 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Boljša pot (Ellen G. White)
5. Posvečenje (angleško)
Bog je obljubil: “In ko me boste iskali, me najdete, ker boste vprašali po meni iz vsega svojega srca.”1)
Bogu moramo izročiti vse srce, sicer se v nas nikoli ne bo obnovila njegova podoba. Po naravi smo odtujeni Bogu. Sveti Duh opisuje naše stanje z besedami: “Mrtvi po prestopkih in grehih.”2) “Vsa glava je bolna in vse srce medlo. Od stopala do temena ni nič zdravega na njem.”3) Satan nas trdno drži v svoji pasti, “ko nas je bil ujel,” da bi po nas uresničeval “svojo voljo”.4) Bog nas želi ozdraviti in osvoboditi. Ker pa to zahteva popolno spremembo in obnovitev naše celotne narave, se mu moramo popolnoma izročiti.
Boj s samim seboj je največji boj, ki se je sploh kdaj bil. Odreči se samemu sebi in vse podrediti Božji volji zahteva boj; srce se mora ponižati pred Bogom, preden je lahko obnovljeno v svetosti.
Božje kraljestvo ne temelji na slepi pokorščini in nerazumnem nadzoru, kakor si Satan to prizadeva prikazati. Obrača se na razum in vest. Stvarnikovo vabilo njegovemu stvarstvu se glasi: “Pridite vendar, in razložimo si svojo pravdo.”5) Bog nikogar ne sili. Od nas ne more sprejeti časti, ki mu je ne izkažemo prostovoljno in razumno. Izsiljena podrejenost bi ovirala vsak pravi razvoj razuma ali značaja — ljudi bi naredila za avtomate. Vendar to ni Stvarnikov namen. Želi, da bi človek, krona njegove ustvarjalne moči, dosegel najvišji možni razvoj. Pred nas je postavil največje blagoslove, h katerim nas želi pripeljati po milosti. Vabi nas, naj se mu izročimo, da bi v nas opravil svojo voljo. Torej je od nas odvisno, ali si bomo izbrali osvoboditev sužnosti grehu in se udeležili slavne svobode Božjih otrok.
Ko se izročamo Bogu, se moramo neogibno odreči vsemu, kar bi nas lahko ločilo od njega. Zato Zveličar pravi: “Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.”6) Opustiti moramo vse, kar bi lahko odtegnilo naše srce od Boga. Bogastvo je malik mnogih. Ljubezen do denarja in želja po bogastvu je zlata veriga, s katero jih ima Satan privezane. Drugi pa častijo sloves in posvetno čast. Za nekatere je življenjski malik osebna spokojnost in da niso za nič odgovorni. Toda ti suženjski okovi morajo biti strti. Ne moremo na pol pripadati Gospodu, na pol pa svetu. Nismo Božji otroci, če to nismo popolnoma.
Mnogi trdijo, da služijo Bogu, vendar si z lastno močjo prizadevajo spolnjevati njegov zakon in izoblikovati popoln značaj ter zagotoviti zveličanje. Globok čut Kristusove ljubezni še ni ganil njihovega srca; vendar skušajo izpolniti dolžnosti krščanskega življenja kakor to, kar Bog zahteva od njih, da bi si zaslužili nebesa. Takšna vera nima vrednosti. Če pa Kristus živi v srcu, bo to tako polno njegove ljubezni in veselja občestva z njim, da se ga bo trdno držalo. Z gledanjem nanj bomo pozabili na svoj jaz. Ljubezen do Kristusa bo postala vir delovanja. Kateri čutijo priganjajočo Božjo ljubezen, se ne sprašujejo, kako malo naj naredijo, da bi izpolnili Božje zahteve; niti se ne zanimajo za najnižje merilo, marveč hrepenijo po popolni skladnosti z Odrešenikovo voljo. Goreče mu želijo izročiti vse in pokazati zanimanje, ki ustreza ceni tega, kar iščejo. Priznavanje Kristusa brez globoke ljubezni je zgolj prazno govoričenje, gola formalnost in težko garanje.
Mar menite, da je prevelika žrtev vse izročiti Kristusu? Vprašajte se: “Kaj je Kristus dal zame?” Božji Sin je dal vse za našo odrešitev: svoje življenje, ljubezen in trpljenje. Ali je mogoče, da mu mi, ničvredni predmeti tako velike ljubezni, ne damo svojega srca? Vsak trenutek svojega življenja smo deležni blagoslovov njegove milosti; ravno zato ne moremo popolnoma razumeti globine nevednosti in bede, katere nas je rešil. Ali se lahko ozremo nanj, ki so ga prebodli naši grehi, in se potem upremo tolikšni ljubezni in daritvi? Ali lahko glede na neskončno ponižanje Gospoda slave godrnjamo, ker v večno življenje ni mogoče priti drugače kakor pa z bojem in samoodpovedjo?
Marsikatero ošabno srce sprašuje: “Zakaj se moram ponižati in spokoriti, preden dobim zagotovilo, da me bo Bog sprejel?” Opozarjam vas na Kristusa. Bil je brez greha, in ne le to, bil je nebeški Knez, toda v prid človeku je bil storjen v greh. “Zato, ker je žrtvoval svojo dušo v smrt in je bil grešnikom prištet; On je nesel grehe mnogih in prosil za grešnike.”7)
Čemu pa se odpovemo mi, kadar damo vse? Z grehom omadeževanemu srcu, ki ga mora Jezus očistiti s svojo krvjo in rešiti s svojo neprekosljivo ljubeznijo. In vendar ljudje menijo, da je težko dati vse! Sram me je slišati in pisati kaj takega.
Bog ne zahteva, naj bi žrtvovali nekaj, kar nam je koristno zadržati. Vse, kar koli dela, dela za blaginjo svojih otrok. O, ko bi vsi, ki si še niso izbrali Kristusa, lahko spoznali, da ima zanje nekaj boljšega, kakor si sami želijo. Človek si dela največjo krivico in škodo, ko misli in ravna v nasprotju z Božjo voljo. Pravega veselja ni mogoče najti na poti, ki jo je prepovedal On, ki ve, kaj je najboljše, in načrtuje za blaginjo svojih ustvarjenih bitij. Pot prestopništva je pot bede in uničenja.
Napačno je gojiti misel, da je Bogu všeč gledati svoje otroke, ko trpijo. Vsa nebesa se zanimajo za človekovo srečo. Naš nebeški Oče nobenemu svojemu stvarstvu ne krati veselja. Božanske zahteve nam narekujejo, naj se izogibamo samo tistih želj, ki nam lahko povzročijo trpljenje in razočaranje ter pred nami zapro vrata sreče in nebes. Odrešenik sveta sprejema ljudi takšne, kakršni so, z vsemi njihovimi potrebami, pomanjkljivostmi in slabostmi. Ne želi nas samo očistiti greha in nam zagotoviti odrešitve s svojo krvjo, marveč tudi zadovoljiti hrepenenje vseh, ki privolijo vzeti nase njegov jarem in nositi njegovo breme. Mir in pokoj bo dal vsem, ki prihajajo k njemu po kruh življenja. Bog zahteva, da opravljamo le tiste dolžnosti, ki bodo vodile naše korake k višinam blaženosti, katerih neposlušni ne morejo doseči. Pravo srečno življenje mora oblikovati v nas Kristus, upanje slave.
Mnogi sprašujejo: “Kako se lahko izročim Bogu?” Želite se mu izročiti, vendar ste moralno šibki, suženj dvomu in pod vodstvom navad svojega grešnega življenja. Vaše obljube in odločitve so kakor hišica iz kart. Ne morete brzdati svojih misli, spodbud in čustev. Ker se zavedate neizpolnjenih obljub in prelomljenih danih besed, je omajano vaše zaupanje v osebno iskrenost. To povzroča občutek, da vas Bog ne more sprejeti. Vendar ne obupujte. Kar morate najprej razumeti, je prava moč volje. Ta je vladajoča moč v človekovi naravi; zmožnost odločanja ali izbire. Vse je odvisno od pravilnega delovanja volje. Bog je dal ljudem sposobnost izbire, njihovo pa je, ali jo bodo uporabili. Ne morete spremeniti svojega srca, prav tako ne morete z lastno močjo ljubiti Boga; toda lahko si izberete, da mu boste služili. Lahko mu izročite svojo voljo, ker bo le tedaj lahko storil, da bosta vaše hotenje in delo skladna z njegovo voljo. Tedaj bo vse vaše bitje nadzoroval Kristusov Duh; vsa vaša čustva bodo usmerjena k njemu in vaše misli bodo v skladnosti z njim.
Hrepeneti po dobroti in svetosti je samo po sebi dobro, toda če ostanemo samo pri tem, ne bomo ničesar dosegli. Mnogi bodo pogubljeni, čeprav so upali in si želeli postati kristjani. Nikdar niso prišli do tega, da bi izročili svojo voljo Bogu. Niso si izbrali postati kristjani.
Če pravilno vadite svojo voljo, bo v vašem življenju nastopila popolna sprememba. Če svojo voljo izročite Kristusu, se boste združili z močjo, ki presega vsa poglavarstva in oblasti. Dobili boste moč od zgoraj, da boste ostali stanovitni; vsak dan se boste znova izročali Bogu, da bi lahko živeli novo življenje, življenje vere.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!