Vsebina

Nazaj

Naprej

Boljša pot (Ellen G. White)

1. Božja ljubezen do človeka (angleško)

Narava in razodetje nam pričata o Božji ljubezni. Naš nebeški Oče je vir življenja, modrosti in veselja. Poglejte samo čudovito in krasno naravo. Pomislite, kako čudovito je urejena ne le za potrebe in srečo ljudi, marveč tudi za vsa druga bitja. Sonce in dež, ki razveseljujeta in osvežujeta zemljo; griči, morja in ravnine — vse nam govori o Stvarnikovi ljubezni. Bog je, ki zadovoljuje vsakdanje potrebe vsega, kar je ustvaril. Čudovite Psalmistove besede pravijo:

“Oči vseh zaupno gledajo vate,
in ti jim daješ njih jed o pravem času;
svojo roko odpiraš
in sitiš, kar koli živi, po volji.”1)

Bog je človeka ustvaril popolnoma svetega in srečnega; lepa zemlja pa ob izhodu iz Stvarnikovih rok ni imela na sebi niti sledu propadanja ali sence prekletstva. Prestopek Božjega zakona — zakona ljubezni — pa je prinesel na svet gorje in smrt. In vendar se Božja ljubezen razodeva tudi sredi trpljenja, ki ga je povzročil greh. Pisano je, da je Bog preklel zemljo zaradi človeka.2) Trnje in osat, težave in preizkušnje, ki prepletajo njegovo življenje z garanjem in skrbjo, so dane za njegov blagor kot del vzgojnih sredstev, ki jih je Bog načrtoval, da bi človeka zopet dvignil iz pogube in ponižanja, kamor ga je pahnil greh. Kljub temu da je ta svet padel, ni samo kraj žalosti in bede. V sami naravi je najti sporočila upanja in tolažbe. Na osatu rastejo rože in trnje je pokrito s cvetjem.

“Bog je ljubezen” piše na vsakem brstečem popku in na vsakem poganjku travne bilke. Ljubke ptice, katerih vesele pesmi odmevajo v zraku, okusno obarvano cvetje, ki v svoji popolnosti dišavi ozračje, visoka gozdna drevesa s svojim bujnim zelenjem — vse to nam govori o nežni očetovski skrbi našega Boga in o njegovi želji, da bi osrečil svoje otroke.

Božja beseda razodeva njegov značaj. On sam je razglasil svojo neskončno ljubezen in usmiljenje. Ko je Mojzes prosil Gospoda: “Pokaži mi, ... svojo slavo,”3) je Gospod odgovoril: “Storim, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota.”4) To je njegova slava. Gospod je šel mimo Mojzesa in govoril: “Gospod, Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh.”5) On je “milostljiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in obilen v milosti”,6) ker “se veseli milosti”.7)

Bog priteguje naše srce z neštetimi dokazi na nebu in na zemlji. Razodeva se nam po naravi in v najglobljih in najnežnejših pozemskih vezeh, ki jih človeško srce sploh lahko zaznava. Vendar nam tudi to samo nepopolno opisuje njegovo ljubezen. Kljub vsem tem danim dokazom ljudje s strahom gledajo na Boga, ker jih je sovražnik vsega dobrega tako zaslepil, da si ga predstavljajo kot strogega in neizprosnega. Satan je zapeljal ljudi, da imajo Boga za bitje, čigar glavna lastnost je neizprosna pravičnost — namreč da je nekdo, ki je strog sodnik ter krut in natančen upnik. Stvarnika jim je predočil kot bitje, ki z nezaupljivim očesom preži na zmote in napake ljudi, da bi jih potem obiskal s sodbami. Jezus je prišel živet med ljudi ravno zato, da bi svetu razodel neskončno Božjo ljubezen in s tem odstranil temno senco.

Božji Sin je prišel iz nebes razodet Očeta. “Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On ga je oznanil.”8) “Očeta nihče ne pozna, nego le Sin in komur koli če Sin razodeti.”9) Ko je eden izmed učencev prosil: “Gospod, pokaži nam Očeta,”10) je Jezus odgovoril: “Toliko časa sem z vami, in nisi me spoznal, Filip? Kdor je mene videl, je videl Očeta; in kako ti praviš: Pokaži nam Očeta?”11)

Ko je Jezus opisoval svoje pozemsko poslanstvo, je rekel: Gospod “me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim, poslal me je, da oznanim jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, da izpustim zatirance na svobodo”.12) To je bilo njegovo delo. Hodil je okrog, delal dobro in ozdravil vse, ki jih je zatiral Satan. Bile so cele vasi, kjer iz nobene hiše ni bilo slišati bolečega stokanja, ker je šel Jezus tam mimo in ozdravil vse bolnike. Delo, ki ga je opravljal, je pričalo o njegovem božanskem pomaziljenju. Ljubezen, usmiljenje in sočutje so se razodevali v vsakem dejanju njegovega življenja. Njegovo srce je nežno sočustvovalo z ljudmi. Nase je vzel človekovo naravo, da bi lahko razumel njegove potrebe. Najpreprostejši in najsiromašnejši se mu niso bali približati. Celo otročiče je vleklo k njemu. Radi so splezali na njegova kolena in strmeli v njegov zamišljeni obraz, ki je žarel od ljubezni.

Jezus se ni obotavljal govoriti resnice, vendar je to vedno storil z ljubeznijo. V svojem ravnanju z ljudmi je bil vedno izredno pazljiv, vljuden in ljubezniv. Nikdar ni bil osoren, nikoli ni brez potrebe izgovoril stroge besede in nikoli ni prizadejal nepotrebne bolečine občutljivi duši. Človeške slabosti ni grajal. Govoril je resnico, vendar vedno z ljubeznijo. Obsojal je hinavščino, nevero in krivičnost, toda vedno je z žalostnim glasom izražal svojo ostro grajo. Jokal je nad Jeruzalemom, svojim ljubljenim mestom, ki pa ni hotelo sprejeti njega, ki je pot, resnica in življenje. Zavrgli so njega, zveličarja, ki pa jih je kljub temu nežno ljubil. Njegovo življenje je bilo življenje samoodpovedi in pozorne skrbi za druge. V njegovih očeh je bila dragocena vsaka duša. Čeprav se je vedno vedel božansko dostojanstveno, se je vendar z najnežnejšo pozornostjo približal vsakemu članu Božje družine. V vseh ljudeh je videl grešna bitja, katere je bil poslan rešit.

Kristusov značaj je takšen, kakršnega je pokazal v svojem življenju. To je Božji značaj. Iz Očetovega srca so potekli tokovi božanskega sočutja, se razodeli v Kristusu in se izlili na ljudi. Jezus, nežni in usmiljeni Zveličar, je bil Bog, “ki je bil razodet v mesu”.13)

Jezus je živel, trpel in umrl, da bi nas odrešil. Postal je “mož bolečin”, da bi mi postali deležni večnega veselja. Bog je dovolil, da je njegov ljubljeni Sin, poln milosti in resnice, zapustil svet nepopisne slave in prišel na pokvarjen in z grehom zastrupljen svet, ki je zatemnjen s senco smrti in prekletstva. Dovolil mu je zapustiti naročje njegove ljubezni in angelsko češčenje, da bi pretrpel sramoto, žalitev, ponižanje, sovraštvo in smrt. “Kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje.”14) Opazujte ga v puščavi, v Getsemaniju in na križu! Brezmadežni Božji Sin je vzel nase breme greha. On, ki je bil eno z Bogom, je v svoji duši občutil strašno ločitev, ki jo je greh povzročil med Bogom in človekom. To je izvilo iz njegovih ust tesnobni vzklik: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”15) Breme greha, občutek njegove strašne grozote in ločitev duše od Boga — to je strlo srce Božjemu Sinu.

Ta velika daritev ni bila darovana, da bi se v Očetovem srcu zbudila ljubezen do človeka ali pa povzročila, da bi ga bil voljan odrešiti. Ne,ne! “Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina.”16) Oče nas ne ljubi zaradi te velike spravne daritve, temveč je to daritev priskrbel zato, ker nas ljubi. Kristus je bil posrednik, po katerem je Oče izlil svojo neskončno ljubezen na grešni svet. “Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj.”17) Bog je trpel s svojim Sinom. S smrtnim bojem v Getsemaniju in s smrtjo na Golgoti je srce neskončne ljubezni plačalo ceno za naše odrešenje.

Jezus pravi: “Zato me Oče ljubi, ker jaz dam svoje življenje, da ga zopet vzamem.”18) To pomeni: “Moj Oče vas je tako ljubil, da mene še bolj ljubi, ker sem dal svoje življenje za vašo odrešitev. S tem ko sem postal vaša Zamena in Porok, ko sem dal svoje življenje ter vzel nase vaše grehe in prestopke, sem postal še ljubši svojemu Očetu. Kajti z mojo daritvijo Bog lahko ostane pravičen in tudi Zagovornik njega, ki veruje vame.”

Nihče razen Božjega Sina ni mogel opraviti našega odrešenja, ker nam je Očeta lahko razodel samo On, ki je bil v njegovem naročju. Samo On je poznal višino in globino Božje ljubezni, da jo je lahko pokazal. Samo Kristusova brezmejna daritev za padlega človeka lahko izrazi Očetovo ljubezen do izgubljenega človeštva.

“Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina.” Ni ga dal zato, da bi samo živel med ljudmi, nosil njihove grehe in kot daritev umrl zanje. Podaril ga je padlemu rodu. Kristus se je poistovetil s človeškimi potrebami in koristmi. On, ki je bil eno z Bogom, se je povezal s človeškimi otroki z nerazrešljivimi vezmi. Jezus “se iz tega vzroka ne sramuje imenovati jih brate”.19) On je naša Daritev, naš Zastopnik in Brat, ki ima pred Očetovim prestolom našo človeško podobo in je za večne čase eno z rodom, katerega je odrešil — torej Sin človekov. Vse to pa zato, da bi dvignil človeka iz pogube in ponižanja zaradi greha, da bi lahko odseval Božjo ljubezen in se udeležil veselja svetosti.

Za naše odrešenje plačana cena, neskončna daritev našega nebeškega Očeta, ko je dal svojega Sina, da je umrl za nas, bi nas morala spodbujati k razmišljanju o tem, kaj lahko postanemo po Kristusu. Ko je navdihnjeni apostol Janez opazoval višino, globino in širino Očetove ljubezni do propadajočega rodu, sta ga prežela češčenje in spoštovanje. Ker mu je primanjkovalo ustreznih besed, s katerimi bi izrazil velikost in nežnost te ljubezni, je povabil svet, naj jo opazuje. “Poglejte, koliko ljubezen je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci.”20) Kakšno vrednost je s tem dobil človek! Po prestopku so ljudje postali Satanovi sužnji. Z vero v Kristusovo spravno daritev pa lahko Adamovi potomci postanejo Božji otroci. S prevzemom človeške narave Kristus dviguje človeštvo. Padli ljudje so postavljeni tja, kjer po zvezi s Kristusom zares lahko postanejo vredni imena “Božji otroci”.

Takšna ljubezen se ne more z ničimer primerjati. Otroci nebeškega Kralja! Dragocena obljuba! Predmet najglobljega razmišljanja! O neprimerljiva Božja ljubezen do sveta, kateri ga ni ljubil! Ta misel osvaja našo dušo in podreja naš um Božji volji. Čim bolj proučujemo božanski značaj v luči križa, tem bolj spoznavamo milost, nežnost in odpuščanje, povezano z nepristranostjo in pravičnostjo ter vse jasneje zaznavamo številne dokaze brezmejne ljubezni in nežnega sočutja, ki presega materino sočutno usmiljenje do samovoljnega otroka.


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!