 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
15. Rešen iz ječe (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 12,1-23
"V ta čas pa dvigne kralj Herod roke, da bi mučil nekatere od cerkve." (Dej 12,1) V Judeji je takrat vladal Herod Agripa, ki je bil podrejen rimskemu cesarju Klavdiju. Prav tako je imel položaj četrtnika v Galileji. Uradno se je spreobrnil v judovsko vero in kazal veliko gorečnost pri opravljanju obredov judovske postave. Želel si je pridobiti judovsko naklonjenost in upal, da si bo tako zavaroval položaj in ugled, zato je upošteval njihove želje in preganjal Kristusovo cerkev, zaplenjeval hiše in lastnino vernikov in zapiral cerkvene voditelje. Zaprl je Janezovega brata Jakoba in poslal rablja, da ga je umoril z mečem, kakor je nekoč neki drug Herod ukazal odsekati glavo preroku Janezu. (Mt 14,6-10) Ko je videl, da so Judje zelo zadovoljni, je zaprl tudi Petra./143/
Te krutosti so bile opravljene o pashi. Judje so praznovali svojo osvoboditev iz Egipta in se pretvarjali, da so izredno goreči za Božji zakon, hkrati pa so prestopali vsa njegova načela, ko so preganjali in morili Kristusove vernike.
Jakobova smrt je med verniki povzročila veliko žalost in grozo. Ko so prijeli še Petra, je vsa cerkev molila k Bogu in se postila. (Dej 12,5)
Judje so hvalili Herodovo dejanje usmrtitve Jakoba, čeprav so se nekateri pritoževali, ker je bilo opravljeno na skrivaj. Menili so, da bi javna usmrtitev temeljito prestrašila vernike in te, ki so jim naklonjeni. Zatorej je Herod Petra zadržal v ječi, saj je želel še bolj ustreči Judom z javno usmrtitvijo. Nekateri pa so menili, da ni varno staroste apostolov usmrtiti pred vso množico, ki je bila tedaj zbrana v Jeruzalemu. Bali so se, da bi se množici zasmilil, ko bi ga videla peljati na morišče.
Duhovniki in starešine so se bali, da bi Peter izgovoril eno od tistih mogočnih vabil, ki je ljudi spodbujalo k proučevanju Jezusovega življenja in značaja, kajti proti takim vabilom so bili z vsemi svojimi dokazi brez moči. Petrova gorečnost v zagovarjanju Kristusovega dela je mnoge prepričala, da naj stopijo na stran evangelija. Poglavarji so se bali, da bi množica zahtevala, naj ga cesar izpusti, če bi mu bilo omogočeno/144/ braniti svojo vero pred zbranimi, ki so prišli v mesto častit Boga.
Z mnogimi izgovori so prelagali Petrovo usmrtitev, dokler da je minila pasha. Verniki cerkve pa so imeli čas, da so temeljito preiskovali svoje srce in goreče molili. Neprestano so molili za Petra, kajti čutili so, da mu pri sojenju ne bo prizaneseno. Spoznali so, da so prišli tako daleč, da bo Kristusova cerkev uničena, če ne bo Bog kako posebno pomagal.
Medtem so častilci iz vseh narodov obiskovali tempelj, ki je bil namenjen češčenju Boga. Bleščeč zaradi zlata in dragih kamnov, je dajal videz lepote in veličastva. Toda Jahve ni več prebival v tej čudoviti palači. Izrael se je kot narod ločil od Boga. Ko se je Kristus pri koncu svoje duhovniške službe na zemlji še zadnjič ozrl v tempeljsko notranjost, je rekel: "Glej, vaša hiša se vam zapušča pusta." (Mt 23,38) Doslej je imenoval tempelj Očetova hiša, toda odkar je Božji Sin odšel izmed teh zidov, je bila za zmeraj umaknjena tudi Božja navzočnost.
Dan Petrove usmrtitve je bil končno določen, molitve vernikov pa so se še vedno dvigale v nebesa. Medtem ko so ti z vso svojo močjo in sočutjem pošiljali goreče klice za pomoč, so Božji angeli bedeli nad zaprtim apostolom.
Ker se je Herod spominjal prejšnjega pobega apostolov, je podvojil varnostne ukrepe./145/ Da bi bil Petru onemogočen pobeg, ga je stražilo šestnajst vojakov, ki so ga izmenično varovali dan in noč. V celici je bil med dvema vojakoma vklenjen v dve verigi, pritrjeni za zapestje teh vojakov. Niti premakniti se ni mogel, ne da bi onadva to opazila. Vrata zapora so bila varno zapahnjena, pred njimi pa je stala močna straža. Pri takšni močni zastraženosti ni bilo nobene možnosti za rešitev ali pobeg s človeškimi sredstvi. Toda človekova brezizhodnost pomeni Božjo priložnost.
Peter je bil zaprt v skalo vklesani celici, njena vrata pa so bila zaklenjena in dobro zapahnjena, vojaki na straži pa so bili odgovorni za varovanje jetnika. Toda ključavnica, zapah in rimski stražarji, ki so onemogočali kakršno koli pomoč od zunaj, so prispevali k še popolnejšemu Božjemu zmagoslavju Petrove osvoboditve. Herod je dvignil roke na Vsemogočnega, zato bo moral pretrpeti popoln poraz. Bog je uporabil svojo moč, da bi rešil dragoceno življenje, ki so ga zarotniški Judje nameravali uničiti.
Bila je zadnja noč pred napovedano usmrtitvijo. Mogočen angel je bil poslan iz nebes rešit Petra. Močna vrata, ki so bila zaprta pred Božjim svetnikom, so se odprla brez pomoči človeških rok. Angel Najvišjega je šel skozi, in vrata so se za njim neslišno zaprla. Stopil je v celico, kjer je ležal Peter in spal mirno spanje popolnega zaupanja.
Svetloba, ki je obdajala angela, je napolnila celico, vendar apostola ni zbudila. Šele tedaj, ko se ga je angel dotaknil in rekel: "Vstani hitro!" (Dej 12,7)/146/ se je zbudil in zagledal nebeško svetlobo, ki je osvetljevala ječo, in angela v veliki slavi, ki je stal pred njim. Samodejno je ubogal, kar mu je bilo rečeno, ko pa je vstal in dvignil roke, se je nejasno zavedal, da so verige padle z njegovih zapestij.
Spet je zaslišal glas nebeškega sla: "Opaši se in obuj svoje opanke." (Dej 12,8) Peter je podzavestno ubogal, sprašujoče je zrl v obiskovalca in mislil, da sanja ali pa vidi prikazen. Angel je še enkrat ukazal: "Ogrni si plašč in pojdi za menoj." (Dej 12,8) Podal se je proti vratom. Po navadi zgovoren Peter, zdaj pa nem od osuplosti, je šel za njim. Šla sta mimo stražarjev in prišla pred trdno zaklenjena vrata. Ta so se sama od sebe odprla in takoj spet zaprla, medtem ko so negibni stražarji stali na svojih mestih znotraj in zunaj.
Prišla sta do drugih vrat, ki so bila zastražena odznotraj in odzunaj. Odprla so se kakor prva brez škrtanja ključavnice in brez škripanja železnih zapahov. Šla sta skozi, in vrata so se zopet neslišno zaprla. Na enak način sta šla tudi skozi tretja vrata in se znašla na ulici. Nobena beseda ni bila izgovorjena, tudi korakov ni bilo slišati. Angel je neslišno drsel spredaj, obdan z oslepljujočo svetlobo, Peter, ki je še zmeraj mislil, da sanja, pa je šel za svojim rešiteljem. Tako sta prešla eno ulico. Tam je angel po opravljeni nalogi nenadoma izginil.
Nebeška luč se je postopoma izgubila in Peter se je znašel v gosti temi. Ko so se njegove oči privadile,/147/ se mu je zdelo, da se mrak redči. Potem je videl, da je sam v tihi ulici, in hladen nočni vetrič je pihal na njegovo čelo. Tedaj se je zavedel, da je prost in da stoji v znanem delu mesta; prepoznal je prostor, kamor je pogosto zahajal in za katerega je pričakoval, da ga bo jutri zadnjič videl.
Poskušal se je spomniti dogodkov nekaj preteklih trenutkov. Spomnil se je, da je zaspal zvezan med dvema vojakoma, brez opankov in vrhnjega oblačila. Pregledal se je in videl, da je popolnoma oblečen in obut. Njegova zapestja, ranjena od grobega železa, so bila brez okovov. Spoznal je, da njegova svoboda ni privid, ne sanje ali prikazen, ampak blagoslovljena resničnost. Zjutraj bi moral biti peljan na morišče, toda, glej, angel ga je rešil iz ječe in pred smrtjo. "Peter se zave in reče: Sedaj vem zares, da je poslal Gospod svojega angela in me je otel iz Herodove roke in vsega, kar je pričakovalo judovsko ljudstvo." (Dej 12,11)
Apostol je takoj pohitel v hišo, kjer so bili zbrani njegovi bratje in so tisti čas goreče molili zanj. "Ko pa potrka Peter na vežna vrata, pristopi deklica po imenu Roda, poslušat, kdo je. In spoznavši Petrov glas, od veselja ne odpre vrat, ampak zbeži noter in sporoči, da stoji Peter pred vrati. Oni ji pa reko: Meša se ti. Ali ona trdi, da je tako. Oni pa pravijo: Njegov angel je." (Dej 12, 13-15)
"A Peter čaka in trka. Ko pa odpro,/148/ ga ugledajo in ostrme. Namignivši pa z roko, naj molče, jim razloži, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe. ... In izide in odrine v drug kraj." (Dej 12,16.17) Veselje in zahvaljevanje sta napolnila srca vernikov, ker je Bog slišal njihove molitve in odgovoril nanje ter osvobodil Petra iz Herodovih rok.
Zjutraj se je zbrala velika množica ljudi, da bi bili priče apostolovi usmrtitvi. Herod je poslal častnike v ječo po Petra, da bi ga pripeljali v spremstvu vojske in straže, vendar ne samo zaradi preprečitve bega, temveč da bi tudi prestrašili privržence in pokazali kraljevo moč.
Ko so stražarji pred vrati ugotovili, da je Peter ušel, so otrpnili od groze. Izrecno jim je bilo povedano, da bodo zahtevana njihova življenja v zameno za jetnikovo, zato so bili še posebno previdni. Ko so prišli častniki po Petra, so bili stražarji še zmeraj pred vrati, vrata so bila še vedno zaklenjena in zapahnjena in verige so bile še vedno na zapestju stražarjev, toda jetnik je izginil.
Ko so Herodu naznanili Petrov pobeg, je postal jezen in ogorčen. Obtožil je stražarje nezvestobe in jih ukazal pomoriti. Herod je vedel, da noben človek ni mogel rešiti Petra, toda odločil se je, da ne bo priznal, da je božanska sila preprečila njegove načrte. Trmasto je kljuboval Bogu.
Nedolgo po Petrovi rešitvi iz ječe je Herod/149/ odšel v Cezarejo. Tam je pripravil veliko slovesnost, da bi izzval občudovanje in ploskanje ljudi. Na slovesnost so prišli ljubitelji uživanja, veliko se je jedlo in popivalo. Z velikim bliščem in slovesom se je pred ljudmi prikazal Herod in jih ogovoril s slavnostnim nagovorom. Odet v oblačila, okrašena s srebrom in zlatom, od katerega so se odbijali sončni žarki in bodli v oči zbranim, je bil videti sijajen. Veličastnost njegovega videza in moč skrbno izbranih besed sta mogočno vplivali na zbrano množico. Njihova čutila, ki so bila že omamljena od zabave in pijančevanja, so bila zaslepljena s Herodovim razkošjem in očarana nad njegovo držo in govorom. Divje navdušeni so ga obsuli z laskanjem in trdili, da noben smrtnik ne bi mogel tako nastopiti ali ukazovati s takšno osupljivo zgovornostjo. Šli so še dlje in trdili, da so ga doslej sicer spoštovali kot vladarja, odslej pa ga bodo častili kot boga.
Nekateri teh, katerih glasovi so zdaj oboževali podlega grešnika, so pred nekaj leti kričali: "Proč z Jezusom! Križaj ga, križaj ga!" (Jn 19,15) Judje so zavrnili Kristusa, čigar groba oblačila, ki so bila pogosto umazana od potovanja, so pokrivala srce božanske ljubezni. Njihove oči niso bile zmožne, da bi pod skromno zunanjostjo prepoznale Gospoda življenja in slave, četudi jim je bila razodeta Kristusova moč z deli, ki jih noben človek ne more narediti. Bili pa so pripravljeni po božje častiti ošabnega kralja, čigar krasna zlata in srebrna oblačila so pokrivala pokvarjeno, okrutno srce./150/
Herod je vedel, da ne zasluži poveličevanja in spoštovanja, ki so mu ju izkazovali, pa je vendar sprejel malikovanje tega ljudstva kot nekaj, do česar ima pravico. Njegovo srce je vztrepetalo od zmagoslavja in obraz mu je žarel od ošabnega veselja, ko je slišal vzklik: "Božji glas je to, a ne človeški." (Dej 12,22)
Toda nenadoma ga je zadela strašna sprememba. Obraz mu je pobledel in se spačil v smrtni bolečini. Velike kaplje potu so polzele iz njegovih por. Stal je tako nekaj trenutkov kakor preboden v bolečinah in grozi; nato je prebledeli in pomodreli obraz obrnil k zgroženim prijateljem in zavpil s hripavim in obupanim glasom: "Njega, kogar ste poveličevali kot boga, je zadela smrt!"
Trpel je neznanske muke, ko so ga odnesli s prizorišča veseljačenja in bahanja. Le trenutek prej je ponosno prejemal poveličevanje in oboževanje množice; zdaj pa se je zavedal, da je v rokah Vladarja, ki je močnejši od njega. Kesal se je; spomnil se je vseh preteklih preganjanj Kristusovih sledilcev; spomnil se je svojega krutega ukaza za umor nedolžnega Jakoba in namena, da bi izročil smrti tudi Petra; spomnil se je, kako je ponižan in v nemočnem besu dal duška nerazumnemu maščevanju nad zaporniškimi stražarji. Čutil je, da bo Bog obračunal z njim, neizprosnim preganjalcem. Ni bilo olajšanja za telesne bolečine ali duševno trpljenje in ga ni niti pričakoval.
Herod je poznal Gospodovo postavo, ki pravi: "Ne imej drugih bogov zraven mene." (2 Mz 20,3) Vedel je, da je s tem, ko je sprejel oboževanje ljudi,/151/ napolnil čašo krivičnosti in si nakopal pravično Jahvejevo jezo.
Isti angel, ki je prišel iz kraljevskega dvora rešit Petra, je bil za Heroda sel jeze in sodbe. Angelov udarec, ki je zbudil Petra iz spanja, je bil drugačen za zlobnega kralja, kateremu je prinesel kazen Vsemogočnega. Herod je umrl v hudih duševnih in telesnih mukah zadet od Božje povračilne sodbe.
To razodetje božanske pravice je imelo močan vpliv na ljudi. Novica, da je bil Kristusov apostol čudežno rešen iz ječe in pred smrtjo, medtem ko je njegovega preganjalca zadelo Božje prekletstvo, se je razširila po vseh deželah in postala sredstvo, po katerem so mnogi sprejeli vero v Kristusa.
Filipova izkušnja, ko ga je angel vodil na kraj, kjer je srečal iskalca resnice; Kornelijeva, ki ga je obiskal angel s sporočilom od Boga; Petrova, ko je bil v ječi in obsojen na smrt, odkoder ga je rešil angel vse kažejo na tesno povezavo med nebesi in zemljo.
Temu, ki dela za Boga, ta poročila o angelovih obiskih vlivajo moč in pogum. Danes se prav kakor v dnevih apostolov angeli sprehajajo po vsej zemlji in si prizadevajo potolažiti žalostne, zaščititi opotekajoče se in pridobiti srca ljudi za Kristusa. Ne moremo jih videti osebno,/152/ čeprav so zmeraj z nami, da nas vodijo, usmerjajo in varujejo.
Nebesa so približana zemlji s to skrivnostno lestvijo, katere osnova je trdno zasajena na zemljo, njen najvišji klin pa dosega prestol Neskončnega. Angeli se nenehno spuščajo in vzpenjajo po tej lestvi blesteče svetlobe, nosijo molitve potrebnih in stiskanih k Očetu zgoraj in prinašajo blagoslove in upanje, pogum in pomoč človeškim otrokom. Ti angeli luči ustvarjajo nebeško ozračje in nas dvigujejo proti nevidnemu in večnemu. Ne moremo jih videti z našim telesnim vidom; edino z duhovnimi očmi lahko opazujemo nebeške stvari. Le duhovno uho lahko sliši sozvočje nebeških glasov.
"Šotorišče postavlja Gospodov angel okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje." (Ps 34,7) Bog je pooblastil svoje angele, da rešijo izbrane pred nesrečo, da jih varujejo pred "pogubo, ki lazi v temi", in "kugo, ki razsaja opoldne". (Ps 91,6) Angeli so vedno znova govorili s človekom, kakor ta govori s prijateljem, in jih vodili na varno. Vedno znova so bodrilne besede angelov obnavljale pobitega duha zvestih in vodile njihove misli nad zemeljske reči, jih spodbujale, da z vero gledajo v bela oblačila, krone, palmove veje zmagoslavja, katere bodo prejeli zmagovalci, ko se bodo zbrali okrog velikega, belega prestola.
Angelska naloga je približati se utrujenim, trpečim in izkušanim. Neutrudno delajo v korist/153/ teh, za katere je umrl Kristus. Ko so grešniki spodbujeni, da bi se izročili Zveličarju, angeli prinašajo novico nebeškim stražarjem in med nebeškimi množicami zavlada neznansko veselje. "Pravim vam, da tako bo radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se spokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore." (Lk 15,7) Poročilo o vsakem našem uspešnem naporu, da bi razgnali temo in daleč razširili spoznanje o Kristusu, je poslano v nebesa. Ko se o teh dejanjih poroča pred Očetom, so vse nebeške vojske razigrane od veselja.
Nebeški starešine in oblasti opazujejo bojevanje, ki ga v malodušnih okoliščinah nadaljujejo Božji služabniki. Ko se kristjani zbirajo pod Odrešenikov prapor in gredo bojevat dobri boj vere, dosegajo nove zmage in dobivajo nova odličja. Vsi nebeški angeli so na voljo ponižnim, verujočim Božjim ljudem; in ko vojska Gospodovih delavcev na zemlji zapoje svoje pesmi hvale, se jim nebeški zbor pridružuje v petju hvalnic Bogu in njegovemu Sinu.
Bolje kakor doslej moramo dojeti nalogo angelov. Dobro bi bilo zapomniti si, da vsak pravi Božji otrok ima nebeška bitja za sodelavce. Nevidne vojske luči in sile dosegajo krotke in ponižne, ki verujejo v Božje obljube in se zanašajo nanje. Kerubini in serafini in angeli izredne moči stojijo ob Božji desnici. "Niso li vsi služabni duhovi v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?" (Heb 1,14)/154/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!