Vsebina

Nazaj

Naprej

Dejanja apostolov (Ellen G. White)

19. Judje in pogani (angleško)

Temeljno besedilo: Dej 15,1-35

Pavel in Barnaba sta po prihodu v sirijsko Antiohijo, od koder sta bila odšla na svoje poslanstvo, izkoristila prvo priložnost in zbrala vernike ter jim povedala, "koliko reči je Bog z njima storil in da je odprl poganom vrata vere". (Dej 14,27) Cerkev v Antiohiji je bila velika in je rasla. Bila je središče misijonarske dejavnosti in ena najpomembnejših skupin krščanskih vernikov. Ti so bili iz različnih slojev ljudi, tako izmed Judov, kakor poganov.

Medtem ko sta se apostola združila s pridigarji in verniki cerkve v Antiohiji pri resnih prizadevanjih za pridobivanje ljudi za Kristusa, je nekaterim Judom "od ločine farizejev" uspelo sprožiti vprašanje, ki je kmalu pripeljalo do zelo razširjenih nasprotij v cerkvi in vneslo zmedo med verujoče pogane. Ti judovski učitelji so zelo samozavestno zahtevali,/188/ da se mora dati obrezati in izpolnjevati obredno postavo vsak, ki želi biti zveličan.

Pavel in Barnaba sta se takoj spopadla s tem lažnim naukom in se uprla njegovemu uvajanju med pogani. Po drugi strani pa so mnogi verujoči Judje iz Antiohije spoštovali stališče sovernikov, ki so nedavno prišli iz Judeje.

Judovski spreobrnjenci na splošno niso bili nagnjeni k tako hitremu napredovanju, kakor je Božja previdnost odpirala pot. Sad apostolskega dela med pogani je pokazal, da se bo med temi ljudmi spreobrnilo precej večje število ljudi kakor pri Judih. Judje so se bali, da bodo njihove ljudske posebnosti, po katerih so se doslej razlikovali od drugih narodov, dokončno izginile pri teh, ki so prejeli evangeljsko sporočilo, če omejitve in obredi njihove postave ne bodo obvezni za pogane kot pogoj za pripadnost cerkvi.

Judje so se zmeraj ponašali s temi od Boga danimi službami in mnogi teh, ki so se spreobrnili v Kristusovo vero, so še zmeraj mislili, da je neverjetno, da bi Bog odobril spremembo katere koli svoje določbe, s katerimi je jasno začrtal judovski način češčenja. Vztrajali so, da morajo biti judovska postava in obredi vtkani v obrede krščanske vere. Niso spoznali, da so vse obredne daritve samo slikovito napovedovale smrt Božjega Sina, v komer so se vzorci uresničili in po komer obredi in službe Mojzesove postave ne bodo več obvezni./189/

Pred svojo spreobrnitvijo se je imel Pavel za brezhibnega "po pravičnosti, ki sloni na postavi". (Flp 3,6) Toda po spremembi srca je jasno doumel Zveličarjevo poslanstvo kot Odrešenika vseh ljudi, kakor Judov tako poganov, naučil se je razlikovati med živo vero in mrtvo zunanjo pobožnostjo. V luči evangelija so obredi in službe, ki so bili izročeni starodavnemu Izraelu, dobili nov in globlji pomen. Kar so napovedovali, se je uresničilo, in ti, ki so živeli v evangeljski svobodi, so bili prosti njihovega izpolnjevanja. Vendar pa je deset Božjih nespremenljivih zapovedi Pavel še naprej izpolnjeval tako v duhu kakor v črki.

V antiohijski cerkvi je spoštovanje obreze obrodilo mnogo razprav in prepirov. Ker so se verniki zbali, da bi nadaljnje razprave povzročile razkol, so se končno odločili poslati Pavla in Barnaba ter nekaj odgovornih ljudi iz cerkve v Jeruzalem, da zadevo razgrnejo apostolom in starešinam. Tam naj bi se srečali s predstavniki iz različnih cerkev in temi, ki so prišli v Jeruzalem, da bi se udeležili bližajočih se praznikov. V tem času naj bi ponehala vsa nasprotja, dokler ne bo občni zbor sprejel končne odločitve. To odločitev naj bi potem na splošno sprejele različne cerkve po vsem svetu.

Na poti v Jeruzalem sta apostola obiskala vernike v mestih, skozi katera sta potovala, in jih spodbujala, tako da sta jim poročala o svoji izkušnji v Božjem delu in o spreobrnitvi poganov./190/

V Jeruzalemu so predstavniki iz Antiohije srečali sovernike iz različnih cerkev, ki so se zbrali na občnem zboru, in jim poročali o uspehu, ki je spremljal njihovo delo med pogani. Potem so jasno opisali zmedo, do katere je prišlo, ker so nekateri spreobrnjeni farizeji prišli v Antiohijo oznanjat, da se morajo poganski spreobrnjenci obrezati in se držati Mojzesove postave, če želijo biti zveličani.

O tej zadevi so v zboru vroče razpravljali. Kar koli je bilo tesno povezano z obrezo, je tudi zahtevalo skrbno proučevanje. Eno vprašanj je bilo, katero stališče naj zavzamejo do malikom darovanega mesa. Mnogi poganski spreobrnjenci so živeli med nevednimi in vraževernimi ljudmi, ki so pogosto prinašali in darovali žrtve malikom. Duhovniki tega poganskega češčenja so na široko trgovali z daritvami, ki so jim bile darovane, Judje pa so se bali, da bodo poganski spreobrnjenci spravili krščanstvo na slab glas, če bodo kupovali to, kar je bilo darovano malikom, saj bi tako nekoliko odobravali malikovalske navade.

Pogani so prav tako imeli navado jesti meso živali, ki so bile zadavljene, medtem ko je Bog poučil Jude, da morajo pri klanju živali za hrano posebej paziti, da odteče vsa kri, drugače meso niso imeli za zdravo. Bog je dal te prepovedi Judom, da bi ohranili svoje zdravje. Judje so uporabo krvi kot živilo imeli za greh. Menili so, da je kri življenje in da je njeno prelivanje posledica greha./191/

Pogani pa so prav nasprotno zbirali kri, ki je odtekala od daritvene žrtve, in jo uporabljali za pripravo hrane. Judje niso verjeli, da bi morali spremeniti navade, ki so jih prejeli po posebnem Božjem navodilu. Zatorej se je v tedanjih razmerah Jud pohujševal nad poganom in čutil odvratnost do njega, če je naneslo, da sta morala jesti za isto mizo.

Pogani, posebno pa Grki, so bili skrajno razuzdani in obstajala je nevarnost, da bi ljudje z nespreobrnjenim srcem sprejeli vero, ne da bi opustili slabe navade. Judovski kristjani niso trpeli nemoralnosti, ki je pogani sploh niso imeli za slabo dejanje. Zato so Judje sklenili, da je zelo primerno obrezo in izpolnjevanje obredne postave predpisati za poganske spreobrnjence kot preizkus njihove iskrenosti in vdanosti. To naj bi, tako so mislili, preprečilo, da bi se cerkvi pridružili tisti, ki so sprejeli vero brez prave spremembe srca, in bi jo utegnili pozneje osramotiti zaradi nemoralnosti in nezmernosti.

Kaže, da so različna stališča, ki so bila vpletena v reševanje najpomembnejšega vprašanja, pomenila za zbor nepremagljive težave. Toda Sveti Duh je v resnici že rešil to vprašanje, od katerega odločitve je bil videti odvisen uspeh, če ne že sam obstoj krščanske cerkve.

"Ko pa so se že mnogo prepirali, vstane Peter in jim reče: Možje in bratje! Vi veste, da je od prvih dni Bog med vami izbral, da bi po mojih ustih slišali pogani besedo evangelija/192/ in sprejeli vero." (Dej 15,7) Dokazoval je, da je Sveti Duh sporno zadevo rešil, tako da se je spustil na neobrezane pogane z enako močjo kakor na obrezane Jude. Poročal je o svojem videnju, v katerem je Bog predenj postavil prt, napolnjen z raznovrstnimi četveronožci, ter mu ukazal, naj zakolje in je. Ko je to zavrnil s trditvijo, da ni nikoli jedel kar koli nagnusnega ali nečistega, je dobil odgovor: "Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto." (Dej 10,15)

Peter je podal jasno razlago teh besed, ki so mu bile dane kmalu potem, ko je bil poklican k stotniku, da bi ga poučil o Kristusovi veri. To sporočilo je pokazalo, da Bog ne gleda, kdo je kdo, marveč sprejme in prizna vse, ki se ga bojijo. Peter je povedal o svoji osuplosti, ko je oznanjeval besede resnice zbranim v Kornelijevem domu in bil priča, kako se je Sveti Duh spustil na njegove poslušalce pogane enako kakor na Jude. Ista svetloba in slava, ki sta odsevali na obrezanih Judih, sta sijali tudi na obrazih neobrezanih poganov. To je bil Božji opomin, naj Peter ne gleda na nekatere kot na manjvrednejše od drugih, kajti Kristusova kri lahko očisti od vsake moralne nečistosti.

Že nekoč prej je Peter s soverniki razpravljal o spreobrnjenju Kornelija in njegove družine ter svojem prijateljstvu z njimi. Ko je ob tej priložnosti poročal o tem, kako se je Sveti Duh spustil na pogane, je izjavil: "Ko jim je torej dal Bog prav ta dar kakor tudi nam, ko smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa: kdo pa sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu zabraniti?" (Dej 11,17) Zdaj je z enako vnemo in močjo dejal: "In Bog, ki pozna srca,/193/ je izpričal zanje, davši jim Svetega Duha, kakor tudi nam, in nobenega razločka ni postavil med nami in njimi, ko je po veri očistil njih srca. Sedaj torej, kaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, ki ga ne naši očetje ne mi nismo mogli prenašati?" (Dej 15,8-10) Ta jarem ni bil zakon desetih zapovedi, kakor trdijo nekateri, ki nasprotujejo obveznim zahtevam Božjih zapovedi; Peter tukaj misli na obredno postavo, ki je s Kristusovim križanjem postala neveljavna.

Petrov nagovor je pripravil zbor za potrpežljivo poslušanje Pavla in Barnaba, ki sta povedala svojo izkušnjo v delu s pogani. "Vsa množica pa umolkne; in poslušajo Barnaba in Pavla, ki pripovedujeta, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njiju med pogani."(Dej 15,12)

Prav tako je Jakob odločno podal svoje pričevanje ter izjavil, da je bil Božji namen izliti na pogane enake prednosti in blagoslove, kateri so bili zagotovljeni Judom.

Sveti Duh je imel za dobro, da se poganskim spreobrnjencem ne naloži obredna postava, in apostoli so o tem razmišljali tako, kakor je mislil Sveti Duh. Jakob je predsedoval zboru in njegova končna odločitev je bila: "Zato sodim jaz, naj se ne nadlegujejo ti, ki se izmed poganov izpreobrnejo k Bogu."(Dej 15,19)

To je končalo razpravo. Ta primer spodbija nauk Rimskokatoliške cerkve, da je Peter glava cerkve. Ti, ki kot papeži trdijo, da so njegovi nasledniki, namreč nimajo svetopisemske osnove za svoje zahteve. Nič v Petrovem življenju/194/ ne podpira trditve, da je bil povišan nad svoje brate kot namestnik Najvišjega. Če bi se tisti, za katere se trdi, da so Petrovi nasledniki, zgledovali po njegovem zgledu, bi bili zadovoljni, če bi ostali enakovredni s svojimi brati.

To ravnanje kaže, da je bil Jakob izbran za razglasitev dosežene odločitve zbora. Njegovo mnenje je bilo, da naj obredne postave, zlasti obreze, ne bi niti priporočali, še manj pa vsiljevali poganom. Jakob je želel vplivati na misli svojih bratov z dejstvom, da so pogani s spreobrnitvijo k Bogu v svojem življenju naredili veliko spremembo, in da morajo biti zelo previdni, da jih ne obremenijo z manj pomembnimi, begajočimi in dvomljivimi vprašanji ter jih ne spravijo v malodušnost pri hoji za Kristusom.

Poganski spreobrnjenci naj bi se odpovedali navadam, ki so bile v nasprotju s krščanskimi načeli. Tako so se apostoli in starešine dogovorili, da bodo s pismom poučili pogane, naj se vzdržijo mesa darovanega malikom, nečistosti, zadavljenih živali in krvi. Spodbudili naj bi jih k spolnjevanju zapovedi in svetemu življenju. Prav tako jim je bilo zagotovljeno, da ljudje, ki so razglašali obrezo, niso pooblaščeni od apostolov.

Pavel in Barnaba sta jim bila priporočena kot človeka, ki sta zaradi Gospoda tvegala življenje. Juda in Sila sta bila s tema apostoloma poslana, da ustno oznanita poganom odločitev zbora: "Vzvidelo se je namreč Svetemu Duhu in nam, nobenega/195/ bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih reči: da se vzdržujte malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali." (Dej 15,28.29) Štirje Božji služabniki so bili poslani v Antiohijo s pismom in sporočilom, ki naj bi končalo vsa nasprotja; kajti to je bil glas najvišje veljave na zemlji.

Zbor, ki je odločal o tej stvari, je bil sestavljen iz apostolov in učiteljev, ki so imeli pomembno vlogo pri ustanavljanju judovskih in poganskih krščanskih cerkev, ter izbranih delegatov iz različnih krajev. Navzoči so bili starešine iz Jeruzalema, predstavniki iz Antiohije in najvplivnejših cerkev. Zbor je deloval v soglasju z navodili razsvetljene razsodnosti in z dostojanstvom cerkve, ki je bila ustanovljena po božanski volji. Kot sad njihovega posvetovanja so vsi spoznali, da je sam Bog odgovoril na vprašanje tako, da je na pogane izlil Svetega Duha; in dojeli so, da je njihova naloga slediti vodstvu Duha.

Celotno krščansko telo ni bilo poklicano glasovati o tem vprašanju. Apostoli in starešine, vplivni in preudarni ljudje, so izoblikovali in izdali odlok, ki so ga nato splošno sprejele vse krščanske cerkve. Vsi pa niso bili zadovoljni z odločitvijo; bila je skupina slavoljubnih in samozaupnih bratov, ki se z njo niso strinjali. Ti ljudje so se lotili dela na lastno pest. Uživali so v godrnjanju in iskanju napak ter predlagali nove načrte in želeli uničiti delo ljudi, ki jih je Bog posvetil, naj učijo evangeljsko sporočilo. Že od samega začetka se je cerkev/196/ srečevala s takšnimi ovirami in se bo vse do konca časa.

Jeruzalem je bil judovska prestolnica in v njem je obstajala največja izključnost in pobožnjaštvo. Judovski kristjani, ki so živeli v bližini templja, so samohotno dovolili svojim mislim, da so se povrnile k posebnim prednostim Judov kot naroda. Ko so videli, da je krščanska cerkev zapustila judovske obrede in izročila, ter dojeli, da bo posebna svetost, s katero so bili obdani judovski običaji, kmalu izgubljena iz vida v luči nove vere, so bili mnogi jezni na Pavla kot tega, ki je precej povzročil to spremembo. Niti vsi učenci niso bili pripravljeni voljno sprejeti odločitve zbora. Nekateri so bili vneti za obredno postavo in so na Pavla gledali nenaklonjeno, ker so mislili, da v svojih načelih popušča glede obveznosti judovske postave.

Obširne in daljnosežne odločitve občnega zbora so med poganskimi verniki povzročile zaupanje in Božje delo je napredovalo. Cerkev v Antiohiji je uživala prednost navzočnosti Juda in Sila, posebnih poslancev, ki sta se z apostoli vrnila s srečanja v Jeruzalemu. "A Juda in Sila, ki sta bila tudi preroka, sta tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami." (Dej 15,32) Ta pobožna moža sta se v Antiohiji zadržala nekaj časa. "A Pavel in Barnaba sta se pomudila v Antiohiji in sta učila in oznanjevala Gospodovo besedo še z mnogimi drugimi." (Dej 15,35)

Ko je Peter pozneje obiskal Antiohijo, je zaradi svojega obzirnega vedenja/197/ do poganskih spreobrnjencev pridobil zaupanje mnogih. Nekaj časa je deloval v skladnosti z lučjo, ki je bila dana iz nebes. Svoje prirojene predsodke je premagal celo toliko, da je pri mizi sedel skupaj s poganskimi spreobrnjenci. Toda ko so iz Jeruzalema prišli nekateri Judje, ki so bili vneti za obredno postavo, je Peter nepremišljeno spremenil svoje vedenje do spreobrnjencev iz poganstva. "In z njim vred so se hlinili tudi drugi Judje, tako da je tudi Barnaba zavedlo njihovo hlinjenje." (Gal 2,13) Ta slabost, ki so jo pokazali spoštovani in ljubljeni voditelji, je na srce poganskih vernikov naredila boleč vtis. Cerkvi je pretil razkol. Toda Pavel, ki je videl uničevalni vpliv napake, ki je bila narejena cerkvi zaradi dvoličnega Petrovega ravnanja, ga je javno okaral, ker je hlinil svoja prava čustva. V navzočnosti cerkve je Pavel Petra vprašal: "Če ti, ki si Jud, pogansko živiš in ne judovsko, zakaj siliš pogane, da žive judovsko?" (Gal 2,14)

Peter je uvidel napako, ki jo je zagrešil, in je bil takoj, kolikor je bilo v njegovi moči, pripravljen popraviti povzročeno zlo. Bog, ki pozna konec že na začetku, je dovolil Petru razkriti to značajsko slabost, da bi skušani apostol spoznal, da ni v njem nič, s čimer bi se lahko hvalil. Celo najodličnejši ljudje lahko napačno presodijo, če so prepuščeni sami sebi. Bog je prav tako videl, da bodo v prihodnjih časih enako prevarani ti, ki pripisujejo Petru in njegovim lažnim naslednikom vzvišene prednosti, ki pripadajo samo Bogu. Ta poročilo/198/ apostolove slabosti pa je ostalo kot dokaz o njegovi zmotnosti in dejstvu, da ni postavljen nad druge apostole.

Zgodovina tega opuščanja pravih načel stoji kot resno opozorilo ljudem na zaupnih položajih v Božjem delu, da ne bi odstopili od popolnosti, temveč se trdno držali načela. Kolikor večje odgovornosti so položene na človeka in kolikor širše so njegove možnosti ukazovanja in nadzorovanja, toliko več škode lahko naredi, če ne hodi previdno po Gospodovi poti in dela v skladnosti z odločitvami, ki jih sprejme glavno telo na zboru združenih vernikov.

Ali ni čudno, da je Peter hlinil in se izogibal načelom evangelija zaradi strahu pred ljudmi ali da bi pridobil spoštovanje, in sicer po vseh svojih spodrsljajih, po padcu in vrnitvi v prejšnje stanje, po svoji dolgotrajni službi, po svojem osebnem poznanstvu s Kristusom, po svojem spoznanju Zveličarjevega odkritega izvajanja pravih načel, po vseh prejetih nasvetih, po vseh darovih, znanju in vplivu, ki jih je pridobil z oznanjevanjem in poučevanjem besede? Ali ni čudno, da ni bil stanoviten v svoji privrženosti resnici? Bog naj podari vsakemu človeku spoznanje, da je nebogljen in ne more sam pripejati svoje ladje po pravi poti in varno v pristan.

V svoji službi je bil Pavel velikokrat prisiljen stati sam. Od Boga je bil posebno poučen in ni smel popuščati glede načel. Včasih je bilo breme težko, vendar je Pavel ostal trden. Spoznal je, da cerkev nikoli ne sme biti pripeljana pod nadzor človeške/199/ oblasti. Izročila in človeška pravila ne smejo zasesti prostora razodete resnice. Napredek evangeljskega sporočila ne sme biti oviran zaradi predsodkov in nagnjenosti ljudi, kakršen koli že naj bi bil njih položaj v cerkvi.

Pavel je sebe in svoje moči posvetil službi Bogu. Evangeljske resnice je prejel naravnost iz nebes in skozi vse svoje delo obdržal živo zvezo z nebeškimi pomočniki. Bog ga je poučil glede nepotrebnih bremen nad poganskimi kristjani; tako je, ko so judovski verniki sprožili v Antiohijski cerkvi vprašanje o obrezi, poznal mišljenje Božjega Duha glede takšnega nauka ter je zavzel odločno in nepopustljivo stališče, ki je cerkve osvobodilo od judovskih obredov in običajev.

Četudi je Bog osebno poučil Pavla, ni imel nobenih previsokih zamisli o posameznikovi odgovornosti. Za neposredno vodstvo se je zanašal na Boga in bil vedno pripravljen pripoznati veljavo, ustanovljeno v zboru vernikov, združenih v cerkvenem občestvu. Občutil je potrebo posvetovanja, in ko je prišlo do pomembnih vprašanj, je z veseljem to podal pred cerkvijo in se združil s svojimi brati, ko so prosili Boga za modrost, da bi se pravilno odločili. Zapisal je celo: "Preroški duhovi so pokorni prerokom; zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor po vseh svetniških zborih." (1 Kor 14,32.33) Skupaj s Petrom je učil, da naj vsi v združeni pristojnosti cerkve "služijo drug drugemu". (1 Pt 5,5)/200/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!