 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
12. Preganjalec postane učenec (angleško)
Temeljno besedilo Dej 9,1-18
Savel iz Tarsa je slovel med judovskimi voditelji, kateri so se močno vznemirili zaradi uspeha, ki ga je doseglo oznanjevanje evangelija. Rojen je bil kot rimski državljan, vendar je bil judovskega rodu, in v Jeruzalemu so ga vzgojili najuglednejši rabini. Savel je bil "iz Izraelovega rodu, Benjaminove rodovine, Hebrejec iz Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjalec cerkve, po pravičnosti, ki sloni na postavi, brez pogreška". (Flp 3,5.6) Rabini so ga imeli za mladeniča, ki je veliko obetal, in močno upali vanj kot sposobnega in gorečega zagovornika stare vere. S povišanjem v člana Velikega zbora je zasedel vpliven položaj.
Savel je odigral pomembno vlogo pri Štefanovem zaslišanju in obsodbi. Osupljivi dokazi Božje navzočnosti ob mučencu so ga spravili v dvom o pravičnosti/112/ zadeve, ki jo je zagovarjal proti Jezusovim sledilcem. Njegov duh je bil globoko pretresen. V svoji zbeganosti se je obrnil nanje, v katerih modrost in razsodbo je popolnoma zaupal. Dokazi duhovnikov in poglavarjev so ga končno prepričali, da je bil Štefan bogokletnik, Kristus pa, o katerem je mučeni učenec oznanjal, je bil slepar, potemtakem morajo imeti prav ti, ki opravljajo sveto službo.
Do tega sklepa Savel ni prišel brez hudih notranjih bojev. Na koncu pa so ga njegova vzgoja, predsodki, spoštovanje do svojih nekdanjih učiteljev in napuh priljubljenosti uklenili, da se je uprl glasu vesti in Božje milosti. Ko se je dokončno odločil, da imajo duhovniki in pismouki prav, je postal zelo ogorčen nasprotnik nauka, ki so ga učili Jezusovi učenci. Mnogo svetih mož in žena je odvlekel pred sodišče, da so nekatere zaradi vere v Jezusa obsodili na zapor in nekatere celo na smrt. To pa je novoorganizirani cerkvi prizadevalo žalost in potrtost, zaradi česar so mnogi poiskali varnost z begom.
Ti, ki so pred preganjanjem zbežali iz Jeruzalema, "so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4) Med mesti, kamor so prišli, je bil Damask, kjer je nova vera pridobila mnogo spreobrnjencev.
Duhovniki in poglavarji so upali, da bodo krivoverstvo zatrli s skrbnimi napori in krutim preganjanjem. Sedaj so bili prepričani, da morajo tudi v drugih mestih tako odločno ukrepati zoper novi nauk, kakor so v Jeruzalemu./113/ Za posebno delo, ki so ga želeli opraviti v Damasku, se je ponudil Savel. "Še vedno dihteč pretenje in morjenje zoper Gospodove učence, pristopi k velikemu duhovniku in izprosi od njega pisem v Damask do shodnic, če najde kake pristaše tega pota, bodisi može ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem." (Dej 9,1.2) Tako je Savel iz Tarsa "z oblastjo in dovoljenjem od višjih duhovnikov" (Dej 26,12) v mladostni moči in odločnosti podžigan z ognjem napačne gorečnosti odšel na to pomembno pot presenetljivih dogodkov, ki so spremenili celoten potek njegovega življenja.
Utrujeni potniki so se zadnji dan potovanja opoldne približali Damasku. Pred njimi se je razprostiralo obdelano rodovitno polje, prelepi vrtovi, nasadi sadnih dreves, ki so jih namakali hladni potočki z bližnjih gora. Po dolgi poti skozi puste kraje je to ponudilo pravo osvežitev. Medtem ko je Savel s svojimi spremljevalci občudoval rodovitno ravnino in čudovito mesto pod njo, je, kakor je pozneje pojasnil, na lepem: "Videl ... z neba luč, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je obsijala mene in tiste, ki so šli z menoj". (Dej 26,13) Bila je preveličastna za smrtno oko. Savel je oslepljen in zmeden padel na tla.
Medtem ko je luč dalje svetila okrog njih, je Savel slišal glas, ki mu je govoril v hebrejščini: "Savel, Savel, kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati." (Dej 26,14) Savel je vprašal: "Kdo si, Gospod?" Gospod pa mu je odvrnil: "Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš." (Dej 9,5)/114/
Savlovi spremljevalci so prestrašeni in skoraj oslepljeni od močne svetlobe slišali glas, toda nikogar niso videli. Vendar je Savel popolnoma razumel izgovorjene besede, in ta, ki je govoril, se mu je razodel kot sam Božji Sin. V veličastnem Bitju, ki je stalo pred njim, je spoznal Križanega. Zveličarjeva podoba se je za zmeraj vtisnila v dušo prizadetega Juda. Izgovorjene besede so zadele njegovo srce s strahovito močjo. Temne kotičke njegove duše so preplavile s svetlobo, ki je razkrila neznanje in zmote prejšnjega življenja in njegovo sedanjo potrebo po razsvetljenju s Svetim Duhom.
Savel je sedaj spoznal, da je s preganjanjem Jezusovih sledilcev v bistvu opravljal Satanovo delo. Videl je, da so bili njegovi nazori o pravičnosti in njegove dolžnosti utemeljeni predvsem na slepem zaupanju v duhovnike in poglavarje. Verjel jim je, ko so mu povedali, da je zgodba o vstajenju spretna izmišljotina učencev. Sedaj pa, ko se mu je razodel sam Jezus, je bil prepričan, da je res, kar trdijo učenci.
Savlov um je v tem trenutku nebeške razsvetlitve deloval izredno hitro. Preroška poročila Svetih spisov so se odprla njegovemu razumevanju. Dojel je, da so bili judovsko zavračanje Jezusa, njegovo križanje, vstajenje in vnebohod napovedani po prerokih, zatorej dokazujejo, da je obljubljeni Mesija. V Savlov spomin se je mogočno vrnila Štefanova pridiga v času njegovega mučeništva, in dojel je, da je mučenec res videl Božjo slavo, ko je povedal: "Glej, nebesa vidim/115/ odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici." (Dej 7,56) Duhovniki so te besede razglasili za bogokletje, Savel pa je zdaj vedel, da so bile resnične.
Kakšno razodetje je bilo vse to za preganjalca! Savel je sedaj zagotovo vedel, da je obljubljeni Mesija prišel na svet kot Jezus iz Nazareta ter so ga zavrgli in križali ti, ki jih je prišel rešit. Prav tako je vedel, da je Zveličar zmagoslavno vstal iz groba in odšel v nebesa. V tem trenutku božanskega razodetja je Savel z grozo spoznal, da je bil Štefan, ki je pričal za Zveličarjevo križanje in vstajenje, žrtvovan z njegovo privolitvijo ter da je pozneje z njegovo pomočjo v krutem preganjanju umrlo še veliko drugih pomembnih Jezusovih sledilcev.
Zveličar je spregovoril Savlu po Štefanu, čigar dokazovanje je bilo neovrgljivo. Izobraženi Jud je videl, da je mučenčev obraz odseval svetlobo Kristusove slave, saj je žarel "kakor obličje angela". (Dej 6,15) Bil je priča Štefanove potrpežljivosti s sovražniki in kako jim je odpustil. Videl pa je tudi trdnost in vedro spokojnost mnogih, katerim je povzročil muke in trpljenje. Videl je mnoge, ki so se veselo odpovedali življenju zaradi svoje vere.
Vse je močno obtoževalo Savla in včasih izzivalo v njem skoraj nepremagljivo prepričanje, da je bil Jezus obljubljeni Mesija. Včasih se je vse noči bojeval proti temu prepričanju in vselej je zadevo končal s priznanjem svojega verovanja,/116/ da Jezus ni bil Mesija, njegovi sledilci pa so zapeljani skrajneži.
Sedaj pa je Kristus spregovoril Savlu osebno: "Savel, Savel, kaj me preganjaš?" Na vprašanje: "Kdo si, Gospod?" je odvrnil isti glas: "Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš." Kristus se je tukaj poistil s svojim ljudstvom. Savel je s preganjanjem Jezusovih sledilcev prizadeval naravnost Gospoda nebes. Ko jih je lažno obtoževal in pričal proti njim, je to počel proti Zveličarju sveta.
Savel ni več dvomil, da je bil ta, ki je spregovoril z njim, Jezus iz Nazareta, dolgo pričakovani Mesija, Izraelov Tolažnik in Odrešenik. Trepetajoč in osupel je vprašal: "Kaj naj storim, Gospod?" Gospod pa mu je odgovoril: "Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti pove, kaj ti je treba storiti." (Dej 9,6)
Ko je veličastna svetloba izginila in je Savel vstal, je ugotovil, da je popolnoma oslepel. Svetloba Kristusove slave je bil premočna za njegove smrtne oči; ko pa je izginila, je na njegove oči padla temačnost noči. Veroval je, da je slepota Božja kazen za kruto preganjanje Jezusovih sledilcev. V grozni temi je tipal okoli sebe, in njegovi spremljevalci ga v strahu in osuplosti "primejo za roko in pripeljejo v Damask". (Dej 9,9)
Zjutraj tega znamenitega dne se je Savel približeval Damasku z občutkom samozadovoljstva zaradi zaupanja, ki mu ga je izkazal veliki duhovnik./117/ Zaupane so mu bile visoke pomembne odgovornosti. Naročeno mu je bilo ščititi judovsko vero tako, da prepreči, če je mogoče, širjenje nove vere po Damasku. Odločil se je, da bo njegovo poslanstvo doživelo uspeh, in željno pričakoval prihodnje izkušnje.
Ampak kako drugačen je bil njegov vstop v mesto od tega, kar je pričakoval. Prizadet s slepoto, nebogljen, mučen zaradi očitanja vesti, in ne vedoč, kakšna kazen ga še utegne doleteti, je poiskal dom učenca Juda, kjer je imel priložnost v samoti razmišljati in moliti.
Savel "tri dni ni videl, in ni jedel, ne pil." (Dej 9,9) Ti dnevi duševne muke so se mu zdeli kakor leta. S tesnobo v srcu se je vedno znova spominjal svojega sodelovanja pri Štefanovem mučeništvu. Z grozo je mislil na svojo krivdo, ker je dovolil, da sta zloba in predsodki duhovnikov in poglavarjev vplivali nanj celo tedaj, ko je Štefanov obraz obsijala nebeška luč. Z žalostnim in potrtim duhom je podoživljal trenutke, ko je zatiskal oči in ušesa pred najtrdnejšimi dokazi in z neizprosno gorečnostjo preganjal verujoče v Jezusa iz Nazareta.
Te dneve natančnega samopreiskovanja in ponižnosti srca je preživel na samem. Verniki, ki so bili opozorjeni na cilj Savlovega prihoda v Damask, so se bali, da se pretvarja, da bi jih laže prevaral; zato so se ga/118/ izogibali in mu niso želeli izkazati nikakršne naklonjenosti. Ni imel želje, da bi se potožil nespreobrnjenim Judom, s katerimi se je nameraval združiti v preganjanju vernikov; vedel je namreč, da ne bodo hoteli poslušati njegove zgodbe. Kazalo je, da je prikrajšan za sleherno človeško sočutje. Njegovo edino upanje za pomoč je bilo v usmiljenem Bogu in nanj se je obrnil s strtim srcem.
V dolgih urah, ki jih je Savel preživel sam z Bogom, se je spomnil mnogih svetopisemskih besedil, ki se nanašajo na prvi Kristusov prihod. Skrbno je preiskoval prerokovanja po spominu, prebujenim s prepričanjem, ki je preželo njegov um. Ko mu je bil pojasnjen pomen teh prerokb, je osupnil nad svojo prejšnjo slepoto dojemanja in nad slepoto Judov na splošno, zaradi česar so zavrgli Jezusa kot obljubljenega Mesija. Njegovemu razsvetljenemu duhu je bilo sedaj vse jasno. Spoznal je, da so mu prejšnji predsodki in nevera zameglili duhovno dojemanje in mu preprečevali v Jezusu iz Nazareta prepoznati Mesija iz prerokovanj.
Ko se je Savel popolnoma prepustil prepričevalni moči Svetega Duha, je spoznal zmote v svojem življenju in daljnosežne zahteve Božjega zakona. On, ki je bil ošabni farizej in prepričan, da bo opravičen zaradi svojih dobrih del, se je sedaj priklonil pred Bogom v svoji ponižnosti in preprostosti majhnega otroka, priznal svojo nevrednost in se skliceval na zasluge križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja. Savel si je zaželel priti v popolno skladnost in občestvo z Očetom in Sinom; in v svoji močni/119/ želji po odpuščanju in sprejemu je pošiljal goreče prošnje k prestolu milosti.
Molitve spokorjenega farizeja niso bile zaman. Božanska milost je preoblikovala njegove najbolj skrite misli in čustva, njegove plemenite sposobnosti pa so se uskladile z večnimi Božjimi nameni. Kristus in njegova pravičnost sta postali Savlu več kakor ves svet.
Savlova spreobrnitev je jasen dokaz čudežne moči Svetega Duha, ki ljudi prepričuje o grehu. Zares je bil veroval, da Jezus iz Nazareta ni spoštoval Božjega zakona in da je učil učence, da ni več veljaven. Po svoji spreobrnitvi pa je spoznal Jezusa kot njega, ki je prišel na svet jasno in odločno zagovarjat Očetov zakon. Prepričal se je, da je bil Jezus utemeljitelj celotnega judovskega daritvenega ustroja. Spoznal je, da sta se pri križanju srečala vzorec in uresničitev ter da je Jezus izpolnitev starozakonskih prerokovanj o Izraelovem Odrešeniku.
V zapisih o Savlovi spreobrnitvi so nam dana pomembna načela, na katera moramo vedno misliti. Savel se je znašel v neposredni Kristusovi navzočnosti. Bil je eden izmed njih, ki jih je Kristus izvolil za najpomembnejše delo, njegova "izvoljena posoda"; (Dej 9,15) vendar mu Gospod ni takoj povedal, katero delo mu je določeno. Ustavil ga je na njegovi poti in ga prepričal o grehu; ko pa je Savel vprašal: "Kaj naj storim?" je Zveličar tega Juda povezal s svojo cerkvijo, da je potem v njej zvedel, kaj je Božja volja zanj./120/
Prekrasna luč, ki je razsvetlila Savlovo temo, je bila Gospodovo delo; obstajalo pa je tudi delo, ki naj bi ga zanj opravili učenci. Kristus je opravil delo razodevanja in prepričanja; zdaj pa je bil spokorjenec pripravljen, da ga učijo ti, ki jih je Bog izbral za poučevanje njegove resnice.
Medtem ko je Savel na samem v Judovi hiši dalje molil in ponižno prosil, se je Gospod oglasil v videnju nekemu učencu "v Damasku, po imenu Ananija", in mu povedal, da Savel iz Tarsa moli in potrebuje pomoč. Nebeški poslanec je dejal: "Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna, in vprašaj v Judovi hiši po nekem Taršanu, ki se imenuje Savel. Kajti, glej, moli, in je videl v prikazni moža, po imenu Ananija, da vstopi in položi nanj roke, da bi spregledal." (Dej 9,11.12)
Ananija je komaj verjel angelovim besedam; kajti poročila o Savlovem ogorčenem preganjanju svetih v Jeruzalemu so se širila dalje naokrog. Drznil si je ugovarjati: "Gospod, slišal sem od mnogih o tem možu, koliko je hudega storil tvojim svetim v Jeruzalemu. In tu ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo tvoje ime." (Dej 9,13.14) Toda ukaz je bil strog: "Pojdi, zakaj izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove." (Dej 9,15)
Ananija je ubogal angelov ukaz in poiskal moža, ki je do pred kratkim močno hrepenel groziti vsem, ki so verovali v Jezusovo ime; položil je roke na glavo tega spokorjenega trpina, rekoč: "Savel, brat! Gospod me je poslal, Jezus, ki se ti/121/ je prikazal na poti, po kateri si šel, da spregledaš in se napolniš Svetega Duha.
In precej padejo z njegovih oči kakor luskine, in takoj spregleda. In vstane ter se da krstiti." (Dej 9,17.18)
Tako je Jezus potrdil veljavo svoje organizirane cerkve in povezal Savla s svojimi izvoljenimi predstavniki na zemlji. Kristus ima sedaj cerkev za svoje predstavništvo na zemlji in ji je določil delo, da spokorjene grešnike usmerja na pot življenja.
Mnogi mislijo, da so za svojo luč in izkušnje odgovorni le Kristusu neodvisno od njegovih priznanih sledilcev na zemlji. Jezus je prijatelj grešnikov, zato njihova nesreča prizadeva njegovo srce. Ima vso oblast v nebesih in na zemlji; vendar spoštuje pomočnike, ki jih je posvetil za razsvetljevanje in zveličanje ljudi; grešnike pošilja v cerkev, ki jo je postavil za prenosnika luči svetu.
Ko se je Savlu sredi njegove zaslepljenosti z zmoto in predsodki razodel Kristus, kogar je preganjal, ga je neposredno povezal s cerkvijo, ki je luč svetu. V tem primeru Ananija predstavlja Kristusa in obenem njegove duhovnike na zemlji, ki so določeni delovati namesto Kristusa. Namesto Kristusa se je Ananija dotaknil Savlovih oči, da je spregledal. Namesto Kristusa je položil roke na Savla, da je sprejel Svetega Duha. Vse je bilo narejeno v Kristusovem imenu in z njegovo oblastjo. Kristus je izvir; cerkev pa je prenosnik zveze./122/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!