 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
48. "Ne z vojsko, ne z močjo" (angleško)
Prerok Zaharija je takoj zatem, ko je videl Jozueta in Angela, prejel sporočilo o Zerubabelovem poslanstvu. Objavil je: "In angel, ki je govoril z menoj, se je vrnil in me je zbudil kakor človeka, ki se prebudi. In mi reče: Kaj vidiš? Rečem: Vidim, glej, svečnik ves iz zlata in njegovo oljenko vrhu njega in sedem njegovih svetilnic na njem in sedem cevi do svetilnic, ki so ob njegovem vrhu; in dve oljki zraven njega, ena ob desni strani oljenke in druga ob njeni levi plati.
In spregovorim in rečem angelu, ki je govoril z menoj: Kaj so ti, moj Gospod? ... Tedaj odgovori in mi reče: To je Gospodova beseda Zerubabelu: Ne z vojsko, ne z močjo, ampak po mojem duhu, pravi Gospod nad vojskami.
In spregovorim ter mu rečem: Kaj sta ti dve oljki ob desni strani svečnika in/593/ ob njegovi levi? In spregovorim drugič in mu rečem: Kaj sta ti dve oljkovi mladici, ki sta poleg tistih dveh zlatih cevi, ki izlivata zlato olje iz sebe? ... Nato reče: To sta dva sinova olja, ki stojita pri Gospodarju vse zemlje." (Zah 4,1-4.6.11.12.15)
V tem videnju sta dve oljki, ki stojita pred Bogom, prikazani, da izlivata iz sebe zlato olje po zlatih ceveh v svečnik. Iz tega se napajajo luči v svetišču, da lahko dajejo sijajno in trajno svetlobo. Tako s pomaziljenih, ki stojijo pred Bogom, polnota božanske luči, ljubezni in moči prehaja na njegovo ljudstvo, da bi lahko še drugim prenašali svetlobo, veselje in osvežitev. Kdor je tako obogaten, mora bogatiti tudi druge z bogastvom Božje ljubezni.
Zerubabel je kljub številnim težavam še naprej obnavljal Gospodovo hišo. Od samega začetka so nasprotniki "slabili roke Judovemu ljudstvu ter jih s strašenjem motili pri zidanju ... in so jim branili z močno pestjo". (Ezr 4,4.23) Gospod pa je posredoval v korist graditeljev in sedaj je po svojem preroku spregovoril Zerubabelu, rekoč: "Kdo si ti, velika gora, pred Zerubabelom? V ravnino boš! In on prinese vrhnji kamen z glasnim vpitjem: Milost, milost njemu!" (Zah 4,7)
Skozi zgodovino Božjega ljudstva so se dvigale velike gore težav, ki so bile na videz nepremagljive pred njimi, ki so poskušali izvršiti nebeški/594/ načrt. Gospod dovoljuje takšne ovire kot preizkus vere. Ko smo obdani z vseh strani, je to najboljši čas, da zaupamo v Boga in moč njegovega Duha. Kazati živo vero pomeni rast duhovne moči in razvoj neomajnega zaupanja. Tako človek postane zmagovalec. Ovire, ki jih je nastavil Satan na kristjanovo pot, bodo pred vero izginile, saj bodo na pomoč prišle nebeške sile. "In nič vam ne bo nemogoče." (Mt 17,20)
Svet nastopa z bliščem in bahanjem. Bog pa začenja veličastne zmage resnice in pravičnosti z dnevom "malih začetkov". (Zah 4,10) Včasih poučuje svoje služabnike tako, da dovoli razočaranje in navidezni neuspeh. Njegov namen je, da bi se naučili premagovati težave.
Ljudje so pogosto v skušnjavi, da bi omahovali pred težavami in ovirami, ki se postavijo prednje. Toda če se bodo od začetka do konca trdno držali svojega zaupanja, bo Bog odprl pot. Uspeh bodo dosegli, ko se bodo bojevali s težavami. Pred Zerubabelovim smelim duhom in neomajno vero so velike gore težav postale ravnina; in čigar roke so postavile temelj, "njegove roke jo dodelajo. In on prinese vrhnji kamen z glasnim vpitjem: Milost, milost njemu!" (Zah 4,9.7)
Človeška moč in sila nista ustanovili Božje cerkve in je prav tako ne moreta uničiti. Cerkev ni bila utemeljena na skali človeške moči, temveč na Jezusu Kristusu, Skali/595/ vekov, in "peklenska vrata je ne bodo premagala". (Mt 16,18) Božja navzočnost daje trdnost njegovemu delu. "Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega," pravi beseda, ki nam je dana. (Ps 146,3) "V mirovanju in upanju bo vaša moč." (Iz 30,15) Božje veličastno delo, ki je utemeljeno na večnih načelih pravice, ne bo nikoli propadlo. Napredovalo bo vse močneje "ne z vojsko, ne z močjo, ampak po mojem duhu, pravi Gospod nad vojskami". (Zah 4,6)
Obljuba "Zerubabelove roke so položile temelj tej hiši in njegove roke jo dodelajo" se je dobesedno izpolnila. (Zah 4,9) "In Judovi starešine so zidali in uspevalo jim je delo po prerokovanju Hagaja, preroka, in Zaharija, Idovega sina. Tako so zidali in dokončali po zapovedi Izraelovega Boga in po povelju Cira in Darija in Artakserksa, kraljev v Perziji. In ta hiša je bila dokončana tretji dan meseca adarja, ko je bilo šesto leto vladanja kralja Darija." (Ezr 6,14.15)
Kmalu potem je bil obnovljeni tempelj posvečen. "In Izraelovi sinovi, duhovniki, leviti in drugi sinovi ujetništva so praznovali posvečevanje te Božje hiše z veseljem. Štirinajsti dan prvega meseca ... so praznovali pasho". (Ezr 6,16.19)
Drugi tempelj se po veličastnosti ni mogel primerjati s prvim, niti ni bil počaščen z vidnimi znamenji božanske navzočnosti, kakor se je zgodilo v prvem templju. Prav tako se ni razodela/596/ nadnaravna moč, da bi zaznamovala njegovo posvetitev. Ni bilo videti oblaka slave, da bi napolnil nanovo postavljeno svetišče. Z neba ni švignil ogenj, da bi sežgal daritev na oltarju. Med keruboma v najsvetejšem ni bilo videti Božje slave; v njem ni bilo niti skrinje, prestola milosti in plošč pričevanja. Nobeno znamenje z nebes ni oznanjalo Jahvejeve volje duhovniku, ki je spraševal po njej.
Kljub temu pa je bila to stavba, za katero je Gospod objavil po preroku Hagaju: "Poslednja slava te hiše bo večja kakor prva. In potresem vse poganske narode, in pridejo dragocenosti vseh narodov, in to hišo napolnim s slavo, pravi Gospod nad vojskami." (Hag 2,9.7) Stoletja so si učeni ljudje prizadevali razložiti, kako se je izpolnila Božja obljuba, ki jo je dal po Hagaju; kljub temu pa so mnogi odločno zavrgli možnost, da bi v prihodu Jezusa iz Nazareta, Dragocenosti vseh narodov, ki je z osebno navzočnostjo posvetil tempeljski prostor, prepoznali kakršno koli posebno znamenje. Ošabnost in nevera sta oslepila um za razumevanje pravega pomena preroških besed.
Drugi tempelj je bil počaščen, vendar ne z oblakom Jahvejeve slave, marveč z navzočnostjo Njega, v komer telesno prebiva "vsa polnost božanstva" - sam Bog "razodet v mesu". (Kol 2,9; 1 Tim 3,16) Drugi tempelj je presegel slavo prvega samo zato, ker je bil počaščen z osebno Kristusovo navzočnostjo med njegovo službo na zemlji. Dragocenost vseh narodov je resnično prišla v njegov tempelj, ko je Mož iz Nazareta učil in zdravil na svetem dvorišču./597/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!