 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
13. Dnevi priprave (angleško)
Temeljno besedilo Dej 9,19-31
Pavel je po svojem krstu prekinil post in ostal "nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku. In precej je po shodnicah oznanjeval Jezusa, da je On Božji Sin." (Dej 9,19.20) Pogumno je razglašal Jezusa iz Nazareta kot dolgo pričakovanega Mesija, ki je "umrl za naše grehe po pismih in da je bil pokopan in je bil tretji dan obujen po pismih, in da se je prikazal ... dvanajsterim" in drugim. "In izmed vseh nazadnje," dodaja Pavel, "kakor kakemu negodno rojenemu se je prikazal tudi meni." (1 Kor 15,4.5.8) Njegovi dokazi iz prerokb so bili tako prepričljivi in njegova prizadevanja je tako očitno podpirala Božja moč, da so bili Judje zbegani in niso mogli ugovarjati.
Novica o Pavlovi spreobrnitvi je Jude silno presenetila. Ta, ki je potoval v Damask "z oblastjo in dovoljenjem višjih duhovnikov", (Dej 26,12) da bi preganjal in zapiral vernike,/123/ je zdaj oznanjal evangelij križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja, podpiral roke tistih, ki so že bili njegovi učenci, in pridobival nove spreobrnjence za vero, ki ji je nekoč tako ogorčeno nasprotoval.
Pavel je bil prej znan kot goreč branilec judovske vere in kot neutruden preganjalec Jezusovih sledilcev. Pogum, neodvisnost, vztrajnost, nadarjenost in vzgoja so mu omogočili delovanje v skoraj vseh razmerah. S svojo izredno jasno razsodnostjo in uničevalno pikrostjo je spravljal nasprotnika v nezavidljiv položaj. Sedaj pa so Judje videli tega nenavadno obetavnega mladeniča v družbi teh, ki jih je prej preganjal, kako neustrašno oznanja v Jezusovem imenu.
V boju padli sovražnikov vojskovodja je izguba za svojo vojsko, vendar njegova smrt ne okrepi nasprotnikovih moči. Ko pa se pomemben človek pridruži nasprotnikovi sili, ni samo prizadel pogube svoji dotedanji stranki, temveč so z njim tudi pridobili odločno prednost tisti, katerim se je pridružil. Gospod bi bil lahko uničil Savla iz Tarsa na poti v Damask, in velika moč na strani preganjalcev bi bila zmanjšana. Ampak Bog v svoji previdnosti ni samo ohranil Savlovega življenja, temveč ga je tudi spreobrnil in prestavil s sovražnikove na Kristusovo stran. Izreden govornik in oster kritik Pavel je zaradi svoje stanovitnosti in neukrotljivega poguma imel prav tiste sposobnosti, ki jih je potrebovala prva cerkev.
Ko je Pavel v Damasku oznanjal Kristusa, so bili osupli vsi, ki so ga slišali. Spraševali so: "Ni li ta tisti,/124/ ki je zatiral v Jeruzalemu te, ki so klicali to ime, in sem je prišel zato, da jih zvezane popelje k višjim duhovnikom?" (Dej 9,21) Pavel je trdil, da njegova sprememba vere ni nastala nagonsko ali zaradi skrajništva, temveč je sad neovrgljivih dokazov. V predstavitvi evangelija je iskal jasne prerokbe, ki se nanašajo na prvi Kristusov prihod. Prepričljivo je dokazoval, da so bile te prerokbe dobesedno izpolnjene v Jezusu iz Nazareta. Osnova njegove vere je bila zanesljiva preroška beseda.
Pavel je dalje vabil presenečene poslušalce, "naj se spokore in spreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna spokorjenja". (Dej 26,20) Postajal je čedalje "močnejši in begal Jude, ki so bili v Damasku, trdno dokazujoč, da je ta Kristus". (Dej 9,26) Mnogi pa so zakrknili svoje srce in so se upirali njegovemu sporočilu in kmalu se je njihova osuplost nad Pavlovo spreobrnitvijo spremenila v sovraštvo, kakršno so pokazali do Jezusa.
Nasprotovanje se je širilo tako bliskovito, da Pavlu ni bilo več mogoče dalje delati v Damasku. Nebeški poslanec mu je ukazal, naj odide za nekaj časa, in Pavel je odšel "v Arabijo" (Gal 1,17) in tam našel varno zatočišče.
Tukaj v samoti puščave je imel čas za spokojno proučevanje in razmišljanje. Mirno je razmislil o preteklih izkušnjah in se resnično spokoril. Iskal je Boga z vsem srcem in se ni umiril, dokler ni zanesljivo vedel, da je njegovo spokorjenje sprejeto in njegov greh odpuščen. Hrepenel je po zagotovilu, da bo Jezus z njim v njegovi prihodnji službi. Spraznil je svojo dušo/125/ predsodkov in izročil, ki so poprej usmerjali njegovo življenje, in sprejel nasvete od Izvira resnice. Jezus se je pogovarjal z njim in ga utrdil v veri ter mu podelil obilo modrosti in milosti.
Ko človekov um pride v zvezo z Božjim â omejeno z Neskončnim â je učinek na telo, duha in dušo neprecenljiv. Takšno občestvo temelj najvišje izobrazbe. To je Božji način napredka. "Sprijazni se, pravim, z njim," (Job 22,21) je njegovo sporočilo človeštvu.
Svečana naloga, ki je bila dana Pavlu ob pogovoru z Ananijem, ga je vse bolj obremenjevala. Ko je v odgovor na besede: "Brat Savel, spreglej!" Pavel prvič pogledal v obraz tega predanega moža, je Ananija pod vplivom Svetega Duha rekel: "Bog naših očetov te je vnaprej določil, da spoznaš njegovo voljo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust; kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal. In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi svoje grehe, kličoč Gospodovo ime." (Dej 22,13-16)
Te besede so se ujemale z besedami samega Jezusa, ki je ustavil Savla na poti v Damask in mu rekel: "Zato namreč sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom pokazoval, ko te bom reševal od judovskega ljudstva/126/ in poganov, med katere te sedaj pošiljam, da jim odpreš oči, da se spreobrnejo od teme k luči in od Satanove oblasti k Bogu: da prejmejo odpuščanje grehov in delež med posvečenimi v veri, ki je v mene." (Dej 26,16-18)
Pavel je med razmišljanjem o tem v svojem srcu vse bolj razumel pomen poklica kot "apostol Jezusa Kristusa po Božji volji". (1 Kor 1,1) Poklican je bil "ne od ljudi, tudi ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in po Bogu Očetu". (Gal 1,1) Veliko delo, ki ga je čakalo, ga je spodbujalo k temeljitejšemu proučevanju Svetih spisov, tako da je lahko oznanjal evangelij "ne v modrosti besede, da se ne uniči moč Kristusovega križa, temveč v dokazovanju Duha in moči, da vaša vera ne bi slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči". (1 Kor 1,17; 2,4.5)
S preiskovanjem Svetih spisov je Pavel spoznal, da nikoli ni bilo "poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mogočnih, ne mnogo imenitnih; marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti modre, in kar je slabotnega na svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočnega, in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog, in to, česar ni, da uniči to, kar je, da se ne hvali nobeno meso pred Božjim obličjem". (1 Kor 1, 26-29) Po takšnem presojanju modrosti sveta v luči križa se je Pavel odločil, da ne bo "vedel kaj drugega .../127/ razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega". (1 Kor 2,2)
Pavel v poznejšem delovanju nikoli ni izgubil izpred oči Vira svoje modrosti in moči. Poglejmo, kaj pravi po mnogih letih: "Zakaj meni je življenje Kristus." (Flp 1,21) In spet: "Tudi zdaj imam vse za izgubo, ker je mnogo boljše spoznanje Jezusa Kristusa, mojega Gospoda, zaradi katerega sem vse izgubil, ... da pridobim Kristusa in se najdem v njem, ne imajoč svoje pravičnosti, ki izvira iz postave, ampak tiste, ki je po veri v Kristusa, iz Boga pravičnosti, na podlagi vere: da spoznam njega in moč njegovega vstajenja in sodeleštvo njegovega trpljenja." (Flp 3,8-10)
Iz Arabije se je Pavel zopet "povrnil v Damask" (Gal 1,17) in srčno govoril v imenu Jezusa. Judje se niso mogli upreti modrosti njegovega dokazovanja, zato so se odločili, "da bi ga umorili". (Dej 9,24) Mestna vrata so bila noč in dan skrbno zastražena, da bi preprečili njegov pobeg. Ta težava je spodbudila učence k vnetemu iskanju Boga, nazadnje pa so Pavla ponoči spustili čez zid po vrvi v košu.
Po pobegu iz Damaska se je Pavel odpravil v Jeruzalem okoli tri leta po svoji spreobrnitvi. Glavni namen njegovega odhoda v Jeruzalem, kakor je pozneje sam povedal, je bil obiskati Petra. (Gal 1,18) Po prihodu v mesto, kjer je bil nekoč znan kot "preganjalec Savel", "se je poskušal pridružiti učencem, toda vsi so se ga bali,/128/ ker niso verjeli, da je učenec". (Dej 9,26) Težko jim je bilo verjeti, da pobožnjaški farizej, ki si je tako močno prizadeval uničiti cerkev, lahko postane iskren Jezusov sledilec. "Barnaba pa ga vzame in pripelje k apostolom in jim razloži, kako je bil na poti videl Gospoda in da je v Damasku srčno govoril v Jezusovem imenu." (Dej 9,27)
Ko so učenci to slišali, so ga sprejeli za enega izmed njih. Kmalu so imeli obilno dokazov za pristnost njegove krščanske izkušnje. Bodoči apostol poganom je bil zdaj v mestu, kjer so živeli mnogi njegovi nekdanji somišljeniki, in tem judovskim voditeljem je želel pojasniti prerokovanja o Mesiju, ki so se izpolnila z Zveličarjevim prihodom. Pavel je bil prepričan, da so ti Izraelski učitelji, s katerimi se je nekoč dobro poznal, enako iskreni in pošteni kakor on sam. Uštel pa se je glede duha judovskih bratov in njegovo upanje, da se bodo hitro spreobrnili, je doživelo grenko razočaranje. Čeprav je srčno govoril v Gospodovem imenu "in se prepiral z grškimi Judi", načelniki judovske cerkve niso hoteli verovati in "so ga nameravali umoriti". (Dej 9,29) Žalost je napolnila njegovo srce. Pripravljen je bil odpovedati se življenju, če bi s tem vsaj nekatere pripeljal do spoznanja resnice. Bilo ga je sram, ko se je spomnil svoje udeležbe pri Štefanovem mučeništvu, in zdaj si je v svoji vroči želji, da bi zbrisal madež zaradi ene takšne krivične obtožbe, prizadeva obraniti resnico, za katero je Štefan dal svoje življenje./129/
Pavel je obremenjen zaradi tistih, ki so odklonili resnico, molil v templju in se zamaknil, kakor je kasneje poročal; pred njim pa se je pojavil nebeški poslanec in mu dejal: "Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne sprejmejo tvojega pričevanja o meni." (Dej 22,18)
Pavel je želel ostati v Jeruzalemu, da bi se soočil z nasprotniki. Zdelo se mu je strahopetno bežati, če bi lahko z ostankom med nadaljevanjem bivanja prepričal nekatere trmaste Jude o resničnosti evangeljskega sporočila, četudi bi to plačal z življenjem. Zato je odgovoril: "Gospod, sami vedo, da sem jaz zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe; in ko se je prelivala kri Štefana, tvojega pričevalca, sem tudi jaz stal zraven in sem se z njimi vred veselil njegove smrti ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali." (Dej 22,19.20) Vendar ni bilo v skladnosti z Božjim načrtom, da bi njegov služabnik brez potrebe izpostavljal svoje življenje; in poslanec mu je odgovoril: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)
Soverniki so poučeni s tem videnjem pospešili Pavlov tajni beg iz Jeruzalema zaradi strahu, da bi ga umorili. Odpeljali so ga v Cezarejo in ga poslali v Tars. Pavlov odhod je za nekaj časa utišal nasilno nasprotovanje Judov, in cerkev je imela obdobje miru, v katerem so se ji pridružili mnogi verniki./130/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!