 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Boljša pot (Ellen G. White)
9. Delo in življenje (angleško)
Bog je za vesolje vir življenja, svetlobe in veselja. Iz njega izhajajo blagoslovi in se razlivajo na vsa njegova stvarstva, kakor iz studenca teče potok in iz sonca izhajajo svetlobni žarki. Povsod, kjer božansko življenje napolnjuje človeška srca, se iz njih razliva na druge v ljubezni in blagoslovu.
Veselje našega Zveličarja je bilo dvig in odrešitev padlih ljudi. Zato se ni menil za lastno življenje, temveč je umrl na križu in prenašal sramoto. Tudi angeli vedno delajo, da bi osrečili druge. To je njihovo veselje. Delo brezgrešnih angelov je služiti bitjem, ki so padla v greh in so po značaju in položaju nižja od njih, kar pa imajo sebična srca za poniževalno. Duh Kristusove samopožrtvovalne ljubezni je duh, ki napolnjuje nebesa in je samo jedro blaženosti. To je duh, ki ga bodo imeli tudi Kristusovi učenci, in delo, ki ga bodo opravljali.
Kadar Kristusova ljubezen napolnjuje srce, je ni mogoče skriti, kakor se ne da skriti prijetnega vonja. Njen sveti vpliv čutijo vsi, s katerimi prihajamo v stik. Kristusov Duh v srcu je kakor izvir v puščavi, ki osvežuje, in zbuja željo v vseh, ki so pripravljeni na pogubo, da bi se napili vode življenja.
Ljubezen do Jezusa bo razodeta v hrepenenju, da bi delali za blagoslov in dvig človeštva, kakor je delal On. To nas spodbuja k ljubezni, nežnosti in sočutju do vseh bitij, za katera skrbi naš nebeški Oče.
Zveličarjevo življenje na zemlji ni bilo življenje udobnosti in predanosti sebi. Garal je vztrajno, resno in neutrudno za reševanje izgubljenega človeštva. Od jaslic do Golgote je hodil po poti samoodpovedi in se ni izogibal težavnim nalogam, napornim potovanjem, utrudljivemu delu in skrbem. Rekel je: “Kakor tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da svoje življenje v odkupnino za mnoge.”1) To je bil glavni namen njegovega življenja. Vse drugo je bilo drugotno in temu podrejeno. Njegova jed in pijača je bila izpolnjevanje Božje volje in dokončanje njegovega dela. V njegovem delu lastni jaz in korist nista imela prostora.
Vsi, ki so okusili Kristusovo milost, bodo enako pripravljeni na žrtve, da bi bili deležni tega nebeškega darila tudi drugi, za katere je umrl. Storili bodo vse, kar morejo, da bi zboljšali svet za življenje na njem. Tak duh je zanesljiv sad resnično spreobrnjene duše. Takoj ko kdo pride h Kristusu, se v njegovem srcu rodi želja, da bi tudi drugim sporočil, kako dragocenega prijatelja je našel v Jezusu. Zveličavna in posvečujoča resnica se ne da zapreti v srce. Če smo namreč oblečeni v Kristusovo pravičnost in napolnjeni z veseljem njegovega Duha, ki prebiva v nas, ne bomo mogli mirovati. Če smo spoznali in okusili, da je Gospod dober, bomo imeli kaj povedati. Kakor Filip, ko je našel Zveličarja, bomo tudi mi povabili druge, naj pridejo k njemu. Skušali jim bomo razodeti Kristusovo privlačnost in nevidno resničnost prihodnjega sveta. Naša največja želja bo hoditi po poti, po kateri je stopal Jezus. Čutili bomo iskreno hrepenenje, da bi tudi drugim pokazali “Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta”.2)
Naše prizadevanje, da bi bili drugim v blagoslov, bo tudi nam prineslo blagoslove. To je tudi bil Božji namen, ko nam je zaupal sodelovanje v načrtu odrešenja. Ljudem je dal prednost, da bi postali deležni njegove božanske narave; od njih pa v zameno zahteva, da prejete blagoslove prenesejo svojim bližnjim. To je največja čast in največje veselje, ki ga Bog lahko izlije na ljudi. Tisti, ki tako postanejo soudeleženci v delih ljubezni, so se najbolj približali svojemu Stvarniku.
Bog bi lahko evangeljsko sporočilo in celotno delo ljubeče službe zaupal nebeškim angelom. Tudi druga sredstva bi lahko uporabil za izpeljavo svojega načrta. Toda v svoji brezmejni ljubezni se je odločil, da bi tudi mi sodelovali z njim, s Kristusom in angeli ter tako imeli delež v blagoslovih, veselju in duhovnem napredku, ki so sadovi te nesebične službe.
Če trpimo s Kristusom, se mu bomo še bolj približali. Vsako žrtvovanje samega sebe za blagor drugih krepi duha dobrodelnosti v darovalčevem srcu in ga vodi v tesnejšo zvezo z Odrešenikom sveta, ki je, “ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli”.3) Samo če tako izvršimo božanski načrt, ki ga je imel z našim stvarjenjem, nam bo življenje v blagoslov.
Če greste na delo, kakor je Kristus načrtoval za svoje učence, in pridobivate ljudi zanj, tedaj boste tudi sami čutili potrebo po globlji izkušnji in večjem poznavanju duhovnih stvari ter boste žejni in lačni pravičnosti. Prosili boste Boga, vaša vera se bo okrepila in vaša duša bo vse obilneje pila pri izviru zveličanja. Skušnjave in nasprotovanja vas bodo priganjala k Svetemu pismu in molitvi. Rasli boste v milosti in poznavanju Kristusa ter dosegli bogate izkušnje.
Duh nesebičnega dela za druge daje značaju globino, trdnost in Kristusovo ljubkost ter prinaša imetniku mir in srečo. Hrepenenja postanejo bolj vzvišena. Ni več prostora za lenobo ali sebičnost. Tisti, ki se tako vadijo v krščanski milosti, bodo rasli in se okrepili za Božje delo. Imeli bodo jasno duhovno moč opažanja, stanovitno in rastočo vero in vse večjo moč v molitvi. Božji Duh, ki deluje na njihovega duha, spodbuja posvečeno skladnost duše kot odmev na božanski dotik. Tisti, ki se tako nesebično žrtvujejo za blagor drugih, najbolj zanesljivo delajo za svoje zveličanje.
Edini način rasti v milosti, je nesebično opravljanje dela, ki nam ga je zaupal Kristus, namreč opravljanje vsega, do skrajnih mej naše sposobnosti, da bi pomagali in bili v blagoslov tem, ki potrebujejo našo pomoč. Moč se doseže z vajo, delavnost pa je prvi pogoj življenja. Tisti, ki si prizadevajo ohraniti svoje krščansko življenje z nedelavnim sprejemanjem blagoslovov milosti, ne da bi kaj delali za Kristusa, preprosto poskušajo živeti tako, da bi samo jedli, delali pa nič. V telesnem in duhovnem življenju nedelavnost prinaša nazadovanje in propad. Človek, ki noče uporabljati svojih udov, bo kmalu izgubil moč, da bi jih lahko uporabljal. Tako tudi kristjan, ki noče uporabljati od Boga prejetih moči, ne bo le zaostajal pri rasti v Kristusu, temveč bo izgubil še tisto moč, ki jo je že imel.
Bog je Kristusovo cerkev določil za reševanje ljudi. Njena naloga je svetu objaviti evangelij. To je dolžnost vseh kristjanov. Vsakdo mora glede na svoje talente in priložnosti izvršiti Zveličarjevo naročilo. Kristusova ljubezen, ki nam je bila razodeta, nas je naredila za dolžnike vsem, ki ga ne poznajo. Bog nam je dal svojo luč, toda ne samo za nas, temveč da bi jo razlili na vse bližnje.
Če bi se Kristusovi sledilci zavedali svoje dolžnosti, bi jih v poganskih deželah na tisoče oznanjalo evangelij tam, kjer je danes samo eden. Vsi, ki se osebno ne morejo zaposliti v tem delu, ga lahko podpirajo s svojimi sredstvi, naklonjenostjo in molitvami. Tedaj bi tudi v krščanskih deželah z večjo resnostjo delali za bližnje.
Če želimo delati za Kristusa, ni potrebno oditi med pogane ali zapustiti ožji družinski krog, če nas nanj vežejo dolžnosti. To delo lahko opravljamo v družinskem krogu, v cerkvi in med ljudmi, s katerimi delamo in se družimo.
Naš Zveličar je preživel večji del svojega pozemskega življenja v tesarski delavnici v Nazaretu, kjer je potrpežljivo delal. Službujoči angeli so spremljali Gospodarja življenja, ko je hodil poleg kmetov in delavcev, ki ga niso poznali in mu niso izkazovali časti. Vestno je izpolnjeval svoje poslanstvo tako pri opravljanju svojega preprostega dela kakor pri zdravljenju bolnikov ali ko je hodil po razburkanih valovih Galilejskega morja. Tako lahko hodimo in delamo z Jezusom tudi mi, ko opravljamo preproste dolžnosti in smo na najnižjih življenjskih položajih.
Apostol pravi: “Vsakdo, bratje, naj ostane pri Bogu v tem, v čemer je bil poklican.”4) Poslovni človek lahko svoje delo izvršuje tako, da s svojo zvestobo poveličuje svojega Gospodarja. Če je pravi Kristusov sledilec, bo svojo vero vnesel v vsako stvar in razodeval ljudem Kristusovega duha. Mehanik je lahko marljiv in zvest predstavnik njega, ki je delal v težkih življenjskih razmerah med galilejskimi griči. Vsak, ki imenuje Kristusovo ime, naj dela tako, da lahko drugi slavijo svojega Stvarnika in Odrešenika, ko vidijo njegova dobra dela.
Mnogi so se izognili izročitvi svojih darov Kristusovi službi zato, ker so drugi imeli boljše talente in prednosti. Prevladalo je mnenje, da se sme samo od posebno nadarjenih ljudi zahtevati, da posvetijo svoje sposobnosti Božji službi. Mnogi so razumeli, da so bili darovi dani samo nekaterim izvoljenim, drugi pa so izključeni iz deleža pri delu in nagradi. Toda v priliki ni prikazano tako. Ko je gospodar poklical svoje služabnike, je dal vsakemu njegovo delo.
Tudi najskromnejše življenjske dolžnosti lahko opravljamo z ljubečim duhom “kakor Gospodu”.5) Če je v srcu Božja ljubezen, se bo pokazala tudi v življenju. Obdala nas bo Kristusova prijetna dišava, naš vpliv pa bo za dviganje in blagoslov.
Ne čakajte na izredne prilike ali posebne sposobnosti, da bi začeli delati v Božjem delu. Ne skrbite, kaj bo svet mislil o vas. Če vaše vsakdanje življenje priča o čistosti in iskrenosti vaše vere in če so se drugi prepričali, da jim hočete pomagati, vaša prizadevanja ne bodo zaman.
Tudi najponižnejši in najsiromašnejši Jezusovi učenci so lahko drugim v blagoslov. Morda se niti ne zavedajo, da delajo kaj posebno dobrega, in vendar nevede s svojim vplivom povzročajo valove blagoslova, ki se širijo in poglabljajo, za blagoslovljene sadove svojega dela pa bodo zvedeli šele na dan končne nagrade. Ne vedo ali čutijo, da delajo kaj velikega. Od njih se ne zahteva, da skrbijo za uspeh, temveč da tiho gredo naprej in zvesto izvršujejo delo, ki jim ga je določila Božja previdnost. Tako njihovo življenje ne bo nekoristno. Vse bolj bodo rasli v Kristusovo podobo. Že v tem življenju so Božji sodelavci in se tako usposabljajo za bolj vzvišeno delo in neskaljeno radost v prihodnjem življenju.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!