 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
30. Sovraštvo med človekom in Satanom (angleško)
"Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomce in njene potomce: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Mojz 3,15.) Božja obsodba, izrečena nad Satanom po človekovem padu, je bila hkrati tudi prerokovanje, ki zajema vse veke do konca tega časa. Kaže na veliki boj, v katerem bodo sodelovali človeški rodovi, kar jih bo živelo na svetu.
Bog pravi, da postavlja sovraštvo. To sovraštvo se ne goji naravno. Ko je človek prekršil Božje zapovedi, je njegova narava postala zla, zato je prišel v skladnost s Satanom, ne pa v sovraštvo z njim. Po naravi ne obstaja sovraštvo med grešnikom in začetnikom greha. Oba sta postala zla zaradi odpada. Odpadnik nima miru, dokler ne najde razumevanja in podpore tistih, ki mu jih je uspelo zapeljati k ravnanju po njegovem zgledu. Iz tega razloga se padli angeli in brezbožni ljudje združujejo v obupno občestvo. Ko se ne bi bil Bog vmešal, bi Satan in ljudje sklenili zavezo proti nebesom; in namesto da bi človeška družina gojila sovraštvo do Satana, bi se vsa združila v uporu proti Bogu.
Satan je napeljal človeka na greh, kakor je angele napeljal k uporu, da bi si s tem zagotovil sodelavce v vojni proti nebesom. Satan in padli angeli so si bili vedno edini glede sovraštva do Kristusa./505/ Čeprav je bila v drugih točkah med njimi nesloga, so bili trdno združeni v svojem uporu zoper oblast Vladarja vesolja. Ko pa je Satan slišal za izjavo, da bo obstajalo sovraštvo med njim in ženo ter med njegovim in njenim potomstvom, je vedel, da bodo onemogočeni njegovi napori popačitve človeške narave in da bo človek nekako usposobljen upirati se njegovi moči.
Satanovo sovraštvo do človeškega rodu je nastalo zato, ker so ljudje po Kristusu postali predmet Božje ljubezni in milosti. On si prizadeva onemogočiti Božji načrt o zveličanju človeka in osramotiti Boga s tem, da popači in oskruni delo Božjih rok. Rad bi povzročil trpljenje v nebesih, zemljo pa napolnil z bolečino in opustošenjem. Potem pa bi pokazal na vse to zlo kot na posledico, ker je Bog ustvaril človeka.
Milost, ki jo Kristus vsadi v človekovo dušo, prebuja v njem sovraštvo do Satana. Brez te milosti, ki človeka preraja in obnavlja, bi človek ostal Satanov suženj - služabnik, ki je vedno pripravljen izpolniti njegove ukaze. Toda novo načelo v duši ustvarja boj tam, kjer je doslej vladal mir. Moč, ki jo Kristus daje, usposablja človeka za upor nasilniku in samozvancu. Kdor kaže, da prezira greh, namesto da bi ga ljubil, ter zavrača in zmaguje strasti, ki hočejo zavladati nad njim, kaže, da v njem deluje načelo, ki prihaja od zgoraj.
Sovraštvo, ki obstaja med Kristusovim in Satanovim duhom, se je najjasneje pokazalo s tem, kako je svet sprejel Jezusa. Judje ga niso zavrgli zato, ker je prišel brez posvetnega bogastva, razkošnosti in velikosti. Videli so, da ima moč, ki lahko nadomesti pomanjkanje teh zunanjih prednosti. Toda Kristusova čistost in svetost sta izzvali proti njemu sovraštvo brezbožnikov. Njegov način samoodpovedi in popolnega posvečenja je bila neprestana graja ošabnemu in pohotnemu ljudstvu. To je izzvalo sovraštvo proti Božjemu Sinu. Satan in hudobni angeli so se združili s hudobnimi ljudmi. Vse odpadniške moči so se zarotile proti Borcu resnice./506/
Proti Kristusovim sledilcem se je pokazal isti duh sovraštva, kakršen se je dvignil proti njihovemu Učitelju. Kdor vidi odvratni značaj greha in se z močjo od zgoraj upira skušnjavi, bo gotovo izzval jezo Satana in njegovih pristašev. Sovraštvo proti načelom resnice, zasmehovanje in preganjanje njenih zagovornikov bo obstajalo vse dotlej, dokler bodo živeli greh in grešniki. Kristusovi sledilci in Satanovi hlapci se ne morejo ujemati. Pohujšanje križa še ni prenehalo. "Pa tudi vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani." (2 Tim 3,12.)
Satanova orodja neprestano delajo pod njegovo upravo, da bi utrdili njegovo oblast in postavili njegovo kraljestvo nasproti Božjemu. V ta namen poskuša prevarati Kristusove sledilce in jih odvrniti od njihove zvestobe Bogu. Enako kakor njihov vodja sprevračajo Sveto pismo, da bi dosegli svoj cilj. Kakor je Satan poskušal zvreči sramoto na Boga, tako tudi njegova orodja poskušajo obrekovati Božje ljudstvo. Duh, ki je Kristusa pribil na križ, priganja brezbožnike, da bi uničili njegove sledilce. Vse to je vnaprej poudarjeno v prvem prerokovanju: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo ter med tvoje potomce in njene potomce." To sovraštvo bo trajalo vse do konca.
Satan uporablja vsa svoja orodja in se bojuje z vso svojo močjo. Zakaj ne naleti na večje nasprotovanje? Zakaj so Kristusovi vojaki tako zaspani in ravnodušni? Zato, ker gojijo tako slabo zvezo s Kristusom; ker jim manjka njegovega Duha. Greh jim ni ogaben in vreden prezira, kakor je bil njihovemu Učitelju. Ne upirajo se mu trdno in odločno, kakor se mu je upiral Kristus. Ne uvidijo velikega zla in pokvarjenosti greha ter so slepi kakor za značaj tako tudi za moč kneza teme. Obstaja samo malo sovraštvo proti Satanu in njegovim delom, zato ker vlada veliko neznanje glede njegove moči in zlobe kakor tudi glede vsesplošnosti njegovega boja proti Kristusu in njegovi Cerkvi. V tem so mnogi zapeljani. Ne vedo, da je njihov sovražnik mogočni vojskovodja, ki gospoduje nad umom hudobnih angelov/507/ in z dobro premišljenimi načrti in spretnimi spletkami vodi vojno proti Kristusu, da bi preprečil reševanje ljudi. Med tako imenovanimi kristjani in celo med samimi služabniki evangelija se malo omenja Satan razen morda spotoma s prižnice. Ne vidijo znamenj njegovega neprestanega delovanja in njegovega uspeha; zanemarjajo mnoge opomine o njegovi zvijačnosti; kaže, da ne vedo za njegov obstoj.
Medtem ko ljudje niti ne poznajo njegovih zvijačnih napadov, jih ta budni sovražnik spremlja pri vsakem koraku. Stopa v vsak dom, v vsako ulico naših mest, v cerkev, v skupščine in sodišča; moti, zaslepljuje, zapeljuje in uničuje duše in telesa mož, žena in otrok; razdira družino, seje sovraštvo, neslogo, prepire, vstaje in uboje. Krščanski svet pa, kakor kaže, meni, da je vse to nekaj, kar je Bog določil in mora tako biti.
Satan si neprestano prizadeva premagati Božje ljudstvo z odstranitvijo ograj, ki ga ločujejo od sveta. Stari Izrael je bil zapeljan v greh, ko si je upal vzpostaviti nedovoljeno zvezo s pogani. Podobno Satan zapeljuje tudi Izraela novega časa. "Jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je Božja podoba." (2 Kor 4,4.) Satanovi služabniki so vsi, ki niso odločni Kristusovi sledilci. V neprerojenem srcu živi in vlada ljubezen do greha in nagnjenje, da bi se greh gojil in opravičeval. V obnovljenem srcu živi sovraštvo do greha in odločen odpor proti njemu. Ko se kristjani gibljejo v družbi brezbožnikov in nevernikov, se izpostavljajo skušnjavi. Satan se skriva in jim na skrivaj devlje pokrivalo čez oči. Ne morejo spoznati, da je namen takega druženja edino, da bi jim škodoval; in ko postajajo vse bolj podobni svetu v značaju, besedah in dejanjih, postajajo vse bolj slepi./508/
Cerkev se s prilagajanjem posvetnim običajem vse bolj spreobrača k svetu; tako se svet nikoli ne bo spreobrnil h Kristusu. Prijateljstvo z grehom bo neizogibno storilo, da bo greh videti manj ogaben. Kdor je rad v zvezi s Satanovimi služabniki, se bo kmalu prenehal bati njihovega gospodarja. Ko na poti dolžnosti pridemo v težavo kakor Danijel na kraljevskem dvoru, smo lahko prepričani, da nas bo Bog varoval. Če pa se sami izpostavljamo skušnjavi, bomo padli prej ali slej.
Skušnjavec često uspešno dela po njih, o katerih se najmanj dvomi, da so pod njegovo oblastjo. Nadarjeni in šolani so spoštovani in cenjeni, kakor da te lastnosti lahko nadomestijo Božji strah ali dajo človeku pravico do Božje milosti. Nadarjenost in vzgoja sta sami po sebi Božja darova, če pa se postavita na prostor pobožnosti in človeka oddaljujeta od Boga, namesto da bi ga približevali Bogu, postajata prekletstvo in past. Mnogi menijo, da vse, kar je videti kakor vljudnost ali imenitnost, mora pač biti od Kristusa. Nikoli ni bilo večje zmote. Te čednosti bi morale krasiti značaj vsakega kristjana, ker imajo velik vpliv v korist prave vere; vendar pa morajo biti posvečene Bogu, sicer so moč za zlo. Mnogi ljudje izobraženi in uglajenega vedenja, ki se ne bi ponižali in naredili to, kar javnost ima za nemoralnost, so samo uglajena orodja v Satanovih rokah. Zviti in goljufivi značaj njihovega vpliva in zgleda jih nareja za nevarnejše sovražnike Kristusovega dela, kakor pa so neuki in neizobraženi.
Salomon je z resno molitvijo in zaupanjem v Boga dosegel modrost, kateri se je čudil in jo je občudoval ves svet. Ko pa se je ločil od Vira svoje moči in se zanesel nase, je postal plen skušnjave. Čudovite sposobnosti, ki so bile podarjene temu najmodrejšemu kralju, so ga samo napravile za učinkovitejše orodje sovražnika ljudi./509/
Satan si neprestano prizadeva zveste zaslepiti glede tega dejstva, zato kristjani nikoli ne bi smeli pozabiti, da se ne bojujejo "zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12.) Navdihnjeni opomini že dolga stoletja odmevajo do naših dni: "Bodite trezni, bedite: vaš nasprotnik, Hudič, hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, kogar bi pogoltnil. Odenite se z vsem Božjim orožjem, da boste mogli stati zoper Hudičeve zvijačne naklepe." (1 Pet 5,8; Ef 6,11.)
Od Adamovih dni pa vse do našega časa je naš veliki sovražnik kazal svojo moč tlačenja in rušenja. Sedaj se pripravlja za zadnjo veliko bitko zoper pravo cerkev. Vsi, ki se hočejo zgledovati po Jezusu, bodo prišli v spopad s tem vztrajnim sovražnikom. Kolikor bolj si kristjani prizadevajo zgledovati po božanskem zgledu, toliko bolj gotovo bodo cilj Satanovih napadov. Vsi, ki so zaposleni v Božjem delu in si prizadevajo odkrivati Satanove prevare ter ljudi spoznavati s Kristusom, bodo lahko z apostolom Pavlom rekli, da so služili Gospodu z vso ponižnostjo v mnogih solzah in preizkušnjah.
Satan je napadal Kristusa z najostrejšimi in najzvitejšimi skušnjavami, vendar je bil odbit v vsakem spopadu. Te bitke so se bojevale zaradi nas; te zmage usposabljajo za zmagovalce tudi nas. Kristus hoče dati resnico vsem, ki jo iščejo. Satan ne more premagati nobenega človeka brez njegove privolitve. Skušnjavec nima oblasti nad človeško voljo in človeka ne more prisiliti v greh. Lahko ga muči, oskruniti pa ga ne more. Lahko povzroči duševni strah, ne more pa omadeževati. Dejstvo, da ga je Kristus premagal, mora hrabriti Kristusove sledilce, da se moško bojujejo v boju proti grehu in Satanu./510/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!