 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
17. Glasniki evangelija (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 13,4-52
"Ona pa, poslana od Svetega Duha," potem ko so ju posvetili bratje v Antiohiji, â gresta dol v Selevkijo, in od tod sta se odpeljala po morju na Ciper." (Dej 13,4) Tako sta apostola pričela svoje prvo misijonarsko potovanje.
Ciper je bil eden od krajev, kamor so verniki iz Jeruzalema zbežali pred preganjanji, ki so nastala po Štefanovi smrti. Iz Cipra so nekateri odšli v Antiohijo "oznanjevat evangelij Gospoda Jezusa". (Dej 11,20) Barnaba je bil "s Cipra po rodu"; (Dej 4,36) in zdaj so on in Pavel ter Janez Marko, Barnabov sorodnik, obiskali otoško področje.
Markova mati je bila spreobrnjena v krščansko vero in njen dom v Jeruzalemu je služil učencem kot zavetišče. Tukaj so bili zmeraj z dobrodošlico sprejeti in so si lahko odpočili. Marko je ob nekem takšnem obisku apostolov v materinem domu/166/ predlagal Pavlu in Barnabu, da bi se jima pridružil na misijonarskem potovanju. V svojem srcu je čutil Božjo naklonjenost in želel se je popolnoma izročiti delu evangeljske službe.
Ko sta prišla v Salamino, sta "oznanjevala Božjo besedo po shodnicah Judov. ... In ko sta prešla ves otok do Pafa, najdeta nekega čarovnika, lažnivega preroka, ki je bil Jud in mu je bilo ime Barjezus; in je bil pri namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Pavla, ker je želel slišati Božjo besedo. Ali ustavljal se jima je Elima, čarovnik (tako namreč se tolmači njegovo ime), prizadevajoč si, da bi namestnika odvrnil od vere." (Dej 13,5-8)
Satan ne dovoli, da bi bilo brez boja vzpostavljeno Božje kraljestvo na zemlji. Sile zla se nenehno vojskujejo proti širjenju evangelija in te sile teme so še posebno dejavne, ko se resnica oznanja uglednim in poštenim ljudem. Tako je bilo tudi tedaj, ko je Sergij Pavel, ciprski namestnik, poslušal evangeljsko sporočilo. Namestnik je poslal po Barnaba in Pavla, da bi ga poučila o sporočilu, ki sta ga oznanjala; sile zla pa, ki so delovale po čarovniku Elimu, so si ga s pogubnimi predlogi prizadevale odvrniti od vere in tako preprečiti Božji namen.
Tako vedno deluje padli sovražnik, da bi v svojih vrstah zadržal vplivne može, ki bi spreobrnjeni lahko učinkovito pomagali v Božjem delu. Zvestemu evangeljskemu delavcu pa se ni treba bati/167/ poraza od sovražnikove roke. Opremljen je namreč z močjo od zgoraj, da zdrži vsak Satanov vpliv.
Pavel je kljub Satanovim napadom nanj imel pogum karati njega, po komer je deloval sovražnik. Apostol se je napolnil s Svetim Duhom in ga ostro pogledal ter rekel: "O, poln vsakršne zvijače in vsakršne hudobije, Hudičev sin, sovražnik vsake pravičnosti, ali ne boš nehal prevračati Gospodovih ravnih poti? In sedaj, glej, Gospodova roka je zoper tebe in oslepiš in ne boš videl sonca do nekaj časa. In pri tej priči se zgrneta nanj mrak in tema, in tipajoč okoli, išče, kdo bi ga vodil za roko. Tedaj je namestnik, videč, kaj se je zgodilo, sprejel vero in se je čudil Gospodovemu nauku." (Dej 13,9-12)
Čarovnik si je zatiskal oči pred dokazi evangeljske resnice, zato je Gospod v svoji pravični jezi storil, da so se mu zaprle telesne oči, tako da je bil prikrajšan tudi za dnevno svetlobo. Slepota ni bila trajna, temveč le začasna, kot opozorilo, da se bo lahko spokoril in prosil odpuščanja od Boga, katerega je tako bridko žalil. Zmedenost, v katero je bil tako spravljen, je onemogočila njegovi spretni zvijačnosti delovati proti Kristusovemu nauku. Dejstvo, da je moral slep tavati naokrog, je bilo vsem jasno, da je Božja moč naredila vse čudeže, ki sta jih storila apostola in jih je Elima označil za prevaro. Namestnik je sprejel evangelij, ker je bil prepričan o resničnosti nauka, ki sta ga učila apostola./168/
Elima ni bil izobražen, vendar je bil posebno ustrezen za opravljanje Satanovega dela. Oznanjevalci Božje resnice bodo srečevali premetene sovražnike najrazličnejših vrst. Včasih bodo to šolane osebe, toda pogosteje neizobraženi ljudje, ki jih je Satan naučil uspešno zavajati ljudi. Naloga Kristusovih služabnikov je zvesto stati na svoji dolžnosti v Božjem strahu in moči. Tako bodo lahko zmedli Satanove vojske in zmagali v Gospodovem imenu.
Pavel in njegova družba so nadaljevali potovanje in odšli v Pergo v Pamfiliji. Njihova pot je bila naporna; spopadali so se s težavami in pomanjkanji ter so jih oblegale nevarnosti. V mestih, skozi katera so hodili, pa tudi na samotnih stezah, so jih obdajale vidne in nevidne nevarnosti. Toda Pavel in Barnaba sta se naučila zaupati Božji moči, ki rešuje. Njuno srce je bilo polno goreče ljubezni do propadajočih ljudi. Kot zvesta pastirja, ki iščeta izgubljene ovce, se nista prepustila udobju in lagodnosti. Pozabila sta nase in nista omahovala zaradi lakote ali mraza. V mislih sta imela le en cilj â zveličanje teh, ki so odtavali daleč od črede.
Tukaj je Marko, premagan od strahu in malodušja, nekaj časa omahoval glede svojega namena, da bi se z vsem svojim bitjem izročil Gospodovemu delu. Ni bil vajen težav, zato so mu nevarnosti in pomanjkanje na poti vzele pogum. V ugodnih razmerah je bil uspešen;/169/ toda zdaj se je znašel v nasprotovanjih in nevarnostih, ki so jim tako pogosto izpostavljeni pionirji. Ni mu uspelo vztrajati v težavah kot dobremu vojščaku križa. Naučiti se je moral še pogumno kljubovati nevarnostim, preganjanju in nadlogam. Ko sta apostola delala dalje, so se pojavljale vse večje težave, Marko pa se je prestrašil, izgubil pogum in ni hotel iti naprej ter se je vrnil v Jeruzalem.
Ta odhod je povzročil, da je imel Pavel nekaj časa o Marku nezadovoljivo in ostro sodbo. Barnaba pa ga je po drugi strani skušal opravičiti zaradi neizkušenosti. Zaskrbljen je bil, da bo Marko opustil službo, saj je v njem videl sposobnosti, ki bi ga naredile za koristnega Kristusovega delavca. V poznejših letih je bilo njegovo zavzemanje v Markovo korist bogato nagrajeno, kajti ta mladi mož se je brez zadržkov izročil Gospodu in delu oznanjevanja evangelija v težavnih področjih. Po Božjem blagoslovu in Barnabovem modrem vodstvu se je razvil v vrednega delavca.
Pavel se je pozneje pobotal z Markom in ga sprejel za sodelavca. Prav tako ga je predlagal Kološanom kot enega sodelavcev "za Božje kraljestvo, ki sta mi bila v tolažbo". (Kol 4,11) Ne dolgo pred svojo smrtjo je povedal za Marka: "Koristen mi je za službo." (2 Tim 4,11)
Po Markovem odhodu sta Pavel in Barnaba obiskala pisidijsko Antiohijo, in v soboto sta odšla v judovsko shodnico ter se usedla. "Po branju postave in prerokov pa pošljejo načelniki shodnice k njima/170/ s tem poročilom: Moža in brata, če imata besedo opomina in tolažbe za ljudstvo, govorita!" (Dej 13,15) Tako povabljen h govoru, "vstane torej Pavel in pomigne z roko, naj umolknejo, ter reče: Možje Izraelci in kateri se bojite Boga, poslušajte!" (Dej 13,16)
Na vrsti je bil čudovit govor. Pavel je podal zgodovinska dejstva o tem, kako je Gospod ravnal z Judi, potem ko jih je izpeljal iz egiptovskega suženjstva, in kako je bil iz Davidovega potomstva obljubljen Zveličar. Poudaril je: "Iz njegovega potomstva je Bog po svoji obljubi privedel Izraelu Zveličarja, Jezusa, potem ko je Janez, nastopivši pred njegovim javnim prihodom, oznanil krst spokorjenja vsemu Izraelovemu ljudstvu. Ko je pa Janez svoj tek dopolnjeval, je dejal: Nisem tisti, ki menite, da sem. Toda glejte, za menoj prihaja, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog." (Dej 13,23-25) Tako je mogočno oznanjal Jezusa kot Zveličarja ljudi in Mesija iz prerokovanj.
Ko je to povedal, je dejal: "Možje in bratje, sinovi Abrahamovega rodu in kateri se med vami bojite Boga: nam se je poslala beseda tega zveličanja. Zakaj prebivalci v Jeruzalemu in njihovi poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo izpolnili govore prerokov, ki se vsako soboto bero; in dasi niso našli nobene krivde za smrt, so vendar prosili Pilata, naj ga umori." (Dej 13,26-28)
Pavel se ni obotavljal govoriti jasne resnice o Zveličarju, kogar so Judovski voditelji zavrnili. Apostol je dejal: "In dasi niso našli nobene krivde za smrt, so prosili Pilata, naj ga umori./171/ In ko so dovršili vse, kar je bilo pisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob. A Bog ga je obudil iz mrtvih. In prikazoval se je več dni tem, ki so prišli z njim vred iz Galileje v Jeruzalem, ki so zdaj njegove priče pred ljudstvom." (Dej 13,28-31)
Apostol je nadaljeval: "In mi vam oznanjujemo blagovestje o obljubi, ki je bila dana očetom, da jo je Bog izpolnil nam, njihovim otrokom, obudivši Jezusa, kakor je tudi pisano v drugem psalmu: 'Moj Sin si ti; jaz sem te danes rodil.' Da ga je pa obudil iz mrtvih, da se ne vrne več v trohnenje, o tem je rekel tako: 'Dam vam Davidove svete in zanesljive obljube.' Zato pravi tudi na drugem mestu: 'Ne daš, da bi tvoj Svetnik videl trohnjenje.' David namreč, ko je bil ob svojem času poslužil Božji volji, je zaspal in položili so ga k njegovim očetom in je videl trohnenje." (Dej 13,29-36)
In zdaj ko je Pavel glasno in jasno spregovoril o izpolnitvi znanih prerokb o Mesiju, jim je govoril o spokorjenju in odpuščanju greha po zaslugah njihovega Zveličarja Jezusa. "Znano vam torej bodi, možje in bratje, da se vam po njem oznanjuje odpuščanje grehov; in vsega, česar se niste mogli opravičiti v Mojzesovi postavi, se v njem opraviči vsak, kdor veruje." (Dej 13,38.39)
Božji Duh se je pridružil izgovorjenim besedam in ganil srca poslušalcev. Apostolovo sklicevanje na starozavezne prerokbe in njegovo oznanjevanje, da so se te izpolnile v delu Jezusa iz Nazareta,/172/ je prepričalo mnoge duše, ki so željno pričakovale prihod obljubljenega Mesija. In govornikove prepričljive besede, da je "blagovestje" o zveličanju tako za Jude kakor za pogane, so vnašale upanje in veselje tem, ki niso bili šteti za Abrahamove otroke po mesu.
"Ko sta pa šla iz shodnice, so ju prosili, naj bi jim še drugo soboto govorila te besede." (Dej 13,42) Ko se je zbor razšel, so "Judje in pobožni pojudenci", ki so sprejeli njim oznanjeno veselo blagovestje, "šli za Pavlom in Barnabom, ki z njimi govorita in jih spodbujata, naj vztrajajo v Božji milosti". (Dej 13,43)
Pavlovo oznanjevanje v pisidijski Antiohiji je zbudilo zanimanje in naslednjo soboto "se je skoro vse mesto zbralo, da bi slišali Božjo besedo. Videč pa Judje množice, se napolnijo zavisti in ugovarjajo temu, kar je pravil Pavel, nasprotujoč in preklinjajoč." (Dej 13,45)
"In Pavel in Barnaba rečeta: Vam se je morala najprej govoriti Božja beseda; toda ker jo zametujete in se sami za nevredne štejete večnega življenja, glej, obračava se do poganov. Kajti tako nam je zapovedal Gospod: Postavil sem te za luč poganom, da boš v zveličanje vsem do konca zemlje." (Dej 13,46.47)
"Ko so pa pogani to slišali, so se veselili in slavili Gospodovo besedo, in sprejeli so vero, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje." (Dej 13,48) Izredno so se veselili,/173/ da jih je Kristus pripoznal za Božje otroke in s hvaležnimi srci so poslušali podano besedo. Ti, ki so verovali, so goreče oznanjali evangelij še drugim, in tako se je "Gospodova beseda raznašala po vsej deželi". (Dej 13,49)
Stoletja pred tem je navdihnjeno pero opisalo to žetev poganov, toda ti preroški zapisi so bili nejasno dojeti. Ozea pravi: "Vendar bo število Izraelovih sinov enako morskemu pesku, ki se ne more premeriti, ne prešteti; in zgodi se, da se jim na mestu, kjer se jim je reklo: Niste moje ljudstvo, poreče: Sinovi ste mogočnega Boga." In spet: "In zasejem si jo po deželi, in usmilim se Lo-ruhame (tj. nepomiloščene); in porečem njim, ki niso bili moje ljudstvo; Moje si ljudstvo, in ono poreče; Ti si moj Bog!" (Oz 1,10; 2,23)
Sam Zveličar je med svojo pozemsko službo napovedal širjenje evangelija med pogani. V priliki o vinogradu je zakrknjenim Judom povedal: "Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove." (Mt 21,43) Po vstajenju je pooblastil učence, naj mu gredo pridobivat v učence vse narode. Nihče naj ne bi ostal neopozorjen: "Oznanite evangelij vsemu stvarjenju." (Mt 28,19; Mr 16,15)
S tem ko sta se Pavel in Barnaba obrnila k poganom v pisidijski Antiohiji, nista nehala oznanjevati Judom povsod, kjer koli sta imela ugodno priložnost, da bi ju radi poslušali./174/ Pozneje v Solunu, Korintu in Efezu ter drugih pomembnih središčih so Pavel in njegovi sodelavci oznanjali evangelij obojim, Judom in poganom. Toda njihova osrednja prizadevanja so bila usmerjena v vzpostavljanje Božjega kraljestva na poganskem področju, med ljudmi, ki so malo ali pa sploh nič niso poznali resničnega Boga in njegovega Sina.
Srce Pavla in njegovih sodelavcev je utripalo za te, ki so bili "v tistem času brez Kristusa, izključeni od Izraelovega meščanstva in tujci zavezam obljube, ne imajoč upanja in brez Boga na svetu". (Ef 2,12) Po neutrudnem oznanjevanju apostolov poganom so tujci in priseljenci, "ki so bili nekdaj daleč", spoznali, da so "postavljeni blizu po Kristusovi krvi" in da z vero v njegovo odkupitveno daritev lahko postanejo "someščani svetih in Božji domačini". (Ef 2,13.19)
Napredujoč v veri, je Pavel neutrudno delal za postavljanje Božjega kraljestva med temi, ki so jih izraelski učitelji zaničevali. Neprestano je poviševal Jezusa Kristusa, da je "Kralj kraljujočih Gospod gospodujočih", (1 Tim 6,15) in spodbujal vernike, da bi bili "ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri". (Kol 2,7)
Verujočim je Jezus zanesljiv temelj. Na tem živem kamnu lahko gradijo enako Judje in pogani. Na njem je dovolj prostora za vse in je dovolj močan, da zdrži težo in breme vsega sveta. To je dejstvo,/175/ ki ga je Pavel sam jasno spoznal. Ob koncu svojega dela se je apostol obrnil na skupino poganskih vernikov, ki so ostali trdni v svoji ljubezni evangeljske resnice, in zapisal: "Sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogelni kamen pa je Jezus Kristus sam." (Ef 2,20)
Ko se je evangeljsko sporočilo širilo v Pisidiji, so neverujoči Judje v Antiohiji s svojimi predsodki naščuvali "pobožne in odlične žene in mestne prvake, in povzročijo preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izženo iz svojih krajev". (Dej 13,50)
Apostola nista postala malodušna zaradi takega ravnanja, spomnila sta se besed svojega Učitelja: "Blagor vam, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite, ker veliko je vaše plačilo v nebesih. Kajti tako so preganjali preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12)
Evangeljsko sporočilo je napredovalo in apostola sta se popolnoma upravičeno počutila opogumljena. Njuno delo je bilo bogato blagoslovljeno med pisidijskimi Antiohijci, in verniki, ki sta za nekaj časa pustila, da bi sami nadaljevali delo, "so se napolnjevali veselja in Svetega Duha". (Dej 13,52)/176/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!