 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
1. Kako je Jezus ravnal z menjalci denarja
Jezus se je potem, ko je bil pomaziljen za Mesija na reki Jordan, s prvimi učenci udeležil poroke v Kani. Poroka je bila družinski dogodek, saj je združila Jezusove sorodnike. Tam je Jezus naredil prvi čudež, ko je spremenil vodo v vino, in sicer v odgovor na vero svoje matere, ki ga je seznanila s potrebo tega dogodka.
Takoj zatem je odpotoval v Jeruzalem na svoje prvo javno delovanje – čiščenje templja – zaradi tega pa so ljudje postali izredno pozorni na njegovo poslanstvo.
Poročilo o dogodkih, ki so zapisani v Jn 2, zanimivo kaže, kako je Jezus ravnal z ljudmi. Poglavje se namreč začne s poroko v Kani in se nadaljuje s čiščenjem templja, Jn 3 pa opisuje Jezusov pogovor z Nikodemom. Zaporedje je zelo zanimivo.
“Potem (to je po poroki v Kani) je šel dol v Kafarnaum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni. Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem.”(Jn 2,12.13)
Na poti v Jeruzalem je Jezusa spremljala množica ljudi. Toda v tem času je bil še tako malo znan, da se je med hojo v Jeruzalem lahko pomešal med ljudi tako preprosto kakor vsakdo drug, kar pa pozneje ni bilo več mogoče. Zdaj ga vidimo hoditi iz Kafarnauma v Jeruzalem na pasho le kot navadnega popotnika in se pogovarjati z ljudmi, ki so govorili o Mesijevem prihodu. “V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice. Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva.”(Jn 2,14-17)
Kaj je tržnica? Prostor, kjer kupujete in prodajate. Tam dobite stvari, za katere ste delali. Na njem dobite to, kar ste zaslužili, in si zaslužite, kar dobite za prodano blago. Tržnica ni primeren kraj za cerkev, kajti cerkev je zmeraj trgovina z darili. Jezus želi, da je njegova cerkev trgovina z darili – ne takšna trgovina, kjer boste darila kupovali, temveč kjer jih boste prejemali. Za cerkev si ne želi, da bi bila tržnica.
Zaradi tega je Jezus v svojem prvem dnevu javnega delovanja naredil nekaj tako nezaslišanega, da so ga nekateri ljudje – še preden se je dan končal – že hoteli umoriti.
Med razmišljanjem o tem, kaj je Jezus naredil ta dan, bodimo pozorni na skupine ljudi, ki jim je spregovoril. Tam so bili trgovci, ki so prodajali ovce, vole in golobe. Menjalci, ki so pomagali ljudem kupovati in prodajati tako, da so jim menjavali različne valute. Tam so bili tudi verski voditelji, ki so služili Bogu zaradi osebnega dobička.
V Jezusovih dneh se je položaj velikega duhovnika prodajal za milijon dolarjev. Bog si tega zagotovo ni želel. Ker je ta položaj stal milijon dolarjev, so se ti, ki so ga kupili, pogosto zadolžili do vratu in so nekako morali dobiti nazaj izgubljena sredstva. Zato so z menjalci denarja, kupci in prodajalci sklenili dogovor, da bo veliki duhovnik dobil določen odstotek od njihovega posla, da bo lahko vrnil posojilo, ki ga je vzel za to, da bi postal veliki duhovnik. Takšne stvari so se dogajale v Jezusovem času; tako pokvarjena je postala vera.
Poleg tega so bili tam tudi učenci. Jezus jih je izpostavil resničnemu pretresu. Do tega trenutka so očitno videli samo ponižnega in blagega Jezusa. Lahko bi se pridružili dečkom in deklicam, ki pojejo: “Krotek Jezus, nežen in blag, vsak otrok je njemu drag.” Toda ta dan so trepetali.
Ne govorite mi, da je bil Jezus bled in izčrpan, kakor ga pogosto slikajo umetniki. Nihče, ki je delal v mizarski delavnici brez električnega orodja in rezal deske z ročno žago, ni bil niti malo podoben slabotni osebi, kakršna je Jezus na mnogih slikah. Ko je dvignil iz vrvic spleten bič, se je iz rokava pokazala mišičasta roka.
Ampak to ni tisto, kar je na ljudi naredilo največji vtis. Nekaj drugega je delovalo ta dan. Zasijalo je Božanstvo. Očitno so delovale močnejše sile, da sta hrup in zmešnjava nenadoma zamrla v smrtno tišino, medtem ko so se oči Človeka premikale po veliki množici. Učenci so bili presenečeni, ko so videli, kaj se je zgodilo.
Vsekakor si moramo zapomniti, da Jezusovo delo ni bilo jezno vpitje. Ostro grajo je izgovoril z jokajočim glasom.
V templju je bila ta dan še ena skupina, velika množica – žrtve zaslužkarjev in tistih, ki so služili Bogu zaradi osebne koristi. Na prvi pogled se morda zdi, da je Jezus očistil tempelj predvsem zato, da bi iz njega nagnal tatove. Toda resnica je, da je tempelj očistil zato, da bi omogočil vstopiti revnim, bolnim, slabotnim, obotavljivim, slepim in malodušnim. Čiščenje templja je bilo v korist velike množice.
Prodajali so jim kopico stvari. To so bili ljudje, ki so mislili, da si je treba pot v nebesa zaslužiti – zamisel, da morate kupiti ovco in kupiti goloba, ko pa je Jagnje vendar zastonj, prav tako tudi Golob.
V tej veliki množici so bili siromašni ljudje, ki si niso mogli kupiti ovce. Ponoči so budni zrli v strop in se spraševali, ali jim bo sploh kdaj uspelo priti v večno kraljestvo. Če bi si vero lahko kupili z denarjem, potem bi bogati živeli, siromašni pa umrli.
Tam so bili tudi premožni ljudje, ki so imeli dovolj sredstev – bogati, ki so lahko naredili vse potrebno, da so si zagotovili ugled v templju. Ponoči so dobro spali, ker so bili varni. Toda to je bila lažna varnost, ki je temeljila na tem, kar so sami naredili, da bi si pridobili Božjo naklonjenost. In tako jih je moral Bog prej ali slej zbuditi iz te velike zmote.
Jezus je želel ponovno poučiti ljudi, ki so prišli v Jeruzalem samo zaradi praznika in potem spet odšli. Želel je doseči tiste, ki so bili brez gotovosti, in tiste, ki so se oklepali lažne gotovosti. Zato je pregnal tatove. Matej pravi, da je rekel: “Moja hiša naj se imenuje hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.”(Mt 21,13) Ljudje niso kradli samo denarja, temveč tudi Bogu slavo, ljudem mir in siromašnim varnost. Jezus jih je izgnal.
Toda namenimo pozornost dejstvu, da se je množica zbrala okrog Jezusa, ne pa zbežala skupaj z menjalci denarja, duhovniki in rabini. Zmedo tržnice so zamenjali glasovi poveličevanja in čaščenja iz ust ozdravljenih. Dečki in deklice, ki so bili zdaj zdravi, so se pridružili poveličevanju njega.
Celo danes lahko ljudje vpijejo in delajo iz sebe norce na nogometnih tekmah, pa se to vsem zdi normalno, toda če kdo reče v cerkvi amen, je razglašen za čudaka. Ko so poglavarji in menjalci denarja, ki so pobegnili iz templja, upočasnili korake in se opogumili za vrnitev v tempelj, so namesto zvokov, značilnih za tržnico, slišali pesmi hvale. Bili so vznemirjeni. Veliko bolj domače so se počutili ob zvokih tržnice kakor ob zvokih slavljenja Boga.
Dobra novica pa je, da Jezus ni sovražil prevarantov, ni se jim nameraval maščevati. Ljubil je trgovce in menjalce denarja. Ljubil je verske vodje. Pozneje se jim je pridružil ob praznikih. Hodil je na srečanja pobiralcev davkov. Družil se je z duhovniki in poglavarji. Jezus jih je pomiloval zaradi njihovega strahu in nevednosti. Želel si jih je doseči s svojo ljubeznijo enako kakor tudi služiti veliki množici.
Ta dan se je zgodilo nekaj, kar običajno ni zajeto v zgodbo. Med množico – morda v senci enega od stebrov – je stal moški. Sam. Bil je eden od verskih voditeljev – član Velikega zbora. Stal je in opazoval; dogodek je nanj naredil močan vtis.
Nikodem je videl odhajati trgovce; videl je odhajati menjalce denarja. Videl je prevrnjene mize. Začutil je nepojasnljivo moč, ki je izžarevala iz Jezusa. Videl je solze in slišal tresoči se glas. Slišal je vpitje hozana. Videl je ozdravljenje bolnih. Vse to je videl iz sence, v kateri je bil. Očitno je, da ni pobegnil z drugimi, temveč opazoval. Rekel si je: “Moram se pogovoriti s tem Človekom. V njem je nekaj, kar se s človeškim razumom ne da pojasniti.” Tako v Jn 3 beremo o tem, da je Nikodem prišel k Jezusu. To je bil neposreden sad Jezusovega čiščenja templja. Nikodem je prišel, da bi sam slišal o daru zveličanja.
Toda tukaj se srečamo z uganko – s težavo. Jezus je želel, da bi bil tempelj trgovina z darili. Ni želel, da bi bil tržnica. Toda zadnja knjiga Svetega pisma govori o kupovanju zlata, očiščenega v ognju, in belih oblačil ter mazila za oči. Sam Jezus v drugih prispodobah pravi, da moramo kupiti, saj smo vse prodali, da bi dobili biser; vse moramo prodati, da bi si pridobili zaklad, skrit na polju. O čem pravzaprav govori?
Zanesljivo vemo le to, da ne govori o navadnem zlatu in srebru. Zlato v nebesih nima nobene vrednosti. Tam z njim tlakujejo ulice. Cena nebes je prodati vse, kar smo ali mislimo, da smo – vse, kar imamo ali mislimo, da imamo. To je sprejemanje naše nebogljenosti in pripravljenost, da se osvobodimo odvisnosti od samih sebe. Pomeni priti k Jezusu in sprejeti njegove darove. Ta valuta ima vrednost.
Ko nam Jezus pravi, da naj vse prodamo in kupimo njivo, nam v resnici želi reči: “Odpovej se sebi, odpovej se misli, da si lahko to zaslužiš. Če si mogočen človek, se osvobodi zaupanja vase. Če si bogat, ne zaupaj v svoje bogastvo. Če si bister, nadarjen ali pa lep, se ne zanašaj na svoje prednosti.” Če priznamo svojo nemoč, da bi si pridobili pravičnost, in če se popolnoma podredimo njegovemu vodstvu, uporabljamo nebeško valuto.
Zaupanje v Boga je najverjetneje ena najboljših razlag, ki jo lahko najdemo za pogosto uporabljeno krščansko besedo izročitev. Zaupanje zajema zanašanje na koga drugega, ne pa nase. Toda izročitev ni zmeraj lahko delo. Včasih se tako močno poskušamo odreči samim sebi, da si postanemo še podobnejši. Pozabljamo namreč, da lahko to delo opravi samo Jezus. To je namreč darilo.
Vera je darilo. Ljubezen je darilo. Belo oblačilo je darilo. Spokorjenje je darilo. Poslušnost je darilo. Zmaga je darilo. Golob ali Sveti Duh je darilo – ki s seboj prinaša vse druge blagoslove. Jagnje je darilo – Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Tudi izročitev je darilo.
V tej zgodbi moramo opaziti še nekaj. Ko govorimo o Svetem Duhu in o Božjem delovanju v našem srcu, nas to spominja na čudovito resnico, ki se je lahko naučimo iz čiščenja templja. Jezus je tukaj naznanil svoje poslanstvo kot Mesija in začel svojo službo. Z njo pa ni nameraval samo rešiti človeštva za zmeraj, marveč je tudi želel doseči, da bi vsako ustvarjeno bitje postalo tempelj, v katerem prebiva Stvarnik.
Človeštvo je zaradi greha prenehalo biti Božji tempelj. Potemnjena in z grehom umazana človeška srca ne razodevajo več slave Božanstva. Jeruzalemski tempelj, ki je bil poln nesvetega barantanja, predstavlja tempelj srca, ki je omadeževan s čutnimi strastmi in nesvetimi mislimi. Z očiščenjem templja vseh posvetnih prodajalcev in kupcev je Jezus oznanil svoje poslanstvo, da bo očistil srce onesnaženja z grehom, posvetnih želja, sebičnih poželenj in zlih navad, ki kvarijo dušo.
Ali ste že ugotovili, da nihče sam ne more izgnati zla iz svojega srca? Ali ste že odkrili, da lahko samo Jezus očisti tempelj duše? Toda ne bo vstopil na silo. Ne bo prišel v srce, kakor je stopil v stari tempelj. Namesto tega pravi: “Glej, stojim pred vrati in trkam.”(Raz 3,20)
Vabi vas, da ga sprejmete ne samo kot Božje Jagnje, temveč kot Velikega duhovnika v nebesih, ki ga ganejo naši občutki nemoči in je bil v vsem skušan kakor mi. Vabi vas, da pogumno stopite k prestolu milosti, da bi dobili usmiljenje in našli milost, ko boste potrebovali pomoč.(Heb 4,15.16) Vsa moč v nebesih in na zemlji je v Jezusu Kristusu, brez njega nikomur ni mogoče uspeti, toda z njim je neuspeh nemogoč.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!