 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Boljša pot (Ellen G. White)
10. Poznanje Boga (angleško)
Bog uporablja razne načine, da bi se nam razodel in nas pripeljal v občestvo s seboj. Narava se neprenehoma obrača na naša čutila. Odprto srce bo ganjeno z Božjo ljubeznijo in slavo, ki ju razodevajo dela njegovih rok. Pazljivo uho lahko sliši in razume Božji govor v naravi. Zelena polja, visoko drevje, popki in cvetje, oblaki, ki potujejo po nebu, dež, žuboreči potok in veličastvo neba govorijo našemu srcu in nas vabijo, naj se seznanimo z njim, ki je vse ustvaril.
Naš Zveličar je vedno vpletel v svoje krasne nauke primere iz narave. Drevje, ptice, cvetice po dolinah, griči in jezera, čudoviti nebeški svod in tudi vsi dogodki in razmere vsakdanjega življenja, vse je tesno povezano z besedami resnice, da se lahko pogosto spomnimo naukov tudi sredi vsiljivih skrbi, ki jih je polno garaško življenje.
Bog želi, da bi njegovi otroci cenili njegova dela in uživali v preprosti in tihi lepoti, s katero je okrasil naš pozemski dom. Ljubi lepoto, vendar bolj kakor zunanjo privlačnost ljubi lepoto značaja. Želi, da bi negovali čistost in preprostost, ki sta tihi milosti cvetic.
Če bi le hoteli poslušati, bi nas Božja ustvarjena dela naučila dragocenih naukov o poslušnosti in zaupanju. Od zvezd, ki potujejo po vesolju že tisočletja po določenih poteh, pa do najdrobnejšega atoma, se stvari v naravi pokoravajo Stvarnikovi volji. Bog skrbi za vse in vzdržuje vse, kar je ustvaril. On, ki vzdržuje neštete svetove v brezmejnem prostranstvu, hkrati skrbi tudi za potrebe sivo rjavega vrabca, ki brez strahu ščebeta svojo preprosto pesem. Nebeški Oče nežno bedi nad vsemi ljudmi, bodisi da gredo na svoje vsakdanje delo ali pa molijo, zvečer ležejo in zjutraj vstanejo, bodisi nad bogatašem, ki se gosti v svoji palači, ali pa nad siromakom, ki zbira otročiče k bornemu obroku. Niti ena solza ne kane, za katero Bog ne bi vedel. Tudi ni nasmeška, ki ga ne bi opazil.
Če bi to popolnoma verjeli, bi se hitro osvobodili vseh nepotrebnih skrbi. Naše življenje ne bi bilo tako polno razočaranj, kakor je sedaj; saj bi svoje velike in majhne zadeve izročili v roke Bogu, ki ga ne zmedejo številne skrbi in mu ni pretežko njihovo breme. Tedaj bi uživali duševni mir, ki je še mnogim tuj.
Ko uživate v privlačni lepoti zemlje, pomislite na prihodnji svet, ki ne bo poznal pogube greha in smrti in kjer v naravi ne bo več senc prekletstva. V domišljiji si zamislite podobo doma rešenih in se spomnite, da bo mnogo veličastnejša, kakor pa si jo lahko pričara najbujnejša domišljija. V Božjih različnih darovih v naravi vidimo komaj slaboten odsev njegove slave. Zapisano je: “Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo.”1)
Pesnik in naravoslovec imata mnogo povedati o naravi, toda kristjan je ta, ki z velikim spoštovanjem uživa v njenih krasotah, ker v njih spoznava delo rok svojega Očeta in v vsakem cvetu, grmu in drevesu zaznava njegovo ljubezen. Nihče ne more popolnoma ceniti pomena gore in doline, reke in morja, če ne vidi v njih izraza Božje ljubezni do človeka.
Bog nam govori po svojih delih previdnosti in po vplivu svojega Duha na srce. Iz naših razmer, okoliščin in vsakdanjih sprememb, ki se dogajajo okrog nas, lahko črpamo dragocene nauke, če se jim naše srce le odpre, da jih sprejme. Psalmist opisuje delo Božje previdnosti z naslednjimi besedami: “Gospodove milosti je polna vsa zemlja.”2) “Kdor je moder, bo preudaril in dobro premislil Gospodovo usmiljenje.”3)
Bog nam govori v svoji besedi. V njej imamo jasnejše razodetje njegovega značaja, ravnanja z ljudmi in vzvišenega odrešeniškega dela. Pred nami je odprta zgodovina očakov in prerokov in drugih svetih oseb iz preteklosti. Tudi ti so bili ljudje, “podvrženi enakim slabostim kakor mi”.4) Vidimo, da so se bojevali z razočaranji, kakršna so naša, in padli v skušnjave kakor mi, vendar so se znova osrčili in z Božjo milostjo dosegli zmago; ko jih opazujemo, dobivamo pogum v svojem prizadevanju za pravičnost. Ko beremo o njihovih dragocenih izkušnjah, o luči, ljubezni in blagoslovih, ki so jih uživali, o delu, ki so ga opravljali s podarjeno milostjo, prižge duh, ki jih je navdihoval, v naših srcih plamen svetega navdušenja in željo, da bi jim postali podobni po značaju in bi hodili z Bogom, kakor so hodili oni.
Jezus je rekel za knjige Stare zaveze — a koliko bolj to velja za knjige Nove zaveze — “In ta so, ki pričajo zame”,5) za Odrešenika, zanj, v komer ima središče naše upanje v večno življenje. Da, vse Sveto pismo govori o Kristusu. Od prvega poročila o stvarjenju: “Brez nje ni nič postalo, kar je postalo,”6) pa vse do zadnje obljube: “Glej, hitro pridem,”7) beremo o njegovih delih in poslušamo njegov glas. Če se hočete seznaniti z Zveličarjem, proučujte Sveto pismo.
Napolnite svoje srce z Božjimi besedami. So živa voda, ki gasi vašo gorečo žejo. So živi nebeški kruh. Jezus pravi: “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.”8) Potem pa sam sebe razlaga, rekoč: “Besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in so življenje.”9) Naše telo se razvija in raste od tega, kar jemo in pijemo. Kakor je v telesnem življenju, tako je tudi v duhovnem: našemu duhovnemu življenju daje moč in krepkost to, o čemer razmišljamo.
Odrešenje je predmet, ki bi ga tudi angeli radi spoznali. To bo veda in pesem odrešenih skozi neskončne veke večnosti. Mar potem ni vredna skrbnega razmišljanja in proučevanja? Jezusova neskončna milost in ljubezen ter v našo korist darovana daritev zahtevajo od nas resno in dostojanstveno razmišljanje. Ukvarjati se moramo z značajem našega dragega Odrešenika in Posrednika. Razmišljati moramo o poslanstvu njega, ki je prišel svoje ljudstvo rešit njihovih grehov. Če tako premišljamo o nebeških stvareh, bosta vera in ljubezen postali močnejši, naše molitve pa sprejemljivejše pri Bogu, ker bodo vse bolj prežete z vero in ljubeznijo. Razumne bodo in goreče. Vse bolj stanovitno bomo zaupali v Jezusa in vsak dan živo doživljali njegovo moč, katera rešuje vse, ki se po njem bližajo Bogu.
Ko razmišljamo o Zveličarjevi popolnosti, se v nas prebuja želja, da bi se popolnoma spremenili in obnovili v podobo njegove čistosti. Lačni in žejni bomo želje, da bi postali podobni njemu, ki ga častimo. Čim več razmišljamo o Kristusu, tem več bomo tudi drugim govorili o njem in ga razodevali svetu.
Sveto pismo ni bilo napisano samo za učene; nasprotno, namenjeno je preprostemu ljudstvu. Velike za zveličanje potrebne resnice so tako jasne kakor dan opoldne. Nihče se ne bo pregrešil in zgubil svojo pot razen tistih, ki sledijo lastni presoji namesto jasno razodeti Božji volji.
Ne sprejemajmo pričevanj drugih o tem, kar uči Sveto pismo, marveč sami proučujmo Božjo besedo. Če dovolimo, da drugi mislijo namesto nas, bomo pohabili osebno moč in oškodovali svoje sposobnosti. Če ne razmišljamo o stvareh, ki so vredne zbranosti, plemenite umske moči tako zakrnijo, da niso sposobne razumeti globokega pomena Božje besede. Um se bo razvil, če se ukvarja s preiskovanjem svetopisemskih resnic tako, da primerja vrsto z vrsto in duhovne stvari z duhovnimi.
Nič ni primernejšega za krepitev razuma kakor proučevanje Svetega pisma. Nobena druga knjiga ni tako sposobna oplemenititi misli in okrepiti sposobnosti kakor globoke in plemenite svetopisemske resnice. Če bi Božjo besedo proučevali tako, kakor jo je potrebno, bi se ljudje lahko odlikovali z velikim umskim obzorjem, plemenitim značajem in trdnejšo voljo, kar pa je dandanes tako redko videti.
Od hitrega branja Svetega pisma ni mnogo koristi. Lahko da kdo prebere vse Sveto pismo, pa vendar ne vidi njegove lepote ali razume njegovega globokega in skritega pomena. Temeljito proučevanje kakšnega odstavka, dokler nam ni jasen njegov pomen in dokler ne doumemo njegovega odnosa do načrta zveličanja, je vredno več kakor površno branje mnogih poglavij brez določenega cilja in namena, da bi se česa naučili. Imejte svoje Sveto pismo vedno pri sebi. Berite ga, kadar koli imate priložnost. Zapomnite si besedila. Celo med hojo po ulicah lahko berete kakšen odstavek, razmišljate o njem in si ga zapomnite.
Modrosti ne moremo doseči brez resne pozornosti in proučevanja z molitvijo. Nekateri deli Svetega pisma so zares tako jasni, da jih ni mogoče napačno razumeti; so pa tudi besedila, katerih pomen ne leži na površju, da bi ga lahko takoj opazili. Besedilo moramo primerjati z besedilom. Skrbno moramo preiskovati in razmišljati z molitvijo. Takšno proučevanje bo bogato poplačano. Kakor rudar najde žilo plemenite kovine, četudi je skrita globoko pod zemljo, tako bo tudi vztrajen iskalec skritega zaklada Božje besede našel resnice največje vrednosti, ki so skrite pogledu površnega iskalca. Navdihnjene besede bodo kakor potoki, ki tečejo iz studenca življenja, če o njih razmišljamo v srcu.
Svetega pisma nikoli ne proučujmo brez molitve. Preden ga odpremo, moramo prositi za razsvetljenje Svetega Duha, in dano nam bo. Ko je Natanael prišel k Jezusu, je Zveličar vzkliknil: “Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače. Reče mu Natanael: Odkod me poznaš? Jezus odgovori in mu reče: Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvo, sem te videl.”10) Jezus bo videl tudi nas, ko molimo na skrivnem, če ga bomo prosili za luč, da bi lahko spoznali, kaj je resnica. Angeli iz sveta luči bodo z ljudmi, ki s ponižnim srcem prosijo za božansko vodstvo.
Sveti Duh poveličuje in slavi Zveličarja. Njegovo delo je predstaviti Kristusa, čistost njegove pravičnosti in vzvišeno zveličanje, ki ga imamo po njem. Jezus pravi: “Od mojega vzame in vam oznani.”11) Ta Duh resnice je edini učinkoviti učitelj božanske resnice. Kako zelo je Bog moral ceniti človeški rod, da je dovolil svojemu Sinu umreti zanj in določil svojega Duha za človekovega učitelja in stalnega vodnika!
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!