Vsebina

Nazaj

Naprej

Boljša pot (Ellen G. White)

2. Grešnikova potreba po Kristusu (angleško)

Človeku so bile prvotno podarjene plemenite moči in uravnovešen um. Bil je popoln in v sozvočju z Bogom. Njegove misli so bile čiste in cilji sveti. Zaradi neposlušnosti pa so se njegove moči popačile, sebičnost pa je zasedla prostor ljubezni. Njegova narava je zavoljo prestopka toliko oslabela, da se ni mogel z lastno močjo upreti sili zla. Postal je Satanov suženj in bi to tudi večno ostal, če Bog ne bi posegel vmes. Skušnjavec je nameraval preprečiti uresničenje božanskega načrta v stvarjenju človeka in napolniti zemljo z gorjem in žalostjo. Rad bi namreč prikazal, da je vse slabo posledica Božjega stvarjenja človeka.

Človek je v svojem brezgrešnem stanju živel v srečnem občestvu z njim, “v komer so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja”.¹⁾ Toda po storjenem grehu se človek ni več veselil v svetosti, temveč se je poskušal skriti pred Božjo navzočnostjo. Stanje neobnovljenega srca je še sedaj takšno. Ni v skladnosti z Bogom in ne najde veselja v občestvu z njim. Grešnik se ne bi počutil srečnega v Božji navzočnosti in bi zbežal iz družbe svetih bitij. Če bi mu tudi bilo dovoljeno stopiti v nebesa, se tega ne bi veselil. V njegovem srcu ne bi našel odziva duh nesebične ljubezni, ki vlada tam, kjer je vsako srce uglašeno s srcem neskončne Ljubezni. Njegove misli, zanimanje in spodbude bi se razlikovale od teh, ki napolnjujejo tamkajšnje brezgrešne prebivalce. Bil bi razglašen ton v nebeški melodiji. Nebesa bi bila zanj prostor muk. Želel bi se skriti pred njim, ki je luč in središče veselja v nebesih. Bog ne izključuje grešnikov iz nebes po samovoljni odločitvi; sami so se zaradi svoje neprimernosti izključili iz tega občestva. Božja slava bi bila zanje uničujoč ogenj. Z dobrodošlico bi pozdravili uničenje, samo da bi se lahko skrili pred obličjem njega, ki je umrl, da bi jih odrešil.

Sami ne moremo ubežati iz prepada greha, v katerega smo padli. Naše srce je hudobno, in sami ga ne moremo spremeniti. “O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!”²⁾ “Zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava, saj se tudi ne more.”³⁾ Vzgoja, izobrazba, urjenje volje in človeški trud imajo svoje delovno področje, vendar so tukaj brez moči. Lahko sicer prispevajo k navideznemu poboljšanju obnašanja, ne morejo pa spremeniti srca ali očistiti izvirov življenja. Delovati mora neka moč od znotraj in novo življenje od zgoraj, da bi se človek lahko spremenil iz greha v svetost. Ta moč je Kristus. Edino njegova milost lahko oživi zamrle duševne sposobnosti in jih usmeri k Bogu, k svetosti.

Zveličar je rekel: “Če se kdo na novo ne rodi,” če kdo ne dobi novega srca, novih hrepenenj, namenov in spodbud, ki vodijo v novo življenje, “ne more videti Božjega kraljestva.”⁴⁾ Zamisel, da je dovolj v človeku razvijati samo tisto dobro, ki mu je že prirojeno, je usodna prevara. “Telesni (čutni) človek pa ne sprejema, kar je Božjega Duha, ker mu je neumnost, in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati.”⁵⁾ “Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba se vam je na novo roditi.”⁶⁾ Za Kristusa je pisano: “V njem je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem.”⁷⁾ “Ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati.”⁸⁾

Ni dovolj, da samo razumemo Božjo ljubeznivo dobroto in spoznamo dobrohotnost in očetovsko nežnost njegovega značaja. Ni dovolj spoznati modrost in pravičnost njegovega zakona in zvedeti, da je utemeljen na večnem načelu ljubezni. Apostol Pavel je vse to spoznal, ko je rekel: “Pritrjujem postavi, da je dobra. Tako je postava res sveta, in zapoved je sveta in pravična in dobra.”⁹⁾ Toda v duševnem strahu in obupu je dodal: “A jaz sem mesen, suženjsko prodan grehu.”¹⁰⁾ Hrepenel je po čistosti in pravičnosti, ki ju ni mogel doseči s svojo močjo, zato je vzkliknil: “Jaz nesrečni človek! Kdo me otme iz telesa te smrti?”¹¹⁾ To je isti vzklik, ki ga lahko slišimo iz globine obremenjenih src v vseh deželah in časih. Za vse obstaja samo en odgovor: “Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.”¹²⁾

Božji Duh z mnogimi prispodobami ponazarja to resnico in jo pojasnjuje ljudem, ki hrepenijo po osvoboditvi od bremena krivde. Ko je Jakob po ogoljufanju Ezava zbežal iz očetovega doma, je bil obremenjen z občutkom krivde. Tako zapuščenega in ločenega od vsega, kar mu je bilo v življenju drago, ga je bolj kakor vse drugo mučil strah, da ga je njegov greh ločil od Boga in da so ga zapustila nebesa. Obdan s samotnimi griči in zvezdnim nebom nad seboj, je žalosten legel na golo zemljo, da bi si odpočil. Med spanjem je v njegove sanje prodrla čudna luč. Videl je, kako se z zemlje, na kateri leži, do samih nebeških vrat dviga lestev, po kateri se gor in dol sprehajajo Božji angeli, iz odprtih nebes pa je slišal božanski glas v sporočilu tolažbe in upanja.

Tako je Jakob spoznal njega, ki lahko zadovolji potrebo in hrepenenje njegove duše — Zveličarja. Z veseljem in hvaležnostjo je spoznal pot, na kateri si kot grešnik lahko obnovi občestvo z Bogom. Skrivnostna lestev iz njegovih sanj je predstavljala Jezusa, edinega posrednika zveze med Bogom in človekom.

Kristus je uporabil v pogovoru z Natanaelom isto prispodobo: “Videli boste nebesa odprta in Božje angele, stopajoče gor in dol do Sina človekovega.”¹³⁾ Človek se je z odpadom ločil od Boga, zemlja pa je bila odrezana od nebes. Tako je med njima nastal nepremostljiv prepad. Toda po Kristusu je bila zemlja ponovno povezana z nebesi. Kristus je s svojimi zaslugami premostil prepad, ki ga je naredil greh, tako da so službujoči angeli lahko stopili v zvezo s človekom. Kristus je povezal padlega človeka v njegovi slabosti in nebogljenosti z izvirom neskončne moči.

Človeštvo zaman sanjari o napredku, zaman so vsa prizadevanja za dvig človeštva, če ne upošteva edinega vira upanja in pomoči za padli rod. “Vsak dober dar in vsako popolno darilo”¹⁴⁾ je od Boga. Brez njega ni resnične popolnosti značaja. Edina pot k Bogu pa je Kristus. On pravi: “Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni.”¹⁵⁾

Božje srce hrepeni po svojih pozemskih otrocih z ljubeznijo, ki je močnejša od smrti. Ko je Bog daroval svojega Sina, nam je v tem enem daru izlil vsa nebesa. Zveličarjevo življenje, smrt in njegovo posredovanje, služba angelov, priprošnja Duha, Oče, ki dela nad vsem in po vsem, ter nenehna služba nebeških bitij — vse je namenjeno za človekovo odrešenje.

O, razmišljajmo o tej osupljivi daritvi, ki je bila darovana za nas! Prizadevajmo si ceniti delo in moč, ki ju vlagajo nebesa, da bi spreobrnila izgubljene in jih vrnila v Očetov dom. Nikdar se ne bi mogle uporabiti močnejše spodbude in mogočnejša sredstva. Mar neslutena nagrada za pošteno življenje, veselje nebes, družba angelov, občestvo in ljubezen Boga in njegovega Sina, plemenitenje in razvijanje vseh naših sposobnosti skozi večne čase niso mogočne spodbude in moči, ki nas silijo, da posvetimo svoje srce ljubeči službi svojemu Stvarniku in Odrešeniku?

Po drugi strani pa so proti grehu objavljene Božje sodbe, neizogibno uničenje, slabljenje značaja in končno pogubljenje podani v Božji besedi, da bi nas odvrnili od službe Satanu.

Mar ne bomo cenili Božje milosti? Kaj bi Bog še lahko naredil? Imejmo pravi odnos z njim, ki nas ljubi z osupljivo ljubeznijo. Izkoristimo sredstva, ki se nam ponujajo, da bi se spremenili v njegovo podobo in obnovili občestvo s službujočimi angeli ter skladnost in občestvo z Očetom in Sinom.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!