Vsebina

Nazaj

Naprej

Dejanja apostolov (Ellen G. White)

2. Poučevanje dvanajsterih (angleško)

Kristus za uresničenje svojega dela ni izbral učenosti in zgovornosti judovskega Velikega zbora, niti moči Rima. Vrhovni Delavec je samopravične izraelske učitelje pustil ob strani, izbral pa je ponižne in neuke ljudi, da oznanjajo resnico, ki bo spremenila svet. Te ljudi je hotel naučiti in vzgojiti za voditelje svoje cerkve. Njihova naloga pa je bila poučevati druge in jih poslati s sporočilom evangelija. Da bi bili v svojem delu uspešni, so morali dobiti moč Svetega Duha. Evangelij se ni mogel oznanjevati s človeško silo in modrostjo, temveč z Božjo močjo.

Tri leta in pol so učenci dobivali nauke od največjega Učitelja, ki ga je svet kdaj poznal. Kristus jih je z osebnim stikom in druženjem pripravljal za svojo službo. Dan za dnem so hodili in se pogovarjali z njim. Poslušali so njegove besede, s katerimi je spodbujal utrujene in preobremenjene, ter opazovali dokaze njegove moči v korist/17/ bolnim in prizadetim. Včasih jih je poučeval, ko je sedel med njimi na obronku gore; včasih pa jim je odkrival skrivnosti Božjega kraljestva, sedeč ob morju ali na potovanju. Kjer koli so bila srca pripravljena sprejeti božansko sporočilo, jim je razlagal resnice o poti zveličanja. Ni ukazoval učencem, naj naredijo to ali ono, temveč jim je dejal: "Pojdite za menoj." Z njimi je potoval po vaseh in mestih, da bi videli, kako poučuje ljudstvo. Z njim so potovali iz kraja v kraj. Z njim vred so živeli njegov skromni način življenja in včasih so bili z njim vred lačni in pogosto tudi utrujeni. Na prenapolnjenih ulicah, na jezerskih bregovih in v puščavski samoti so bili vedno z njim. Videli so ga v vseh življenjskih razmerah.

S posvetitvijo dvanajsterih je bil storjen prvi korak pri organiziranju cerkve, ki bo po Kristusovem odhodu nadaljevala njegovo delo na zemlji. O tej posvetitvi je zapisano: "In stopi na goro in pokliče k sebi, katere je sam hotel; in pridejo k njemu. In postavi jih dvanajst, da bodo z njim in da jih pošlje oznanjevat." (Mr 3,13.14)

Opazujte ganljiv prizor. Občudujte Veličastvo nebes, obdano z dvanajsterimi, ki jih je izbral. Pripravljal se je, da bi jih odločil za njihovo delo. S svojo besedo in Duhom je po teh slabotnih predstavnikih nameraval narediti zveličanje dosegljivo vsem.

Bog in angeli so ta prizor opazovali z zadovoljstvom in radostjo. Oče je vedel, da se bo iz teh ljudi izlivala nebeška svetloba; saj bodo besede, ki jih bodo govorili,/18/ pričale za njegovega Sina ter odmevale iz roda v rod do konca časa.

Učenci bi kot Kristusove priče morali iti svetu objavljat, kar so videli in slišali od njega. Poklicani so bili na najpomembnejšo službo, kar so jih ljudje kdaj imeli in je bila takoj za službo samega Kristusa. Bodo namreč Božji sodelavci pri reševanju ljudi. Kakor so starozavezni dvanajsteri očaki predstavniki Izraelcev, tako so dvanajsteri apostoli predstavniki evangeljske cerkve.

Kristus je med svojo pozemsko službo začel rušiti ločilni zid med Judi in pogani ter oznanjevati zveličanje vsemu človeštvu. Čeprav je bil Jud, se je prosto družil s Samarijani in zavrgel farizejske šege Judov glede tega zaničevanega ljudstva. Spal je pod njihovo streho, jedel pri njihovi mizi in jih poučeval na njihovih ulicah.

Zveličar je želel svojim učencem prikazati resnico o podiranju "ločilne pregraje" med Izraelci in drugimi narodi — resnico, da "so pogani sodediči" z Judi in "sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju". (Ef 2,14; 3,6) Ta resnica je bila delno odkrita, ko je nagradil vero stotnika iz Kafarnauma in oznanjeval evangelij prebivalcem Siharja. Še jasneje pa se je pokazala, ko je obiskal Fenicijo in ozdravil Kananičankino hčer. Ta doživetja so pomagala učencem razumeti, da med tistimi, katere so imeli/19/ za nevredne zveličanja, tudi živijo ljudje, ki hrepenijo po luči resnice.

Kristus je tako želel učence naučiti resnice, da v Božjem kraljestvu ne obstajajo meje, kaste ali plemstvo ter da morajo oditi k vsem narodom in jim oznaniti sporočilo Zveličarjeve ljubezni. Vendar so učenci šele pozneje popolnoma dojeli, da je Bog storil, da "iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovem prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas". (Dej 17,26.27)

Ti prvi učenci so se občutno razlikovali med seboj. Postati so morali učitelji sveta, imeli pa so zelo različne značaje. Ti ljudje, različni po naravnih lastnostih in življenjskih navadah, so morali vzpostaviti edinost občutkov, misli in dejanj, da bi lahko uspešno opravili delo, na katero so bili poklicani. Kristusov cilj je bil zagotoviti to edinost. Da bi to dosegel, jih je poskušal zediniti s seboj. Breme njegovega prizadevanja zanje izraža njegova molitev k Očetu: "Da bodo vsi eno; kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno, da bi svet veroval, da si me ti poslal. ... Da spozna svet, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil." (Jn 17,21.23) Neprestano je molil zanje, da bi se posvetili z resnico; molil je z gotovosjo, vedoč, da je bil ukaz Vsemogočnega izdan še pred/20/ nastankom sveta. Vedel je, da se bo evangelij kraljestva oznanjeval vsem narodom za pričevanje; vedel je, da bo resnica, oborožena z vsemogočnostjo Svetega Duha, zmagala v boju z zlom in da bo okrvavljena zastava nekega dne zmagoslavno plapolala nad njegovimi sledilci.

Ko se je Kristusova pozemska služba približala koncu in je dojel, da bo moral kmalu prepustiti učencem nadaljevati njegovo delo brez njegovega osebnega nadzora, se jih je prizadeval opogumiti in pripraviti za prihodnost. Ni jih slepil z lažnimi upi. Kakor odprto knjigo je bral, kaj se bo zgodilo. Vedel je, da se bo kmalu ločil od njih in jih pustil kakor ovce med volkovi. Vedel je, da bodo preganjani, izgnani iz shodnic in vrženi v zapor. Vedel je, da bodo nekateri od njih tudi umorjeni, ker bodo pričali zanj kot Mesija. Nekaj o tem jim je tudi povedal. Jasno in določeno je govoril o prihodnosti, da bi se v prihodnjih preizkušnjah lahko spominjali njegovih besed in bili okrepljeni, da verujejo vanj kot Odrešenika.

Govoril jim je tudi besede upanja in ohrabritve. "Ne bodi vam srce plašno. Verujte v Boga, tudi v mene verujte. V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Če bi ne bilo, bi vam bil povedal; kajti grem vam pripravljat prostor! In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam jaz grem, veste, tudi pot veste." (Jn 14,1-4) Zaradi vas sem prišel na svet; za vas sem delal./21/ Ko odidem, bom še vedno vneto delal za vas. Na svet sem vam prišel razodet sebe, da bi lahko verjeli. Grem k svojemu in vašemu Očetu, da bom z njim sodeloval v vašo korist.

"Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje v mene, bo tudi on vršil dela, ki jih jaz delam, in bo vršil še večja od teh: kajti jaz grem k Očetu." (Jn 14,12) S tem Kristus ni mislil reči, da bodo učenci opravljali bolj vzvišena dejanja kakor On, temveč da bo njihovo delo obsežnejše. Ni mislil le na čudeže, marveč na vse, kar se bo dogajalo po delovanju Svetega Duha. Dejal je: "Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga pošljem od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, On bo pričeval zame; pa tudi vi pričujte, ker ste od začetka z menoj." (Jn 15,26.27)

Te besede so se čudovito izpolnile. Po izlitju Svetega Duha so bili učenci tako napolnjeni z ljubeznijo do njega in njih, zaradi katerih je umrl, da so besede, ki so jih govorili, in molitve, ki so jih opravljali, tajale srca. Govorili so z močjo Svetega Duha; in na tisoče se jih je spreobrnilo po vplivu te moči.

Apostoli so kot Kristusovi predstavniki morali odločno vplivati na svet. Dejstvo, da so bili ponižni ljudje, ni zmanjševalo njihovega vpliva, marveč ga je še povečevalo; kajti misli njihovih poslušalcev so prenašale z njih na Zveličarja, ki je, čeprav neviden, še vedno sodeloval z njimi. Čudoviti nauki apostolov,/22/ njihove besede ohrabritve in zaupanja so vsakogar prepričali, da ne delajo s svojo močjo, temveč s Kristusovo. V svoji ponižnosti so govorili, da je tisti, ki so ga Judje križali, Knez življenja, Sin živega Boga, in da v njegovem imenu opravljajo dejanja, kakršna je opravljal On.

V poslovilnem pogovoru z učenci, ki ga je imel Zveličar tisto noč pred svojim križanjem, jim ni nič povedal o dotedanjem trpljenju, niti o mukah, ki jih še bo pretrpel. Ni jim govoril o ponižanju, ki ga je čakalo, temveč se je trudil v njihov um vtisniti to, kar bo okrepilo njihovo vero, in jim pogled usmeril na veselje, ki čaka zmagovalca. Veselil se je spoznanja, da lahko naredi in bo storil za svoje sledilce še več, kakor je obljubil; da se bosta iz njega izlivala ljubezen in usmiljenje, ki čistita tempelj duše in storita, da ljudje postajajo po značaju podobni njemu; da se bo njegova resnica, oborožena z močjo Duha, šla bojevat in bo zmagala.

"To sem vam povedal, da imate mir v meni," je rekel. "Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal." (Jn 16,33) Kristus ni omagal, niti ni izgubil poguma; in učenci so tudi morali pokazati enako vztrajnost. Delati so morali tako, kakor je delal On, in se pri tem zanašati na njegovo moč. Čeprav so njihovo pot ovirale očitno nepremostljive ovire, so morali z njegovo milostjo iti naprej, niso se smeli prepustiti malodušnosti, temveč vedno na vse upati./23/

Kristus je končal delo, ki mu je bilo določeno. Zbral je tiste, ki bodo nadaljevali njegovo delo med ljudmi, in rekel: "Oslavljen sem v njih. In nisem več na svetu, a ti so na svetu; jaz pa grem k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi. Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali v mene: da bodo vsi eno. ... Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma združeni v eno, in da spozna svet, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil." (Jn 17,10.11.20.21.23)/24/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!