 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
29. Sporočilo opomina in goreče prošnje (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Kor
Prvo pismo korintski cerkvi je Pavel napisal med zadnjim delom svojega bivanja v Efezu. Za nikogar drugega se ni globlje zanimal ali si bolj prizadeval, kakor prav za vernike v Korintu. Med njimi je delal leto in pol, jih usmerjal na križanega in vstalega Zveličarja kot edino sredstvo zveličanja, ter jih rotil, naj se brezpogojno zanesejo na preobražujočo moč njegove milosti. Preden so bili ti, ki so izpovedali krščanstvo, sprejeti v cerkveno občestvo, jim je Pavel previdno podal posebna navodila o prednostih in dolžnostih krščanskega vernika ter si jim resno prizadeval pomagati, da bi ostali zvesti svoji krstni zaobljubi.
Pavel je imel izostren občutek za boj, ki ga mora voditi vsak človek zoper hudobne sile, katere si neprestano prizadevajo zapeljati in ujeti v past. Zato je neutrudno delal, da/298/ bi okrepil in utrdil te, ki so bili mladi v veri. Rotil jih je, naj se popolnoma izročijo Bogu, kajti vedel je, da greh ni zapuščen, tek in strasti si še vedno prizadevajo za gospodovanje in skušnjave zmedejo vest, dokler se človek ne izroči popolnoma.
Izročitev mora biti popolna. Tudi najšibkejši človek, ki ga mučijo dvomi in se na vso moč trudi, s popolno izročitvijo Gospodu prihaja v neposredni stik s sredstvi, ki mu pomagajo zmagovati. Nebesa so mu blizu, zato v vsakem trenutku težave in potrebe uživa podporo in pomoč angelov milosti.
Verniki korintske cerkve so bili obdani z malikovalstvom in poželjivostjo najmikavnejše oblike. Ko je bil apostol z njimi, so imeli ti vplivi le malo moči nad njimi. Pavlova stanovitna vera, njegove goreče molitve in resna navodila, nad vsem pa njegovo pobožno življenje, so jim pomagali, da so se raje odpovedali sebi zaradi Kristusa, kakor da bi uživali v grešnih zadovoljstvih.
Po Pavlovem odhodu pa so nastale neugodne razmere; ljuljka, ki jo je posejal sovražnik, se je pojavila med pšenico in kmalu obrodila slabe sadove. To je bil čas neprizanesljive preizkušnje za korintsko cerkev. Apostola ni bilo več z njimi, da bi krepil njihovo gorečnost in jim pomagal v prizadevanjih za življenje v skladnosti z Bogom; po malem so mnogi postali neprevidni in brezbrižni ter dovolili, da jim zavladajo prirojene lastnosti in nagnjenja. Tega, ki jih je tako pogosto vabil k visokim želenim ciljem čistosti in poštenosti, ni bilo več z njimi, in ne malo teh, ki so v času/299/ svoje spreobrnitve opustili slabe navade, se je sedaj povrnilo k ponižujočim poganskim grehom.
Pavel je na kratko pisal cerkvi in jih opozoril, naj se ne družijo z njimi, ki vztrajajo v pokvarjenosti; veliko vernikov pa je zavijalo apostolovo opozorilo, sprevračalo njegove besede in se tako opravičilo za neupoštevanje njegovih navodil.
Cerkev je Pavlu poslala pismo in ga prosila za nasvet glede različnih zadev, ničesar pa ni povedala o hudih grehih, ki so obstajali med njimi. Apostola pa je silno prepričeval Sveti Duh, da je resnično stanje cerkve zamolčano, in da je to pismo poskus, da bi od njega dobili izjave, ki bi jih pisci razložili tako, da bi služile njihovim namenom.
V tem času pa so prišli v Efez člani Hlojine družine. To je bila zelo ugledna krščanska družina iz Korinta. Pavel jih je vprašal o razmerah. Povedali so mu, da je cerkev razdeljena zaradi razprtij. Odpadništvo, ki je prevladalo ob Apolovem obisku, je zelo naraslo. Lažni učitelji so napeljali učence, da so zaničevali Pavlova navodila. Nauki in predpisi evangelija so bili popačeni. Ošabnost, malikovalstvo in poželjivost so stalno naraščali med njimi, ki so bili nekoč goreči v krščanskem življenju.
Ko je bilo Pavlu to opisano, je spoznal, da se je uresničilo to, česar se je najbolj bal. Toda zaradi tega ni menil, da je bilo njegovo delo zaman. S srčno bolečino in mnogimi/300/ solzami je prosil za nasvet Boga. Rade volje bi takoj obiskal Korint, če bi bil to najmodrejši način. Vendar je vedel, da v njihovem sedanjem stanju verniki ne bi imeli koristi od njegovega dela, zato je poslal Tita, naj pripravi pot, da jih bo pozneje obiskal še sam. Potem je dal na stran vsa osebna čustva glede usmerjenosti tistih, katerih vedenje je kazalo takšno čudno izprijenost, ohrabril se je v Bogu ter cerkvi v Korintu napisal eno najbogatejših, najpoučnejših in najmočnejših od vseh svojih pisem.
Z izredno jasnostjo se je lotil odgovarjanja na različna vprašanja, ki jih je zastavila cerkev. Zapisal je tudi glavna načela, ki bi jih vodila k višji duhovni ravni, če bi jih sprejeli. Bili so v nevarnosti in ni mogel prenesti misli, da bi mu v tem odločilnem času spodletelo in ne bi dosegel njihovega srca. Zvesto jih je opozoril na nevarnost in jih okaral za njihove grehe. Ponovno jih je usmeril na Kristusa in želel na novo prižgati gorečnost prvotne vdanosti.
V apostolovem nežnem pozdravu je bila razodeta njegova velika ljubezen do korintskih vernikov. Omenil je njihove izkušnje v odvračanju od malikovalstva k češčenju in službi pravemu Bogu. Spomnil jih je na darove Svetega Duha, ki so jih prejeli, ter jim pokazal, da imajo prednost nenehno napredovati v krščanskem življenju, dokler ne bodo dosegli Kristusovo čistost in svetost. Zapisal je: "Da ste v vsem obogateli v njem, v vsaki besedi in v vsakem spoznanju, kakor/301/ se je Kristusovo pričevanje utrdilo med vami, tako da ne primanjkuje nobenega daru milosti vam, ki pričakujete razodetja Gospoda našega Jezusa Kristusa; ki vas tudi utrdi do konca, da boste brez graje v dan Gospoda našega Jezusa Kristusa." (1 Kor 1,5-8)
Pavel je odkrito spregovoril o razkolu, ki se je pojavil v korintski cerkvi, ter svaril člane, naj opustijo razprtije. Pisal je: "Prosim vas pa, bratje, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite in ne bodi razdorov med vami, temveč bodite popolnoma složni v enem umu in eni misli." (1 Kor 1,10)
Apostol se je čutil svobodnega, da lahko omeni, kako in od koga je zvedel za spore v cerkvi. "Povedali so mi namreč za vas, moji bratje, Hlojini domači, da so prepiri med vami." (1 Kor 1,11)
Pavel je bil navdihnjen apostol. Resnice, ki jih je poučeval druge, je prejel po razodetju; pa vendar mu Gospod ni vedno neposredno razodel razmer v svojem ljudstvu. V tem primeru so razmere apostolu sporočili ti, ki jih je skrbela blaginja korintske cerkve in so videli, kako se vanjo plazi zlo. Na podlagi božanskih razodetij, ki jih je prejel poprej, je bil pripravljen soditi o značaju teh dogodkov. Kljub dejstvu, da mu Gospod ni dal novega razodetja za ta posebni čas, so ti, ki so zares iskali luč, sprejeli njegovo sporočilo kot/302/ izraz Kristusove volje. Gospod mu je pokazal težave in nevarnosti, ki se bodo pojavile v cerkvah, in ko so se ta zla razvila, je apostol spoznal njihov pomen. Postavljen je bil za zaščito cerkve. Na ljudi je moral paziti kot ta, ki mora Bogu predložiti račun. Ali ni zato skladno s tem in prav, da spremlja poročila glede nereda in razkolov med njimi? Gotovo; in ukor, ki jim ga je poslal, je bil prav tako zanesljivo zapisan pod navdihnjenjem Svetega Duha kakor katero koli drugo pismo.
Apostol ni omenil lažnih učiteljev, ki si prizadevajo uničiti sad njegovega dela. Zaradi teme in razkola v cerkvi, je to modro opustil in jih ni vznemirjal s takšnimi namigovanji, ker se je bal, da bi jih s tem popolnoma odvrnil od resnice. Pozornost je obrnil k svojemu delu med njimi, katero je opravil kot modri zidar, ki je postavil temelj, nanj pa zidajo drugi. (1 Kor 3,10) Ampak zato se ni poviševal, kajti izjavil je: "Božji namreč smo sodelavci." (1 Kor 3,9) Ni se skliceval na svojo modrost, temveč je priznal, da ga je sama božanska moč usposobila predstaviti resnico na način, ki ugaja Bogu. Pavel je bil zedinjen s Kristusom, največjim vseh učiteljev, usposobljen sporočati nauke božanske modrosti, ki so zadovoljevali potrebe vseh slojev ter so uporabni v vseh časih, vseh krajih in v vseh razmerah.
Med resnejša zla, ki so se razvila med korintskimi verniki, je spadala vrnitev k mnogim ponižujočim navadam poganstva. Nekdanji/303/ spreobrnjenec je tako nazadoval, da je bila njegova razuzdanost celo kršitev nizkega moralnega merila, ki je veljalo v poganskem svetu. Apostol je prosil cerkev, naj izmed sebe odpravi tistega, "ki je storil tako delo". (1 Kor 5,2) Opozoril jih je: "Ne veste li, da malo kvasa skisa vse testo? Postrgajte torej stari kvas, da boste novo testo, kakor ste opresni." (1 Kor 5,6.7)
Še eno veliko zlo, ki se je pojavilo v cerkvi, je bilo, da so se verniki tožili med seboj na sodišču. Za reševanje težav med verniki je bilo zadostno poskrbljeno. Sam Kristus je dal jasna navodila, kako naj se ravna v takšnih primerih. Zveličar je svetoval: "Če se pa pregreši tvoj brat zoper tebe, pojdi in mu njegov prekršek pokaži med seboj in njim samim. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se opira na usta dveh ali treh prič vsaka beseda. Če jih pa ne posluša, povej cerkvi; če pa tudi cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično vam pravim: Kar koli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mt 18,15-18)
Korintskim vernikom, ki so pozabili na ta jasen nasvet, je Pavel pisal nedvoumno opozorilo in grajo. Vprašal je: "Ali se kdo izmed vas drzne, ko ima tožbo zoper drugega, pravdati se pred nepravičnimi in ne pred svetimi? Ali pa ne veste, da bodo sveti sodili svet? In če bo po vas sojen svet,/304/ kaj ste nevredni, da sodite najmanjše stvari? Ne veste, da bomo angele sodili? Kaj še stvari, ki se tičejo tega življenja! Kadar imate torej sodbe, ki se tičejo tega življenja, ali postavljate za sodnike tiste, ki niso nič cenjeni v cerkvi? Na sramoto vam govorim. Tako torej ni modrega med vami ne enega, ki bi mogel razsoditi med svojimi brati? Ampak brat se z bratom pravda in to pred neverniki! Že to je res celo slabo pri vas, da imate sodbe med seboj. Zakaj si ne daste rajši krivice delati? Zakaj se rajši ne daste oškodovati? Temveč vi delate krivico in napravljate škodo, in to bratom. Ali pa ne veste, da krivičniki ne podedujejo Božjega kraljestva?" (1 Kor 6,1-9)
Satan si neprestano prizadeva vnesti med Božje ljudstvo nezaupanje, odtujitev in zahrbtnost. Pogosto smo v skušnjavi, da menimo, da so nam kratene pravice, celo kadar ni pravega vzroka za takšne občutke. Ti, katerih ljubezen do sebe je močnejša kakor ljubezen do Kristusa in njegovega dela, bodo svoje koristi postavili na prvo mesto in se zatekli k različnim sredstvom, da bi jih obvarovali in obdržali. Celo mnoge, ki so na videz vestni kristjani, ponos in samoljubnost ovirata, da ne gredo osebno k tistim, za katere mislijo, da so v zmoti, da bi se skupaj pogovorili v Kristusovem duhu ter molili drug za drugega. Ko čutijo, da jih je brat prizadel, bodo nekateri odšli celo na sodišče namesto, da bi se ravnali po Zveličarjevem pravilu.
Kristjani naj se ne bi obrnili na državna sodišča za ureditev sporov, ki se lahko pojavijo med verniki v cerkvi. Takšni spori naj se rešijo med njimi samimi ali pa/305/ naj jih reši cerkev v skladnosti s Kristusovim navodilom. Tudi če je bila storjena krivica, bo sledilec krotkega in ponižnega Jezusa raje oškodovan, kakor pa pred svetom razgalil grehe svojih bratov v cerkvi.
Sodni spor med bratoma je sramota stvari resnice. Kristjani, ki se tožijo, izpostavljajo cerkev posmehu sovražnikov in povzročijo, da sile teme slavijo zmago. Na novo zadajajo Kristusu rane in ga izpostavljajo javnemu sramotenju. S tem ko se ne menijo za cerkveno oblast, prezirajo Boga, ki je dal cerkvi oblast.
V tem pismu Korinčanom si je Pavel prizadeval prikazati Kristusovo moč, ki jih varuje pred hudobnim. Vedel je, da jih bo okrepila sila Mogočnega, če bodo upoštevali postavljene pogoje. Kot sredstvo, ki bi jim pomagalo zbežati podložništvu grehu in izpopolniti svetost v Gospodovem strahu, jih je Pavel spomnil na zahteve njega, kateremu so posvetili svoje življenje, ko so se spreobrnili. Rekel je: "Ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? Ali pa ne veste, da ... niste sami svoji? Kajti kupljeni ste za drago ceno. Proslavite torej Boga v svojem telesu." (1 Kor 6,15.19.20)
Apostol je jasno poudaril posledice obračanja od življenja čistosti in svetosti k pokvarjenemu delovanju poganstva. Zapisal je: "Ne motite se: ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešuštniki, ne mehkužni, ne moželežniki, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne obrekovalci, ne roparji ne podedujejo Božjega kraljestva." (1 Kor 6,9.10) Rotil jih je, naj nadzirajo/306/ nižje strasti in tek. Vprašal je: "Ali pa ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki prebiva v vas, ki ga imate od Boga?" (1 Kor 6,19)
Poleg tega da je Pavel imel visoke umske sposobnosti, je njegovo življenje razodevalo moč izjemne modrosti, ki mu je omogočala hitro razsojanje in sočutje ter ga vodila v tesnejšo zvezo z drugimi. To pa je v njih prebujalo boljšo naravo in jih navdihovalo, da so si zaželeli doseči boljše življenje. Njegovo srce je bilo polno iskrene ljubezni do korintskih vernikov. Hrepenel je, da bi jih videl razodevati notranjo pobožnost, ki bi jih lahko oborožila proti skušnjavam. Vedel je, da jim bo na vsakem koraku krščanske poti nasprotovala Satanova shodnica in da se bodo morali vsak dan spopadati z boji. Morali bodo stati na preži pred skrivnim sovražnikovim prihodom, zavračati stare navade in naravna nagnjenja ter vedno bedeti v molitvi. Pavel je vedel, da je več krščanskega znanja mogoče dobiti samo z veliko molitve in neprestano čuječnostjo, to pa jim je tudi poskušal vtisniti v misli. Prav tako pa je vedel, da so v križanem Kristusu ponujene moči, ki zadostujejo, da spreobrnejo človeka ter ga božansko usposobijo za upiranje vsem skušnjavam zla. Vera v Boga kot njihov ščit in njegova beseda kot njihovo orožje vojskovanja jim bosta priskrbela notranjo moč, ki jih bo usposobila odbiti sovražnikove napade.
Korintski verniki so potrebovali globljo izkušnjo z Bogom. Niso popolnoma razumeli, kaj pomeni opazovati njegovo slavo in spreminjati značaj/307/ "iz slave v slavo". (2 Kor 3,18) Videli so le prve žarke jutranje zarje te slave. Pavlova želja zanje je bila, da bi lahko bili napolnjeni z vso Božjo polnostjo, in da bi mu sledili ter spoznali njega, čigar "izhod je gotov kakor jutranji svit", (Oz 6,3) in da bi ga spoznavali, dokler ne bodo dosegli vrhunca popolne evangeljske vere./308/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!