljeval svoje delo na zemlji po izbranih predstavnikih, po katerih je govoril človeškim otrokom in stregel njihovim potrebam. Vrhovna Glava cerkve upravlja svoje delo po človeških orodjih, ki jih je Bog določil, da delajo kot njegovi predstavniki.

Položaj teh, ki jih je Bog poklical na delo v besedi in nauku za zidanje njegove cerkve, je resno odgovoren. Namesto Kristusa morajo rotiti ljudi, da se spravijo z Bogom. Svoje poslanstvo pa lahko izpolnijo samo, če prejmejo modrost in moč od zgoraj.

Kristusovi pridigarji so duhovni varuhi ljudi, ki so jim zaupani v oskrbo. Njihovo delo je podobno stražarjevemu. V starih časih so bili stražarji večinoma razmeščeni po mestnem obzidju, od koder so lahko nadzirali pomembne točke in opozorili na bližajoče se sovražnike. Od njihove zvestobe je bila odvisna varnost vseh v mestu. V določenih časovnih razmikih so morali poklicati drug drugega, da bi se prepričali, ali so vsi budni in se ni nikomur nič zgodilo. Klic opogumljanja ali pa opozorila so prenašali drug drugemu tako, da je vsak ponovil klic, dokler niso obkrožili mesta.

Vsakemu služabniku Gospod pravi: "Tebe torej, človečji sin, sem postavil Izraelovi hiši za čuvaja, da bi jih, čujoč besedo iz mojih ust, svaril v mojem imenu. Ako rečem brezbožnemu: Brezbožnik, moraš umreti! ti pa ne govoriš, da bi posvaril in odvrnil brezbožnega/360/ z njegove poti: tedaj umre on, brezbožnik, zaradi svoje krivice, ali njegovo kri bom zahteval iz tvoje roke. Ako pa posvariš brezbožnega zavoljo njegove poti, da naj se obrne od nje, ... si otel svojo dušo." (Ezk 33,7-9)

Prerokove besede razodevajo resno odgovornost teh, ki so določeni kot stražarji Božje cerkve, oskrbniki Božjih skrivnosti. Stati morajo kakor stražarji na sionskih zidovih, naznanjati morajo svarilno sporočilo o sovražnikovem približevanju. Ljudje so v nevarnosti, da podležejo skušnjavi in bodo pogubljeni, če ne bodo Božji služabniki zvesti svoji dolžnosti. Če so iz katerega koli razloga njihovi duhovni čuti tako ohromljeni, da niso zmožni zaznati nevarnosti in so ljudje pogubljeni zato, ker jih niso opozorili, bo Bog iz njihovih rok zahteval kri izgubljenih.

Prednost stražarjev na sionskih zidovih je, da živijo tako blizu Boga, in da so tako dovzetni za vplive njegovega Duha, da lahko dela po njih in pove ljudem, da so v nevarnosti, ter jih usmeri na varen kraj. Zvesto jih morajo svariti o zanesljivih posledicah greha in zvesto morajo varovati cerkvene koristi. Njihova budnost nikoli ne sme popustiti. Njihovo delo zahteva uporabo vseh človekovih zmožnosti. Svoje glasove morajo povzdigniti kakor zvok trobente in nikoli naj ne zvenijo omahljivo, negotovo. Naj ne delajo za plačilo, temveč zato, ker ne morejo drugače, ker se zavedajo, da bo nad njimi prekletstvo, če jim ne bo uspelo oznaniti evangelija. Od Boga izbrani/361/ in zapečateni s posvečujočo krvjo morajo reševati ljudi pred uničenjem, ki jim preti.

Pridigar, ki sodeluje s Kristusom, bo imel globok občutek o svetosti svojega dela ter o naporu in žrtvovanju, ki sta potrebna za doseganje uspeha. Ne razmišlja o lastni lagodnosti ali udobnosti. Pozablja nase. Med iskanjem izgubljenih ovac se ne zaveda, da je sam utrujen, premražen in lačen. Pred seboj ima samo en cilj — reševanje izgubljenih.

Ta, ki služi pod s krvjo poškropljenim Emanuelovim praporjem, bo moral opraviti delo, ki zahteva junaške napore in potrpežljivo vztrajnost. Toda vojak križa stoji neustrašno v prvih bojnih vrstah. Ko sovražnik zaostruje napade nanj, se zateče po pomoč k Trdnjavi. Medtem ko se sklicuje pred Gospodom na obljube njegove besede, se krepi za sedanje dolžnosti. Zaveda se svoje potrebe po moči od zgoraj. Zmage, ki jih pridobi, ga ne vodijo k samopoviševanju, temveč povzročijo, da se vse močneje zanaša na Mogočnega. Z zanašanjem na to Moč je zmožen podati sporočilo zveličanja tako silno, da odmeva v mislih drugih.

Kdor poučuje besedo, mora sam živeti v zavestnem in neprestanem občestvu z Bogom po molitvi in proučevanju njegove besede, kajti tukaj je vir moči. Občestvo z Bogom bo prineslo pridigarjevemu prizadevanju moč, ki je veliko večja kakor vpliv njegovega oznanjevanja. Ne sme si dovoliti, da bi bil prkrajšan zanjo. Z gorečnostjo, ki se je ne da zatajiti, mora prositi Boga, da ga okrepi in utrdi za dolžnosti in preizkušnje ter da se njegovih ust dotakne/362/ živi ogenj. Kristusovi predstavniki pogosto premalo cenijo oporo, ki jo imajo v večni resničnosti. Če bodo ljudje hodili z Bogom, jih bo skril v razpoko na Skali. Tako skriti bodo lahko videli Boga, kakor ga je videl Mojzes. Z močjo in lučjo, ki ju On podeljuje, lahko dojamejo in dosežejo več, kakor pa se njihovemu omejenemu dojemanju zdi mogoče.

Satan svoje zvijače najuspešneje uporablja proti potrtim. Ko pridigarju grozi, da ga bo premagalo malodušje, naj pred Bogom razgrne svoje potrebe. Kadar so bila nebesa nad Pavlom kakor bron, je najbolj zaupal v Boga. Bolj kakor večina ljudi je poznal, kaj pomeni trpljenje. Toda prisluhnimo njegovemu zmagoslavnemu vzkliku, ko je oblegan s skušnjavo in bojem stopal proti nebesom: "Kajti naša sedanja kratka in lahka stiska nam napravlja nad vse obilno množino slave, ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi." (2 Kor 4,17.18) Pavlove oči so bile uprte v nevidno in večno. Ko je spoznal, da se bojuje proti nadnaravnim močem, je svoje zaupanje stavil v Boga, in v tem leži njegova moč. Z gledanjem na Nevidnega pridobimo čilost in moč duše, vpliv pozemskega nad umom in značajem pa je strt.

Pridigar bi se moral zbližati z ljudmi, za katere dela, da bi jih spoznal in vedel, kako naj prilagodi svoj nauk njihovim potrebam. Ko služabnik pridiga, se je njegovo delo šele začelo. Opraviti mora še osebno delo. Obišče naj/363/ ljudi na njihovih domovih, se z njimi pogovarja ter goreče in ponižno moli. Obstajajo družine, ki jih resnice Božje besede ne bodo nikoli dosegle, če ne bodo oskrbniki njegove milosti stopili v njihov dom in jih usmerili na višjo pot. Toda srca tistih, ki opravljajo takšno delo, morajo utripati usklajeno s Kristusovim.

Veliko je zajetega v ukazu: "Pojdi ven na poti in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni moja hiša." (Lk 14,23) Pridigarji naj učijo resnico po domovih in se približajo tem, za katere delajo. Ko bodo tako sodelovali z Bogom, jih bo odel z duhovno močjo. Kristus jih bo vodil pri njihovem delu, dajal jim bo besede, ki naj jih govorijo, da bodo segle globoko v srce poslušalcev. Prednost vsakega pridigarja je biti zmožen skupaj s Pavlom reči: "Zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse Božje volje. Kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah ... spreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa." (Dej 20,27.20.21)

Zveličar je hodil od hiše do hiše, zdravil bolne, tolažil žalostne, tešil trpeče, pomirjal vznemirjene. Majhne otroke je jemal v naročje in jih blagoslavljal ter govoril besede upanja in tolažbe utrujenim materam. Z neizčrpno nežnostjo in prijaznostjo se je spopadel z vsako obliko človeškega gorja in trpljenja. Delal je za druge in ne zase. Bil je hlapec vsem. Njegova jed in pijača pa sta bila vlivati upanje in moč vsem, s katerimi prihaja v stik. Medtem ko/364/ so ljudje poslušali resnice, ki so prihajale iz njegovih ust in so se tako razlikovale od izročil in okostenelih naukov, ki so jih poučevali rabini, je v njihovem srcu vzklilo upanje. V njegovem nauku je bila iskrenost, ki je njegovim besedam dajala prepričevalno moč.

Božji služabniki se morajo naučiti Kristusovega načina dela, da bi lahko iz zakladnice njegove besede prinašali to, kar bo zadovoljilo duhovne potrebe tistih, za katere delajo. Samo tako lahko izpolnijo svojo dolžnost. Isti Duh, ki je prebival v Kristusu in mu nenehno dajal navodila, mora biti vir njihovega znanja in skrivnost njihove moči za nadaljevanje Zveličarjevega dela na svetu.

Nekateri, ki so delali v oznanjevanju evangelija, niso doživeli uspeha, ker se niso posvetili z nerazdeljenim srcem Gospodovemu delu. Pridigarji ne smejo prevzeti osebnih koristi poleg vzvišenega dela — vodenja ljudi k Zveličarju. Ribiči, ki jih je Kristus poklical, so takoj zapustili svoje mreže in odšli za njim. Pridigarji ne morejo opravljati Bogu sprejemljivega dela in hkrati prenašati bremena pomembnih osebnih poslovnih podvigov. Takšne razdeljene koristi zamegljujejo njihovo duhovno dojemanje. Srce in um sta zaposlena s posvetnimi stvarmi in služenje Kristusu zdrsne na drugo mesto. Radi bi prilagodili svoje delo za Boga svojim okoliščinam, namesto da bi razmere prilagodili Božjim zahtevam.

Pridigarjev vzvišeni poklic zahteva vse njegove moči. Njegove najboljše sposobnosti pripadajo Bogu. Ne bi se smel ukvarjati s preračunljivimi posli ali s kakšnim drugim opravilom, ki bi ga/365/ odvrnili od vzvišenega dela. Pavel je izjavil: "Noben vojak, ko je v službi, se ne zapleta v opravila življenja, da je po volji temu, ki ga je najel." (2 Tim 2,4) Tako je apostol poudaril potrebo po neomejeni posvetitvi Učiteljevi službi. Pridigar, ki je popolnoma posvečen Bogu, se ne želi ukvarjati s poslom, ki bi oviral njegovo popolno izročitev samega sebe svetemu poklicu. Ne sme težiti po posvetni časti ali bogastvu. Njegov edini cilj je drugim povedati o Zveličarju, ki je daroval samega sebe, da bi ljudem prinesel bogastvo večnega življenja. Njegova največja želja ni nabiranje zakladov na tem svetu, temveč opozoriti brezbrižne in nezveste na resničnost večnosti. Utegne se zgoditi, da mu ponudijo sodelovanje v poslih, ki obljubljajo velik posvetni dobiček, toda na take skušnjave bo odgovoril: "Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje?" (Mr 8,36)

Satan je k temu poskušal spodbuditi Kristusa, ker je vedel, da če bo to sprejel, svet nikoli ne bi bil odkupljen. Z različnimi pretvezami isto skušnjavo ponuja Božjim služabnikom tudi danes, vedoč, da bodo tisti, ki bodo s tem zapeljani, postali nezvesti svojemu skrbništvu.

Božja volja ni, da bi njegovi pridigarji težili k bogastvu. Glede tega je Pavel zapisal Timoteju: "Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje; njemu vdani so nekateri zabredli od vere in sami so se presunili z mnogimi bolečinami. Ti pa, o Božji človek, beži od tega; hodi pa za pravičnostjo, pobožnostjo, vero,/366/ ljubeznijo, stanovitnostjo, krotkostjo." (1 Tim 6,10.11) Kristusov predstavnik z zgledom in naukom upošteva navodilo: "Bogatinom v sedanjem svetu zapoveduj, naj se ne prevzemajo, niti ne stavijo upa v negotovost bogastva, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje; naj dobro delajo, bogate v dobrih delih, naj bodo radodarni, sočutni, nabirajoč si zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja." (1 Tim 6,17-19)

Izkušnje apostola Pavla in njegovo navodilo glede svetosti pridigarskega dela so vir pomoči in navdiha tistim, ki delajo v evangeljski službi. Pavlovo srce je gorelo z ljubeznijo za grešnike in vse svoje moči je vlagal v delo pridobivanja ljudi. Še nikoli ni živel tako nesebičen in vztrajen delavec. Prejete blagoslove je imel za velike prednosti, ki jih mora uporabiti v blagoslov drugim. Izpustil ni nobene priložnosti, da bi govoril o Zveličarju ali pa pomagal tistim v težavah. Hodil je iz kraja v kraj, oznanjal Kristusov evangelij in ustanavljal cerkve. Kjer koli je našel poslušalce, si je prizadeval upreti zmotam in usmeriti noge ljudi na pot pravičnosti.

Pavel ni pozabil cerkev, ki jih je ustanovil. Po misijonskem potovanju sta se z Barnabom vrnila in obiskala cerkve, ki sta jih osnovala ter izbrala izmed ljudi takšne, ki bi jih lahko usposobila, da bi se jima pridružili pri oznanjevanju evangelija.

Ta opis Pavlovega dela vsebuje pomemben nauk/367/ za današnje pridigarje. Apostol je imel poučevanje mladih ljudi za pridigarsko službo za del svoje naloge. Jemal jih je s sabo na misijonska potovanja, da so si pridobivali izkušnje, ki so jih pozneje usposobile zasesti odgovorne položaje. Ko se je od njih ločil, je še vedno imel z njihovim delom stike. Njegova pisma Timoteju in Titu sta dokaz o tem, kako globoka je bila njegova želja po njunem uspehu.

Izkušeni delavci danes opravljajo plemenito delo, ko izučijo mlade delavce in položijo breme na njihova ramena, namesto da bi poskusili sami prenašati vse breme.

Pavel ni nikoli pozabil odgovornosti, ki je počivala na njem kot Kristusovem pridigarju. Vedel je namreč, da ga bo Bog imel za odgovornega, če bodo ljudje izgubljeni zaradi njegove nezvestobe. O blagovesti je povedal: "Katere sem jaz postal služabnik po Božjem oskrbništvu, ki mi je dano za vas, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita od vekov in od rodov, zdaj pa je bila razodeta njegovim svetim, ki jim je Bog hotel naznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, ki je Kristus v vas, upanje slave; njega mi oznanjamo, opominjajoč vsakega človeka in učeč vsakega človeka v vsej modrosti, da napravimo vsakega človeka popolnega v Kristusu; za to se tudi trudim, boreč se po njegovi krepkosti, ki deluje v meni z močjo." (Kol 1,25-29)

Te besede postavljajo pred Kristusovega delavca visok cilj, pa vendar ga lahko dosežejo vsi, ki sebe podredijo vodstvu vzvišenega Učitelja, in se vsak dan učijo/368/ v Kristusovi šoli. Moč Božjega ukaza je brezmejna. Pridigar, ki se v svoji veliki potrebi zateče h Gospodu, je lahko prepričan, da bo prejel to, kar bo njegovim poslušalcem dišava življenja za življenje.

Pavlovi spisi kažejo, da mora biti evangeljski služabnik zgled resnic, ki jih uči: "Nikomur v ničemer ne dajemo spotike, da se naši službi nič ne očita." (2 Kor 6,3) Nazoren opis svojega dela nam je zapustil v pismu Korinčanom: "Temveč v vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike v mnogem potrpljenju, stiskah, v potrebah, v težavah, v udarcih, v ječah, v uporih, v trudih, v nespečnosti, v postu; v čistosti, v znanju, v prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v Svetem Duhu, v nehinavski ljubezni, v besedi resnice, v Božji moči; z orožjem pravičnosti na desno in levo, pri slavi in nečasti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljivci, in vendar resnični, kakor neznani, a dobro znani, kakor umirajoči, in glej, živimo, kakor kaznovani, in vendar ne umorjeni, kakor žalosteči se, a vedno se veselimo, kakor siromaki, a mnoge bogatimo, kakor ničesar ne imajoči, pa imamo vse." (2 Kor 6,4-10)

Titu pa je pisal: "Mlajše može prav tako opominjaj, da naj bodo zmerni; postavi sebe v vseh rečeh za zgled dobrih del, v uku tvojem naj se kaže čistost, dostojnost, zdrava beseda, ki se ne more zavreči, da se nasprotnik osramoti, ker nima kaj slabega reči o nas." (Tit 2,6-8)

Nič ni dragocenejšega v Božjih očeh kakor njegovi služabniki, ki gredo v neobdelane kraje zemlje sejat seme resnice in pričakujejo/369/ žetev. Nihče razen Kristusa ne more oceniti zaskrbljenosti njegovih hlapcev, ko iščejo izgubljene. Podarja jim svojega Duha in po njihovih prizadevanjih se ljudje obračajo od greha k pravičnosti.

Bog kliče ljudi, ki so pripravljeni zapustiti svoje kmetije, svoj posel, če je potrebno, tudi družine, da bi postali njegovi misijonarji. In vabilo bo sprejeto. V preteklosti so bili ljudje, ki so spodbujeni s Kristusovo ljubeznijo in potrebami zgubljenih zapustili udobje svojega doma in družbo prijateljev, celo ženo in otroke, da so odšli v tuje dežele med malikovalce in divjake oznanit sporočilo milosti. Mnogi so pri tem poskusu izgubili življenje, vendar so vstali drugi, da so nadaljevali delo. Tako je Kristusovo delo korakoma napredovalo in posejano seme je obrodilo bogato žetev. Spoznanje o Bogu se je na daleč razširilo in križev prapor je zavihral v poganskih deželah.

Pridigar mora uporabiti vse svoje moči za spreobrnitev enega samega grešnika. Človek, ki ga je Bog ustvaril in Kristus odrešil, ima veliko vrednost zaradi možnosti, ki so pred njim, zaradi duhovnih prednosti, ki so mu zagotovljene, sposobnosti, ki jih lahko ima, če bodo oživljene po Božji besedi, in nesmrtnosti, ki jo lahko pridobi po upanju, ki ga prinaša evangelij. In če je Kristus zapustil devetindevetdeset ovac, da bi poiskal in rešil samo eno izgubljeno ovco, ali se bomo opravičili, če delamo manj? Ali ne izdajamo svetega zaupanja in žalimo Boga, če zanemarimo delati, kakor je delal Kristus, in se ne žrtvujemo, kakor se je žrtvoval On?/370/

Srce pravega pridigarja je napolnjeno s silnim hrepenenjem po reševanju ljudi. Porablja ves čas in moč in se ne izogiblje naporom. Kajti drugi morajo slišati resnice, ki so njemu samemu prinesle toliko veselja, sreče in miru. Nad njim počiva Kristusov Duh. Išče ljudi kakor ta, ki bo odgovarjal zanje. Z očmi, ki jih ima uprte na golgotski križ, gleda povišanega Zveličarja, se zanaša na njegovo milost. Veruje, da bo z njim do konca kot njegov ščit, moč in zmožnost ter dela za Boga. Z vabili in prošnjami, ki so prežete z zagotovili Božje ljubezni, išče, kako bi pridobil ljudi za Jezusa. Nebesa pa ga uvrščajo med te, ki so "poklicani in izvoljeni in zvesti". (Raz 17,14)/371/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!