Vsebina | Nazaj | Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
11. Evangelij v Samariji (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 8
Po Štefanovi smrti je nastalo v Jeruzalemu tako neumiljeno preganjanje vernikov, da so se vsi "razkropili po judejskih in samarijskih krajih. Savel je zatiral cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo." (Dej 8,3) Pozneje je rekel za svojo gorečnost pri tem nečloveškem delu: "Tudi jaz sem sicer menil, da moram zoper ime Jezusa Nazarečana storiti veliko nasprotnega. To sem tudi storil v Jeruzalemu; in veliko svetih sem zaprl v ječe. ... In po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa; in neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih." (Dej 26,9-11) Štefan ni bil edini, ki je bil umorjen. To je razvidno iz Savlovih besed: "In ko so jih morili, sem dajal svoj glas zoper nje." (Dej 26,10)/103/
V tem nevarnem času je nastopil Nikodem in pogumno izpovedal svojo vero v križanega Zveličarja. Bil je član Velikega zbora in z drugimi vred vznemirjen zaradi Jezusovega nauka. Ko je bil priča Kristusovih čudovitih del, se je v njem utrdilo prepričanje, da je to Božji Poslanec. Bil je preošaben, da bi javno priznal svojo naklonjenost do galilejskega Učitelja, zato se je na skrivaj sešel z njim. Jezus mu je pri tem pogovoru razložil načrt zveličanja in svoje poslanstvo na svetu, Nikodem pa se je še vedno obotavljal. Skril je resnico v svoje srce in v treh letih pokazal malo vidnih sadov. Toda čeprav se ni javno opredelil za Kristusa, je v Velikem zboru večkrat preprečil namere duhovnikov, ko so ga hoteli ubiti. Ko je bil končno Kristus pribit na križ, se je Nikodem spomnil besed, ki mu jih je Jezus rekel med tistim nočnim pogovorom na Oljski gori: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov," (Jn 3,14) in v Jezusu je videl Odrešenika sveta.
Nikodem je skupaj z Jožefom iz Arimateje poravnal stroške za Jezusov pogreb. Učenci so se bali javno pokazati, da so Kristusovi sledilci, Nikodem in Jožef pa sta jim pogumno prišla pomagat. V tem temačnem času jim je bila zelo potrebna pomoč teh bogatih in uglednih mož. Ta dva sta lahko naredila za njihovega mrtvega Učitelja to, česar revni učenci niso mogli; njuno bogastvo in vpliv pa sta pomenila veliko zaščito pred sovraštvom duhovnikov in poglavarjev./104/
Ko so si Judje prizadevali uničiti mlado cerkev, je nastopil Nikodem in jo začel braniti. Nič več se ni bal in dvomil, temveč je krepil vero učencev, svoje bogastvo pa je uporabljal za vzdrževanje cerkve v Jeruzalemu in za napredek evangeljskega dela. Tisti, ki so mu nekoč izkazovali čast, so ga sedaj napadali in preganjali, zato je postal ubog v posvetnih dobrinah, vendar ga nič ni omajalo pri zagovarjanju svoje vere.
Preganjanja, ki so doletela cerkev v Jeruzalemu, so postala velika spodbuda za evangeljsko delo. Oznanjevanje besede v tem mestu je bilo uspešno, zato je začela groziti nevarnost, da bodo učenci predolgo ostali v njem in pozabili na Zveličarjevo naročilo, naj gredo po vsem svetu. Pozabili so, da se moč za upiranje hudemu najbolje doseže s prodornim delom, in začeli misliti, da je njihova najvažnejša naloga braniti cerkev v Jeruzalemu pred sovražnikovimi napadi. Namesto da bi poučevali novospreobrnjene, kako naj oznanijo evangelij njim, ki zanj še niso slišali, jim je začela pretiti nevarnost, da bi ubrali pot, po kateri bi vsi postali zadovoljni s tem, kar je bilo doseženo. Bog je dovolil preganjanje nad svojimi predstavniki, da bi jih razkropil na vse strani, kjer bi morali delati za druge. Iz Jeruzalema pregnani verniki, "ki so se razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4)
Mnogi med njimi, ki jim je Zveličar naročil, naj gredo učit vse narode, so bili skromnega poklica, namreč ljudje, ki so se naučili ljubiti svojega Gospoda in odločili posnemati njegov zgled nesebične službe./105/ Tem skromnim ljudem je bila enako kakor učencem, ki so bili z Zveličarjem med njegovo službo na svetu, zaupana dragocena odgovornost. Njihova naloga je bila oznaniti svetu veselo sporočilo o zveličanju po Kristusu.
Ti so se zaradi preganjanja razkropili in odšli na vse strani napolnjeni z misijonsko gorečnostjo. Razumeli so odgovornost svojega poslanstva. Vedeli so, da imajo v svojih rokah kruh življenja za svet, ki umira od lakote, Kristusova ljubezen pa jih je priganjala, da so ga delili vsem, ki so ga potrebovali. Gospod je delal po njih. Kamor koli so prišli, so zdravili bolne in revnim oznanjali evangelij.
Filip, eden od sedmerih diakonov, je bil tudi med pregnanci iz Jeruzalema. Šel je "v samarijansko mesto in jim oznanjeval Kristusa. In množica je pazila enega duha na to, kar je pravil Filip, poslušajoč in gledajoč znamenja, ki jih je delal. Kajti nečisti duhovi so izhajali iz mnogih obsedencev ... in veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo. In nastala je velika radost v tem mestu." (Dej 8,5-8) Kristusovo sporočilo Samarijanki, s katero se je pogovarjal pri Jakobovem studencu, je obrodilo sad. Samarijanka je slišala njegove besede in odšla k ljudem v mestu ter rekla: "Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila, ali ni ta Kristus?" (Jn 4,29) Ljudje so odšli za njo, poslušali Jezusa in začeli verovati vanj. Želeli so slišati še več, zato so ga prosili, naj še ostane z njimi. Ostal je še dva dni. "In veliko več jih je sprejelo vero zavoljo njegove besede." (Jn 4,41)
Ko so bili učenci pregnani iz Jeruzalema,/106/ jih je nekaj našlo zanesljivo zavetje v Samariji. Samarijani so z veseljem sprejeli te poslance evangelija, judovski spreobrnjenci pa so poželi dragoceno žetev med tistimi, ki so bili nekoč njihovi najbolj ogorčeni sovražniki.
Filipovo delo v Samariji je doživelo velik uspeh. To ga je tako opogumilo, da je zaprosil za pomoč iz Jeruzalema. Apostoli so tedaj doumeli pomen Kristusovih besed: "Boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje." (Dej 1,8) Filip je bil še v Samariji, ko mu je nebeški poslanec rekel: "Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ki pelje iz Jeruzalema dol v Gazo. ... In vstane ter odide." (Dej 8,26.27) Ni dvomil o vabilu in se ni obotavljal ubogati, ker se je naučil biti poslušen Božji volji.
"In glej, mož iz Etiopije, komornik in oblastnik Kandake, etiopske kraljice, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel molit v Jeruzalem, se vrača domov, in sedeč na svojem vozu, prebira preroka Izaija." (Dej 8,27.28) Ta Etiopec je bil zelo ugleden in vpliven mož. Bog je videl, da bo ta po svojem spreobrnjenju drugim oznanjal luč, ki jo je dobil, in mogočno vplival v prid evangelija. Božji angeli so spremljali tega iskalca luči, in tako je bil pritegnjen k Zveličarju. Gospod ga je po Svetem Duhu pripeljal v stik z njim, kateri ga je lahko vodil k luči.
Filipu je bilo rečeno, naj pristopi k Etiopcu in mu razloži prerokovanje, ki ga je bral. "Duh pa reče Filipu:/107/ Pristopi in pridruži se temu vozu. Filip pa priteče in ga sliši, da bere preroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš? On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti? In zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu. Vrsta pisma, ki jo je bral, pa je bila ta: 'Pelje se kakor ovca na klanje, in kakor jagnje molči pred svojim strižcem, tako ne odpre svojih ust. V njegovem ponižanju se je priklicala njegova sodba. A njegov rod kdo razloži? Kajti njegovo življenje se vzame od zemlje.' Izpregovori pa komornik in reče: Prosim te, o kom govori to prerok? O sebi ali o kom drugem? Filip pa odpre usta in, začenši od tega pisma, mu oznani blagovestje o Jezusu." (Dej 8,29-35)
Med razlaganjem Pisma je bilo človekovo srce globoko ganjeno, ko pa je učenec končal, je bil pripravljen sprejeti podarjeno luč. Ni se začel izgovarjati, da ne more sprejeti evangelija zaradi svojega visokega svetovnega položaja. "Ko se pa tako peljeta po cesti, prideta k vodi; in komornik reče: Glej, voda! Kaj brani, da bi bil krščen? Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovori in reče: Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin. In ukaže ustaviti voz; in oba stopita v vodo, Filip in komornik, in ga krsti. Ko pa stopita iz vode, vzame Gospodov Duh Filipa; in ni ga več videl komornik, zakaj nadaljeval je vesel svojo pot. A Filip/108/ se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo." (Dej 8,36-40)
Etiopec je predstavnik velike skupine ljudi, ki jih morajo poučiti misijonarji, kakršen je bil Filip, namreč ljudje, ki poslušajo Božji glas in gredo, kamor jih pošlje. Mnogi berejo Sveto pismo, toda ne razumejo njegovega pravega pomena. Po vsem svetu možje in žene hrepeneče zrejo v nebesa. Molitve, solze in vprašanja se dvigajo iz duš, ki hrepenijo po luči, milosti in Svetemu Duhu. Mnogi stojijo na samem pragu nebeškega kraljestva in samo čakajo, da jih kdo popelje vanj.
Kakor je angel takrat vodil Filipa k človeku, ki je iskal luč in bil pripravljen sprejeti evangelij, prav tudi danes angeli vodijo korake tistih delavcev, ki dovoljujejo Svetemu Duhu posvetiti njihov jezik ter očistiti in oplemenititi njihova srca. Angel, ki je bil poslan k Filipu, je lahko sam opravil delo za Etiopca, vendar to ni Božji način dela. Njegov načrt je, da ljudje delajo za svoje bližnje.
Pri nalogi, ki je bila zaupana prvim učencem, morajo sodelovati tudi verniki vseh časov. Vsakomur, ki je sprejel evangelij, je zaupana sveta resnica, ki jo mora odnesti svetu. Božje zvesto ljudstvo je vedno imelo dejavne misijonarje, ki so svoja sredstva posvetili časti njegovega imena in modro uporabljali svojo nadarjenost za njegovo službo.
Nesebično delo kristjanov v preteklosti mora biti za nas nazoren nauk in navdihnjenje. Verniki Božje cerkve morajo biti goreči za dobra dela, prosti posvetnega častihlepja in hoditi za njim,/109/ ki je hodil naokrog in delal dobro. S srcem, ki je polno sočutja in usmiljenja, morajo streči njim, ki potrebujejo pomoč, in prinašati grešnikom spoznanje o Zveličarjevi ljubezni. Za takšno delo so potrebna velika prizadevanja, toda to bo prineslo bogato nagrado. Tisti, ki se temu posvečajo z iskrenim namenom, bodo videli ljuudi, ki so bili pridobljeni za Zveličarja; kajti vpliv, ki spremlja dejansko izvajanje božanske naloge, je nepremagljiv.
Odgovornost za izvrševanje te naloge ni naložena samo posvečenim pridigarjem. Vsakdo, ki je sprejel Kristusa, je poklican na delo zveličanja svojih bližnjih. "In Duh in nevesta govorita: Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi!" (Raz 22,17) Vsa cerkev je odgovorna za pošiljanje tega vabila. Kdor koli je slišal to vabilo, mora ponavljati sporočilo čez gore in doline, govoreč: "Pridi!"
Usodna napaka je meniti, da je delo reševanja duš odvisno samo od pridigarjev. Ljudje, katerim je Gospod zaupal večjo odgovornost, morajo spodbujati ponižne posvečene vernike, na katere je Gospodar vinograda položil breme skrbi za duše. Tisti, ki so postavljeni za vodje Božje cerkve, morajo razumeti, da je Zveličarjevo naročilo zaupano vsem, ki verujejo v njegovo ime. Bog bo poslal v svoj vinograd mnoge, ki niso bili posvečeni za pridigarsko službo s polaganjem rok.
Na stotine in celo tisoče njih, ki so slišali za sporočilo zveličanja, še vedno brezposelni stoje na trgu, lahko pa bi bili zaposleni v kakšni dejavnosti. Takšne/110/ Kristus sprašuje: "Kaj stojite tu ves dan brez dela?" In dodaja: "Pojdite tudi vi v moj vinograd." (Mt 20,6.7) Zakaj se jih mnogo več ne odzove temu vabilu? Ali je to zato, ker menijo, da se lahko opravičijo s tem, ker ne stojijo za prižnico? Pomagajte jim razumeti, da obstaja mnogo večje delo, ki ga daleč od prižnice opravlja na tisoče posvečenih nepoklicnih delavcev.
Bog že dolgo čaka, da bi duh službe zajel vso cerkev, tako da bi vsak vernik delal zanj po svojih zmožnostih. Ko bodo verniki Božje cerkve opravljali zaupano delo na potrebnih področjih doma in v tujini in izponili evangeljsko nalogo, bo ves svet kmalu opozorjen in Gospod Jezus bo znova prišel na ta svet z močjo in veliko slavo. "In ta evangelij kraljesta se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec." (Mt 24,14)/111/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!