 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
18. Oznanjevanje poganom (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 14,1-26
Iz pisidijske Antiohije sta Pavel in Barnaba odšla v Ikonijo. Tukaj sta prav kakor v Antiohiji začela delati v shodnici za svoje ljudstvo. Dosegla sta pomemben uspeh in "vero je sprejela velika množica Judov in Grkov". (Dej 14,1) Toda prav tako kakor v krajih, kjer sta prej delovala, so tudi v Ikoniji "tisti Judje, ki niso verovali, naščuli in nahujskali duše poganov zoper brate". (Dej 14,2)
Apostola pa se nista odvrnila od svojega poslanstva, kajti mnogo jih je sprejelo Kristusov evangelij. Kljub nasprotovanjem, zavisti in predsodkom sta nadaljevala svoje delo, "srčno govoreč v Gospodu, ki je pričeval za besedo svoje milosti in dajal, da so se znamenja in čudeži godili po njunih rokah". (Dej 14,3) Ti dokazi božanskega odobravanja so močno vplivali na te, katerih srca so bila odprta prepričanju, in število spreobrnjencev v evangelij je naraščalo./177/
Naraščajoča priljubljenost sporočila, ki sta ga prinesla apostola, je neverujoče Jude napolnila z zavistjo in sovraštvom, in so se odločili takoj ustaviti Barnabovo in Pavlovo delo. Z lažmi in napihnjenimi poročili so napeljevali oblastnike k strahu, da je vse mesto v nevarnosti zaradi hujskanja k vstaji. Razglasili so, da se je veliko število ljudi odzvalo apostoloma, in da imajo skrivnostne in nevarne namene.
Posledica teh obtožb je bila, da so bili učenci večkrat pripeljani pred oblastnike; vendar je bil njihov zagovor tako jasen in razumen ter njihove izjave o tem, kaj učijo, tako mirne in razumljive, da so se zanje potegnili zelo vplivni ljudje. Čeprav so bili sodniki polni predsodkov zaradi lažnih izjav, ki so jih slišali, se jih niso upali obsoditi. Niso mogli drugače, kakor priznati, da Pavlovi in Barnabovi nauki želijo ljudi spodbuditi h kreposti in poslušnosti zakonom ter da bi se morala in red v mestu izboljšala, če bodo sprejeli resnice, ki sta jih učila.
Zaradi nasprotovanj, na katera so naleteli učenci, je sporočilo resnice postalo še bolj poznano; Judje so opazili, da s tem, ko si prizadevajo preprečiti delo novih učiteljev, samo še povečujejo število ljudi, ki se pridružujejo novi veri. "Mestna množica se pa razdeli, in eni so bili za Jude, drugi pa za apostola." (Dej 14,4)
Judovski voditelji so bili ogorčeni, ker so se stvari obrnile tako, in so se odločili nasilno doseči svoj cilj. Z razvnemanjem najnižjih strasti v nevedni in /178/ hrupni drhali jim je uspelo povzročiti nered, pripisali pa so ga naukom učencev. Upali so, da bodo s temi lažnimi obtožbami pridobili pomoč sodnikov za izvedbo svojih nakan. Trdno so se odločili, da apostola ne smeta dobiti priložnosti za obrambo, temveč naj se vmeša drhal in s kamnanjem naredi konec njunemu delu.
Čeprav so bili prijatelji apostolov neverni, so ju opozorili o zahrbtnih naklepih Judov in ju spodbujali, da se po nepotrebnem ne izpostavljata besu drhali, temveč naj zbežita in si rešita življenje. Zatorej sta Pavel in Barnaba skrivno zapustila Ikonijo in vernikom prepustila širjenje evangelija za nekaj časa. Vendar nista odšla za zmeraj; nameravala sta se vrniti, brž ko bi se razburjenje pomirilo, in dokončati začeto delo.
V vseh obdobjih in deželah so se Božji poslanci morali srečevati z grenkimi nasprotovanji teh, ki premišljeno odklanjajo nebeško luč. Sovražniki evangelija pogosto s popačenim prikazovanjem in lažmi na videz slavijo zmago, ko zapirajo vrata, skozi katera Božji poslanci dosegajo ljudi. Toda ta vrata ne morejo ostati za zmeraj zaprta, in pogosto, ko se Božji služabniki čez nekaj časa vrnejo nadaljevat svoje delo, je Bog mogočno deloval v njihovo korist in jim omogočil postaviti spomenik v slavo svojega imena.
Po pregnanstvu iz Ikonije sta apostola odšla v Derbo in Listro v Likaoniji. V teh mestih so pretežno živeli poganski in praznoverni ljudje,/179/ toda med njimi so bili tudi takšni, ki so bili voljni poslušati in sprejeti evangeljsko sporočilo. Apostola sta se odločila za delo v teh krajih in upala, da se bosta izognila judovskim predsodkom in preganjanjem.
V Listri ni bilo judovske shodnice, čeprav je tu živelo nekaj Judov. Večina Listranov je molila v templju, posvečenem Jupitru. Ko sta se Pavel in Barnaba pojavila v mestu in zbrala okoli sebe Listrane, sta razlagala preproste evangeljske resnice, in mnogi so poskušali povezati te nauke s svojim vraževernim češčenjem Jupitra.
Apostola sta si prizadevala tem malikovalcem podati spoznanje o Bogu Stvarniku in o njegovem Sinu, Zveličarju človeštva. Sprva sta njihovo pozornost usmerila k čudovitim Božjim stvarstvom â soncu, mesecu, zvezdam, čudovitemu redu ponavljajočih se letnih časov, mogočnim zasneženim goram, visokim drevesom in drugim raznovrstnim čudesom narave, katera kažejo veščino, ki prekaša človeško dojemanje. Po teh delih Vsemogočnega sta apostola vodila misli poganov k premišljevanju o velikem Vladarju vesolja.
Ko sta jim pojasnila temeljne resnice o Stvarniku, sta povedala Listranom še za Božjega Sina, ki je prišel iz nebes na našo zemljo, ker je ljubil človeške otroke. Govorila sta o tem, kako je živel in kaj je delal, kako so ga zavrgli tisti, katere je prišel rešit, o njegovem sojenju in križanju, o njegovem vstajenju in odhodu v nebesa, kjer deluje kot človekov Zagovornik. Tako sta Pavel in Barnaba v Božjem Duhu/180/ in moči oznanjala evangelij v Listri.
Medtem ko je Pavel govoril ljudem o Kristusovem delu ozdravljanja bolnih in prizadetih, je opazil med poslušalci hromca, čigar pogled je bil prikovan nanj, in je sprejemal njegove besede in verjel vanje. Pavlovo srce je sočustvovalo s tem hromcem, in v njem je spoznal tega, ki "ima vero, da ozdravi". (Dej 14,9) V navzočnosti malikovalske množice je Pavel ukazal hromcu, naj vstane na svoje noge. Doslej je bil hromec zmožen le sedeti, zdaj pa je nemudoma ubogal Pavlov ukaz in prvič v svojem življenju stopil na svoje noge. Moč je prišla s tem naporom vere in ta, ki je bil hrom, je shodil.
"Ko pa vidi ljudstvo, kaj je Pavel storil, povzdignejo glas in kličejo likaonski: Bogova sta v človeški podobi prišla dol k nam." (Dej 14,11) Ta izjava se je ujemala z njihovim izročilom, da bogovi občasno obiščejo zemljo. Barnaba so imenovali Jupitra, očeta bogov, zaradi njegovega častitljivega videza, dostojanstvega vedenja in zaradi nežnosti ter dobrote, ki sta se kazali na njegovem obrazu. Za Pavla so verjeli, da je Merkur, "ker je bil on prvi govornik", (Dej 14,12) vnet in delaven ter zgovoren v besedah svarjenja in opominjanja.
Listrani so želeli izkazati hvaležnost, zato so nagovorili Jupitrovega duhovnika, da izkaže čast apostoloma in "pripelje juncev in prinese vencev k vratom ter jima hoče z ljudstvom darovati". (Dej 14,13) Pavel in Barnaba sta iskala pokoj in počitek in nista bila pozorna/181/ na te priprave. Kmalu pa so njuno pozornost pritegnili glasni zvoki glasbe in navdušeno vpitje številne množice, ki je prišla v hišo, kjer sta se nastanila.
Ko sta apostola dognala namen njihovega obiska in razburjenja, "si raztrgata oblačila in skočita med ljudstvo"; (Dej 14,14) da bi preprečila nadaljnje dogajanje. Pavel je z močnim, donečim glasom preglasil množico, zahteval njihovo pozornost, in ko je hrup v hipu ponehal, je dejal: "Možje! Kaj to delate? Tudi midva sva človeka z vami enake narave, in vam oznanjujeva blagovestje, da se od teh ničevih reči obrnete k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih, ki je v preteklih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih poteh. Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval vaša srca z jedjo in veseljem." (Dej 14,15-17)
Čeprav sta apostola zatrdila, da nista božanstvi, in čeprav si je Pavel prizadeval njihova srca usmeriti k resničnemu Bogu kot edinemu, ki je vreden češčenja, je bilo skoraj nemogoče odvrniti pogane od njihovega namena, da bi darovali daritve. Tako trdno so verovali, da sta resnično bogova, in nad tem so bili tako zelo navdušeni, da so stežka priznali svojo napako. Navdihnjeno poročilo pravi, da sta jih "le s težavo ustavila". (Dej 14,18)
Listrani so dojeli, da so videli s svojimi očmi čudežne moči, ki so bile izvršene po apostolih./182/ Videli so hromca, ki nikoli v življenju ni hodil, zdaj pa se je veselil v popolnem zdravju in moči. Šele po silnem Pavlovem prepričevanju in razlaganju svojega in Barnabovega poslanstva kot predstavnikov nebeškega Boga in njegovega Sina, vzvišenega Zdravnika, so ljudje opustili svoj namen.
Barnabovo in Pavlovo delo je bilo nenadoma ustavljeno zaradi nekaj zlobnih "Judov iz Antiohije in Ikonije". (Dej 14,19) Ko so zvedeli za uspeh delovanja apostolov med Likaonci, so se ju odločili zasledovati in pregnati. Po prihodu v Listro so ti Judje kmalu navdali ljudi z enako grenkobo duha, ki je podžigal njihove misli. Ti, ki so pred kratkim imeli apostola za božanstvi, so bili zaradi laži in obrekovanja prepričani, da sta v resnici slabša kakor morilca, ter si zato zaslužita smrt.
Razočaranje, ki so ga doživeli Listrani, ko jim je bilo preprečeno darovati žrtve apostoloma, jih je pripravilo, da so se obrnili proti Pavlu in Barnabu z enakim navdušenjem, s katerim so ju pozdravili kot bogova. Judje so jih hujskali, da so načrtovali fizično napasti apostola. Svetovali so jim, naj ne dovolijo Pavlu govoriti, in jih strašili, da bo uročil ljudi, če mu bodo dali priložnost.
Morilski načrti sovražnikov evangelija so bili kmalu udejanjeni. Pod vplivom zla so Listrani postali obsedeni s Satanovim besom, da so prijeli Pavla/183/ ter ga neusmiljeno kamnali. Apostol je mislil, da je prišel njegov konec. V mislih mu je oživelo Štefanovo mučeništvo in osebna kruta udeležba pri tem dejanju. Ves v ranah in omedlel od bolečine se je zgrudil in pobesnela drhal ga je izvlekla iz mesta, "misleč, da je umrl". (Dej 14,19)
V tej uri teme in preizkušnje je skupina listrskih vernikov, ki so se po Pavlovem in Barnabovem delu spreobrnili v Jezusovo vero, ostala vdana in zvesta. Nerazumni nasprotniki in kruti preganjalci so bili le sredstvo, ki je utrdilo vero teh predanih vernikov. In zdaj, čeprav so bili izpostavljeni nevarnosti in zaničevanju, so pokazali svojo zvestobo tako, da so se zbrali žalostni ob telesu njega, za kogar so verjeli, da je mrtev.
Kako so bili presenečeni, ko je sredi njihovih žalostink apostol nenadoma vzdignil glavo, vstal in slavil Boga s svojimi usti. Vernikom se je zdelo to nepričakovano oživljenje Božjega služabnika kot čudež božanske moči in zdelo se je, da je to nebeški pečat na njihovo spreobrnjenje v vero. Veselili so se z nedopovedljivo radostjo in slavili Boga s poživljeno vero.
Med spreobrnjenci v Listri in med pričami Pavlovega trpljenja je bil nekdo, ki je pozneje postal pomemben Kristusov delavec in je z apostoloma delil stiske in radosti pionirskega dela na težavnih področjih. To je bil mladenič po imenu Timotej. Ko so Pavla zvlekli iz mesta, je bil ta mladi učenec med temi, ki so žalovali nad navidezno mrtvim telesom in ga videli, da je vstal/184/ ves potolčen in okrvavljen, vendar s hvalnicami na ustih, ker mu je bilo dovoljeno trpeti za Kristusa.
Dan po Pavlovem kamnanju sta apostola odšla v Derbo. Tam je bilo njuno delo blagoslovljeno in mnogo duš je sprejelo Kristusa za Zveličarja. Toda "ko sta oznanila evangelij temu mestu in sta pridobila dosti učencev", (Dej 14,21) nista hotela nadaljevati dela drugod, če nista poprej utrdila vere spreobrnjencev, ki sta jih bila prisiljena za nekaj časa zapustiti v krajih, kjer sta prej delala. In tako sta se neustrašno "vrnila v Listro in Ikonijo in Antiohijo, potrjujoč duše učencev in jih opominjajoč, da naj vztrajajo v veri". (Dej 14,21.22) Mnogi so sprejeli veselo blagovestje evangelija in se tako izpostavili zaničevanju in nasprotovanju. Te sta apostola poiskala, da bi jih utrdila v veri in bi začeto delo lahko ostalo trdno.
Kot pomemben dejavnik duhovne rasti novih spreobrnjencev sta apostola poskrbela, da sta jih obdala s pravili evangeljskega reda. Cerkve so bile primerno organizirane v vseh krajih Likaonije in Pisidije, kjer so bili verniki. V vsaki cerkvi so bili določeni uslužbenci in vzpostavljena sta bila primerni red in ustroj za vodenje vsega, kar zadeva duhovno blaginjo vernikov.
To se ujema z evangeljskim načrtom združitve vseh Kristusovih vernikov v eno telo in po tem načrtu se je Pavel ravnal v vsej svoji službi. Ti,/185/ ki so v katerem koli kraju po njegovem delovanju sprejeli Kristusa za Zveličarja, so bili pravočasno organizirani v cerkev. To je bilo narejeno že takrat, ko jih je bilo po številu malo. Tako so se kristjani učili pomagati drug drugemu, misleč na obljubo, "kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi". (Mt 18,20)
Pavel ni pozabil tako organiziranih cerkev. Skrb za te cerkve je čutil na sebi kakor breme, ki ga je čedalje bolj težilo. Čeprav je bila družba še tako majhna, je bila predmet njegove neprestane skrbi. Na manjše cerkve je gledal z nežnostjo, saj je vedel, da so potrebne posebne nege, da bi bili verniki trdni v veri in poučeni, naj vneto in nesebično delajo za tiste okoli njih.
V vseh svojih misijonskih prizadevanjih sta Pavel in Barnaba sledila Kristusovemu vzoru voljne daritve in zvestemu, gorečemu delu za duše. Prebujena, vneta in neutrudljiva se nista menila za nagnjenja ali osebno udobnost, temveč sta s pobožno skrbnostjo in neprestanim delom sejala seme resnice. Med sejanjem sta bila pozorna na to, da sta dala vsem, ki so željno poslušali evangelij, praktične nasvete neprecenljive vrednosti. Ta duh resnosti in Božji strah sta na um novih učencev naredila trajen vtis o pomembnosti evangeljskega sporočila.
Ko so bili sposobni in obetavni ljudje spreobrnjeni kakor v Timotejevem primeru, sta Pavel in Barnaba vneto/186/ kazala na potrebo dela v vinogradu. In ko sta apostola odšla v drug kraj, se vera teh mož ni omajala, ampak celo rasla. Zvesto so bili poučeni o Božji poti in naučeni, kako naj nesebično, goreče in vztrajno delajo za zveličanje svojih bližnjih. To skrbno poučevanje novih spreobrnjencev je bil pomemben dejavnik v izrednem uspehu, ki sta ga Pavel in Barnaba dosegla, ko sta oznanjala evangelij v poganskih deželah.
Prvo misijonarsko potovanje se je hitro bližalo koncu. Ko sta zaupala novoorganizirane cerkve Gospodu, sta se apostola odpravila v Pamfilijo, "in ko sta govorila besedo v Pergi, gresta dol v Atalijo, in odtod se odpeljeta po morju v Antiohijo". (Dej 14,25.26)/187/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!