Vsebina
Nazaj
Naprej

Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)

2. Kako je Jezus ravnal s padlimi

V Betaniji, okrog pet kilometrov iz Jeruzalema, so živeli sestri Marija in Marta in njun brat Lazar. Očitno je Lazar vzdrževal družino. Očeta in matere ni bilo več, zato so živeli skupaj v tej vasi.

Lahko si zamišljamo, da je Lazar vsak dan s kosilom v torbici odhajal na delo in se vračal utrujen domov, morda prisluhnil dnevnim novicam in odšel počivat – pri tem pa je bil vsak dan enak drugemu.

Marta je bila svojevrstna delavna ženska! Lahko je organizirala skupno kosilo, poročno večerjo ali cerkveni izlet. Najsrečnejša je bila takrat, ko je lahko v kuhinji preizkušala nove recepte. Bila je dobra oseba. Nikoli ni naredila nič narobe. Najverjetneje je bila najslabša stvar, ki jo je kdaj naredila, ko si je grizla nohte zaradi tega, ker je odpovedal mešalnik. Bila je pobožna. Težko bi tudi bilo ne biti pobožen v takratnem času in tistem kraju. Vsako soboto zjutraj je po običajni poti odšla v shodnico.

Marija pa se je bolj zanimala za družabne stvari. Imela je rada ljudi. Kadar koli je bilo druženje v cerkvi ali pa izlet, so jo zmeraj prosili, da bi pozdravljala ljudi in jim pomagala, da bi se počutili domače. Bila je izredno prikupna.

Toda Marija je nosila skrivno breme krivde in bede, ki ga ni mogel nihče slutiti. Povezano je bilo z njenim stricem Simonom, farizejem.

V tistih dneh so imeli farizeji dober sloves. Danes ga nimajo, takrat pa so ga imeli. Če so koga vprašali, kaj počne njegov sin, je bil najsrečnejši, če je lahko povedal: “Moj sin je farizej.”

Zato je Simon v Betaniji užival velik ugled. Bil je vodja cerkve. Spoštovali so ga tudi v krajevni skupnosti. Ljudje so ga celo spoštovali zaradi njegove tesne povezanosti z družino Marije, Marte in Lazarja. Od njega se je pričakovalo, da bo kot njihov najbližji sorodnik skrbel zanje. Toda nekoč je začel preveč skrbeti za Marijo, tako da je zaradi njegovega položaja popustila njegovim zahtevam.

Očitno ni nihče vedel, kaj se je dogajalo. Simon je bil še naprej vodja shodnice. Marija se je še naprej smehljala, kramljala in navduševala. Toda breme krivde, ki ga je nosila, je bilo skoraj pretežko.

Nekajkrat se je poskušala pogovoriti s stricem – poskušala se je osvoboditi njegovega nadzora. Toda v tistem času žensk niso preveč upoštevali, pa tudi verjeli ji ne bi. Grozil ji je z javnim razkrinkanjem in celo s smrtjo. Trdil je, da je ona kriva za težavo. In Marija je nehala upati, da bo sploh kdaj svobodna.

Pogosto se dogaja, da pobožen človek zaradi svojega skrivnega greha poskuša kaznovati sebe; in tako je bilo tudi z Marijo. Jagnjeta in njihova kri ter jutranja in večerna daritev so jo neprestano spominjali, da nekdo mora plačati za greh. In če človek poskuša plačati za svoj greh in kaznovati samega sebe, je eden najboljših načinov ta, da še enkrat ponovi isti greh. Zaradi tega se bo počutil še slabše. Takšni občutki manjvrednosti so primerna oblika samokaznovanja.

Če se samokaznovanje nadaljuje, človek neprestano ponavlja isti greh, vse dokler mu ne preostane samo ena možnost – skok s kakšnega mosta kot dokončna oblika samokaznovanja.

Tako je Marija začela kaznovati samo sebe; posledica tega pa je bila, da je v mestu postala znana kot lahka ženska. Matere so se o njej pogovarjale s sosedami: “Ali ste že slišali o Mariji?”

“Da.”

“Pazite se Marije. Ne dovolite svojim otrokom, da se družijo z njo.”

Govorice so se širile tako dolgo, da je življenje v Betaniji za Marijo postalo neznosno. Zato se je odločila oditi. Zložila je svojo lastnino v potovalko in odšla čez sedem gora, dokler ni prišla do vasice blizu morja, imenovane Magdala. Pozneje je postala znana kot Marija iz Magdale ali Marija Magdalena.

Zamišljam si jo, da je stopila v Magdalo in se odločila začeti novo življenje. Iskala je zaposlitev. Poizkušala je v tamkajšnji samopostrežni trgovini. Toda tam je niso potrebovali. Poskušala je v trgovini Daj-dam, toda tudi tam so imeli dovolj delavcev. Morda je poskusila delo tudi v gostinstvu Magdale in upala, da ji bo uspelo zaradi stvari, ki se jih je naučila od Marte. Toda tudi tam niso potrebovali nobene pomoči.

Med hojo po ulicah Magdale je iskala delo in postajala vse bolj lačna. Tako je Marija nekega dne popustila skušnjavi, da bi zaslužila na lahek način. “Zakaj ne? Tako ali tako sem to že počela. Tam, odkoder so prišla jagnjeta za vse pretekle grehe, jih imajo še več.”

Marija je našla tiste, ki so ji bili pripravljeni plačati njeno ceno. Nepričakovano je naletela tudi na ugoden sprejem. Toda njeno breme krivde je postajalo vse težje in težje. Vedno znova in znova se je spominjala srečnih dni v Betaniji pred smrtjo staršev, pred zmenki s Simonom – dni, ko je poznala mir.

Nekega dne je v Magdalo prišel potujoči Pridigar. Ni odšel pridigat v shodnico, saj v njej ne bi bilo dovolj prostora za množico. Ljudem je spregovoril na prostem. Govoril je, na primer: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.”(Mt 11,28; Jn 6,37; Mt 9,13)

Marija je poslušala na obrobju množice. Še nikoli ni slišala kaj takega. Med poslušanjem je pri srcu čutila nenavadno toplino. Počakala je, da je množica odšla, potem pa je stopila k njemu in mu izlila svojo veliko potrebo po pomoči.

Potujoči Pridigar je pokleknil in molil k svojemu Očetu za pomoč, ki jo je potrebovala. Marija je sprejela novega Gospodarja. Hudič je bil okaran. In Marija je prav tam doživela spreobrnjenje.

Kako čudovita zgodba.

Rad bi rekel, da se je zgodba tukaj končala in da je Marija živela srečno do konca svojih dni. Toda ni bilo ravno tako. Pridigar je odšel iz mesta, Marija pa ne. Morda bi morala oditi tudi ona. V Magdali se je namreč še naprej srečevala z istimi ljudmi, istimi prijatelji in istimi glasovi na tržnici, ki so klicali njeno ime. Medtem ko so dnevi minevali, je Marija odkrila, da jo je nekaj vleklo navzdol, kljub temu da je sprejela mir, ki ga je ponujal ta Pridigar. Marija je spet padla.

V tej zgodbi lahko najdemo enega najlepših primerov, kako Jezus ravna s padlimi.

Jezus je spet prišel v mesto. Množice so se ponovno zbrale okrog njega in ga poslušale. In spet se je Marija prebila na rob množice in se spraševala – ali bi lahko še vedno držalo to, kar govori. Da. Še vedno je govoril: “Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.” Še vedno je bilo dobro.

Odšla je k njemu in ugotovila, da jo še vedno sprejema. Spet je s solzami v očeh izlila svojo potrebo. In spet je pokleknil na kolena ter klical k Očetu zanjo. In Jezus je spet odšel iz mesta. Marija pa ne.

Rad bi rekel, da je tukaj konec zgodbe. Toda Marija je znova in znova padala. Toda kadar koli je Jezus prišel v mesto, je bila Marija med množico. Vedno jo je pritegnil ta, ki je rekel: “Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.”

Nato je neki dan Marija prejela vabilo, naj pride v Jeruzalem. Morda so glasniki za njene usluge ponujali veliko vsoto denarja. Morda so našli koga, s komer bi se lahko poročila. Morda so ji rekli, da jo potrebujejo doma – da je njen stric Simon poslal ponjo. Ne glede na metodo, ki so jo uporabili, je bila Marija ujeta in javna sramota, ki se je je tako dolgo bala, je postala resničnost.

Vrata stanovanja, ki so ji ga priskrbeli, so se sunkovito odprla, vznemirjeni glasovi pa so jo obsodili kot grešnico, ki si zasluži smrt. Grobe roke so jo zgrabile in jo zvlekle na ulico. Marija je zaprla oči in si želela umreti.

Potiskali so jo skozi množico in vrgli na tla pred Jezusove noge. Obtožujoči vzkliki so napolnili zrak, Marija pa se je tresla in zvila ter čakala na končne udarce. Zagotovo je napolnila svojo mero krivde – celo Jezus ji zdaj ne bo mogel več pomagati.

Medtem ko je prestrašena in osramočena čakala, so glasovi drhali utihnili. Marija se je pripravila za prvi kamen. Toda namesto tega je slišala nežen glas, ki jo sprašuje: “Kje so tvoji tožniki? Ali te ni nihče obsodil?”

Marija je dvignila glavo. Vsi njeni tožniki so izginili. Skoraj da ni mogla verjeti Jezusovim besedam: “Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.”(Jn 8,11) Marija je še enkrat pokleknila k Jezusovim nogam in ga prosila za njegovo odpuščanje, za njegovo moč. Tisti dan se je Marija naučila nekaj, česar se ni že prej, nekaj, kar bi se že zdavnaj morali naučiti tudi mi.

Spoznala je, da lahko najdemo Jezusa po njegovi besedi – molimo k njemu, kjer koli že smo. Naučila se je, da je možno ostati pri Jezusovih nogah tudi takrat, ko ga ni v mestu. Ali ste to že spoznali? Težko je grešiti, ko sedite pri Jezusovih nogah. Pri njem je namreč moč.

Čeprav je Jezus odšel po svoji poti, je bila Marija pripravljena ostati pri njegovih nogah, iskati njega in njegovo navzočnost.

In potem je Marija dobila sijajno zamisel. Zakaj ne bi odšla domov v Betanijo k Marti in Lazarju? Srce ji je pričelo navdušeno razbijati. Jezusova moč bo zagotovo zadostovala tudi za to, da bo opravila s svojim stricem Simonom. Zložila je stvari v torbo in se odpravila v Betanijo.

Ko se je približala mestu, je zaslišala osamljeni klic, ki je bil v tistih dneh precej pogost. Kolikor bliže je prihajala, toliko jasneje je slišala. Bil je gobavec zunaj vaškega obzidja.

V tistih dneh je gobavost veljala za Božjo kazen. Imeli so jo za obsodbo – pravzaprav je vsaka bolezen veljala za obsodbo zaradi greha. Toda gobavost je bila najhujša. Ni bilo pomembno, ali si bil župan mesta, načelnik shodnice ali farizej. Če si dobil gobavost, si bil razglašen za nečistega. Izgnali so te iz mesta. Sedel si ob cesti in razglašal svojo nesrečo z vpitjem: “Nečist, nečist,” moledujoč koga, da ti vrže košček kruha.

Marija se ni dosti ozirala na ta klic, dokler v njem ni nečesa prepoznala. Bil je Simon, njen stric, ki jo je bil zapeljal v greh.

Ko bi jaz to slišal, bi si rekel: “Odlično! Prav mu je, Simonu! Naj zgnije ob robu ceste!” To vam lahko pove nekaj o mojem razmišljanju.

Marija si je zakrila obraz in nadaljevala svojo pot proti Betaniji ter poskušala razumeti dejstvo, da se ji zdaj farizeja Simona ni treba več bati.

Močno si je želela spet videti Marto in Lazarja. Stekla je po stopnicah in skozi vrata. Sledili so radostni objemi in solze so tekle, ko je bila družina spet skupaj.

Toda začele so se širiti govorice: “Marija se je vrnila, pazite se je.”

“Ali ste slišali, kaj se je zgodilo v Jeruzalemu?”

“Pravijo, da se je spremenila.”

“Ne bo dolgo spremenjena. Slišala sem, da se je spremenila že prej, pa nikoli ni trajalo.” “Pazite se Marije.” Tako so govorili ljudje v tistih dneh.

Za Marijo je bilo hudo, ko so šepetali in jo opravljali, vendar je kljub temu ostala trdno odločena, da bo še komu povedala novico o Prijatelju, ki ga je našla. O Prijatelju, ki jo je vedno ljubil in sprejemal. Prijatelju, ki je ni obsojal, marveč ji je dal moč, da ne greši več. Želela si je, da bi tudi drugi našli Prijatelja, pri čigar nogah je tako rada sedela. In veselila se je dne, ko bo obiskal Betanijo.

In res je prišel. Neki dan je Jezus s svojimi dvanajstimi spremljevalci potoval po gričih proti Betaniji. Ko se je približal mestu, je tudi on slišal klic, ki ga je bila slišala Marija: “Nečist, nečist!”

Skoraj ni mogoče razumeti, toda Jezus je le stežka šel mimo gobavcev. Zdi se, da ni mogel iti mimo njih, pa čeprav se devetdesetim odstotkom ni zdelo vredno, da bi se mu prišli zahvalit.

Tako se je Jezus ustavil ob klicanju gobavca Simona. Dotaknil se je njega, kogar se ne bi smel dotakniti, in ga ozdravil – preprosto tako. Ni vztrajal, da naj ga Simon najprej sprejme kot Zveličarja. Samo očistil ga je.

Nekoč sem mislil, da so bili ozdravljenci pripravljeni za pot v nebesa. Toda Jezus je ozdravil Simona – grešnega, nečistega, nespokorjenega – ko ta sploh ni sprejel Jezusa za Zveličarja. Jezus ga je ozdravil zaradi tega, kar je bil sam, ne pa zaradi tega, kdo je bil Simon. Ali si se kdaj vprašal, kako se je počutila Marija, ko je slišala novico? Morda ji je Jezus znova zagotovil, da Simon še naprej nima nikakršne moči nad njo.

Toda ozdravitev je za farizeje težko sprejemljiva. Navajeni so si zaslužiti svojo nagrado. To darilo, ki mu ga je dal Jezus, je bilo za Simona preveč. Zato ga lahko potem, ko se je vrnil v Betanijo in bil znova postavljen na svoj položaj v vasi, vidimo, kako se ponoči premetava v postelji, zamišljeno koraka sem ter tja in si poskuša izmisliti, kaj naj naredi. Ozdravitve si ni mogel zaslužiti. Toda naenkrat se mu je posvetilo. Ni si je mogel zaslužiti prej, ampak zakaj si je ne bi zdaj? Simon si je rekel: “Temu Človeku bom plačal za to, kar mi je naredil. V njegovo čast bom priredil pojedino.”(Mt 26; Jn 12)

Njegov razum je deloval z veliko hitrostjo. Marta bo stregla – s tem ne bo težav. Toda Marija ni bila povabljena. Simon se v njeni družbi ni počutil prijetno. Kdo ve, morda ga je gobavost doletela ravno zaradi njegove zveze z njo. Boljše bo, da ne tvega.

Na večer pojedine je Marija sedela doma. Lahko bi uživala v družbi ljudi, čeprav so bili nekateri od njih še vedno precej zadržani, kadar koli je prišla mednje. Toda največje razočaranje za Marijo je bilo to, da ne bo mogla videti Jezusa.

Pred kratkim je slišala Jezusa govoriti, da bo odšel v Jeruzalem in da bo tam izdan v roke grešnikov. Tam ga bodo umorili. Marija je za veliko denarja kupila alabastrno posodo mazila, da bi pomazilila Jezusa po njegovi smrti. Toda Mariji ni bila všeč zamisel o podarjanju rož na pogrebu. Jezusu je želela svoje darilo ljubezni dati takoj.

Naenkrat je pograbila posodo z mazilom in stekla po tihih ulicah Betanije. Med približevanjem hiši je razmišljala, kaj bo naredila. Pohitela je skozi zadnja vrata in skozi kuhinjo. Marta jo je poskušala zadržati, toda Marije nič ni moglo ustaviti.

Skozi zatemnjeno sobo, ki so jo razsvetljevale samo majhne svetilke na olivno olje, je prišla do prostora, kjer je sedel Jezus. Nameravala je odpreti svojo posodo, pomaziliti Jezusove noge in oditi. In nihče ne bi nikoli ničesar vedel.

Toda nekaj je pozabila. Ko človek odpre alabastrno posodo najdragocenejše dišave, ta diši.

Zdaj so bile vse oči obrnjene proti njej. Na čelu mize je sedel Simon in jo sovražno gledal. Potem so bili tu še Judež in vsi drugi. Nespretno je prijela dišavo, zato se je ta razlila. Pozabila je prinesti brisačo ali kar koli drugega, s čimer bi jo lahko obrisala, zato je Marija naredila nekaj, kar je bilo v tistih časih nedopustno – samo prostitutka bi si razpustila lase. Toda ona ni razmišljala o tem. Razpustila si je lase in začela z njimi brisati mazilo.

In Simon, ki je sedel na čelu mize, si je mislil: “Če bi ta Človek res bil prerok, bi vedel, kakšna ženska je to.”

Približno takrat je Marija zaslišala Jezusov prijetni glas: “Pustite jo. Storila je dobro delo. Kjer koli se bo oznanjal evangelij, se bo pripovedovala tudi ta zgodba o Mariji.”

Nato se je Jezus obrnil k Simonu in rekel: “Simon.”

In takrat so se Simonu začele potiti roke. Jezus je rekel: “Simon, nekaj ti moram povedati.” Simon je pričakoval, da ga bo Jezus razkrinkal. Slišal je že o tem Jezusu, ki je lahko bral misli ljudi, zato se je pripravil na najhujše. Toda Jezus je povedal zgodbo o dveh dolžnikih, od katerih je bil eden dolžan ogromno vsoto, drugi pa neznatno. Obema je bilo odpuščeno.(Lk 7) Nihče ni razumel zgodbe razen Simona, Marije in Jezusa. Toda Simon je razumel nauk.

Simon je bil prevzet z ljubeznijo in sočutjem Človeka, kateri bi ga lahko razkrinkal in pokazal, kakšen je v resnici, vendar je namesto tega zavil svoje sporočilo v prispodobo in ga tako zaščitil pred njegovimi prijatelji.

Simonovo srce je bilo strto. Zavedel se je vsega, kar je Jezus naredil zanj in da mu tega ne bo mogel nikoli poplačati. In prav tam, na svoji pojedini, je Simon sprejel Jezusa za Gospodarja in Zveličarja. Jezus je dobil tudi Simona. Kakšna zgodba!

In če je Jezus lahko sprejel Marijo in Simona, potem zagotovo lahko sprejme tudi vas in mene danes in nam odpusti in nas ljubi do konca.


Vsebina
Nazaj
Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!