 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
31. Sprejeto sporočilo (angleško)
Temeljno besedilo: 2 Kor
Iz Efeza se je Pavel ponovno odpravil na misijonsko potovanje in upal, da bo v tem času lahko še enkrat obiskal področje svojega prejšnjega dela v Evropi. Ko se je za nekaj časa ustavil v Troadi "zavoljo Kristusovega evangelija", (2 Kor 2,12) je našel nekatere, ki so bili pripravljeni poslušati njegovo sporočilo. Pozneje je o svojem delu v tem kraju rekel: "Bila so mi odprta vrata v Gospodu." (2 Kor 2,12) Čeprav so bili njegovi napori v Troadi uspešni, tam ni mogel dolgo ostati. Skrb za cerkve in še posebej za cerkev v Korintu je z vso težo počivala na njegovem srcu. Upal je, da bo v Troadi srečal Tita in od njega zvedel, kako so korintski verniki sprejeli njegove nasvete in opomine, ki jim jih je poslal, ampak to pričakovanje ga je razočaralo. O tej izkušnji je zapisal: "Nisem imel miru v svojem duhu, ker nisem našel Tita, svojega brata." (2 Kor 2,13) Zapustil je torej Troado in odšel v Makedonijo ter v Filipih srečal Timoteja./323/
V tem času zaskrbljenosti za cerkev v Korintu je Pavel upal na najboljše, vendar so včasih njegovo dušo obšli občutki globoke žalosti, ker se je bal, da bi njegove nasvete in ukore napačno razumeli. Pozneje je zapisal: "Kajti tudi ko smo prišli v Macedonijo, ni imelo nič počitka naše meso, temveč smo bili stiskani z vseh strani: zunaj so bili boji, znotraj strah in bojazen. Ali Bog, ki tolaži ponižne, nas je potolažil s Titovim prihodom." (2 Kor 7,5.6)
Ta zvesti glasnik je prinesel vesele novice o tem, da je med korintskimi verniki nastala čudovita sprememba. Mnogi so sprejeli navodilo iz Pavlovih pisem in se spokorili za svoje grehe. Njihovo življenje ni bilo več sramota za krščanstvo, temveč je kazalo mogočen vpliv v prid dejavne pobožnosti.
To je apostola tako razveselilo, da je poslal korintskim vernikom še eno pismo. To je izžarevalo njegovo srčno zadovoljstvo zaradi dobrega dela, ki se je zgodilo med njimi: "Zakaj čeprav sem vas razžalostil z listom, mi ni žal, dasi mi je bilo žal." (2 Kor 7,8) Včasih, ko ga je mučil strah, da bodo njegove besede prezirali, je obžaloval, da je pisal tako odločno in strogo. Nadaljeval je: "Sedaj se radujem, ne da ste se razžalostili, temveč da ste se razžalostili na spokorjenje; razžalostili ste se namreč Bogu po volji, da bi v ničemer ne imeli škode od nas. Kajti žalost, ki je po volji Bogu, rodi spokorjenje na zveličanje, ki se ga nikdar ni kesati." (2 Kor 7,9.10) Spokorjenje, ki je sad vpliva božanske milosti na srce, bo vodilo k priznanju in opuščanju greha. Takšni so bili sadovi, ki jih je apostol videl v življenju korintskih vernikov. "Kolikšno/324/ vam je obrodilo marljivost, pa zagovarjanje, pa nevoljo, pa strah, pa hrepenenje, pa gorečnost, pa maščevanje!" (2 Kor 7,11)
Pavel je nekaj časa nosil breme duš za cerkve â breme, ki je bilo tako težko, da ga je komaj prenašal. Lažni učitelji so si prizadevali uničiti njegov vpliv med verniki in vsiliti svoje nauke namesto evangeljske resnice. Težave in ovire, ki so obdajale Pavla, so razodete v besedah: "Bili smo hudo preobteženi nad svojo močjo, tako da smo obupali tudi nad življenjem." (2 Kor 1,8)
Toda zdaj je bil en vzrok zaskrbljenosti odstranjen. Po novicah o sprejemanju njegovega pisma med Korinčani so iz Pavla izbruhnile besede veselja: "Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski, da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, s to tolažbo, s katero nas same tolaži Bog. Kajti kakor je obilno Kristusovo trpljenje pri nas, tako je po Kristusu obilna naša tolažba. Če smo pa stiskani, je to za vašo tolažbo in rešitev; če pa uživamo tolažbo, je to za vašo tolažbo, ki naj vas podpira v prenašanju istega trpljenja, ki ga tudi mi trpimo. In naše upanje je trdno za vas, ker vemo, da kakor ste deležniki trpljenja, tako ste tudi tolažbe." (2 Kor 1,3-7)
Ko je Pavel izrazil svoje veselje zaradi njihove spreobrnitve in rasti v milosti, je pripisal Bogu vso hvalo za preoblikovanje srca in življenja. Vzkliknil je: "Ali hvala Bogu,/325/ ki nam vsekdar daje zmago v Kristusu in vonjavo svojega spoznanja razodeva po nas na vsakem mestu. Kajti Kristusova prijetna dišava smo Bogu v teh, ki se zveličujejo, in v tistih, ki gredo v pogubo." (2 Kor 2,14.15) Takrat je bilo v navadi, da je poveljnik, ki je zmagal v vojni, ob svoji vrnitvi s sabo pripeljal sprevod ujetnikov. Ob takšnih priložnostih so določili nosilce kadila. Ko je vojska zmagoslavno marširala proti domu, je bila dišeča vonjava ujetnikom, določenim za poboj, vonjava za smrt; kazala je namreč, da se približuje čas njihove usmrtitve. Ujetnikom pa, ki so našli usmiljenje v očeh svojih osvajalcev in katerih življenju bo prizaneseno, je bila vonjava življenja ter jim kazala, da je blizu njihova osvoboditev.
Pavel je bil zdaj poln vere in upanja. Menil je, da Satan ne bo zmagal nad Božjim delom v Korintu; zato je v besedah hvale izlil svojo srčno hvaležnost. S svojimi sodelavci je proslavil zmago nad sovražniki Kristusa in resnice, tako da so z novo gorečnostjo dalje širili spoznanje o Zveličarju. Vonj evangelija naj bi se razširil po svetu kakor kadilo. Tistim, ki sprejmejo Kristusa, naj bi sporočilo pomenilo vonjavo življenja za življenje; tistim pa, ki bodo vztrajali v neveri, bo vonjava smrti za smrt.
Pavel se je zavedal ogromne velikosti dela, zato je vzkliknil: "In kdo je zmožen za to?" (2 Kor 2,16) Kdo je zmožen oznanjati Kristusa tako, da njegovi sovražniki ne bodo imeli upravičenega vzroka, da bi zaničevali poslanca ali sporočilo,/326/ ki ga oznanja? Pavel si je želel v vernike vtisniti slovesno odgovornost evangeljske službe. Samo zvestoba v oznanjevanju besede, ki je združena s čistim, doslednim življenjem, lahko naredi, da so pridigarjeva prizadevanja sprejemljiva Bogu in koristna ljudem. Pridigarji našega časa, ki čutijo težo velikosti dela, lahko skupaj z apostolom vzkliknejo: "In kdo je zmožen za to?" (2 Kor 2,16)
Bili so tudi takšni, ki so Pavla obtožili, da je v prejšnjem pismu priporočal samega sebe. Na to je apostol zdaj opozoril tako, da je vprašal vernike cerkve, ali tako sodijo o njegovih spodbudah. Vprašal je: "Začenjamo li zopet sami sebe priporočati? Ali potrebujemo li, kakor nekateri, priporočilnih listov do vas ali od vas?" (2 Kor 3,1) Verniki, ki so se selili v novi kraj, so pogosto s sabo nosili priporočilna pisma cerkve, kateri so prej pripadali; toda vodilni delavci in ustanovitelji teh cerkev takšnih priporočil niso potrebovali. Korintski verniki, ki so se obrnili od češčenja malikov k evangeljski veri, so bili sami zadostno priporočilo, ki ga je potreboval Pavel. Njihovo sprejetje resnice in sprememba, ki se je zgodila v njihovem življenju, je bila zgovorno pričevanje o zvestobi v njegovem delu in njegovi veljavi, da svetuje, kara in opominja kot Kristusov poslanec.
Pavel je imel korintske vernike za svoje priporočilno pismo. Rekel je: "Naš list ste vi, zapisan v naših srcih, ki ga poznajo in bero vsi ljudje, ker se kažete, da ste Kristusov list, napravljen po naši službi, pisan ne s/327/ črnilom, ampak z Duhom živega Boga, ne na kamenih ploščah, ampak na mesenih ploščah srca." (2 Kor 3,3.4)
Spreobrnitev grešnikov in njihova posvetitev po resnici je pridigarjev najmočnejši dokaz za to, da ga je v službo poklical Bog. Dokaz njegovega apostolstva je zapisan na srcih spreobrnjenih in izpričan z njihovim prenovljenim življenjem. Kristus, upanje slave, je oblikovan v njih. Pridigarja močno spodbujajo takšni dokazi njegove službe.
Danes naj bi imeli Kristusovi služabniki enako pričevanje, kakršno je bila korintska cerkev o Pavlovem delu. Toda čeprav je v tem obdobju mnogo pridigarjev, so velika redkost sposobni in posvečeni poslanci â možje napolnjeni z ljubeznijo, ki biva v Kristusovem srcu. Ošabnost, samozaupanje, ljubezen do sveta, iskanje napak, zagrenjenost in zavist so sadovi, ki jih obrodijo mnogi izpovedovalci Kristusove vere. Njihovo življenje, ki je v ostrem nasprotju z Zveličarjevim, pogosto žalostno priča o značaju pridigarskega dela, po katerem so se spreobrnili.
Človeka ne more doleteti večja čast, kakor če ga Bog sprejme kot sposobnega pridigarja evangelija. Ti, katere Gospod blagoslavlja z močjo in uspehom v njegovem delu, pa se ne bahajo. Priznavajo svojo popolno odvisnost od njega in se zavedajo, da sami od sebe nimajo moči. S Pavlom vred pravijo: "Ne da bi bili zmožni sami po sebi misliti kaj kakor sami iz sebe, temveč naša zmožnost je od Boga, ki nas je storil tudi zmožne, da smo služabniki nove zaveze." (2 Kor 3,5.6)
Pravi služabnik opravlja Gospodarjevo delo. Čuti/328/ pomembnost svojega dela in se zaveda, da je njegov odnos do cerkve in sveta podoben tistemu, ki ga je imel Kristus. Neutrudno dela, da bi grešnike vodil k plemenitejšemu, višjemu življenju, da bi lahko prejeli zmagovalčevo nagrado. Njegovih ust se je dotaknil ogel z oltarja, zato povzdiguje Jezusa kot grešnikovo edino upanje. Tisti, ki ga poslušajo, vedo, da se bliža Bogu v goreči in resni molitvi. Sveti Duh počiva na njem, njegova duša je občutila življenjski, nebeški ogenj in sposoben je primerjati duhovne stvari z duhovnimi. Dana mu je moč podirati Satanove trdnjave. Srca so ganjena, ko prikaže Božjo ljubezen, zato mnogi vprašajo: "Kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30)
"Zatorej, ker opravljamo to službo, kakor smo dobili usmiljenje, ne izgubljamo srca; ampak odrekli smo se skrivnim delom sramu ter ne ravnamo z zvijačami, tudi ne preobračamo Božje besede, marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga. Če je pa tudi naš evangelij zakrit, je zakrit tistim, ki gredo v pogubo, ki jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je Božja podoba. Kajti ne oznanjujemo sebe, temveč Jezusa Kristusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa. Ker je Bog, ki je rekel: 'Iz teme naj zasveti luč', On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju." (2 Kor 4,1-6)/329/
Tako je apostol poveličal Božjo milost in usmiljenje, prikazano v svetem skrbništvu, ki mu je bilo izročeno kot Kristusovemu služabniku. Po obilni Božji milosti so on in njegovi soverniki obstali v težavi, trpljenju in nevarnosti. Svoje vere in naukov niso oblikovali, da bi ustrezali željam svojih poslušalcev, niti niso zamolčali resnic, ki so bistvene za zveličanje, zato da bi svoj nauk naredili privlačnejši. Resnico so predstavili preprosto in jasno ter molili za prepričanje in spreobrnitev ljudi. Prizadevali so si svoje vedenje spraviti uskladiti s svojimi nauki, da bi se podana resnica lahko sama priporočila vesti vsakega človeka.
Apostol je nadaljeval: "Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7) Bog bi svojo resnico lahko oznanil po brezgrešnih angelih, vendar to ni njegov načrt. Za uresničenje svojih načrtov izbira človeška orodja, slabostim podvržene ljudi. Neprecenljivi zaklad je dan v lončene posode. Po človeku bodo svetu preneseni Božji blagoslovi. Po njih bo njegova slava svetila v temi greha. V službi ljubezni se bodo približali grešnim in potrebnim ter jih vodili h križu. V vsem svojem delu pa naj pripisujejo slavo, čast in hvalo njemu, ki je nad vsem in čez vse.
Pavel je, sklicujoč se na lastno izkušnjo pokazal, da pri izbiri službe za Kristusa ni bil spodbujen s sebičnimi spodbudami, saj je bila njegova steza posuta s tegobami in skušnjavami. Zapisal je: "Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo;/330/ preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo; vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu." (2 Kor 4,8-10)
Pavel je opomnil sovernike, da so on in njegovi sodelavci kot Kristusovi poslanci nenehno v nevarnosti. Stiske, ki so jih prenašali, so izčrpavale njihovo moč. Zapisal je: "Kajti vedno smo mi, ki živimo, izročani na smrt zavoljo Jezusa, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem smrtnem mesu. Tako smrt deluje v nas, a življenje v vas." (2 Kor 4,11.12) Ker so ti Kristusovi služabniki trpeli telesno zaradi pomanjkanja in napornega dela, so postali podobni njegovi smrti. Toda to, kar je njim povzročalo smrt, je prinašalo duhovno življenje in zdravje Korinčanom, ki so z vero v resnico postali sodeležniki večnega življenja. S tem v mislih so Jezusovi sledilci morali skrbeti, da z malomarnostjo in nezadovoljstvom ne bi delavcem povečevali bremen in nadlog.
Pavel je nadaljeval: "Imajoč istega duha vere po tem, kar je pisano: 'Veroval sem, zato sem govoril,' tudi mi verujemo, zato tudi govorimo." (2 Kor 4,13) Bil je popolnoma prepričan o pristnosti resnice, ki mu je bila zaupana, zato ga ni moglo nič napeljati, da bi z Božjo besedo ravnal sleparsko ali pa bi zamolčal prepričanja svoje duše. Ni hotel pridobiti bogastva, časti ali zadovoljstva s prilagajanjem svetovnemu nazoru. Čeprav je bil v nenehni nevarnosti pred mučeniško smrtjo zaradi vere, ki jo je oznanjal Korinčanom, ga to ni prestrašilo, ker je vedel, da ga bo obudil iz groba ter predstavil Očetu ta, ki je umrl in ponovno vstal./331/
Rekel je: "Vse je namreč zavoljo vas, da bi milost, pomnožena po mnogih prejemalcih, povečala zahvalo v Božjo slavo." (2 Kor 4,15) Apostoli niso oznanjali evangelija zaradi svojega poveličanja. Upanje, da se bodo zveličali ljudje, jih je vodilo, da so posvetili svoje življenje temu delu. In to upanje jih je varovalo, da niso popustili v svojih naporih zaradi grozeče nevarnosti ali pa trpljenja, ki jih je doletelo.
Pavel je povedal: "Zato ne izgubljamo srca, ali čeprav se naš zunanji človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne." (2 Kor 4,16) Pavel je čutil sovražnikovo moč, toda čeprav je njegova telesna moč pojemala, je vseeno zvesto in neustrašno oznanjal Kristusov evangelij. Oblečen v vse Božje orožje je ta junak križa šel naprej v boj. Njegov spodbujajoči glas je naznanjal, da bo zmagal v bitki. Svoj pogled je uprl na nagrado zvestih in zmagoslavno vzkliknil: "Kajti naša sedanja kratka in lahka stiska nam napravlja nad vse obilno množino slave, ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno." (2 Kor 4,17.18)
Zelo resno in ganljivo je apostolovo vabilo, v katerem so korintski verniki znova proučili neprimerljivo ljubezen svojega Odrešenika. Zapisal je: "Kajti poznate milost Gospoda našega Jezusa Kristusa, da je, ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli." (2 Kor 8,9) Poznate višino, s katere je sestopil, globino ponižanja, do katere se je spustil. Ko je stopil na pot samoodpovedi in žrtvovanja, se ni umaknil/332/ dotlej, dokler ni dal svojega življenja. Med prestolom in križem zanj ni bilo počitka.
Pavel je razlagal točko za točko, da bi bralci njegovega pisma lahko popolnoma doumeli Zveličarjevo čudovito ponižanje zaradi nas. Apostol je predstavil Kristusa, kakršen je bil, ko je bil enak Bogu in je bil z njim deležen spoštovanja angelov, ter opisal njegovo pot, dokler ni dosegel največje globine ponižanja. Pavel je bil prepričan, da bi iz njihovega življenja izginila vsa sebičnost, če bi lahko dojeli osupljivo daritev, ki jo je darovalo Veličastvo nebes. Prikazal je, kako je Božji Sin odložil svojo slavo in se prostovoljno podvrgel razmeram človeške narave, potem pa se ponižal kot hlapec ter postal poslušen do smrti "na križu", (Flp 2,8) da bi lahko dvignil padlega človeka iz ponižanja do upanja, veselja in nebes.
Ko proučujemo božanski značaj v luči križa, vidimo usmiljenje, nežnost in odpuščanje, ki so združeni z nepristranskostjo in pravičnostjo. Sredi prestola vidimo njega, ki ima na rokah, stopalih in prsih znamenja trpljenja, katero je zdržal, da bi spravil človeka z Bogom. Vidimo Očeta, neskončnega, ki biva v nedostopni svetlobi, pa vendar nas sprejema k sebi po zaslugah svojega Sina. Oblak maščevanja, ki napoveduje samo bedo in obup, v luči, ki odseva s križa, odkriva Božje sporočilo: Živi, grešnik, živi. Vi skesani, verujoči ljudje, živite! Plačal sem odkupnino.
Med razmišljanjem o Kristusu hodimo na obali/333/ neizmerljive ljubezni. Prizadevamo si govoriti o tej ljubezni, toda zmanjka nam besed. Ko razmišljamo o njegovem življenju na zemlji, njegovi daritvi za nas, njegovem delu v nebesih, kjer dela kot naš Zagovornik, in o prebivališčih, ki jih pripravlja za tiste, ki ga ljubijo, lahko samo vzkliknemo: O višina in globina Kristusove ljubezni! "V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je On ljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Poglejte, koliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci." (1 Jn 4,10; 3,1)
V vsakem pravem učencu gori ta ljubezen na oltarju srca kakor sveti ogenj. Na zemlji je Kristus razodel Božjo ljubezen. Na zemlji naj tudi njegovi otroci odsevajo to ljubezen z brezmadežnim življenjem. To bo grešnike vodilo h križu, da bi zagledali Božje Jagnje./334/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!