 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
30. Poklicani doseči višje merilo (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Kor
Pavel je upal, da bo v um korintskih vernikov odločno vtisnil pomembnost strogega samonadzora, popolne zmernosti in neomajne gorečnosti v Kristusovi službi. Zato je v pismu podal osupljivo primerjavo med krščanskim vojskovanjem in znamenitim vsakih nekaj let opravljenim tekom na tekališču v bližini Korinta. Med vsemi igrami, ki so jih prirejali Grki in Rimljani, je bilo tekmovanje v teku eno najstarejših in najbolj cenjenih. Navzoči so bili kralji, plemeniniki in državniki. Bogati mladeniči iz visokih družbenih slojev so sodelovali v njih in se niso bali nikakršnih naporov ali discipline, ki so nujni za dosego nagrade.
Na tekmovanjih so vladala stroga pravila, zoper katera se ni bilo mogoče pritožiti. Tisti, ki so se želeli udeležiti kot tekmovalci za nagrado, so morali najprej opraviti neprizanesljive priprave. Strogo prepovedano je bilo popuščanje teku ali kateremu koli drugemu užitku, ki bi zmanjšal duševno ali fizično moč. Kdor je gojil upanje/309/ na uspeh v teh preizkusih moči in hitrosti, je moral imeti čvrste in prožne mišice ter nadzorovati svoje živce. Vsak gib je moral biti zanesljiv, vsak korak hiter in neomajen; fizične moči so morale doseči najvišjo raven.
Ko so se udeleženci tekme pojavili pred čakajočo množico, so oznanili njihova imena in razločno poudarili tekmovalna pravila. Potem so vsi skupaj začeli, napeta pozornost gledalcev pa jih je navdajala z odločnostjo, da zmagajo. Sodniki so bili postavljeni blizu cilja, da bi lahko opazovali tekmo od začetka do konca ter nagradili pravega zmagovalca. Če je kdo prišel prvi v cilj tako, da je nezakonito dosegel prednost, ni dobil nagrade.
Na teh tekmah se je tudi veliko tvegalo. Nekateri si nikoli niso opomogli od strašnih telesnih naporov. Nič nenavadnega ni bilo, če je tekač na progi padel, krvavel iz ust in nosa, včasih pa se je tekmovalec tik pred ciljem zgrudil mrtev. Toda na možnost dosmrtne poškodbe ali smrti niso gledali kot na preveliko tveganje, da ne bi tekli za slavo, ki je bila podeljena uspešnemu tekmovalcu.
Ko je zmagovalec dosegel cilj, je tišino prekinilo ploskanje ogromne množice opazovalcev, da je odmevalo v zraku od okoliških gričev in gora. Pred vsemi gledalci je sodnik predstavil zmagovalca z znamenji zmage â z lovorovim vencem in palmovo vejo, da jo je nosil v desnici. Njegovo slavo so opevali po vsej deželi, njegovi starši so prejeli svoj delež časti, in celo mesto,/310/ v katerem je živel, je bilo visoko cenjeno, ker je dalo tako velikega športnika.
Ko je Pavel omenil ta tekmovanja kot prispodobo krščanskega vojskovanja, je poudaril pripravo, ki je potrebna za uspeh udeležencev tekme â pripravljalno disciplino, zdržnost v prehrani, potrebo po zmernosti. Izjavil je: "Vsak pa, ki se tam bori, se zdržuje vsega." (1 Kor 9,25) Tekači so se odpovedali vsaki razvadi, ki bi lahko oslabila njihovo fizično moč, ter s strogo in nenehno disciplino vadili svoje mišice v moči in vzdržljivosti, da bi lahko zdržali tudi najvišje obremenitve, ko pride dan tekmovanja. Koliko pomembnejše je, da kristjan, čigar večne koristi so na kocki, podredi tek in strasti razumu in Božji volji! Nikoli ne sme dovoliti, da mu pozornost pritegnejo zabave, razkošje ali udobnost. Vse navade in poželenja se morajo podrediti najstrožji disciplini. Vajeti nadzora mora držati razum, ki je razsvetljen z nauki Božje besede in ga vodi Božji Duh.
Ko pa je to opravljeno, se mora kristjan čimbolj potruditi, da zmaga. V korintskih igrah so si tekmovalci s skrajnim naporom poskušali obdržati nezmanjšano hitrost v zadnjih korakih. Tako naj kristjan, ko se približuje cilju, hiti naprej celo z večjo vnemo in odločnostjo kakor v začetku teka.
Pavel je predstavil nasprotje med vencem trohljivega lovora, ki ga prejme zmagovalec v teku, in krono/311/ nesmrtne slave, ki bo dana tistemu, ki zmagoslavno teče v krščanski tekmi. Pavel pravi, da to počnejo, "da dobe strohljiv venec, mi pa nestrohljivega". (1 Kor 9,25) Da bi starogrški tekmovalci pridobili minljivo nagrado, si niso prizanašali garanja in strogega reda. Mi pa si prizadevamo za nagrado, ki je neskončno vrednejša, to pa je sama krona večnega življenja. Koliko temeljitejše bi torej moralo biti naše prizadevanje, koliko bolj bi morali biti pripavljeni za požrtvovalnost in nesebičnost!
V pismu Hebrejcem se opozarja na prostodušnost namenov, ki naj bi označevali krščansko tekmo za večno življenje: "Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju, ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa." (Heb 12,1.2) Zavist, zloba, zlonamernost, obrekovanje in pohlep so bremena, ki naj jih kristjan odvrže, če želi uspešno teči v tekmi za nesmrtnost. Vsaka navada ali dejanje, ki vodita v greh in onečastita Kristusa, morata biti odstranjena, ne glede na žrtve. Blagoslova nebes ne more biti deležen nihče, ki prestopa večna načela pravičnosti. En greh, ki ga gojimo, zadostuje, da poniža značaj in zapelje druge.
Zveličar je rekel: "In če te pohujšuje tvoja roka, odsekaj jo; boljše ti je brez roke priti v življenje nego imeti obe roki in oditi v pekel, v neugasljivi ogenj. In če te tvoja noga pohujšuje, odsekaj jo; boljše ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v ognjeni pekel." (Mr 9,43.45)/312/ Če bi si zato, da rešiš telo pred smrtjo, moral odsekati roko ali nogo ali pa celo iztakniti oko, koliko bolj bi moral biti kristjan resen pri odstranjevanju greha, ki prinese smrt duši!
Tekmovalci v starih časih niso bili prepričani o zmagi, celo tedaj, ko so se podvrgli samozatajitvi in strogi disciplini. Pavel je vprašal: "Ali ne veste, da tisti, ki teko na tekališču, sicer vsi teko, a eden prejme darilo?" (1 Kor 9,24) Kolikor koli vneto in iskreno so si tekači prizadevali, je nagrada pripadla samo enemu. Samo ena roka je lahko prevzela želeni venec. Nekateri so se morda do skrajnosti trudili, toda ko so segli z roko proti vencu, je nekdo drug trenutek pred njimi pograbil želeni zaklad.
V krščanskem tekmovanju pa ni tako. Niti eden, ki izpolni pogoje, ne bo ob koncu tekme razočaran. Niti enemu, ki je iskren in vztrajen, ne bo spodletelo. Tekme ne dobijo niti hitri niti močni. Krono nesmrtne slave bo lahko nosil tako najšibkejši kakor tudi najmočnejši sveti. Zmagajo lahko vsi, ki v moči božanske milosti svoje življenje uskladijo s Kristusovo voljo. Izvajanje načel, ki so v življenjskih podrobnostih zapisana v Božji besedi, se tako pogosto ima za nepomembno â za preveč neznatno zadevo, da bi ji posvetili pozornost. Toda glede na to, za kakšen cilj gre, ni majhno nič, kar pomaga ali ovira. Vsako dejanje pokaže svoj učinek na tehtnici, ki odloča o življenjski zmagi ali porazu. Nagrada, ki bo dana zmagovalcem,/313/ bo sorazmerna z naporom in resnostjo, s katerima smo si prizadevali zanjo.
Apostol se je primerjal s tekačem v tekmi, ki je napel vsako žilico, da bi osvojil nagrado. O tem pravi: "Jaz torej tečem tako, ne kakor na negotovo; tako se borim, ne kakor bi po zraku mahal, temveč tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv." (1 Kor 9,26.27) Da Pavel ne bi tekel z negotovostjo ali brezciljno v krščanski tekmi, se je podvrgel strogemu urjenju. Besede "temveč tarem svoje telo" pomenijo, da s strogo disciplino obvladuje želje, nagone in strasti.
Pavel se je bal, da bi bil zavržen prav on, ki oznanja drugim. Spoznal je, da mu njegovo delo v korist drugim ne bo nič koristilo, če ne bo v svojem življenju sam izvajal načel, v katera je veroval in jih oznanjal. Njegove besede, vpliv in zavračanje ugajanja sebi morajo kazati, da njegova vera niso le besede, marveč vsakodnevno in živo občestvo z Bogom. Pred očmi je imel samo en cilj in si ga je prizadeval doseči â da doseže pravičnost, ki je "iz Boga pravičnosti, na podlagi vere". (Flp 3,9)
Pavel je vedel, da se njegov boj proti zlu ne bo končal, dokler bo živel. Razumel je potrebo nujnost strogega samonadzorovanja, da mesene želje ne bi premagale duhovne gorečnosti. Z vso močjo se je dalje boril proti naravnim nagnjenjem. Zmeraj je imel pred seboj želeni cilj, ki ga je želel doseči. Doseči pa si ga je prizadeval s prostovoljno poslušnostjo Božjemu zakonu. Njegove besede,/314/ njegova delovanja in strasti â vse je bilo pod nadzorom Božjega Duha.
Pavel je želel videti, da bi se ta iskrena težnja po zmagi na tekmi za večno življenje razodela v življenju korintskih vernikov. Vedel je, da jih čaka življenjski boj brez oddiha, če želijo doseči Kristusov visoki cilj zanje. Prosil jih je, naj si dan za dnem zakonito hrepenijo po pobožnosti in moralni popolnosti. Rotil jih je, naj odložijo vsako breme in se poženejo proti cilju popolnosti v Kristusu.
Korinčane je Pavel usmeril na izkušnje starodavnega Izraela, na blagoslove, ki so nagrajevali njihovo poslušnost, in na sodbe, ki so sledile njihovim prestopkom. Spomnil jih je na čudežen izhod Izraelcev iz Egipta pod zaščito oblakovega stebra podnevi in ognjenega stebra ponoči. Tako jih je varno vodil čez Rdeče morje, medtem ko so Egipčani utonili, ko so poskušali priti čez na enak način. S temi dejanji je Bog priznal Izraela za svojo cerkev. Vsi so "jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo; pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, a ta skala je bila Kristus". (1 Kor 10,3.4) Izraelci so imeli na vseh svojih potovanjih za vodja Kristusa. Mogočna skala je predstavljala Kristusa, ki je moral biti ranjen zaradi človeških prestopkov, da bi reka zveličanja lahko pritekla do vseh ljudi.
Navkljub naklonjenosti, ki jo je Bog pokazal do Izraelcev, so nadnje prišle Božje sodbe zaradi njihovega poželenja po obilju, ki so ga pustili v Egiptu,/315/ ter zaradi greha in upora. Apostol je korintskim vernikom naročil, naj bodo pozorni na nauke, ki jih vsebuje izraelska izkušnja. Povedal je: "To pa so postali zgledi za nas, da bi ne želeli hudega, kakor so tudi oni poželeli." (1 Kor 10,6) Pokazal je, kako je ljubezen do lagodnosti in užitka pripravila pot za grehe, ki so sprožili Božje maščevanje. Božji strah, ki so ga čutili, ko so poslušali razglasitev zapovedi, so izraelski otroci zavrgli, ko so sedli jest in pit potem pa vstali k plesu; in ko so naredili zlato tele, da bi predstavljalo Boga, ter ga častili. Po uživanju v razkošnem slavju povezanem s češčenjem Baalpeorja se je mnogo Izraelcev vdalo razuzdanosti. Prebudila se je Božja jeza in na njegov ukaz jih je bilo pobitih v enem dnevu triindvajset tisoč.
Apostol je rotil Korinčane: "Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade." (1 Kor 10,12) Če bi postali domišljavi in samozaupni ter bi zanemarjali čuječnost in ne bi molili, bi padli v žalosten greh, nadse pa bi priklicali Božji srd. Pa vendar jih Pavel ni želel prepustiti obupu ali malodušju. Dal jim je zagotovilo: "Ni vas nobena skušnjava zadela razen take, ki jo more človek prenesti; zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori s skušnjavo tudi izhod iz nje, da jo morete prenesti." (1 Kor 10,13)
Pavel je spodbujal sovernike, naj se vprašajo, kakšen vpliv imajo njihove besede in dejanja na druge, in naj ne naredijo ničesar, čeprav je samo po sebi nedolžno, kar bi/316/ lahko bilo videti kot odobravanje malikovanja ali pa bi bilo v spotiko občutljivi vesti tistih, ki so morda slabotni v veri. "Če torej jeste ali pijete ali kar koli delate, vse delajte Bogu na slavo. Bodite brez spotike Judom in Grkom in Božji cerkvi." (1 Kor 10,31.32)
Apostolovo opozorilo korintski cerkvi je primerno za vse čase, posebno pa ustreza za naš čas. Z malikovalstvom ni mislil samo češčenja malikov, temveč tudi sebičnost, ljubezen do udobnosti, zadovoljevanje teka in strasti. Le izpoved vere v Kristusa in bahanje s poznanjem resnice ne naredita nikogar za kristjana. Vera, ki si prizadeva zadovoljiti samo oko, uho in okus ali popušča samemu sebi, ni Kristusova vera.
S primerjavo cerkve s človeškim telesom je apostol nazorno prikazal tesno in skladno občestvo, ki naj bi obstajalo med verniki Kristusove cerkve. Zapisal je: "Z enim Duhom namreč smo vsi krščeni v eno telo, bodisi Judje ali Grki, bodisi sužnji ali svobodniki, in vsi smo napojeni enega Duha. Saj tudi telo ni eden ud, temveč mnogi. Ako reče noga: 'Ker nisem roka, nisem od telesa,' ali zato ni od telesa? In ako reče uho: 'Ker nisem oko, nisem od telesa,' ni li zato od telesa? Ko bi bilo celo telo oko, kje bi bil sluh? Ko bi bilo celo sluh, kje bi bil voh? Tako pa je Bog postavil ude, slehernega izmed njih po telesu, kakor je hotel. Ko bi bili pa vsi eden ud, kje bi bilo telo?/317/ Tako so pa sicer mnogi udje, a telo eno. Nikar ne more oko reči roki: 'Ni te mi treba,' ali zopet glava nogama: 'Ni mi vaju treba.' ... Ali Bog je zložil telo, davši pomankljivemu večjo čast, da bi ne bilo razpora v telesu, ampak da bi udje enako skrbeli drug za drugega. In če trpi eden ud, z njim trpe vsi udje; a če je eden ud v slavi, se vesele z njim vsi udje." (1 Kor 12,13-26)
Potem pa je z besedami, ki so ljudem še danes vir navdihnjenja in poguma, izpostavil pomembnost tiste ljubezni, ki naj bi jo gojili Kristusovi sledilci: "Ko bi govoril človeške in angelske jezike, a ljubezni ne bi imel, bi bil brneča med in zvenčeče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in imel vse spoznanje, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi." (1 Kor 13,1-3)
Ni pomembno, kako zelo goreče izpovedujemo vero. Ta, čigar srce ni napolnjeno z ljubeznijo do Boga in svojih bližnjih, ni pravi Kristusov učenec. Čeprav ima veliko vero in ima celo moč delati čudeže, je vendar njegova vera nevredna, če nima ljubezni. Morda se razkazuje z veliko radodarnostjo, ampak če razda vse svoje dobrine, da nahrani uboge, iz kakšnega drugega vzgiba/318/ in ne pristne ljubezni, mu to dejanje ne bo prineslo Božje naklonjenosti. V svoji gorečnosti lahko celo umre mučeniške smrti, vendar če ga ni spodbujala ljubezen, ga bo Bog obravnaval kot zavedenega zanesenjaka ali pa stremuškega hinavca.
"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, se ne napihuje." (1 Kor 13,4) Najčistejše veselje prihaja iz najglobljega ponižanja. Najmočnejši in najplemenitejši značaji se oblikujejo na temelju potrpežljivosti, ljubezni in pokornosti Božji volji.
Ljubezen "se ne vede nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega". (1 Kor 13,5) Ljubezen, ki je podobna Kristusovi, ima najlepše mnenje o spodbudah in dejanjih drugih. Ne izpostavlja po nepotrebnem njihovih napak, ne posluša poželjivo neprijetnih poročil, temveč se raje poskuša spomniti dobrih lastnosti drugih.
Ljubezen "se ne veseli krivice, a veseli se resnice; vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša". (1 Kor 13,6.7) Takšna ljubezen "nikoli ne mine". (1 Kor 13,8) Nikoli ne more izgubiti svoje vrednosti, je nebeška lastnost. Kdor jo ima, jo bo nesel kakor dragocen zaklad skozi vrata Božjega mesta.
"Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen." (1 Kor 13,13)
Ko so se zniževala moralna merila med korintskimi verniki, so bili tudi takšni, ki so se odrekli nekaterim osnovnim odlikam svoje vere. Nekateri so šli celo tako daleč, da so zanikali nauk o vstajenju. Pavel se je spopadel s tem krivim naukom z zelo jasnim dokazom/319/ o nezmotljivem dejstvu Kristusovega vstajenja. Dejal je, da je bil Kristus po svoji smrti "tretji dan obujen po pismih, in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim. Potem se je prikazal nad petsto bratom naenkrat, katerih večina še sedaj živi, nekaj jih je pa že pozaspalo. Potem se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. In izmed vseh najnazadnje, kakor kakemu negodno rojenemu, se je prikazal tudi meni." (1 Kor 15,4-8)
S prepričevalno močjo je apostol predočil veliko resnico o vstajenju. Dokazoval je: "Če pa ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. A če Kristus ni vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna je pa tudi vaša vera. Kažemo se pa tudi lažnive Božje priče, ker smo popričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki pa ga ni obudil, če mrtvi ne vstajajo. Kajti če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal, ničeva je vaša vera, še ste v svojih grehih. Potemtakem so tudi ti, ki so v Kristusu zaspali, izgubljeni. Če upamo v Kristusa samo v tem življenju, smo vredni pomilovanja najbolj izmed vseh ljudi. Res pa je Kristus vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali." (1 Kor 15,13-20)
Apostol je misli korintskih vernikov prenesel v prihodost do zmagoslavja zore vstajenja, ko bodo vstali vsi speči sveti, da bi za vedno živeli z Gospodom. Apostol je povedal: "Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. To trohljivo/320/ mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: 'Požrta je smrt v zmagi.' Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo? ... Ali hvala Bogu, ki nam daje zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu." (1 Kor 15,51-57)
Zmagoslavje, ki čaka zveste, bo veličastno. Apostol, ki je spoznal možnosti, ki so čakale korintske vernike, si je prizadeval, da bi jim predočil to, kar povzdiguje iz sebičnega in čutnega ter poveličuje življenje z upanjem na nesmrtnost. Resno jih je spodbujal, naj bodo zvesti svojemu vzvišenemu poklicu v Kristusu. Rotil jih je: "Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni, vsekdar v Gospodovem delu, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu." ( 1 Kor 15,58)
Tako si je apostol najodločneje in najdojemljiveje prizadeval popraviti lažne in nevarne zamisli in navade, ki so prevladovale v korintski cerkvi. Govoril je odkrito, pa vendar z ljubeznijo do njihovih duš. V njegovih opominih in grajah je nanje sijala luč z Božjega prestola, da bi razkrila skrite grehe, ki so omadeževali njihovo življenje. Kako bo sprejeta?
Ko je Pavel odposlal pismo, se je bal, da bi to, kar je napisal, lahko preveč prizadelo te, katerim je želel pomagati. Globoko se je zgrozil zaradi nadaljnje odtujitve in je včasih želel preklicati svoje besede. Tisti, ki so kakor apostol čutili odgovornost do ljubljenih/321/ cerkev ali ustanov, lahko najbolje razumejo njegovo potrtost duha in samoobtoževanje. Božji služabniki, ki nosijo breme njegovega dela za ta čas, poznajo nekaj od te izkušnje v delu, spopadih in mučni skrbi, ki jih je bil deležen veliki apostol. Obremenjevali so ga razpori v cerkvi, srečanje z nehvaležnostjo in izdajo teh, od katerih je pričakoval naklonjenost in podporo, spoznavanje nevarnosti, v kateri so cerkve, ki prikrivajo krivičnost. Prisiljen je bil podati strogo pričevanje kot grajo grehu. Po drugi strani pa ga je težil strah, da ne bi nastopil s preveliko strogostjo. Trepetal je zaradi zaskrbljenosti in je čakal, da bo prejel kakšne novice o tem, kako je bilo sprejeto njegovo sporočilo./322/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!