 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Boljša pot (Ellen G. White)
11. Prednost molitve (angleško)
Bog nam govori po naravi in razodetju, po svoji previdnosti in po delovanju svojega Duha. Vendar to ne zadostuje; pred njim moramo neizogibno izlivati svoje srce. Da bi imeli duhovno življenje in moč, moramo vzpostaviti pravo občestvo z našim nebeškim Očetom. Naše misli so morda usmerjene k njemu; morda razmišljamo o njegovih delih, usmiljenju in blagoslovih, toda to še ni v najpopolnejšem smislu občestvo z njim. Da bi imeli občestvo z Bogom, mu moramo imeti kaj povedati o svojem vsakdanjem življenju.
Molitev je odpiranje srca Bogu kot prijatelju. To pa ni potrebno zato, da bi mu povedali, kdo smo, temveč zato, da bi ga mogli sprejeti. Molitev ne spušča Boga k nam, marveč nas dvigne k njemu.
Jezus je med svojim bivanjem na zemlji učil učence, kako morajo moliti. Poučeval jih je, naj povedo Bogu svoje vsakdanje potrebe in zvrnejo nanj vse svoje skrbi. Tudi za nas velja njegovo zagotovilo, da bo uslišal naše molitve.
Sam Jezus je pogosto molil, ko je živel med ljudmi. Zveličar se je izenačil z našimi potrebami in slabostmi, tako je postal prosilec, ki od Očeta prosi svežih moči, da bi se okrepil za dolžnost in skušnjavo. Zato nam je v vsem zgled. Postal nam je brat v naših slabostih, “izkušan v vsem kakor mi”,1) kljub temu pa se je njegova brezgrešna narava izogibala slabemu. Zdržal je hude duševne boje in muke na tem grešnem svetu. Njegova človeška narava je imela molitev za potrebo in prednost. V občestvu s svojim Očetom je našel tolažbo in veselje. Če pa je Zveličar ljudi, Božji Sin, čutil potrebo po molitvi, koliko bolj bi potem morali mi, slabotni in grešni smrtniki, čutiti potrebo po goreči in stalni molitvi.
Naš nebeški Oče čaka, da bi na nas izlil polnoto svojega blagoslova. Naša prednost je, da lahko obilno pijemo pri izviru brezmejne ljubezni. Kako čudno je torej, da tako malo molimo! Bog je pripravljen in voljan slišati iskreno molitev svojih najponižnejših otrok, in vendar se z naše strani kaže odpor, da bi oznanili svoje potrebe Bogu. Kaj neki si mislijo nebeški angeli o ubogih in nemočnih ljudeh, ki so izpostavljeni skušnjavam, ko Božje srce neskončne ljubezni hrepeni po njih in jim je pripravljeno dati več, kakor pa ga lahko prosijo ali si zamislijo, ti pa kljub temu tako malo molijo in imajo tako malo vere? Angeli se radi klanjajo Bogu; radi so v njegovi bližini. Občestvo z Bogom jim je v največje veselje. Otroci tega sveta, ki so tako potrebni pomoči, katero jim lahko da samo Bog, pa so videti zadovoljni, da hodijo brez luči njegovega Duha in brez spremstva njegove navzočnosti.
Tema Hudobnega obdaja tiste, ki zanemarjajo molitev. Sovražnik jim šepeta izkušnjave, ki jih zapeljejo v greh; to pa je zato, ker ne uporabljajo prednosti, ki jim jo je dal Bog v božanski uredbi molitve. Zakaj bi Božji otroci morali čutiti odpor do molitve, ko je ta vendar ključ v rokah vere in odpira nebeške zakladnice, kjer so spravljeni neizmerni zakladi Vsemogočnega? Brez nenehne molitve in skrbne budnosti smo v nevarnosti, da postanemo brezskrbni in se oddaljimo s prave poti. Nasprotnik nam stalno nastavlja ovire na poti k prestolu milosti, da ne bi s srčno ponižno prošnjo in vero dobili milosti in pomoči ter se tako uprli skušnjavi.
So določeni pogoji, po katerih lahko pričakujemo, da bo Bog slišal in uslišal naše molitve. Eden prvih pogojev je, da začutimo potrebo po njegovi pomoči. Obljubil je: “Kajti vode razlijem čez žejno in potoke na suho.”2) Tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti in hrepenijo po Bogu, so lahko prepričani, da bodo uslišani. Srce mora biti odprto vplivu Duha ali pa ne bodo prejeli Božjega blagoslova.
Naša velika potreba je dokaz, ki najbolj zgovorno prosi za nas. Toda Gospoda moramo prositi, da bi to naredil za nas. On pravi: “Prosite, in dalo se vam bo.”3) “On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi z njim nam vsega podaril?”4)
Če v svojem srcu gojimo krivičnost in se oklepamo kakšnega priljubljenega greha, nas Gospod ne bo uslišal. Molitev spokorjene in potrte duše pa je vedno sprejeta. Če popravimo vse krivice, ki se jih zavedamo, lahko verujemo, da bo Bog uslišal naše prošnje. Božje milosti ne moremo pridobiti s svojo zaslugo. Samo Jezusova dostojnost nas lahko reši; njegova kri nas lahko očisti, vendar pa se moramo truditi izpolniti pogoje, da bi nas lahko sprejel.
Druga prvina uspešne molitve je vera. “Kajti kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo.”5) Jezus je rekel učencem: “Vse, kar koli v svoji molitvi prosite, verujte, da ste prejeli, in zgodi se vam.”6) Ali držimo Boga za besedo?
Zagotovilo je obširno in neomejeno, in zvest je On, ki je obljubil. Čeravno ne dobimo takoj vsega, kar smo prosili, moramo še naprej verovati, da Gospod sliši naše molitve in da jih bo uslišal. Tako zmotni smo in kratkovidni, da včasih prosimo za kaj, kar nam ne bo v blagoslov, naš nebeški Oče pa v svoji ljubezni uslišuje naše molitve tako, da nam da ravno tisto, kar bo najboljše za naš blagor, namreč to, kar bi si sami želeli, ko bi po božanskem razsvetljenju videli stvari, kakršne so v resnici. Kadar kaže, da naše molitve niso uslišane, se moramo oprijeti obljube. Čas uslišanja bo namreč gotovo prišel in prejeli bomo blagoslov, ki ga najbolj potrebujemo. Predrznost pa je pričakovati uslišanje molitve ravno tako in za to, kar si želimo. Bog je premoder, da bi se motil; je predober, da bi prikrajšal kar koli dobrega njim, ki hodijo pravično. Zato se ne bojte zaupati vanj, čeravno vaše molitve niso takoj uslišane. Zanesite se na njegovo zanesljivo obljubo: “Prosite in dalo se vam bo.”7)
Če sprejmemo nasvet z dvomom in strahom ali poskušamo razvozlati vse, kar nam ni jasno, preden verujemo, se bodo naše težave samo povečale in poglobile. Toda če pridemo pred Boga z občutkom nemoči in odvisnosti, takšni, kakršni smo, če ponižno in z zaupno vero z vsemi svojimi potrebami seznanimo njega, čigar znanje je neomejeno in ki vidi vse svoje stvarstvo ter s svojo besedo in voljo gospoduje vsemu, more in želi uslišati naše vpitje in bo spustil svetlobo v naše srce. Iskrena molitev nas bo privedla v tesno zvezo z razumom Neskončnega. Čeravno morda v tem trenutku nimamo vidnega dokaza, da se obličje našega Odrešenika sočutno in ljubeče sklanja nad nas, je to vendarle res. Morda ne čutimo takoj njegovega dotika, a kljub temu njegova roka ljubeznivo počiva na nas z ljubeznijo in nežnim sočutjem.
Ko pridemo Boga prosit za milost in blagoslov, mora biti naše srce polno ljubezni in odpuščanja. Kako lahko molimo: “In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,”8) v srcu pa gojimo nespravljivost? Če pričakujemo uslišanje svojih molitev, moramo tudi sami enako in v enaki meri odpuščati drugim, kakor sami pričakujemo odpuščanje.
Stanovitnost v molitvi je prav tako eden od pogojev, da bi bili uslišani. Vedno moramo namreč moliti, če želimo rasti v veri in izkušnji. Bodite “v molitvi stanovitni”.9) “V molitvi bodite stanovitni in čujte v njej z zahvaljevanjem.”10) Peter opozarja vernike: “Bodite torej pametni in trezni za molitve.”11) Pavel svetuje: “V vsem naj se Bogu naznanjajo vaše želje v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem.”12) Juda pravi: “Vi pa, ljubljeni, sezidavajte se na svoji presveti veri in molitvi v Svetem Duhu, ohranite se v Božji ljubezni.”13) Neprestana molitev je nepretrgana zveza duše z Bogom, tako da se življenje, ki izhaja iz Boga, vliva v nas in se zopet vrača k Bogu kot čistost in svetost.
Nadalje je v molitvi potrebna marljivost. Ne dovolite, da bi vas kaj oviralo. Na vso moč si prizadevajte ohraniti zvezo med Jezusom in seboj. Izkoristite vsako priložnost, ki se vam ponuja za odhod na molitveni prostor. Ljudje, ki resnično hrepenijo po občestvu z Bogom, redno prihajajo k molitvenim uram in zvesto opravljajo svojo dolžnost z živo željo, da bi prejeli čim več blagoslovov. Izrabili bodo vsako priložnost, da se postavijo tja, kjer bodo nanje sijali žarki iz nebes.
Moliti moramo tudi v družinskem krogu, predvsem pa ne smemo zanemarjati molitve na samem, saj je življenje duše. Ni mogoče, da bi človek uspeval, če zanemarja molitev. Moliti le v družinskem krogu ali javno ni dovolj. V samoti odpirajmo srce Božjim preiskovalnim očem. Molitev na samem naj sliši samo Bog. Nobeno radovedno uho naj ne sliši bremena teh prošenj. Pri molitvi na samem je duša prosta zunanjih vplivov in vznemirjanja. Mirno, vendar pa goreče išče Boga. Sladek in trajen vpliv bo izviral iz njega, ki vidi na skrivnem in čigar uho je odprto molitvi, ki prihaja iz srca. S tiho in preprosto vero duša vzdržuje zvezo z Bogom in zbira žarke božanske luči, ki ji dajejo krepkost in zdržljivost v boju s Satanom. Bog je naš stolp moči.
Moli na samem, a tudi pri vsakdanjem delu pogosto dvigaj svoje srce k Bogu. Tako je Enoh hodil z Bogom. Takšne tihe molitve se dvigajo kakor dragoceno kadilo pred prestol milosti. Satan ne more premagati človeka, čigar srce je tako utrjeno v Bogu.
Ni ne časa ne prostora, ki ne bi bil primeren za pošiljanje prošenj k Bogu. Nič nam ne more preprečiti, da ne bi srca posvetili Bogu v duhu goreče molitve. Tudi sredi uličnega hrupa ali pri vsakdanjem delu lahko pošljemo prošnjo k Bogu in ga prosimo za božansko vodstvo, kakor je naredil Nehemija, ko je prišel s svojo prošnjo pred kralja Artakserksa. Kjer koli smo, lahko vzdržujemo skrivno zvezo. Neprestano imejmo odprta vrata srca in vabimo Jezusa, naj pride ter se vseli vanj kot nebeški gost.
Četudi je ozračje okrog nas še tako pokvarjeno, nam ni potrebno vdihavati tega zastrupljenega zraka, ampak lahko živimo v čistem ozračju nebes. Če svoje srce dvigamo k Bogu v iskreni molitvi, lahko zapremo vrata vsakršnim nečistim predstavam in nesvetim mislim. Tisti, ki so odprli svoje srce Božjemu blagoslovu in pomoči, bodo živeli v svetejšem ozračju od pozemskega in bodo v neprestanem občestvu z nebesi.
Jasneje moramo poznati Jezusa in popolneje razumeti vrednost večnih reči. Lepota svetosti mora napolniti srca Božjih otrok. Da pa bi se to uresničilo, moramo prositi za božansko razodetje nebeških stvari.
Dvignimo naše duše kvišku, da Bog vlije vanje dih nebeškega ozračja. Živimo lahko tako blizu Boga, da se v vsaki nepričakovani skušnjavi naše misli tako naravno obrnejo k njemu, kakor se cvetica obrne k soncu.
Zaupajte Bogu svoje potrebe, veselje, žalosti, skrbi in bojazni. Ne morete ga preobremeniti; ne morete ga utruditi. On, ki je preštel lase na vaši glavi, ni ravnodušen do potreb svojih otrok. “Kajti bogat v usmiljenju je Gospod in milosrčen.”14) Njegovo ljubeče srce je ganjeno ob naši žalosti, četudi samo govorimo o njej. Povejmo mu vse, kar vznemirja naš um. Nič ni pretežko nositi Bogu, ki vzdržuje ves svet in gospoduje vsemu vesolju. Nič mu ni nepomembno in ničesar ne prezre, kar zadeva naš mir. Naša življenjska izkušnja nima tako temnega poglavja, da ga On ne bi prebral, in ne težave, ki je ne bi mogel rešiti. Njemu ne uide nobena nesreča najmanjšega med njegovimi otroki, skrb, ki muči njegovo dušo, niti veselje. Nobena iskrena molitev ni izrečena, da je naš nebeški Oče ne bi slišal ali se takoj zanimal zanjo. “On ozdravlja potrte v srcu in obvezuje njih rane.”15) Odnos med Bogom in vsako dušo je tako svojstven in popoln, kakor da ni nikogar drugega na zemlji, za kogar naj budno skrbi, in kakor da je samo zaradi njega daroval svojega ljubljenega Sina.
Jezus je rekel: “Tisti dan boste v mojem imenu prosili; in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Zakaj Oče sam vas ljubi, ker ste vi mene ljubili.”16) “Jaz sem izvolil vas ... da vam da Oče, kar koli boste prosili v mojem imenu.”17) Toda moliti v Jezusovem imenu pomeni mnogo več, kakor omenjati njegovo ime samo v začetku in na koncu molitve. Moliti moramo v Jezusovem smislu in duhu, ob tem pa verovati v njegove obljube in se zanašati na njegovo milost ter delati njegova dela.
Bog od nas ne zahteva, naj postanemo puščavniki ali menihi in se tako popolnoma ločimo od sveta, da bi se posvetili njegovi službi češčenja. Življenje mora biti podobno Kristusovemu — med gorami in množicami. Kdor samo moli in nič ne dela, bo kmalu prenehal moliti ali pa bodo njegove molitve postale le prazna navada. Brž ko se ljudje ločijo od družabnega življenja, od krščanskih dolžnosti in nošenja križa, brž ko prenehajo resno delati za svojega Gospodarja, ki je marljivo delal zanje, nimajo več za kaj moliti in nimajo spodbude za posvečenje. Njihove molitve postanejo osebne in sebične. Ne morejo moliti za potrebe človeštva ali prositi za moč sodelovanja pri vzpostavljanju Kristusovega kraljestva.
Izgubo trpimo, če zanemarjamo prednost, da bi se skupaj z drugimi krepčali in spodbujali k službi Bogu. Resnice Božje besede izgubljajo v naših mislih jasnost in pomembnost. Naše srce ni več razsvetljeno in spodbujeno z njihovim posvečujočim vplivom, naša duhovnost pa slabi. V krščanskem druženju bomo mnogo izgubili zaradi pomanjkanja krščanskega sočutja do drugih. Kdor se zapre vase, ne opravlja službe, ki mu jo je določil Bog. Pravilno negovanje družbenih prvin v naši naravi nas napravi sočutne z drugimi in je sredstvo razvoja in moči za službo Bogu.
Če bi se kristjani družili med seboj in se pogovarjali o Božji ljubezni in dragocenih odrešilnih resnicah, bi se njihovo srce osvežilo ter bi krepili drug drugega. Če se vsak dan trudimo bolj spoznati svojega nebeškega Očeta in doseči nove izkušnje njegove milosti, se bo v nas prebudila tudi želja, da bi govorili o njegovi ljubezni. Ko tako delamo, se bo naše srce navdušilo in ohrabrilo. Če bi več mislili in govorili o Jezusu, a manj o sebi, bi bolj čutili njegovo navzočnost.
Če bi samo tolikokrat pomislili na Boga, kolikor dokazov prejmemo o njegovi skrbi za nas, bi morali vedno misliti nanj in se veseliti, da lahko govorimo o njem in ga slavimo. O minljivih rečeh radi govorimo, ker nas zanimajo. Govorimo o svojih prijateljih, ker jih ljubimo. Naše veselje in bolečine so tesno povezane z njimi. Toda neskončno večji razlog imamo, da ljubimo Boga bolj kakor svoje pozemske prijatelje. Najbolj naravna stvar na svetu bi morala biti, da ga imamo za prvega v vseh naših mislih, da se pogovarjamo o njegovi dobroti in govorimo o njegovi moči. Bogati darovi, ki nam jih daje, ne bi smeli toliko zaposliti naših misli in ljubezni, da ne bi imeli česa dati Bogu. Neprestano bi nas morali spominjati nanj in nas povezovati z vezmi ljubezni in hvaležnosti nebeškemu Dobrodelniku. Živimo preblizu pozemskih nižav. Povzdignimo svoje oči k odprtim vratom nebeškega svetišča, kjer luč Božje slave odseva s Kristusovega obličja, ki “more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu”.18)
Boga bi morali bolj poveličevati za “njegovo milost in za njegova čudovita dela pri človeških sinovih”.19) Naše pobožnosti naj ne bi sestavljale samo prošnje in prejemanja. Ne razmišljajmo vedno samo o svojih potrebah, nikoli pa o prejetih dobrotah. Nikoli ne molimo preveč, smo pa preveč varčni v svojem zahvaljevanju. Smo stalni prejemniki Božjih milosti, toda kako malo se mu zahvaljujemo, kako malo ga hvalimo in slavimo za vse, kar je naredil za nas.
Gospod je dal Izraelcem v starih časih naslednja navodila, ko se zberejo k bogoslužju: “In tam jejte pred Gospodom, svojim Bogom, ter veselite se vi in vaše rodbine vsega pridelka svojih rok, ki ti ga je blagoslovil Gospod, tvoj Bog.”20) Kar delamo na slavo Bogu, moramo narediti z veselim srcem, s pesmijo hvale in hvaležnosti, ne pa z žalostjo in bridkostjo.
Naš Bog je ljubezniv in usmiljen Oče. Na službo Bogu ne smemo gledati kot na nekaj žalostnega in otožnega. Moralo bi nam biti v veselje častiti Gospoda in imeti delež v njegovem delu. Bog si ne želi, da bi njegovi otroci, za katere je predvidel tako čudovito zveličanje, ravnali tako, kakor da bi bil krut in neprizanesljiv delovodja. Je njihov najboljši prijatelj, in ko se zberejo k bogoslužju, bi bil rad z njimi, da jih blagoslavlja in tolaži ter napolni njihovo srce z veseljem in ljubeznijo. Gospod želi, da bi njegovi otroci našli tolažbo v njegovi službi in več zadovoljstva kakor pa težav v njegovem delu. Želi, da bi vsi, ki ga pridejo častit, odnesli s seboj dragoceno prepričanje o njegovi skrbi in ljubezni. Tako bi se ohrabrili za svoje vsakdanje delo in bi ljubeče ravnali v vsem pošteno in zvesto.
Zbrati se moramo okrog križa. Križani Kristus bi moral biti predmet našega razmišljanja, naših pogovorov in najbolj veselega čustva. Vedno moramo imeti v mislih vsak blagoslov, ki ga prejmemo od Boga. Ko spoznamo njegovo nepopisno ljubezen, moramo biti pripravljeni zaupati vse roki, ki je bila pribita na križ zaradi nas.
Duša se lahko približa nebesom na perutih hvale. Nebeški prebivalci častijo Boga s pesmijo in glasbo, in ko tudi mi izražamo hvaležnost, postaja naša služba podobna službi nebeških čet. “Kdor daruje hvalo, me prav časti,”21) pravi Bog. Stopimo pred svojega Stvarnika s spoštovanjem in veseljem, z “zahvalo in glasom psalmov”.22)
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!