 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
1. Božji namen z njegovo cerkvijo (angleško)
Cerkev je Božje izvoljeno orodje za reševanje ljudi. Ustanovljena je za službo, njeno poslanstvo pa je oznaniti evangelij svetu. Bog je imel že od samega začetka načrt, da po svoj cerkvi razodene svetu svojo polnoto in obilost. Verniki cerkve, ki jih je On "poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo", (1 Pt 2,9) morajo odsevati njegovo slavo. Cerkev je zakladnica bogastva Kristusove milosti; po njej se bo celo "poglavarstvom in oblastem v nebesih" lahko razodela končna in popolna podoba Božje ljubezni. (Ef 3,10)
V Svetem pismu so za cerkev zapisane mnogotere in čudovite obljube. "Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom. In storim nje in kar je okoli mojega hriba v blagoslov in dam, da bo dež prihajal ob svojem času,/9/ dež blagoslova bo. In obudim jim saditev v sloveče ime, in ne bo jih več morila lakota v deželi, tudi ne bodo več trpeli zasramovanja narodov. In spoznajo, da sem jaz Gospod, njihov Bog, z njimi ter da so oni, Izraelova hiša, moje ljudstvo, govori Gospod Jahve. Ve pa, moje črede, ovce moje paše, ste ljudje, in jaz sem vaš Bog, govori Gospod Jahve." (Iz 56,7; Ezk 34,26.29-31)
"Vi ste moje priče, govori Gospod, in moj hlapec, ki sem ga izvolil: da bi spoznali in verovali meni in umeli, da sem jaz večno isti. Pred menoj ni bil upodobljen mogočni Bog in ne bo ga za menoj. Jaz, jaz sem Gospod, in ni ga razen mene rešitelja. Jaz sem napovedoval in reševal in oznanjal, ne pa tuj bog med vami; in vi ste mi priče. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti, in primem te za roko in te bom čuval, in dam te v zavezo ljudstvu, v svetlobo poganskim narodom, da odpreš slepe oči, da izvedeš iz zapora jetnike, iz ječe nje, ki sede v temi." (Iz 43,10-12; 42,6.7)
"Ob času milosti sem te uslišal in v dan zveličanja sem ti pomagal; in stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven! njim, ki sede v teminah: Pridite na svetlo! Po poteh se bodo pasli in po vseh golih hribih imeli svojo pašo. Lačni ne bodo, ne žejni, tudi zračna prikazen jih ne omami in sonce ne zadene;/10/ kajti njih milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev voda jih bo peljal. In vse svoje gore naredim, da bodo prelazne, in moje ceste se bodo z nasipom povišale." (Iz 49,8-11)
"Prepevajte, nebesa, in raduj se, zemlja, in pojoč bobnite, gore! Zakaj Gospod je potolažil svoje ljudstvo in se je usmilil svojih siromakov. A Sion je rekel: Jahve me je zapustil in Gospod me je pozabil. More li žena pozabiti svojega dojenca, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi tudi matere pozabile, jaz vendar ne pozabim tebe! Glej, na obe dlani sem si te vdolbel; tvoji zidovi so vedno pred mano." (Iz 49,13-16)
Cerkev je Božja trdnjava, njegovo zavetno mesto v uporniškem svetu. Izdati cerkev pomeni izdati njega, ki je odrešil svet s krvjo svojega edinorojenega Sina. Cerkev na zemlji so od samega začetka sestavljali zvesti ljudje. Gospod je v vseh časih imel svoje čuvaje, ki so zvesto pričali rodu, v katerem so živeli. Ti stražarji so pošiljali sporočila opomina; ko pa so bili poklicani odložiti orožje, so drugi nadaljevali njihovo delo. Bog je te priče povezal s seboj z zavezo občestva, in tako je cerkev na svetu združil s cerkvijo v nebesih. Poslal je svoje angele, da so služili njegovi cerkvi, zato niti peklenska vrata niso mogla premagati njegovega ljudstva.
Bog je varoval svojo cerkev skozi stoletja preganjanja, bojev in teme. Noben oblak se ni spustil nadnjo, ne da bi bil Bog vnaprej pripravljen na to; njegovemu delu, ni nasprotovala nobena sila,/11/ ki je On ne bi videl vnaprej. Vse se je dogajalo, kakor je napovedal. Ni prepustil svoje cerkve sami sebi, temveč je v preroških napovedih opisal vse, kar se bo zgodilo; in zgodilo se je vse, kar so napovedali s Svetim Duhom navdihnjeni preroki. Vsi njegovi načrti se bodo izpolnili. Njegov zakon je povezan z njegovim prestolom, zato ga ne more uničiti nikakršna sila zla. Bog navdihuje in varuje resnico, zato bo zmagala vse, kar vstaja proti njej.
V stoletjih duhovne teme je bila Božja cerkev kakor na gori sezidano mesto. Iz stoletja v stoletje, iz roda v rod, se je čisti nebeški nauk širil znotraj svojih meja. Čeprav je cerkev videti še tako slaba in nepopolna, je vendar edina stvar, čemur Bog na poseben način posveča svojo največjo pozornost. Je gledališki oder njegove milosti, na katerem z veseljem kaže svojo moč za spreminjanje src.
Kristus je vprašal: "S čim naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga upodobimo?" (Mr 4,30) Zanj ni mogel uporabiti prispodobe pozemskih kraljestev. V družbi ni našel ničesar, s čimer bi ga lahko primerjal. Pozemska kraljestva vladajo z uporabo fizične moči; iz Kristusovega kraljestva pa je izključena uporaba vsakršnega pozemskega orožja in prisiljevalnega sredstva. To kraljestvo obstaja, da bi zboljšalo in plemenitilo človeštvo. Božja cerkev je predverje svetega življenja, ki je napolnjeno z različnimi darovi in obdarjeno s Svetim Duhom. Verniki lahko najdejo svojo srečo v sreči njih, katerim pomagajo in prinašajo blagoslove./12/
Čudovito je delo, ki ga Gospod namerava opraviti s svojo cerkvijo, da bi se s tem poveličalo njegovo ime. Podoba tega dela je podana v Ezekijelovem videnju o zdravilni reki: "Te vode tečejo ven proti vzhodnemu okraju in pridero dol v nižino Arabo in se izlijejo v Mrtvo morje; ko pridejo v morje, se morska voda ozdravi. In zgodi se: kamor koli pride ta dvojna reka, bo živelo vse, kar živi in se giblje. ... In ob reki, na njenem bregu, na tej in oni strani, bo raslo drevje za jed, ki mu listje ne uvene in sad ne mine; vsak mesec bo rodilo zrel sad, ker vode njene teko iz svetišča; in njegov sad bo za jed in njegovo listje v zdravilo." (Ezk 47,8-12)
Bog je od začetka po svojem ljudstvu izlival blagoslove na svet. Jožefa je naredil za vir življenja starodavnemu egiptovskemu ljudstvu. Zaradi Jožefovega neoporečnega življenja je bilo ohranjeno vse ljudstvo. Bog je po Danijelu rešil življenja vseh babilonskih modrijanov. Te rešitve so kot nazoren nauk; kažejo nam, kakšne duhovne blagoslove daje svetu zveza z Bogom, ki sta ga častila Jožef in Danijel. Vsakdo, v čigar srcu prebiva Kristus, in vsak, kdor neprestano razodeva svetu njegovo ljubezen, je Božji sodelavec za blagoslavljanje človeštva. In ko prejema milost od Zveličarja, da bi jo odnesel drugim, iz vsega njegovega bitja prihaja plima duhovnega življenja./13/
Bog je izbral Izraela, da bi razodel človeku svoj značaj. Želel ga je narediti za vir zveličanja svetu. Bili so mu zaupani nebeški izreki ali razodetje Božje volje. V prvih Izraelovih dneh so narodi sveta zaradi pokvarjenosti življenja izgubili pravo spoznanje o Bogu. Nekoč so ga sicer poznali, vendar "ga niso slavili kot Boga, niti se mu zahvalili, temveč so zabredli v ničeve misli in njihovo nerazumno srce je potemnelo". (Rim 1,21) Bog pa jih po svoji milosti vendar ni uničil. Odločil se je, da jim bo dal še eno priložnost, da bi ga spoznali po njegovem izvoljenem ljudstvu. Kristus je moral biti povišan pred vsemi narodi z nauki daritvene službe, da bi živel vsakdo, ki bi gledal vanj. Kristus je bil temelj judovske ureditve. Celotni ustroj podob in simbolov je bil strnjena napoved evangelija, predstavitev, ki je vsebovala obljube o odrešitvi.
Ampak izraelsko ljudstvo je izgubilo spred oči svoje vzvišene prednosti, ki so jih imeli kot Božji predstavniki. Pozabili so Boga in niso opravili svojega svetega poslanstva. Prejetih blagoslovov niso prenašali svetu. Vse prednosti so uporabljali za poveličevanje samega sebe. Ločili so se od sveta, da bi se izognili skušnjavam. Omejitve, ki jim jih je Bog predpisal glede druženja z malikovalci, da bi jih zaščitil pred prilagajanjem navadam poganov, so Izraelci izkoristili kot izgovor, da so postavili zid, ki jih je ločeval od drugih narodov./14/ Ukanjali so Boga pri službi, ki jo je zahteval od njih, svoje bližnje pa so prikrajšali za duhovno vodstvo in sveti zgled.
Duhovniki in poglavarji so bili prikovani na kolesnice obrednih oblik. Zadovoljni so bili z vero izpolnjevanja črke postave, zato niso mogli drugim razodevati nebeških življenjskih resnic. Menili so, da je njihova lastna pravičnost popolnoma zadostna, zato si niso želeli sprejeti v svojo vero ničesar novega. Dobre Božje volje do ljudi niso sprejeli kot nekaj popolnoma neodvisnega od njih, temveč so mislili, da so si jo zaslužili z dobrimi deli. Vera, ki dela po ljubezni in čisti dušo, se nikakor ni ujemala z vero farizejev, ki je bila sestavljena samo iz obrednih oblik in človeških predpisov.
Bog je rekel za Izraela: "In vendar sem te bil jaz zasadil plemenito trto od pristne sadike; in kako si se mi spremenila v spačene ročice tuje trte! Izrael je košata trta, ki je poganjala svoje sadove." (Jer 2,21; Oz 10,1) "Sedaj pa, jeruzalemski prebivalci in Judovi možje, sodite vendar med menoj in mojim vidnogradom! Kaj bi se še storilo mojemu vinogradu, česar bi ne bil že storil v njem? Zakaj ko sem čakal, da obrodi grozdje, je rodil viniko?
Sedaj torej naj vam naznanim, kaj bom storil svojemu vinogradu: njegovo ograjo odpravim, da se bo paslo po njem, obzidje mu razvalim, da bodo teptali po njem. Dam ga v upostošenje: ne bo se obrezoval, ne okopaval, a grmovje požene v njem in trnje,/15/ vrhutega zapovem oblakom, naj ne izpuščajo dežja nanj. Vinograd Gospoda nad vojskami je namreč Izraelova hiša in Judovi možje so rastlina njegove radosti. In ko je čakal pravoljubja, glej krvoprelitje, pravičnosti, a glej tožno vpitje!" (Iz 5,3-7) "Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali; njih, ki so zašle, niste nazaj pripeljavali; kar je bilo izgubljenega, niste iskali, temveč trdo in nemilo ste jim gospodovali." (Ezk 34,4)
Judovski voditelji so se imeli za premodre, da bi jim bil potreben nasvet, prepravične, da bi potrebovali zveličanje, preslavne, da bi jim bila potrebna slava, ki prihaja od Kristusa. Zato se je Zveličar obrnil od njih ter drugim zaupal prednosti, ki so jih zlorabljali, in delo, ki so ga prezirali. Božja slava se mora razodeti, njegova beseda pa uveljaviti. Kristusovo kraljestvo mora biti ustanovljeno v svetu. Božje zveličanje se mora oznaniti mestom puščave; zato so bili poklicani učenci, naj opravijo delo, ki ga niso opravili judovski voditelji./16/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!