Vsebina

Nazaj

Naprej

Boljša pot (Ellen G. White)

3. Spokorjenje (angleško)

Kako naj bo človek pravičen pred Bogom? Kako bo grešnik postal pravičen? Samo po Kristusu lahko pridemo do skladnosti z Bogom in svetostjo. Toda kako lahko pridemo h Kristusu? Mnogi sprašujejo enako kakor nekoč množica na petdesetnici, ko je, prepričana o grehu, vzkliknila: “Kaj nam je storiti?”¹⁾ Prve besede Petrovega odgovora so bile: “Spokorite se!”²⁾ Ob neki drugi priložnosti, kmalu zatem, je rekel: “Spokorite se torej in spreobrnite, da se izbrišejo vaši grehi.”³⁾

Spokorjenje zajema obžalovanje greha in njegovo opustitev. Greha ne bomo opustili, dokler ne bomo uvideli njegove grešnosti. Dokler se v srcu ne odpovemo grehu, ne bo prave spremembe v življenju.

Mnogi napačno razumejo pravo naravo spokorjenja. Obžalujejo, da so grešili, in se na videz celo spremenijo, ker se bojijo, da bodo trpeli zaradi svojega napačnega dejanja. Vendar to ni svetopisemsko spokorjenje. Takšni so žalostni zaradi trpljenja, ne pa zaradi greha. Tako je žaloval Ezav, ko je videl, da je za večno izgubil pravico prvorojenstva. Balaam je uvidel in priznal svojo krivdo, ker se je zbal za svoje življenje, ko mu je angel z iztegnjenim mečem zastavil pot. Toda to ni bilo niti pristno spokorjenje za greh niti pravo spreobrnjenje niti gnus do zla. Judež Iškariot je vzkliknil po izdaji svojega Gospoda: “Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri.”⁴⁾

Strašen občutek obsodbe in grozno čakanje nanjo je izsililo priznanje iz njegove grešne duše. Misel, da ga bo doletelo vse to, ga je navdala z grozo. Vendar v svoji duši ni iskreno s strtim srcem žaloval, da je izdal brezmadežnega Božjega Sina in se odrekel Izraelovega Svetnika. Ko je faraon trpel Božje sodbe, je sicer priznal svoj greh, da bi se izognil nadaljnjemu trpljenju. Toda brž ko so šibe prenehale, je znova začel kljubovati nebesom. Vsi navedeni so tarnali zaradi posledic greha, niso pa obžalovali zaradi samega greha.

Toda ko srce popusti vplivu Božjega Duha, se začenja prebujati vest, in grešnik začenja razločevati nekaj globine in svetosti Božjega svetega zakona, ki je temelj njegove vladavine v nebesih in na zemlji. Tedaj “prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka”,⁵⁾ razsvetli skrite kotičke duše in razodene skrita dela teme. Tedaj se razum in srce zavesta svoje krivde. Grešnik se zave Jahvejeve pravičnosti in obide ga strah, da bi moral grešen in nečist stopiti pred Preiskovalca src. Vidi Božjo ljubezen, lepoto svetosti in veselje čistosti; hrepeneti začne po očiščenju in obnovitvi občestva z nebesi.

Davidova molitev po njegovem padcu ponazarja naravo prave žalosti zaradi greha. Njegovo spokorjenje je bilo iskreno in globoko. Ni si prizadeval opravičiti svoje krivde; molitve ni navdihnila želja, da bi se izognil grozeči sodbi. David je uvidel grozoto svojega prestopka; videl je madež na svoji duši in njegov greh mu je bil odvraten. Ni molil samo za odpuščanje greha, marveč tudi za čistost srca. Hrepenel je po veselju svetosti — po obnovljenem občestvu in skladnosti z Bogom. To je izrazil z naslednjimi besedami:

“Blagor človeku, komur so odpuščeni prestopki,
čigar greh je prikrit.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne všteva krivice
in čigar duh nima v sebi zvijače.”⁶⁾
“Milosten mi bodi, o Bog, po svoji dobroti,
po obilosti svojega usmiljenja
izbriši moje pregrehe.
Kajti svoje pregrehe spoznavam
in moj greh mi je vedno pred očmi.
Očisti me z izopom, da bom čist,
operi me, da bom bel bolj nego sneg.
Čisto srce mi ustvari, o Bog,
in trdnega duha ponovi v meni.
Ne zavrzi me izpred svojega obličja
in svojega Svetega Duha ne jemlji od mene.
Povrni mi zopet veselje svojega zveličanja
in z duhom radovoljnosti me podpiraj.
Reši me krivde prelite krvi, o Bog,
Bog mojega zveličanja,
in radostno bo hvalil
moj jezik tvojo pravičnost.”⁷⁾

Takšnega spokorjenja ne moremo doseči v lastni moči, marveč samo s Kristusom, ki je šel v višavo in dal darove ljudem.

Prav v tem se mnogi motijo, in zato ne sprejmejo pomoči, ki jim jo želi dati Kristus. Mislijo, da ne morejo priti h Kristusu, če se prej ne spokorijo, in da spokorjenje pripravlja pot odpuščanju njihovih grehov. Res je, da mora do spokorjenja priti pred odpuščanjem grehov, kajti le potrto in skrušeno srce čuti potrebo po Zveličarju. Toda ali mora grešnik čakati, da se spokori prej, preden lahko pride k Jezusu? Ali naj bo spokorjenje ovira med grešnikom in Zveličarjem?

Sveto pismo ne uči, da se mora grešnik spokoriti, preden lahko sprejme Kristusovo vabilo: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim.”⁸⁾ Čistost, ki izhaja iz Kristusa, vodi k pravemu spokorjenju. Peter je to razložil v svoji izjavi Izraelcem z naslednjimi besedami: “Tega (Jezusa) je Bog s svojo desnico povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu spokorjenje in odpuščanje grehov.”⁹⁾ Ne moremo se spokoriti brez Kristusovega Duha, ki prebuja našo vest, kakor nam tudi brez Kristusa ne more biti odpuščeno.

Kristus je vir vsake dobre spodbude. Edino On lahko vsadi v naše srce sovraštvo do greha. Vsaka želja po resnici in čistosti in vsako prepričanje o naši grešnosti dokazujeta, da njegov Duh deluje na naše srce. Jezus je rekel: “In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi.”¹⁰⁾ Kristus se mora razodeti grešniku kot Zveličar, ki je umrl za grehe sveta. Ko opazujemo Božje Jagnje na križu Golgote, se nam začne razodevati skrivnost odrešenja, Božja dobrota pa nas vodi k spokorjenju. Kristus je s svojo smrtjo za grešnike razodel nedojemljivo ljubezen. Ko grešnik opazuje to ljubezen, mu ta mehča srce, vpliva na um in spodbuja dušo k skrušenosti.

Res je, da včasih ljudi postane sram zaradi svojih grešnih poti in da zapustijo katero svojih grešnih navad, še preden se zavejo, da jih Kristus priteguje k sebi. Kadar koli si prizadevajo popraviti se in si iskreno želijo delati dobro, jih k temu spodbuja Kristusova moč. Vpliv, ki se ga ne zavedajo, vpliva na dušo, zato se vest prebudi in življenje zboljšuje. Ko pa Kristus pritegne njihovo pozornost na svoj križ, da vidijo njega, ki so ga njihovi grehi pribili na križ, se v vesti naselijo zapovedi. Tedaj spregledajo vso pokvarjenost svojega življenja in zakrknjenost duše. Začenjajo dojemati nekaj Kristusove pravičnosti in vzklikajo: “Kaj je greh, da zahteva takšno daritev za odrešenje njegove žrtve? Mar se zahteva vsa ta ljubezen, vse to ponižanje in trpljenje, da ne bomo pogubljeni, marveč da bomo imeli večno življenje?”

Grešnik se tej ljubezni lahko upira, lahko se brani, da bi ga Kristus pritegnil k sebi, toda če se ne upira, ga bo Jezus pritegnil. Spoznanje načrta zveličanja ga bo pripeljalo k podnožju križa, da bi se spokoril za svoje grehe, ki so povzročili trpljenje Božjemu ljubljenemu Sinu.

Isti božanski Duh, ki deluje v naravi, govori človeškim srcem in ustvarja neizrecno hrepenenje po nečem, česar še nimajo. Pozemske stvari ne morejo zadovoljiti tega hrepenenja. Božji Duh vpliva nanje, da hrepenijo po rečeh, ki jim edine lahko dajo mir in pokoj — po Kristusovi milosti in veselju svetosti. Zveličar z vidnimi in nevidnimi vplivi neprestano deluje, da bi človeške misli odvrnil od minljivih grešnih zadovoljstev k neskončnim blagoslovom, ki lahko po njem postanejo njihovi. Vsem, ki zaman želijo piti vodo iz počenih vodnjakov tega sveta, je namenjeno božansko vabilo: “Pridi! In kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno.”¹¹⁾

Vi, ki srčno hrepenite po čem boljšem od tega, kar vam lahko da ta svet, pripoznajte to željo za Božji glas vaši duši. Prosite ga, da bi vam podaril spokorjenje in vam razodel Kristusa v njegovi neskončni ljubezni in popolni čistosti. V Zveličarjevem življenju sta bili popolnoma izraženi načeli Božjega zakona: ljubezen do Boga in ljubezen do človeka. Dobrota in nesebična ljubezen sta bili njegovo življenje. Grešnost svojega srca popolnoma uvidimo šele tedaj, ko pogledamo nanj in nas obsije Zveličarjeva luč.

Lahko se slepimo kakor Nikodem, češ da je naše življenje brezhibno in naš moralni značaj pravilen, ter mislimo, da nam ni potrebno ponižati srca pred Bogom kakor navadnemu grešniku. Toda ko v naše srce posveti Kristusova luč, vidimo, kako nečisti smo, in spoznamo sebične spodbude, sovraštvo do Boga, ki skruni vsako dejanje. Takrat šele spregledamo, da je naša pravičnost res kakor “umazana cunja”¹²⁾ in da nas edino Kristusova kri lahko očisti grešnega madeža ter obnovi naše srce po njegovi podobi.

En sam žarek Božje slave, en sam odsev Kristusove čistosti, med prodiranjem v dušo boleče poudarja vsak madež ter odkriva slabosti in napake človekovega značaja. To razodeva neposvečene želje, nezvestobo srca in nečistost ust. Božji Duh s svojim preiskovalnim vplivom razkrinkava grešnikova nezvesta dejanja, ki želijo razveljaviti Božji zakon, ter kroti in premaguje grešnikovega duha. Ko grešnik opazuje čist in brezmadežen Kristusov značaj, se gnusi sam sebi.

Ko je prerok Danijel zagledal slavo k njemu poslanega nebeškega poslanca, ga je premagal čut lastne slabosti in nepopolnosti. Vpliv čudovitega prizora je opisal z besedami: “In moči ni ostalo v meni in barva v licu se mi je spremenila, da je bilo spačeno, in nič moči nisem imel.”¹³⁾ Tako ganjena duša sovraži svojo sebičnost in se zgraža nad svojo samoljubnostjo. Pod vplivom Kristusove pravičnosti začne hrepeneti po čistosti srca, ki se ujema z Božjim zakonom in Kristusovim značajem.

Apostol Pavel je pisal, da je bil “po pravičnosti, ki sloni na postavi, brez pogreška”.¹⁴⁾ Če upoštevamo zunanja dejanja, je bil brez greha; ko pa je dojel duhovni značaj zakona, je spoznal, da je grešnik. Po črki zakona, na katero se ljudje sklicujejo v svojem zunanjem življenju, se je apostol zdrževal greha. Toda ko se je poglobil v njegova sveta načela in videl sebe tako, kakor ga je videl Bog, se je ponižno sklonil in priznal svojo krivdo. Rekel je: “Jaz pa sem živel brez postave nekdaj; ali ko je prišla zapoved, je greh oživel, jaz pa sem umrl.”¹⁵⁾ Ko je spoznal duhovno naravo zakona, je uvidel vso strahoto greha, in njegova ošabnost je izginila.

Pred Bogom niso vsi grehi enako veliki. Po njegovi presoji obstajajo stopnje krivde, kakor so tudi po človeški presoji. Toda čeravno je kakšno napačno dejanje v človeških očeh videti še tako neznatno, ni v Božjih očeh niti en greh majhen. Človeška presoja je nepopolna in pristranska, Bog pa vse stvari razsoja po njihovem pravem pomenu. Pijanca zaničujemo in mu govorimo, da ga bo njegov greh izključil iz nebes; ošabnosti, sebičnosti in pohlepnosti pa mnogokrat ne grajamo. In ravno ti grehi so Bogu najbolj odvratni, ker nasprotujejo dobroti njegovega značaja in nesebični ljubezni, ki je pravo ozračje brezgrešnega vesolja. Kdor je padel v večje grehe, čuti svojo sramoto in bedo ter potrebo po Kristusovi milosti. Ošabnost pa ne čuti nobene potrebe, zato zapre srce Kristusu in njegovim neskončnim blagoslovom, ki nam jih je prinesel.

Ubogi cestninar, ki je molil: “Bog, milostljiv mi bodi grešniku!”¹⁶⁾ se je imel za zelo hudobnega, a tudi drugi so tako mislili o njem. Toda on je spoznal svojo potrebo in prišel z bremenom krivde in sramu pred Boga ter ga prosil za milost. Njegovo srce je bilo odprto, da je Sveti Duh lahko opravil svoje milostno delo in ga osvobodil oblasti greha. Farizejeva ošabna in samovšečna molitev je kazala, da je njegovo srce zaprto za vpliv Svetega Duha. Bil je tako daleč proč od Boga, da ni čutil, kako nečist je v primerjavi s popolnim sijajem božanske svetosti. Ni čutil potrebe po ničemer, zato tudi ničesar ni dobil.

Ko spoznate svojo grešnost, ne čakajte, da se boste sami poboljšali. Koliko jih je, ki mislijo, da niso dovolj dobri, da bi prišli h Kristusu. Mar pričakujete, da boste postali boljši s svojim trudom? “More li črnec spremeniti svojo polt ali pard svoje lise? Potem bi tudi vi mogli delati dobro, ko ste se navadili hudega.”¹⁷⁾ Samo Bog nam lahko pomaga. Ne smemo čakati na močnejša prepričanja, na boljše priložnosti ali svetejši značaj. Sami ne moremo ničesar storiti. H Kristusu moramo priti takšni, kakršni smo.

Nihče naj se ne slepi z mislijo, da bo Bog po veliki ljubezni in usmiljenju rešil celo tiste, ki zavračajo njegovo milost. Samo v luči križa lahko vidimo izredno grešnost greha. Kadar ljudje trdijo, da je Bog predober, da bi zavrgel grešnika, naj pogledajo na Golgoto. Ker človeka ni bilo mogoče rešiti drugače in ker brez te daritve ni bilo mogoče človeškega rodu oteti oskrunjajoči moči greha in ga povrniti v občestvo s svetimi bitji, zaradi česar niso mogli postati deležni duhovnega življenja, zato je Kristus sprejel nase krivdo neposlušnih in trpel namesto grešnika. Ljubezen, trpljenje in smrt Božjega Sina nam pričajo o grozni velikosti greha in nam naznanjajo, da ni ne izhoda izpod njegove moči ne upanja v boljše življenje, če se duša ne izroči Kristusu.

Zakrknjenci se včasih opravičujejo z besedami dozdevnih kristjanov: “Toliko sem dober kakor oni. V svojem vedenju se ne premagujejo bolj in niso treznejši ali uvidevnejši od mene. Prav tako ljubijo veselje in popuščajo svojim željam kakor jaz.” Tako z napakami drugih opravičujejo svoje zanemarjanje dolžnosti. Toda grehi in slabosti drugih ne opravičujejo nikogar. Gospod nam ni dal za zgled grešnega človeka. Za zgled nam je postavil brezmadežnega Božjega Sina, a tisti, ki se pritožujejo nad pravilnim ravnanjem dozdevnih kristjanov, bi morali pokazati boljše življenje in plemenitejši zgled. Mar ni njihov greh toliko večji, ko imajo tako vzvišeno mnenje o tem, kakšen naj bo pravi kristjan? Vedo, kaj je prav, vendar tega nočejo delati.

Varujte se obotavljanja. Ne odlašajte opustitve svojih grehov in iščite čistost srca po Jezusu. Zaradi odlašanja so bili tisoči in tisoči zapeljani v svojo večno pogubo. Ne bom dosti govorila o kratkosti in negotovosti življenja. Vendar obstaja strašna nevarnost, nevarnost, ki je ne dojemamo dovolj, a to je obotavljanje, da bi poslušali proseči glas Božjega Svetega Duha, ker raje živimo v grehu, kar je bistvo odlašanja. Tudi zaradi najmanjšega greha smo lahko večno izgubljeni. Česar ne premagamo, bo premagalo in pogubilo nas.

Adam in Eva sta se prepričevala, da takšna malenkost, kakršna je zaužiti prepovedani sad, ne more povzročiti tako strašnih posledic, kakor je rekel Bog. Vendar je ta mala stvar pomenila prestopanje Božjega nespremenljivega in svetega zakona, kar je ločilo človeka od Boga ter odprlo vrata smrti in nepopisni žalosti v naš svet. Stoletja se že dvigajo boleči vzdihi z naše zemlje. Vse stvarstvo vzdihuje in trpi v bolečinah, ki jih je povzročila človekova neposlušnost. Sama nebesa so morala čutiti posledice njegovega upora proti Bogu. Golgota stoji kot spomenik osupljive daritve, ki se je zahtevala za spravo zavoljo prestopanja božanskega zakona. Zato greha ne imejmo za nepomembno stvar.

Vsako prestopanje, zanemarjanje ali zavračanje Kristusove milosti pada s svojimi posledicami na vas; zaradi tega srce zakrkne, volja oslabi, razum otopi, zaradi česar niste samo manj naklonjeni pokoravanju, temveč ste manj sposobni popustiti nežni prošnji Božjega Svetega Duha.

Mnogi poskušajo utišati prebujeno vest z mislijo, da lahko svoje grešno življenje spremenijo, kadar hočejo, in se zato lahko igrajo z milostnimi vabili, ker jih bo tako še dalje opominjala. Mislijo, da bodo po kljubovanju Duhu milosti in uporabljanju svojega vpliva za Satanovo delo v trenutku skrajnega obupa še lahko spremenili svoje življenje. Toda tega ni mogoče storiti tako lahko. Izkušnje in vzgoja vsega življenja so tako temeljito oblikovale značaj, da si potem samo redki med njimi zaželijo biti podobni Jezusu.

Ena sama slaba značajska poteza in ena sama grešna želja, ki smo jo vztrajno čislali, utegne sčasoma popolnoma oslabiti vso moč evangelija. Vsako grešno popuščanje krepi odpor duše do Boga. Človek, ki kaže najbolj uporno nevero ali strašno ravnodušnost do božanske resnice, žanje samo to, kar je sam posejal. V vsem Svetem pismu ne najdemo resnejšega svarila proti igranju z zlom, kakor so besede modrega moža, da grešnika “ujamejo njegove krivice”.¹⁸⁾

Kristus nas je vedno pripravljen osvoboditi greha, vendar nas ne sili k temu. Če vztrajno grešimo in s tem svojo voljo podrejamo slabemu, če se ne želimo osvoboditi in nočemo sprejeti Božje milosti — kaj še lahko On naredi? S svojim odločnim zavračanjem njegove ljubezni uničujemo sami sebe. “Glej, sedaj je čas jako prijeten, glej, sedaj je dan zveličanja.”¹⁹⁾ “Danes, ko začujete njegov glas, ne zakrknite svojih src.”²⁰⁾

“Človek namreč gleda, kar je pred očmi, Gospod pa gleda v srce”²¹⁾ — v človeško srce, v katerem si nasprotujeta veselje in žalost; v tavajoče in nestanovitno srce, ki skriva v sebi toliko nečistega in varljivega. Bog pozna spodbude, naklepe in načrte srca. Pridite k njemu s tako omadeževanim srcem, kakršno je. Kakor psalmist odprite vse kote svojega srca vsevidnemu očesu in vzkliknite: “Preiskuj me, mogočni Bog, in spoznaj moje srce, izkusi me in spoznaj moje misli, in glej, hodim li po poti, ki pelje v trpljenje, in vodi me po večni poti.”²²⁾

Mnogi sprejemajo vero razuma, podobo pobožnosti, svojega srca pa niso očistili. Vaša molitev bi se morala glasiti: “Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni.”²³⁾ Bodite iskreni do samega sebe. Bodite resni in stanovitni prav tako, kakor da bi bilo od tega odvisno vaše pozemsko življenje. To je stvar, ki jo morate za vselej rešiti med Bogom in seboj. Varljivo upanje bo čisto dovolj za vašo pogubo.

Božjo besedo proučujte z molitvijo. Ta beseda vam prinaša v Božjem zakonu in Kristusovem življenju velika načela svetosti, brez katerih “ne bo nihče videl Gospoda”.²⁴⁾ Prepričuje o grehu in jasno kaže pot zveličanja. Pazite nanjo kakor na Božji glas, ki govori vaši duši.

Ne obupujte, ko vidite velikost svojih grehov in svoje pravo stanje. Prav grešnike je Kristus prišel rešit. Ne spravljamo mi Boga s seboj, temveč, o neizmerna ljubezen, “Bog je ... v Kristusu ... svet spravil s seboj”.²⁵⁾ S svojo nežno ljubeznijo priteguje srca svojih tavajočih otrok. Pozemski starši niso toliko potrpežljivi s slabostmi in napakami svojih otrok, kakor je Bog s tistimi, ki jih želi rešiti. Nihče se ne more bolj nežno zavzemati za prestopnika. Iz nobenih človeških ust ne prihajajo nežnejše prošnje za tavajočega kakor iz njegovih. Vse njegove obljube in opomini so prežeti z nepopisno ljubeznijo.

Ko vam Satan pride govorit, kako velik grešnik ste, poglejte na svojega Odrešenika in govorite o njegovih zaslugah. Samo gledanje v njegovo luč vam bo pomagalo. Priznajte svoj greh in recite sovražniku, “da je Kristus Jezus prišel na svet rešit grešnike”²⁶⁾ in da ste lahko rešeni z njegovo neprimerljivo ljubeznijo. Jezus je zastavil Simonu vprašanje v zvezi z dvema dolžnikoma. Eden je svojemu gospodarju dolgoval majhen znesek, drugi pa velikega. Toda gospodar je obema odpustil dolg. Nato je Kristus vprašal Simona, kateri od dolžnikov bo bolj ljubil svojega gospodarja. Simon je odgovoril: “Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.”²⁷⁾ Vsi smo bili veliki grešniki, toda Kristus je umrl, da bi nam lahko bilo odpuščeno. Zasluge njegove daritve so zadostne, da jih pokaže Očetu v našo korist. Komur je bilo največ odpuščeno, ga bo najbolj ljubil, najbližje bo stal njegovemu prestolu in ga slavil za njegovo veliko ljubezen in neizmerno daritev. Čim bolj razumemo Božjo ljubezen, tem laže bomo razumeli grešnost greha. Če gledamo dolžino rešilne vrvi, ki nam je ponujena, in če le nekoliko dojamemo pomen neizmerne daritve, ki jo je Kristus daroval za nas, se bo naše srce omehčalo z nežnostjo in spokorjenjem.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!