Vsebina

Nazaj

Naprej

Boljša pot (Ellen G. White)

4. Priznanje grehov (angleško)

“Kdor prikriva svoje grehe, ne bo imel sreče, kdor pa se jih obtoži in jih zapusti, doseže usmiljenje.”1)

Pogoji za pridobitev Božje milosti, so preprosti, pravični in razumni. Gospod ne zahteva od nas izpostavljanja mukam, da bi nam odpustil grehe. Niso nam potrebna dolga in naporna romanja ali mučne pokore, da bi priporočili svojo dušo Bogu nebes ali se spokorili za prestopek. Vsakdo, ki prizna in opusti svoj greh, bo pomiloščen.

Apostol pravi: “Izpovedujte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da ozdravite.”2) Priznajte Bogu svoje grehe, ker vam jih edino On lahko odpusti, svoje prestopke pa drug drugemu. Če ste morda užalili svojega prijatelja ali soseda, mu morate priznati svojo napako, njegova dolžnost pa je, da vam rad odpusti. Potem morate prositi za odpuščanje Boga, ker je brat, ki ste ga ranili, Božja last, in s pregreho zoper brata ste se pregrešili tudi zoper njegovega Stvarnika in Odrešenika. Tak primer bo prinesen pred edinega in pravičnega posrednika, našega velikega Duhovnika, ki je bil “izkušan v vsem kakor mi, a brez greha”.3) On je zmožen čutiti z nami naše slabosti in nas očistiti vsakršne krivde.

Tisti, ki še niso ponižali svojega srca pred Bogom s priznanjem svoje krivde, niso izpolnili niti prvega pogoja za sprejem. Če nismo izkusili spokorjenja, ki se ga ni kesati, in še nismo s pravo srčno ponižnostjo in potrtim duhom priznali svojih grehov, zgražajoč se nad svojo krivičnostjo, še nismo resnično iskali odpuščanja greha. Če ne prosimo Boga za mir, ga tudi ne bomo dobili. Edini razlog, da še nismo dobili odpuščanja za storjene grehe, je ta, da nismo voljni ponižati svojega srca in se podrediti pogojem besede resnice. V zvezi s tem so dana jasna navodila. Priznanje greha, javnega ali zasebnega, mora biti izraženo odkritosrčno in prostovoljno. Iz grešnika ne sme biti izsiljeno. Ne sme biti izraženo lahkomiselno in brezbrižno ali pa izsiljeno od ljudi, ki še niso spoznali ostudnega značaja greha. Le priznanje, ki prihaja iz dna srca, najde pot k Bogu, ki je poln neskončne milosti. Psalmist pravi: “Blizu je Gospod tistim, ki so potrtega srca, in ponižne v duhu rešuje.”4)

Resnično priznanje ima vedno poseben značaj in vedno zajema določene grehe. Lahko so take narave, da jih priznamo samo Bogu; pa tudi takšni, ki jih moramo priznati posameznikom, ki so zaradi nas trpeli škodo. Nekateri grehi pa so javnega značaja, zato jih je treba priznati javno. Vsa priznanja pa morajo biti določena in jasna, da celo imenujemo grehe, katerih smo krivi.

Izraelci so se v Samuelovih dnevih oddaljili od Boga. Trpeli so posledice greha, ker so izgubili vero v Boga, poznavanje njegove moči in modrosti, s katerima je vladal ljudstvu, ter zaupanje v njegovo sposobnost, da bo branil in vodil svoje delo. Odvrnili so se od velikega Vladarja vesolja in hrepeneli po načinu vladavine sosednjih narodov. Preden so zopet dobili mir, so jasno priznali: “Zakaj vsem svojim grehom smo pridejali še to zlo, da smo si prosili kralja.”5) Prav greh, o katerem so bili prepričani, so morali priznati. Njihova nehvaležnost jim je obtežila srce in jih ločila od Boga.

Bog ne sprejme priznanja grehov brez iskrenega spokorjenja in poboljšanja. Življenje se mora temeljito spremeniti in odvreči moramo vse, kar žali Boga. To je sad prave žalosti zaradi greha. Naše delo nam je jasno podano z naslednjimi besedami: “Umijte se, očistite se, odpravite hudobnost svojih dejanj izpred mojih oči, nehajte delati hudo; učite se delati dobro, iščite pravice, tlačenemu pomagajte, siroti sodite pravico, potezajte se za vdovo.”6) Če pa brezbožnež “povrne zastavo, kar je po sili vzel, prinese nazaj, ravna po postavah življenja, ne delajoč nič krivičnega; gotovo bo živel, ne umrje”.7) Apostol Pavel pravi o delu spokorjenja: “Zakaj glejte, prav to, da ste se po volji Bogu razžalostili, kolikšno vam je obrodilo marljivost, pa zagovarjanja, pa nevoljo, pa strah, pa hrepenenje, pa gorečnost, pa maščevanje. V vsem ste se pokazali, da ste čisti v tej zadevi.”8)

Če pa je greh omrtvil moralno zavest, se prestopnik ne zaveda pomanjkljivosti svojega značaja in ne dojema velikosti zla, ki ga je povzročil. Če se popolnoma ne podredi prepričljivi moči Svetega Duha, bo ostal delno slep za svoj greh. Tedaj njegova priznanja niso iskrena in resna. Pri vsakem priznanju svoje krivde se brani z opravičilom, da ne bi storil tega, za kar je obdolžen, če ga določene okoliščine ne bi navedle k temu.

Potem ko sta Adam in Eva jedla sad s prepovedanega drevesa, sta ju prevzela sramežljivost in groza. Njuna prva misel je bila, kako naj opravičita svoj greh in se izogneta strašni smrtni obsodbi. Ko ju je Gospod povprašal o njunem grehu, je Adam skušal krivdo zvaliti delno na Boga, delno pa na svojo družico. “Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem.”9) Žena pa je valila krivdo na kačo, rekoč: “Kača me je zapeljala, in jedla sem.”10) Zakaj si ustvaril kačo? Zakaj si ji dopustil priti v raj? S tema vprašanjema je hotela opravičiti svoj greh in Boga narediti odgovornega za njun padec. Duh samoopravičevanja izhaja od očeta laži in se javlja pri vseh Adamovih otrocih. Takšna priznanja niso navdihnjena z božanskim Duhom, in Bog jih ne bo sprejel. Pravo spokorjenje vodi človeka, da sam nosi svojo krivdo in jo prizna brez prevare in hinavščine. Vzkliknil bo kakor ubogi cestninar, ki si ni upal povzdigniti oči proti nebu: “Bog, milostljiv mi bodi grešniku!” Vsi, ki tako priznajo svojo krivdo, bodo opravičeni, ker se Jezus s svojo krvjo poteguje za vsakega spokorjenega človeka.

Primeri pravega spokorjenja in ponižnosti, ki jih najdemo v Božji besedi, razodevajo duha priznanja, v katerem ni ne izgovarjanja za greh ne poskusa samoopravičevanja. Pavel se ni poskušal braniti; svoj greh opisuje z najtemnejšo barvo, ne da bi skušal zmanjšati svojo krivdo. On pravi: “To sem tudi storil v Jeruzalemu; in veliko svetih sem zaprl v ječe, ko sem bil prejel pooblastila za to od višjih duhovnikov, in ko so jih morili, sem dajal svoj glas zoper nje. In po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa; in neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih.”11) Ne brani se povedati, “da je Kristus Jezus prišel na svet rešit grešnike, katerih prvi sem jaz”.12)

Ponižno in potrto srce, prevzeto s pravim spokorjenjem, bo cenilo Božjo ljubezen in ceno Golgote. Kakor se sin spoveduje ljubljenemu očetu, tako bo tudi resnični spokorjenec priznal Bogu vse svoje grehe. Pisano je: “Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice.”13)


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!