 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Boljša pot (Ellen G. White)
8. Rast v Kristusu (angleško)
Spremembo srca, s katero postanemo Božji otroci, Sveto pismo primerja z rojstvom. Prav tako se ga primerja s klitjem dobrega semena, ki ga je posejal poljedelec. Po tej prispodobi so tisti, ki so se pravkar spreobrnili h Kristusu, “novorojena deteta”,1) ki morajo “rasti”2) do višine rasti Jezusa Kristusa. Kakor na polju posejano dobro seme morajo rasti in obroditi sad. Izaija pravi zanje: “Da bi se imenovali hrasti pravičnosti, Gospodov sadež, njemu v poveličanje.”3) Iz življenja v naravi vzete prispodobe nam pomagajo bolje razumeti skrivnostne resnice duhovnega življenja.
Niti vsa človeška modrost in spretnost ne moreta dati življenja najmanjši stvari v naravi. Rastline ali živali lahko živijo samo zato, ker jim je življenje dal Bog. Tako se tudi v srcih ljudi poraja duhovno življenje edino z življenjem od Boga. Človek, ki se “na novo ne rodi”,4) ne more postati deležen življenja, ki ga je prinesel Kristus.
Tudi z rastjo je enako kakor z življenjem. Bog je ta, ki naredi iz popka cvet in iz cveta sad. Z njegovo pomočjo seme požene “najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu”.5) Prerok Ozea pravi za Izraela: “Cvetel bo kakor lilija. ... Zopet bodo pridelovali žito in zeleneli kakor vinska trta.”6) Jezus nam veleva: “Poglejte lilije, kako rastejo.”7) Rastline in cvetje ne rastejo po svoji skrbi, prizadevanju ali naporu, marveč s sprejemanjem tega, kar jim je Bog priskrbel za življenje. Otrok s svojim prizadevanjem in naporom ne more ničesar pridati svoji rasti. Tudi vi si ne morete s svojim prizadevanjem in trudom zagotoviti duhovne rasti. Rastlina in otrok rasteta, če iz svojega okolja sprejemata to, kar jima je namenjeno za življenje — zrak, sonce in hrano. Kar so ti darovi narave živalim in rastlinam, je Kristus njim, ki zaupajo vanj. Zanje je On “večna svetloba”,8) “sonce in ščit”9) ter “rosa”.10) On Izraelu pride “kakor rosa na pokošen travnik”.11) Je živa voda, “Božji kruh, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu”.12)
Bog je z neprekosljivim darom svojega Sina ves svet obdal z ozračjem milosti, ki je prav tako resnično kakor zrak, ki kroži okoli zemeljske krogle. Vsi, ki se odločijo vdihavati to oživljajoče ozračje, bodo živeli in rasli do višine odraslih ljudi v Kristusu Jezusu.
Kakor se cvet obrača proti soncu, da bi ga njegovi žarki izpopolnili v lepoti in skladnosti, se moramo tudi mi obračati k Soncu pravičnosti, da bi nebeška svetloba sijala na nas in bi naš značaj postajal podoben Kristusu.
Jezus uči prav to, ko pravi: “Ostanite v meni, in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti: tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. ... Zakaj brez mene ne morete ničesar storiti.”13) Da bi živeli sveto življenje, ste odvisni od Kristusa prav toliko, kolikor je veja odvisna od debla, da bi rasla in obrodila sad. Ločeni od njega nimate življenja. Nimate moči, s katero bi se lahko uprli skušnjavam ali da bi rasli v milosti in svetosti. Če ostanete v njem, boste rasli. In če vaše življenje izhaja iz njega, ne boste oveneli ali ostali brez sadu. Podobni boste drevesu, ki je zasajeno ob potokih voda.
Mnogi mislijo, da morajo del tega narediti sami. Zaupajo Kristusu, da jim odpušča grehe, vendar poskušajo z lastno močjo živeti pravično. Toda vsako tako prizadevanje je obsojeno na neuspeh. Jezus pravi: “Brez mene ne morete ničesar storiti.” Naša rast v milosti, naše veselje in naša koristnost so odvisni od naše zveze s Kristusom. Če imamo vsak dan in vsako uro občestvo z njim in v njem prebivamo, bomo tudi rasli v milosti. On ni samo začetnik, marveč tudi dovrševalec naše vere. Kristus je prvi, zadnji in večni. Biti mora ob naši strani ne samo v začetku ali na koncu našega življenja, temveč tudi pri vsakem življenjskem koraku. David je rekel: “Predočujem si Gospoda neprestano; ker je na moji desnici, ne omahnem.”14)
Ali sprašuješ: “Kako naj ostanem v Kristusu?” Tako, kakor ste ga prvič sprejeli. “Kakor ste torej sprejeli Kristusa Jezusa, Gospoda, tako živite v njem.”15) “Moj pravičnik pa bo živel iz vere.”16) Izročili ste se Bogu, da bi bili popolnoma njegovi, mu služili in ga poslušali, in ste sprejeli Kristusa za svojega Zveličarja. Sami se niste mogli očistiti svojih grehov ali si spremeniti svojega srca; toda ker ste se izročili Bogu, verujete, da je On vse to storil za vas zaradi Kristusa. Z vero ste postali Kristusovi in z vero morate rasti v njem — z dajanjem in sprejemanjem. Morate mu dati vse: svoje srce, voljo in službo; dajte mu sebe v poslušnosti vsem njegovim zahtevam. Vzeti morate vse: Kristusa, polnoto vseh blagoslovov, da bi prebival v vašem srcu, bil vaša moč, vaša pravičnost in vaš večni pomočnik, ki vam daje moč, da bi mu lahko bili poslušni.
Posvetite se Bogu zjutraj; naj bo to vaše prvo delo. Vaša molitev naj se glasi: “Vzemi me, o Gospod, popolnoma za svojega. Vse svoje načrte polagam pred tvoje noge. Uporabi me danes v svoji službi. Ostani v meni in daj, da bo vse moje delo opravljeno v tebi.” To delajte vsak dan. Vsako jutro se morate posvetiti Bogu za tisti dan. Zaupajte mu vse svoje načrte ne glede na to, ali naj se po njegovi previdnosti izvršijo ali ne. Izročajte svoje življenje dan za dnem v Božje roke, ker bo le tako postajalo vedno bolj podobno Kristusovemu.
Življenje v Kristusu je življenje miru. Morda v njem ne bo čustvenega zanosa, vendar bo napolnjeno s stalnim in mirnim zaupanjem. Vaše upanje ni v vas, temveč v Kristusu. Vaša slabost se bo združila z njegovo močjo, vaša nevednost z njegovo modrostjo, vaša krhkost z njegovo trajno močjo. Zato ne glejte nase in ne razmišljajte o sebi, marveč glejte na Kristusa. Razmišljajte o njegovi ljubezni, o lepoti in popolnosti njegovega značaja. Kristus v svoji samoodpovedi, ponižanju, čistosti, svetosti in neprimerljivi ljubezni mora biti predmet vašega razmišljanja. Če ga boste ljubili in se ravnali po njegovem zgledu ter boste popolnoma odvisni od njega, se boste spremenili v njegovo podobo.
Jezus pravi: “Ostanite v meni.” Te besede vsebujejo misel o spokojnosti, vztrajnosti in zaupanju. Spet vabi: “Pridite k meni vsi in jaz vas upokojim.”17) Psalmistove besede izražajo isto misel: “Molče se naslanjaj na Gospoda in čakaj ga strpljivo.”18) Izaija zagotavlja: “V mirovanju in upanju bo vaša moč.”19) Tega miru ni najti v nedelavnosti; v Zveličarjevem vabilu je namreč obljuba miru povezana z vabilom na delo: “Vzemite moj jarem nase ... in najdete pokoj.”20) Srce, ki se popolnoma zanaša na Kristusa, bo tudi najbolj resno in vneto delalo zanj.
Če se v mislih ukvarjamo s samim seboj, se obrnemo od Kristusa, vira življenja in moči. Zato si Satan nenehno prizadeva odvračati našo pozornost od Zveličarja, da bi tako pretrgal vsako zvezo in občestvo duše s Kristusom. K pozemskim zadovoljstvom, življenjskim skrbem, negotovostim in žalostim, napakam drugih ali vašim lastnim napakam in pomanjkljivostim — k vsemu temu ali pa le k eni teh prvin, hoče pritegniti vaš um. Ne dajte se zapeljati njegovim zvijačam. Mnoge, ki so zares vestni in želijo živeti za Boga, Satan pogosto zapelje, da razmišljajo o svojih napakah in slabostih. Tako jih oddaljuje od Kristusa in upa, da jih bo premagal. Ne postavljajmo samega sebe za središče in se ne vdajajmo bojazni in strahu pred tem, ali bomo zveličani. Vse to človeka odvrača od Vira naše moči. Zaupajte ohranitev svoje duše Bogu in zaupajte vanj. Govorite in razmišljajte o Jezusu. Izgubite se v njem. Odstranite vsak dvom in preženite strah. Recite z apostolom Pavlom: “Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni; kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega sebe zame.”21) Ostanite v Bogu. On je zmožen ohraniti to, kar mu zaupate. Če se izročite njegovim rokam, boste več kakor zmagovalec po njem, ki vas je ljubil.
Ko je Kristus sprejel nase človeško naravo, se je z vezjo ljubezni tako povezal s človeštvom, da razen človekove odločitve ni moči, ki bi lahko razdrla to zvezo. Satan nas neprestano poskuša z vsemi mogočimi zaslepitvami navesti k temu, da bi pretrgali to zvezo, to je, da bi se odločili za ločitev od Kristusa. Zato moramo bedeti, se boriti in moliti, da nas nič ne bi zapeljalo in si ne bi izbrali drugega učitelja; to lahko naredimo, kadar koli hočemo. Glejmo stalno na Kristusa, in On nas bo obvaroval. Če bomo gledali vanj, bomo varni. Nič nas ne bo moglo iztrgati iz njegovih rok. Z nenehnim gledanjem vanj “se premenjujemo v isto podobo od slave v slavo kakor od Gospodovega Duha”.22)
Tako so prvi učenci postali podobni ljubemu Zveličarju. Ko so slišali Jezusove besede, so občutili, kako jim je potreben. Iskali so ga in ga našli ter hodili za njim. Bili so z njim doma, pri mizi, v izbi in na polju. Bili so z njim kakor učenci s svojim učiteljem in so vsak dan iz njegovih ust prejemali nauke svete resnice. Gledali so nanj kakor služabniki na svojega gospodarja, da bi spoznali svojo dolžnost. Ti učenci so bili ljudje, “podvrženi enakim slabostim kakor mi”.23) Z grehom so morali bojevati isti boj kakor mi. Tudi njim je bila potrebna ista milost, da bi lahko živeli sveto življenje.
Niti ljubljeni Jezusov učenec Janez, ki je najbolj odseval podobnost Zveličarju, po naravi ni imel milega značaja. Ni bil le ošaben in častihlepen, marveč tudi vihrav in zamerljiv, če ga je kdo žalil. Ko pa se mu je razodel Božji značaj, se je zavedel lastne pomanjkljivosti, in ob tem spoznanju je postal ponižen. Moč in potrpežljivost, sila in nežnost, vzvišenost in krotkost, ki jih je videl v vsakdanjem življenju Božjega Sina, so z občudovanjem in ljubeznijo napolnili njegovo srce. Iz dneva v dan se je njegovo srce približevalo Kristusu, dokler se v ljubezni do Gospoda njegov jaz ni popolnoma izgubil. Njegova zamerljiva in častihlepna narava se je podredila spreminjajoči Kristusovi moči. Obnavljajoči vpliv Svetega Duha je obnovil njegovo srce. Moč Kristusove ljubezni je spremenila njegov značaj. To je zanesljiv sad zveze z Jezusom. Ko Kristus prebiva v srcu, se spremeni celotna narava. Kristusov Duh in njegova ljubezen omehčata srce, napravita dušo ponižno, naše misli pa usmerita k Bogu in nebesom.
Ko je Kristus odšel v nebesa, je njegove sledilce še vedno navdajal občutek njegove navzočnosti. To je bila osebna navzočnost, polna ljubezni in luči. Jezus, Zveličar, ki je hodil, govoril in molil z njimi ter jim govoril besede upanja in tolažbe, je bil vzet od njih v nebesa s sporočilom miru v ustih. Medtem ko ga je sprejel oblak angelov, so slišali odmev njegovega glasu: “Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.”24) V nebesa je odšel v človeški podobi. Vedeli so, da je tudi pred Božjim prestolom ostal njihov Prijatelj in Zveličar, da se njegova ljubezen ni spremenila in da je ostal v najtesnejši zvezi s trpečim človeštvom. Pred Boga je prinesel zasluge svoje dragocene krvi in mu pokazal prebodene roke in noge kot spomin na ceno, ki jo je plačal za odrešence. Vedeli so, da je šel v nebesa, da bi jim pripravil prostor, in da se bo zopet vrnil ter jih vzel k sebi.
Ko so se zbrali po vnebovhodu, so goreče želeli povedati Očetu svoje prošnje v Jezusovem imenu. Z globokim spoštovanjem so se sklonili v molitvi in ponovili zagotovilo: “Kar koli boste Očeta prosili, vam da v mojem imenu. Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in prejmete, da bo vaša radost dopolnjena.”25) Stegovali so svoje roke vere više in više z močnim dokazom, da “Kristus Jezus je, ki je umrl, pa tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas”.26) Na petdesetnico so dobili Tolažnika, o komer je rekel Kristus, da “bo v vas”.27) Dalje jim je rekel: “Bolje vam je, da jaz odidem. Zakaj če ne odidem, ne pride Tolažnik k vam; če pa odidem ga pošljem k vam.”28) Od takrat bo Kristus s svojim Duhom stalno prebival v srcih svojih otrok. Njihova zveza z njim je bila tesnejša kakor takrat, ko je bil osebno z njimi. Luč, ljubezen in moč v njih prebivajočega Kristusa je žarela iz njih, da so se ljudje čudili, ko so jih videli, in spoznali, “da so hodili z Jezusom”.29)
Kristus želi biti svojim otrokom še danes to, kar je bil svojim učencem. Ko je majhno čredo svojih učencev zbral okoli sebe k zadnji molitvi, je rekel: “Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi verovali v mene.”30)
Jezus je molil in prosil, da bi bili eno z njim, kakor je On eno z Očetom. Kakšna edinost je to! Zveličar je rekel o sebi: “Sin ne more sam od sebe ničesar delati.”31) “Oče, ki v meni prebiva, On izvršuje svoja dela.”32) Če Kristus prebiva v našem srcu, bo vplival na nas, “da hočemo in delamo”,33) kar mu je po volji. Delali bomo tako, kakor je delal On. Razodevali bomo enakega duha. Če ga ljubimo in ostajamo v njem, bomo rasli “v vsem do njega, ki je glava, Kristus”.34)
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!