 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Boljša pot (Ellen G. White)
7. Dokaz, da smo Kristusovi učenci (angleško)
“Zato če je kdo v Kristusu, je novo stvarjenje; staro je prešlo, glej, postalo je novo vse.”1)
Človek morda ne more natančno povedati, kdaj in kje se je spreobrnil, in našteti vseh okoliščin, ki so ga pripeljale do tega. Vendar to še ni dokaz, da ta človek ni spreobrnjen. Kristus je rekel Nikodemu: “Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, odkod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.”2) Kakor je veter neviden, njegovo delovanje pa razločno vidimo in čutimo, tako je z delovanjem Božjega Duha na človeško srce. Obnavljajoča moč, ki je človeške oči ne morejo videti, spočenja v duši novo življenje, ustvarja novo bitje po Božji podobi. Čeprav je delovanje Duha tiho in neopazno, lahko vidimo njegove sadove. Če je srce obnovil Božji Duh, bo tudi življenje pričalo o tem. Čeprav ne moremo ničesar storiti, da bi se naše srce spremenilo in uskladilo z Bogom, čeprav se ne smemo zanašati nase in na svoja dobra dela, bo vendar naše življenje dokaz, ali v nas prebiva Božja milost. Sprememba bo vidna v značaju, navadah in delih. Jasno in razločno bo nasprotje med tem, kar so bili in kar so postali. Značaj se ne razodeva po občasnih dobrih ali hudobnih delih, marveč v vsakdanjih besedah in dejanjih.
Res je, da je življenje kakega človeka lahko na zunaj pošteno tudi brez Kristusove obnavljajoče moči. Želja, da bi postali vplivni in spoštovani, lahko povzroči urejeno življenje. Samospoštovanje nas lahko spodbuja, da se izogibamo slabega. Tudi sebično srce je lahko radodarno. Toda kako bomo potem ugotovili, na čigavi strani smo?
Komu pripada naše srce? S kom se ukvarjajo naše misli? O kom najraje govorimo? Komu pripadajo naša najtoplejša čustva in naše najboljše moči? Če smo Kristusovi, potem so naše misli z njim in naše najslajše misli so o njem. Vse, kar smo in kar imamo, je posvečeno njemu. Hrepenimo po tem, da bi imeli njegovo podobo, da bi dihali njegovega duha, izvrševali njegovo voljo in mu ugajali v vsem.
Tisti, ki so v Kristusu Jezusu postali nova bitja, bodo obrodili sad Duha: “Ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost, zdržljivost.”3) Ti ne bodo več uživali v starih poželenjih, marveč bodo z vero v Božjega Sina hodili za njim, odsevali njegov značaj in se očiščevali kakor je On čist. Stvari, ki so jih nekoč sovražili, sedaj ljubijo, kar pa so nekoč ljubili, sedaj sovražijo. Ošabni in samozavestni postanejo krotki in ponižni v srcu, domišljavi in drzni pa resni in nevsiljivi. Pijanec se strezni, nesramnež pa postane čist. Zavrgli so nečimrne običaje in navade sveta. Kristjanova lepota ni zunanje lepotičenje, “ampak skriti človek srca v neminljivem krasu krotkega in mirnega duha”.4)
Ni dokaza o pristnem spokorjenju, če to ne povzroči popolne spremembe. Grešnik je šele tedaj lahko prepričan, da je prešel iz smrti v življenje, ko obnovi svojo zaobljubo, ko vrne, kar je ukradel, in prizna svoje grehe ter ljubi Boga in bližnje.
Če se mi, ki smo zašli in grešili, vrnemo h Kristusu in postanemo deležniki njegove odpuščajoče milosti, bo tudi iz našega srca izvirala ljubezen. Vsako breme je lahko, ker je Kristusov jarem lahek. Dolžnost postane naslada, žrtev pa zadovoljstvo. Pot, ki se je prej zdela ovita v temo, razsvetljujejo žarki Sonca pravičnosti.
Lepota Kristusovega značaja bo vidna v njegovih sledilcih. Kristus je našel zadovoljstvo v izpolnjevanju Božje volje. Gibalo Zveličarjevega življenja je bila ljubezen do Boga in želja, da bi ga poveličal. Ljubezen je olepšala in oplemenitila vsa njegova dejanja. Ljubezen izhaja iz Boga. Neposvečeno srce ne more biti njen izvir ali jo pokazati. Je samo v srcu, v katerem vlada Jezus. “Mi ga ljubimo, ker nas je On prvi ljubil.”5) V srcu, ki je obnovljeno z Božjo milostjo, je ljubezen gibalo dejanja. Ona oblikuje značaj, vodi naša nagnjenja, brzda strasti, premaguje sovražnost in plemeniti čustva. Če se ta ljubezen neguje v srcu, sladi življenje in širi očiščujoč vpliv na okolico.
Božji otroci, posebno tisti, ki so šele začeli zaupati v njegovo milost, se morajo varovati dveh zmot. Že omenjena zmota je zaupanje v lastno moč in dejanja, da lahko sami dosežemo skladnost z Bogom. Kdor poskuša postati svet s svojimi deli v izpolnjevanju zakona, poskuša nemogoče. Vse kar izvršujemo brez Kristusa, je omadeževano s sebičnostjo in grehom. Samo Kristusova milost nas lahko posveti po veri.
Druga, prav tako nevarna zmota je verovanje, da nas je Kristus osvobodil izpolnjevanja Božjega zakona in da naša dela nimajo ničesar opraviti z našim odrešenjem, saj lahko edino z vero postanemo deležni Kristusove milosti.
Zapazite, da poslušnost ni samo zunanje izpolnjevanje, marveč služba ljubezni. Božji zakon je izraz Božje narave, je poosebljenje vzvišenega načela ljubezni in s tem temelj Božje vladavine v nebesih in na zemlji. Mar ne bomo uresničili Božjega zakona v svojem življenju, ko se naše srce obnovi po Božji podobi in se njegova ljubezen vseli vanj? Brž ko se bo ukoreninilo v našem srcu načelo ljubezni in se človek obnovi po Stvarnikovi podobi, se bo izpolnila novozavezna obljuba: “Svoje postave dam v njih srca in v njih misli jih zapišem.”6) In če je zakon zapisan v srce, mar ne bo oblikoval življenja? Poslušnost, ki je služba in dolžnost ljubezni, je pravo znamenje, da smo njegovi učenci. Zato Sveto pismo tudi pravi: “Kajti to je Božja ljubezen, da izpolnjujemo njegove zapovedi.”7) “Kdor pravi: Spoznal sem ga, a se ne drži njegovih zapovedi, je lažnik in v njem ni resnice.”8) Vera in samo vera nas ne osvobaja poslušnosti, marveč naredi iz nas sodeležnike Kristusove milosti in nas usposablja za poslušnost.
Zveličanja si ne moremo zaslužiti s svojo poslušnostjo. Je prostovoljni Božji dar, ki ga dobimo po veri. Toda poslušnost je sad vere. “In veste, da se je On prikazal, da odvzame naše grehe; in greha ni v njem. Kdor koli ostaja v njem, ne greši; kdor koli greši, ga ni videl in ga ni spoznal.”9) To je prava preizkušnja. Če ostanemo v Kristusu in Božja ljubezen prebiva v nas, tedaj bodo tudi naša čustva, naše misli, nameni in delovanje v skladnosti z Božjo voljo, ki je izražena v predpisih njegove svete postave. “Otročiči, nihče naj vas ne slepi: kdor dela pravičnost, je pravičen, kakor je On pravičen.”10) Pravičnost je opisana v merilu Božje svete postave, ki je bila izražena v desetih načelih na Sinaju.
Navidezna vera v Kristusa, ki hoče človeka osvoboditi dolžnosti poslušnosti Bogu, ni vera, marveč predrznost. “Kajti iz milosti ste rešeni po veri.”11) Toda “tudi vera, ako nima del, je mrtva sama ob sebi”.12) Preden je Jezus prišel na zemljo, je rekel: “Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu.”13) A pred svojo vrnitvijo v nebesa je izjavil: “Kakor sem jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.”14) Sveto pismo pravi: “In po tem vemo, da smo ga spoznali, ako izpolnjujemo njegove zapovedi. Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel.”15) “Ker je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da hodite po njegovih stopinjah.”16)
Pogoj za večno življenje je še danes isti, kakor je vedno bil, prav takšen kot v raju pred padcem naših prastaršev — popolna poslušnost Božjemu zakonu, popolna pravičnost. Če bi lahko dobili večno življenje pod drugimi pogoji, ki so manj kakor ti, bi bila sreča vsega vesolja ogrožena. Greh bi se večno nadaljeval z vsem svojim gorjem in bedo.
Adam je pred padcem v greh imel možnost izoblikovati v sebi pravičen značaj s poslušnostjo Božjemu zakonu, in vendar tega ni dosegel. Zaradi njegovega greha smo padli tudi mi in ne moremo sami doseči pravičnosti. Odkar smo grešni in nesveti, ne moremo popolnoma izpolnjevati svetega zakona. Nimamo lastne pravičnosti, s katero bi izpolnjevali zahteve Božjega zakona. Toda Kristus je za nas napravil izhod. Na zemlji je bil izpostavljen enakim preizkušnjam in skušnjavam kakor mi, vendar je živel brez greha. Umrl je za nas, sedaj pa se ponuja, da bi vzel nase naše grehe in nam dal svojo pravičnost. Če se mu izročite in ga sprejmete za svojega Zveličarja s takšnim grešnim življenjem, kakršno imate, se vam bo po njegovih zaslugah to računalo za pravičnost. Kristusov značaj bo zavzel prostor vašega značaja in Bog vas bo sprejel, kakor da nikdar niste grešili.
Še več, Kristus spreminja vaše srce. V njem živi po veri. Po veri morate vzdrževati zvezo s Kristusom, svojo voljo pa morate neprestano podrejati njegovi. Kolikor dolgo boste to delali, bo deloval v vas, da boste hoteli in delali le to, kar je njemu po volji. Tedaj boste lahko rekli: “Kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega sebe zame.”17) Jezus je rekel svojim učencem: “Niste namreč vi, ki govorite, ampak Duh vašega Očeta je, ki govori v vas.”18) Če Kristus deluje v vas, boste kazali enakega duha in opravljali enaka dobra dela — dela pravičnosti in poslušnosti.
Nimamo ničesar svojega, s čimer bi se lahko ponašali. Nimamo razloga za poviševanje samega sebe. Edina osnova za naše upanje nam je dana Kristusova pravičnost in ta deluje z njegovim Duhom v nas in po nas.
Ko govorimo o veri, moramo upoštevati tudi razliko med verami. Obstaja vrsta verovanja, ki se popolnoma razlikuje od vere. Obstoj Boga, njegova moč in resničnost njegove besede so dejstva, ki jih v srcu ne morejo ovreči niti Satan in njegove vojske. Sveto pismo pravi, da “tudi zli duhovi to verujejo in groza jih je”.19) Toda to ni vera. Ne samo verovanje v Božjo besedo, marveč podrejanje njegovi volji, popolna izročitev srca in posvetitev svojih čustev Kristusu je zares vera — vera, ki deluje z ljubeznijo in čisti dušo. Ta vera obnavlja naše srce po Božji podobi. Srce, ki se neobnovljeno ni podrejalo Božjemu zakonu in se tudi ni moglo, se sedaj veseli v svetih načelih in navdušeno vzklika skupaj s psalmistom: “Kako ljubim tvoj zakon! Ves dan je o njem moje premišljevanje.”20) Pravičnost zakona je izpolnjena v nas, ki “živimo ne po mesu, ampak po Duhu”.21) So tudi takšni, ki so spoznali Kristusovo odpuščajočo ljubezen in zares želijo postati Božji otroci, vendar so ob spoznanju, da je njihov značaj nepopoln in njihovo življenje pomanjkljivo, pripravljeni dvomiti, ali je njihovo srce sploh obnovljeno s Svetim Duhom. Takim pravim: Nikar ne obupujte. Pogosto bomo morali pasti na kolena in pred Jezusovimi nogami objokovati svoje pomanjkljivosti in napake, toda poguma ne smemo izgubiti. Tudi takrat, ko nas bo sovražnik premagal, nas Bog ne bo zavrgel, pozabil ali zapustil. Ne; Kristus sedi na Božji desnici in se poteguje za nas. Ljubljeni učenec Janez je rekel: “Moji otročiči, to vam pišem, da ne grešite. Ako se pa kdo pregreši, imamo odvetnika pri Očetu, pravičnega Jezusa Kristusa.”22) Ne pozabite Kristusovih besed: “Zakaj Oče sam vas ljubi.”23) Želi vas obnoviti v svojo podobo, da bi videl v vas odsev svoje čistosti in svetosti. Samo če se mu hočete podrediti, bo delo, ki ga je On začel v vas, nadaljeval do dneva Jezusa Kristusa. Molite bolj goreče, verujte popolneje. Kolikor manj se zanašamo na svoje moči, toliko bolj zaupamo moči našega Odrešenika, in toliko bolj bomo slavili njega, ki je zdravje našega obličja.
Čim bliže pridete k Jezusu, tem bolj nepopolni se boste zdeli samim sebi; ker bo vaš pogled jasnejši, se vam bodo vaše nepopolnosti jasno razodele v ostrem nasprotju z njegovo popolno naravo. To je dokaz, da so Satanove prevare izgubile svojo moč in da v vas deluje oživljajoč vpliv Božjega Duha.
Globoko zakoreninjena ljubezen do Jezusa ne more prebivati v srcu, ki ne dojame svoje grešnosti. S Kristusovo milostjo obnovljen človek bo občudoval njegov božanski značaj. Če pa ne vidimo svojih moralnih slabosti, je to očiten dokaz, da še nismo spoznali Kristusove lepote in popolnosti.
Čim manj poskušamo čislati sebe, tem bolj cenimo Zveličarjevo popolno čistost in ljubkost. Spoznanje naših grehov nas priganja k njemu, ki nam jih lahko odpusti. In ko bo človek spoznal svojo nemoč, bo segel po Kristusu, ki se bo razodel v svoji moči. Čim bolj nas občutek potrebe priganja k njemu in Božji besedi, tem bolj bomo cenili njegov značaj in tem popolneje bomo odsevali njegovo podobo.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!