 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
16. Evangeljsko sporočilo v Antiohiji (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 11,19-26; 13,1-3
Potem ko so bili učenci zapustili Jeruzalem zaradi preganjanja, se je evangeljsko sporočilo izredno hitro širilo zunaj mej Palestine; v pomembnih središčih je bilo ustanovljeno mnogo majhnih skupin vernikov. Nekateri učenci "so prehodili vse kraje prav do Fenicije in Cipra in Antiohije" ter oznanjevali Božjo besedo. (Dej 11,19) Njihovo delo je bilo omejeno na Jude in Grke judovskega rodu, ki jih je bilo v tistih časih možno najti v velikih naselbinah skoraj po vseh svetovnih mestih.
Med omenjenimi kraji, kjer je bil evangelij z veseljem sprejet, je tudi Antiohija, v tistem času prestolnica Sirije. Obsežna trgovina, ki so jo vodili iz tega gosto naseljenega središča, je pritegnila v mesto ljudi raznih narodnosti. Poteg tega je Antiohija slovela kot mesto za ljubitelje zadovoljstev in užitka, zaradi zdrave lege, lepe okolice, bogastva, kulture/155/ in uglajenosti. V apostolskih dnevih je postala mesto razkošja in pregrehe.
Evangelij so v Antiohiji javno poučevali učenci s Cipra in Cirene, ki so "oznanjevali evangelij Gospoda Jezusa. In Gospodova roka je bila z njimi." (Dej 11,20.21) Njihovo resno delo je obrodilo sad. "Veliko število se jih je, sprejemši vero, izpreobrnilo h Gospodu." (Dej 11,21)
"In glas o njih pride do ušes cerkvi, ki je bila v Jeruzalemu: in pošljejo Barnaba, naj gre v Antiohijo." (Dej 11,22) Ko je Barnaba prišel na to novo delovno področje, je videl, da je delo že opravljeno z božansko milostjo, ter "se razveseli in opominja vse, naj s stanovitnim srcem vztrajajo pri Gospodu". (Dej 11,23)
Barnabovo delo v Antiohiji je bilo bogato blagoslovljeno in tukaj so se mnogi pridružili številu vernikov. Ker se je delo razvijalo, je Barnaba spoznal, da potrebuje ustrezno pomoč za napredek tega, kar se je začelo po Božji previdnosti, zato je odšel v Tars iskat Pavla. Ta je po svojem odhodu iz Jeruzalema delal v sirijskih in kilikijskih krajih in oznanjeval "vero, ki jo je nekdaj zatiral". (Gal 1,23) Barnaba je Pavla našel in ga prepričal, da se je z njim vrnil kot sodelavec v službi.
V gosto naseljeni Antiohiji je Pavel našel odlično delovno polje. Njegova učenost, modrost in gorečnost so močno vplivali na prebivalce in obiskovalce tega kulturnega mesta. Izkazal se je kot ustrezna Barnabova pomoč. Leto dni sta učenca skupaj opravljala/156/ v zvesto službo. Mnogim sta prinesla zveličavno spoznanje o Jezusu iz Nazareta, Odrešeniku sveta.
V Antiohiji so učence prvič poimenovali za kristjane. To ime so dobili, ker je bil Kristus osrednja tema njihovega oznanjevanja, poučevanja in pogovora. Nenehno so pripovedovali o dogodkih, ki so se pripetili v dneh njegove službe na zemlji, ko so bili učenci blagoslovljeni z njegovo osebno navzočnostjo. Neutrudno so premišljevali o njegovih naukih in čudežih ozdravljenja. S trepetajočim glasom in s solzami v očeh so govorili o njegovem smrtnem boju v vrtu, njegovi izdaji, sojenju in usmrtitvi, o potrpežljivosti in ponižnosti, s katero je prenašal žalitve in mučenje, kateremu so ga izpostavili sovražniki, in o božanskem usmiljenju, s katerim je molil zanje, ki so ga križali. Njegovo vstajenje in vnebohod ter njegovo delo Posrednika v nebesih za padle ljudi so bile teme, o katerih so z veseljem razmišljali. Prav lahko so jih pogani imenovali kristjane, saj so oznanjevali Kristusa in po njem naslavljali svoje molitve k Bogu.
Bog je bil ta, ki jim je dal ime kristjani. To je kraljevsko ime, dano vsem, ki se pridružijo Kristusu. O tem imenu je Jakob zapisal: "Ali niso bogatini, ki vas zatirajo, in niso li oni, ki vas vlačijo pred sodbe? Niso li oni, ki preklinjajo slavno ime, ki je bilo klicano nad vami?" (Jak 2,6.7) In Peter trdi: "Če pa trpi kot kristjan, ne bodi ga sram, a slavi naj Boga v tem imenu. Če vas psujejo zaradi Kristusovega imena, blagor vam; zakaj Duh slave in Božji Duh počiva nad vami." (1 Pt 4,16.14)/157/
Verniki v Antiohiji so spoznali, da je Bog pripravljen ustvarjati v njihovih življenjih "in voljo in delovanje po svoji dobri volji". (Flp 2,13) Živeli so med ljudmi, katerim ni bilo mar za večne vrednosti, in si prizadevali pritegniti pozornost iskrenih v srcu in z gotovostjo pričati o njem, ki so ga ljubili in mu služili. V svoji ponižni službi so se naučili zanašati na moč Svetega Duha, da bi bila beseda življenja učinkovita. In tako so v različnih življenjskih razmerah vsak dan pričali za svojo vero v Kristusa.
Zgled antiohijskih Kristusovih sledilcev naj bo navdih tem, ki živijo danes v velikih mestih. Medtem ko je po Božji volji, da so izvoljeni posvečeni in nadarjeni delavci nastanjeni v pomembnih obljudenih središčih, da javno vodijo Božje delo, je prav tako njegov namen, da verniki cerkve, ki živijo v teh mestih, uporabijo svoje od Boga dobljene darove za reševanje ljudi. Bogati blagoslovi čakajo te, ki se popolnoma izročijo Božjemu vabilu. Ko si bodo takšni delavci prizadevali pridobiti ljudi za Jezusa, bodo ugotovili, da so se mnogi, ki se jih ne bi dalo doseči nikakor drugače, pripravljeni odzvati razumnemu osebnemu trudu.
Božje delo danes potrebuje žive predstavnike svetopisemske resnice. Sami posvečeni pridigarji ne bodo kos nalogi svarjenja velikih mest. Bog ne vabi samo pridigarjev, temveč tudi zdravnike, medicinske sestre, literarne evangeliste, svetopisemske delavce in druge posvečene posvetne ljudi različnih darov, ki poznajo/158/ Božjo besedo in moč njegove milosti, da razmislijo o potrebah neposvarjenih mest. Čas hitro mineva, opraviti pa je potrebno še veliko dela. Vsaka dejavnost se mora uporabiti v delu, da bo tudi vsaka priložnost modro izkoriščena.
Pavlovo delo v Antiohiji v sodelovanju z Barnabom ga je okrepilo v prepričanju, da ga je Bog poklical opravljat posebno delo za pogane. Ob njegovi spreobrnitvi je Bog določil, da naj bo služabnik poganom, da jim odpre oči, "da se spreobrnejo od teme k luči in od Satanove oblasti k Bogu: da prejmo odpuščanje grehov in delež med posvečenimi po veri" v Jezusa. (Dej 26,18) Angel, ki se je prikazal Ananiju, je rekel za Pavla: "Zakaj izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove." (Dej 9,15) Tudi Pavla je pozneje v njegovi krščanski izkušnji, ko je molil v templju v Jeruzalemu, obiskal angel iz nebes in mu ukazal: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)
Tako je Gospod Pavlu naročil, da stopi v široko misijonsko polje poganskega sveta. Da bi ga Bog pripravil za to obsežno in težko delo, ga je povezal s seboj in pred njegovim navdušenim pogledom pokazal lepoto in slavo nebes. Dana mu je bila služba oznanjevanja "skrivnosti, ki je bila večne čase zamolčana", (Rim 16,25)/159/ "skrivnost svoje volje", (Ef 1,9) "ki se v drugih rodovih ni naznanila človeškim sinovom, kakor se je zdaj razodela njegovim svetim apostolom in prerokom po Duhu, namreč, da so pogani sodediči in soudje telesa in sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju, katerega služabnik sem postal. ... Meni najmanjšemu izmed vseh svetih je dana ta milost, oznanjati poganom Kristusovo nezasledljivo bogastvo in razsvetliti vse, kakšno je oskrbovanje skrivnosti, od vekomaj skrite v Bogu, ki je vse ustvaril, zato da se naznani zdaj poglavarstvom in oblastem v nebesih po cerkvi Božja mnogotera modrost, po sklepu od vekomaj, ki ga je storil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Ef 3,5-11)
Bog je obilno blagoslovil delo Pavla in Barnaba v letu, ko sta ostala med verniki v Antiohiji. Toda nihče izmed njiju še ni bil uradno posvečen za evangeljsko službo. Zdaj sta dosegla točko v svoji krščanski izkušnji, ko jima je Bog zaupal nadaljnje širjenje naporne misijonarske dejavnosti, in za njeno izvajanje sta potrebovala vsako prednost, ki bi jo lahko dobila s pomočjo cerkve.
"Bili pa so v cerkvi, ki je bila v Antiohiji, preroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij Cirenec in Manahem ... in Savel. Ko pa so oni opravljali službo Gospodu in se postili,/160/ veli Sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical." (Dej 13,1.2) Preden sta bila ta apostola poslana kot misijonarja v poganski svet, sta bila slovesno posvečena Bogu s postom in z molitvijo ter s polaganjem rok nanju. Tako ju je cerkev pooblastila, ne le poučevati o resnici, temveč tudi opravljati obred krsta in organizirati cerkve s popolno cerkveno oblastjo.
Krščanska cerkev je tedaj stopila v pomembno obdobje. Delo oznanjevanja evangelija poganom so zdaj odločno izvajali; sad tega pa je bil, da se je cerkev okrepila z veliko žetvijo ljudi. Apostoli, ki jim je bilo naročeno to delo, so bili izpostavljeni sumničenjem, predsodkom in zavisti. Njihovi nauki o podrti "ločilni pregraji", (Ef 2,14) ki je tako dolgo ločevala Jude in pogane, so jih vsekakor izpostavljali obtožbam krivoverstva, in njihovo pooblastilo za oznanjevalce evangelija so preverjali skrajniški Judje, ki so sprejeli vero. Bog je vnaprej videl težave, s katerimi se bodo srečevali njegovi delavci. Zato je po razodetju poučil cerkev, naj jih javno določi za delo službe, da bo njihovo delo povišano nad izzive. Njihova posvetitev je bila javno priznanje, da so od Boga določeni za nosilce blagovesti evangelija poganom.
Tako Pavel kakor Barnaba sta bila že prejela pooblastilo osebno od Boga in obred polaganja rok/161/ ni pridal nove milosti ali novih sposobnosti. To je bila priznana oblika imenovanja in priznanje nekogaršnje veljave v tej službi. S tem je bil dan pečat cerkve na Božje delo.
Za Jude je bil ta obred zelo pomemben. Ko je judovski oče blagoslavljal svoje otroke, je položil svoje roke na njihove glave. Ko je bila žival izbrana za daritev, je bila na glavo žrtve položena roka edinstvene duhovniške veljave. In ko so duhovniki cerkve vernikov v Antiohiji položili svoje roke na glavo Pavla in Barnaba, so s tem dejanjem prosili Boga, naj izlije svoj blagoslov na izbrana apostola v njuni predanosti posebnemu delu, za katero sta bila imenovana.
Pozneje je bil ta obred polaganja rok zelo popačen, dejanju je bila pridana neupravičena pomembnost, kakor da bi s polaganjem rok na posvečence nenadoma prišla moč in so neposredno usposobljeni za določeno kakor tudi za vse duhovniško delo. Toda v odločanju teh dveh apostolov ni nobenih poročil, ki bi kazala na to, da bi kakršna koli moč prišla na njiju samo zaradi polaganja rok. Obstaja le preprosto poročilo o njuni posvetitvi in o njenem pomenu za njuno prihodnje delo.
Okoliščine, povezane z odločanjem Pavla in Barnaba po Svetem Duhu, razločno kažejo, da Gospod deluje po izbranih predstavnikih v njegovi organizirani cerkvi. Leta poprej, ko je bil božanski načrt glede Pavla najprej razodet njemu osebno po samem Zveličarju, je bil Pavel nemudoma pripeljan/162/ v stik z verniki nanovo organizirane cerkve v Damasku. Še več, tamkajšnja cerkev ni dolgo tavala v temi glede izkušnje spreobrnjenega farizeja. In zdaj, ko je bilo treba božansko pooblastilo še povečati, je Sveti Duh spet pričal o Pavlu kot izvoljeni posodi, ki naj poganom odnese evangelij, cerkvi pa je naročil, naj posveti Pavla in njegovega sodelavca. Ko so vodje cerkve v Antiohiji "opravljali službo Gospodu in se postili, veli Sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical." (Dej 13,2)
Bog je svojo cerkev na zemlji določil za prenosnika luči, po njej sporoča svoje namene in svojo voljo. Ne daje enemu svojih služabnikov izkušnje neodvisno od izkušnje cerkve same ali v nasprotju z njo. Niti ne daje posameznemu človeku spoznanja svoje volje za vso cerkev, medtem ko bi cerkev â Kristusovo telo â ostala v temi. V svoji previdnosti svoje služabnike tesno povezuje s svojo cerkvijo, da bi vsak posameznik imel manj zaupanja vase in več v te, katere On vodi za napredek svojega dela.
V cerkvi so bili zmeraj takšni, ki so se nagibali k posameznikovi neodvisnosti. Zdi se, da ne morejo razumeti, da neodvisnost duha vodi človeka k prevelikemu samozaupanju in zanašanju na svoje razsojanje, namesto da bi spoštoval nasvete in razsodbe svojih bratov,/163/ zlasti teh, ki jih je Bog postavil za vodje svojega ljudstva. Bog je dal svoji cerkvi posebno veljavo in oblast, ki ju nihče nima pravice zaničevati, kajti s tem zaničuje Božji glas.
Ti, ki so nagnjeni k temu, da jemljejo svoje razsojanje kot nezmotljivo, so v hudi nevarnosti. Satan se trudi, da takšne loči od drugih, ki so prenosniki luči, po katerih Bog gradi in širi svoje delo na zemlji. Omalovaževanje in zaničevanje teh, ki jim je Bog določil odgovornost za opravljanje vodilne vloge v delu širjenja resnice, pomeni zavračati sredstva, ki jih je On namenil za pomoč, opogumljanje in krepitev svojega ljudstva. Če kateri koli delavec Gospodovega dela to spregleda in meni, da ne more dobiti luči nikakor drugače kakor naravnost od Boga, se postavlja v položaj, kjer ga bo sovražnik zlahka zapeljal in premagal. Gospod je v svoji modrosti uredil, da bo s tesnim občestvom, ki naj bi ga gojili vsi verniki, kristjan povezan s kristjanom in cerkev s cerkvijo. Tako bo človeškim orodjem omogočeno sodelovati z božanskimi. Vsako delovanje bo podrejeno Svetemu Duhu in vsi verniki bodo združeni v urejenem in dobro vodenem prizadevanju, da bi svetu prinesli veselo sporočilo o Božji milosti.
Pavel je cenil svojo uradno posvetitev kot znamenje začetka novega, pomembnega obdobja v svojem življenjskem delu. Od tega časa dalje/164/ je računal začetek svojega apostolstva v krščanski cerkvi.
Medtem ko je evangeljska luč jasno svetila v Antiohiji, se je nadaljevalo pomembno delo po apostolih, ki so ostali v Jeruzalemu. Vsako leto o praznikih so prišli v Jeruzalem Judje iz vseh dežel molit v tempelj. Nekateri teh romarjev so bili vneti in iskreni proučevalci prerokb. Čakali so prihod obljubljenega Mesija, Izraelovega upanja in hrepeneli po njem. V času, ko je bil Jeruzalem poln takšnih obiskovalcev, so apostoli z neomejenim pogumom oznanjali Kristusa, čeprav so vedeli, da s tem izpostavljajo svoja življenja stalni nevarnosti. Božji Duh je dal svoj pečat na njihovo delo; mnogo se jih je spreobrnilo in ti so, ko so se vrnili v svoje domove po različnih krajih sveta, razsejali seme resnice po vseh narodih in družbenih slojih.
Pomembni med apostoli, ki so opravljali to delo, so bili Peter, Jakob in Janez. Ti so se zavedali, da jih je Bog določil za oznanjanje Kristusa doma med rojaki. Zvesto in modro so delali, pričali o tem, kar so videli in slišali, ter vabili k najtrdnejši "preroški besedi", (2 Pt 1,19) da bi prepričali "Izraelovo hišo, da je Bog in za Gospoda in za Kristusa postavil tega Jezusa", ki so ga Judje križali. (Dej 2,36)/165/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!