 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
46. "Božja preroka ... sta ju podpirala" (angleško)
Blizu Izraelcev, ki so se posvetili obnovitvi templja, so prebivali Samarijani, mešano prebivalstvo, ki je nastalo po sklepanju zakonskih zvez poganskih naseljencev iz asirskih pokrajin z ostankom desetih rodov v Samariji in Galileji. Pozneje so Samarijani trdili, da častijo pravega Boga, po srcu in življenju pa so bili malikovalci. Drži, da so menili, da jih njihovi maliki samo spominjajo na živega Boga, Vladarja vesolja, vendar so bili ljudje nagnjeni k čaščenju rezanih podob.
Med obnovo so ti Samarijani postali znani kot "Judovi in Benjaminovi nasprotniki". (Ezr 4,1) Ko so slišali, da "grade sinovi ujetništva tempelj Gospodu, Izraelovemu Bogu, pristopijo k Zerubabelu in k poglavarjem očetovin". (Ezr 4,1.2) Povedali so, da se jim želijo pridružiti pri obnovi. Predlagali so: "Naj zidamo z vami, kajti mi iščemo vašega Boga prav tako kakor vi./567/ Ali mu ne darujemo od časa asirskega kralja Esarhadona, ki nas je pripeljal sem gor?" (Ezr 4,2) Prednost, za katero so prosili, pa jim je bila zavrnjena. Izraelski voditelji so rekli: "Ne spodobi se vam, da z nami zidate hišo našemu Bogu, temveč mi sami hočemo zidati Gospodu, Izraelovemu Bogu, kakor nam je zapovedal kralj Cir, kralj Perzije!" (Ezr 4,3)
Samo ostanek se je odločil vrniti iz Babilona in ko so se sedaj lotili dela, ki je na videz presegalo njihovo moč, so jim najbližji sosedje ponudili pomoč. Samarijani so omenili čaščenje pravega Boga in izrazili željo, da bi delili prednosti in blagoslove, ki so bili povezani s tempeljsko službo. Trdili so: "Mi iščemo vašega Boga prav tako kakor vi. Naj zidamo z vami." Toda ko bi judovski voditelji sprejeli pomoč, bi odprli vrata malikovalstvu. Spregledali so neiskrenost Samarijanov. Zavedali so se, da pomoč, ki bi jim jo zagotovila zveza s temi ljudmi, ne bi bila nič v primerjavi z blagoslovom, ki ga lahko dobijo, če se bodo ravnali po jasnih Jahvejevih navodilih.
Gospod je po Mojzesu objavil glede odnosa, ki naj bi ga imel Izrael z okoliškimi narodi: "Ne skleni zaveze z njimi, tudi se jih ne usmili. Ne skleni svaštva z njimi. ... Zakaj one bodo zapeljale tvoje sinove, da bi služili tujim bogovom; tako se vname Gospodov srd zoper vas in vas hitro pokonča. Zakaj sveto ljudstvo si Gospodu, in Gospod si/568/ te je izvolil, da mu bodi ljudstvo lastnine izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje." (5 Mz 7,2-4; 14,2)
Posledica takšne zveze z okoliškimi narodi je bila jasno napovedana. Mojzes je objavil: "Gospod te razkropi med vsa ljudstva, od enega konca zemlje do drugega, in tam boš služil tujim bogovom, katerih nisi poznal ne ti, ne tvoji očetje, lesu in kamnu. In med temi narodi ti ne bo pokoja, in počivališča ne bo stopalu tvoje noge; in Gospod ti da trepetajoče srce, medle oči in onemoglo dušo. In tvoje življenje bo kakor na niti viseče tebi pred očmi, in v trepetu boš ponoči in podnevi, in ne boš si v svesti svojega življenja. Zjutraj porečeš: O, da bi bil že večer! In zvečer porečeš: O, da bi bilo že jutro! zaradi strahu svojega srca, v katerem boš trepetal, in zaradi tega, kar boš moral gledati s svojimi očmi. Ampak odondod boste iskali Gospoda, svojega Boga, in ga našli, ko boste vpraševali po njem iz vsega svojega srca in z vso svojo dušo." (5 Mz 28,64-67; 4,29)
Zerubabel in njegovi tovariši so poznali ta in podobna besedila in v nedavnem ujetništvu so imeli dokaz za dokazom, da so se izpolnila. Ko so se sedaj spokorili grehov, ki so nadnje in nad njihove očete pripeljali sodbo, ki je bila jasno napovedana po Mojzesu, in so se z vsem srcem obrnili k Bogu in obnovili svojo zavezo z njim, jim je bilo/569/ dovoljeno vrniti se v Judejo, da bi lahko obnovili, kar je bilo uničeno. Ali naj bi na samem začetku svoje naloge sklenili zavezo z malikovalci?
Bog je dejal: "Ne skleni zaveze z njimi." Kdor se je pred kratkim na novo posvetil Gospodu ob oltarju, ki so ga postavili pred ruševinami njegovega templja, je spoznal, da je treba vedno nedvoumno jasno ohraniti ločnico med njegovim ljudstvom in drugim svetom. Niso hoteli skleniti zaveze z ljudmi, ki so sicer poznali zahteve Božjega zakona, vendar niso sprejeli njegovih predpisov.
Po načelih, ki so predstavljena v 5 Mojzesovi knjigi in so bila dana v pouk Izraelu, se mora ravnati tudi Božje ljudstvo v času konca. Pravi napredek je odvisen od našega trajnega zaveznega odnosa z Bogom. Nikoli si ne smemo privoščiti popuščanja glede načel s sklepanjem zaveze z njimi, ki se ne boje Boga.
Stalno obstaja nevarnost, da bi ti, ki trdijo, da so kristjani, začeli misliti, da se morajo nekoliko prilagoditi svetu, če želijo vplivati na posvetne ljudi. Čeprav se morda zdi, da takšno ravnanje prinaša velike prednosti, se vedno konča z duhovno izgubo. Božje ljudstvo se mora strogo paziti vsakega zvitega vpliva, ki se želi vriniti z laskavim prepričevanjem sovražnikov resnice. So namreč tujci in priseljenci na tem svetu, potujejo po stezi, na kateri so nevarnosti. Ne smejo se ukvarjati s premetenimi izgovori in privlačnimi pregovarjanji, ki se ponujajo, da bi jih zvabili od zvestobe.
Ni pa se treba najbolj bati javnih in odkritih sovražnikov Božje resnice./570/ Kdor kakor Judovi in Benjaminovi sovražniki pride z lepimi besedami in prijetnimi predlogi in na videz išče prijateljsko zvezo z Božjimi otroki, ima večjo moč zapeljivosti. Pred takšnimi se mora varovati vsakdo, da ne bi kakšna skrbno načrtovana in mojstrsko izpeljana past ujela neslutečega. Še posebej danes, ko se zgodovina sveta približuje koncu, Gospod zahteva od svojih otrok budnost, ki ne pozna premora. Toda čeprav je boj neprestan, ni nihče prepuščen, da se bojuje sam. Angeli pomagajo in ščitijo nje, ki ponižno hodijo pred Bogom. Naš Gospod se ne bo nikoli izneveril njemu, kateri zaupa vanj. Ko se mu njegovi otroci bližajo, da bi jih zaščitil pred zlom, v usmiljenju in ljubezni dvigne zanje zastavo zoper sovražnika. Pravi: "Ne dotaknite se jih, kajti moji so. Vdolbel sem si jih na dlani svojih rok."
Samarijani so neutrudni v svojem nasprotovanju "slabili roke Judovemu ljudstvu ter jih s strašenjem motili pri zidanju. In najemali so svetnike zoper nje, da podkopljejo njihovo namero, vse dni Cira, perzijskega kralja, do kraljevanja Darija, kralja Perzije." (Ezr 4,4.5) Z lažnimi poročili so izzvali dvom v umih, ki jih ni bilo težko napeljati k temu. Toda veliko let so bile sile zla brzdane tako, da je ljudstvo na Judovem svobodno nadaljevalo svoje delo.
Medtem ko si je Satan prizadeval vplivati na mogočnike v medo-perzijskem kraljestvu, da bi bili nenaklonjeni Božjemu ljudstvu, so angeli delovali v prid izgnancev. Bil se je boj za katerega so se zanimala vsa nebesa. Po preroku Danielu nam je podarjen utrinek tega mogočnega boja med silami dobrega in silami zla./571/ Tri tedne se je Gabriel bojeval s silami teme in hotel izničiti vplive, ki so delovali na Cirov um. Preden se je boj končal, je prišel Gabrielu na pomoč sam Kristus. Gabriel je objavil: "Toda stal mi je nasproti knez perzijskega kraljestva enaindvajset dni, in glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč, in zmagal sem tam pri perzijskih kraljih." (Dan 10,13) Nebesa so naredila vse, kar se je dalo narediti za Božje ljudstvo. Končno je bila dosežena zmaga. Sile zla so bile ustavljene ves čas Cira in njegovega sina Kambisa, ki je vladal okoli sedem let in pol.
To je bilo obdobje čudovite priložnosti za Jude. Najvišje nebeške sile so delovale na srca kraljev, Božje ljudstvo pa se je moralo skrajno potruditi, da je izvršilo Cirov odlok. Z vsemi močmi so si morali prizadevati, da bi naredili vse za obnovo templja in njegovih služb ter se znova naselili v svojih judejskih domovih. Toda ob Božjem delovanju se mnogi niso odzvali. Nasprotovanje sovražnikov je bilo močno in odločno, zato so graditelji postopoma izgubili pogum. Nekateri niso mogli pozabiti prizora ob polaganju temeljnega kamna, ko so mnogi izrazili pomanjkanje zaupanja pri tem dejanju. Tako so Samarijani postajali vse bolj drzni, mnogi Judje pa so dvomili o tem, ali je sploh nastopil čas za obnovo. Kmalu se je takšno mnenje na splošno razširilo. Mnogi delavci so se malodušni in potrti vrnili na svoje domove ter se lotili vsakdanjih življenjskih opravil.
Med Kambisovim vladanjem je obnova templja počasi napredovala. Ko pa je vladal lažni Smerd/572/ (imenovan Artakserks v Ezr 4,7), pa so Samarijani dosegli, da je brezobzirni samozvanec izdal odlok, s katerim je prepovedal Judom obnovo templja in mesta.
Več kakor leto dni je bil tempelj zanemarjen in skoraj pozabljen. Ljudje so bivali doma in si prizadevali doseči posvetno blaginjo, toda njihove razmere so bile obžalovanja vredne. Čeprav so trdno delali, ni bilo uspeha. Zdelo se je, da so se zoper nje zarotile tudi naravne prvine. Ker so zanemarili tempelj, jim je Gospod poslal sušo. Bog jih je obdarjal s poljskimi in vrtnimi pridelki, z žitom in vinom in oljem kot z znamenjem svoje naklonjenosti. Ker pa so uporabili te obilne darove tako sebično, so bili blagoslovi odtegnjeni.
Takšne so bile razmere v zgodnji vladavini Darija Histaspa. Izraelci so bili v žalostnem stanju tako duhovno kakor posvetno. Tako dolgo so godrnjali in dvomili; tako dolgo so postavljali svoje koristi na prvi prostor in ravnodušno opazovali Gospodov tempelj v ruševinah, da so mnogi pozabili Božji namen, da bi jih obnovil v Judeji. Takšni so govorili: "Ni še prišel čas, čas Gospodovi hiši, da jo zgradimo." (Hag 1,2)
Ampak tudi v tem temnem obdobju je obstajalo upanje zanje, ki so zaupali v Boga. V tej stiski sta bila poklicana preroka Hagaj in Zaharija, da bi se spoprijela s to težavo. Ta izvoljena poslanca sta s pretresljivimi pričevanji razodevala ljudstvu vzrok njihovih težav. Preroka sta trdila, da je pomanjkanje posvetnih dobrin nastalo zato, ker niso na prvi prostor postavili Boga. Ko bi bili Izraelci počastili Boga in mu izkazali dolžno spoštovanje in priznanje, tako da bi si najprej prizadevali obnoviti/573/ njegovo hišo, bi lahko priklicali njegovo navzočnost in njegove blagoslove.
Nje, ki so postali malodušni, je Hagaj ogovoril s preiskujočim vprašanjem: "Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih z deskami obitih hišah, ta hiša pa bodi pusta? Sedaj pa pravi tako Gospod nad vojskami: Pazite na svoje poti!" (Hag 1,4.5) Zakaj ste naredili tako malo? Zakaj skrbite samo za svoje hiše, za Gospodov dom pa vam ni mar? Kje je gorečnost, ki ste jo nekoč pokazali za Gospodovo hišo? Kaj ste dosegli s tem, da ugajate sebi? Želja, da bi se izognili revščini, vas je zapeljala, da ste zanemarili tempelj, toda s tem ste priklicali nase prav to, česar ste se bali. "Veliko ste sejali, a malo ste spravili pod streho; jeste, pa se ne nasitite, pijete, pa se ne napijete; oblačite se, a nihče se ne ogreje; in kdor prisluži plačilo, ga vrže v raztrgano mošnjo." (Hag 1,6)
Nato je Bog z besedami, ki se niso mogle narobe razumeti, razodel vzrok njihovega pomanjkanja. "Po velikem ste gledali, in glej, malo je postalo; in če ste kaj prinesli domov, sem to razpihnil. Zakaj to? govori Gospod nad vojskami. Zavoljo moje hiše, ker je pusta, a vi hitite vsak za svojo hišo. Zato je nebo zadržalo roso nad vami in zemlja je zadržala svoj sad. In poklical sem sušo na deželo in na gore, na žito in vino in olje in na vse, kar rodi zemlja, in na ljudi in na živino in na vse delo rok." (Hag 1,9-11)/574/
Gospod je poudaril: "Pazite na svoje poti! Pojdite v gore in pripeljite lesa in zidajte hišo! To mi bo prijetno in se oslavim, pravi Gospod." (Hag 1,7.8)
Izraelski voditelji in ljudstvo so upoštevali Hagajev nasvet in grajo. Dojeli so, da jim Bog resno govori. Niso si upali omalovaževati ponovljenega navodila, ki jim je bilo poslano - kajti njihova blaginja, tako posvetna kakor duhovna, je bila odvisna od zveste poslušnosti Božjim zapovedim. Prerokovi opomini so predramili Zerubabela in Jozueta in ves ostanek ljudstva, da so poslušali "glas Gospoda, svojega Boga, in besede preroka Hagaja". (Hag 1,12)
Kakor hitro se je Izrael odločil ubogati, je po besedah opomina prišlo spodbudno sporočilo. "Tedaj je rekel Hagaj, Gospodov poslanec, v Gospodovem poročilu ljudstvu: Jaz sem z vami, govori Gospod. In Gospod je zbudil duha Zerubabelu" in Jozuetu in "vsemu ostanku ljudstva; in prišli so in se lotili dela pri hiši Gospoda nad vojskami, svojega Boga." (Hag 1,13.14)
Manj kakor mesec dni zatem, ko se je delo na templju spet nadaljevalo, so graditelji prejeli naslednje ohrabrilno sporočilo. Sam Gospod je velel po preroku: "Bodi močan, o Zerubabel, ... bodi krepak, o Jozue, ... in bodi močno, vse ljudstvo dežele, govori Gospod, in delajte! Kajti jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami." (Hag 2,4)
Izraelu, ki je bil utaborjen pred Sinajem, je Gospod dejal: "In prebival bom sredi Izraelovih sinov in jim bom Bog. In spoznajo, da sem jaz Gospod,/575/ njihov Bog, ki sem jih odpeljal iz Egiptovske dežele, da bi prebival sredi njih. Jaz sem Gospod, njihov Bog." (2 Mz 29,45.46) In čeprav so se "uprli in žalili duha njegove svetosti", (Iz 63,10) je zdaj Bog še enkrat po sporočilih svojega preroka iztegnil svojo roko in jih rešil. V priznanje njihovega sodelovanja z njegovim načrtom je obnovil svojo zavezo, da bo njegov Duh ostal med njimi, in jim ukazal: "Ne bojte se!" (Hag 2,5)
Gospod danes svojim otrokom pravi: "Bodite močni ... in delajte! Kajti jaz sem z vami." (Hag 2,4) Kristjani imamo vedno mogočnega pomočnika v Gospodu. Morda ne razumemo načinov, kako nam Gospod pomaga, vendar vemo tole: Nikoli ne bo zapustil njih, ki zaupajo vanj. Ko bi kristjani vedeli, kolikokrat je Gospod ukrepal v njihovem življenju, da se sovražnikovi načrti proti njim niso mogli uresničiti, se ne bi spotikali in pritoževali. Ohranili bi zaupanje v Boga in noben preizkus jih ne bi mogel premakniti. Sprejeli bi ga za svojo modrost in moč, On pa bi izvršil to, kar si želi opraviti po njih.
Goreče prošnje in spodbude preroka Hagaja je še poudarjal in okrepil Zaharija, ki ga je Bog obudil, da bi stal ob njem ter vabil Izraela, naj izvrši ukaz o zidanju in obnovi. Prvo Zaharijevo sporočilo je bilo zagotovilo, da se Božja beseda nikoli ne bo izneverila, ter obljuba blagoslova njim, ki bodo poslušni zanesljivi preroški besedi./576/
Čeprav so bila polja Izraelcev opustošena in so se njihove pičle zaloge hitro zmanjševale ter so jih obdajali nič kaj prijateljski narodi, so kljub temu napredovali v veri v odgovor na vabilo Božjih poslancev in marljivo delali, da bi obnovili porušeni tempelj. To je bilo delo, ki je zahtevalo odločno zanašanje na Boga. Ko so si ljudje prizadevali opraviti svoj del in so si želeli obnoviti Božjo milost v srcu in življenju, so po Hagaju in Zahariju prejemali vedno nova sporočila z zagotovili, da bo njihova vera bogato nagrajena in da se Božja beseda glede prihodnje slave templja, katerega zidove so obnavljali, ne bo izneverila. Ko bo napočil čas, se bo prav v tej stavbi pojavil On, ki je Hrepenenje vseh narodov, kot Učitelj in Zveličar človeštva.
Tako graditelji niso bili prepuščeni, da se bojujejo sami: z njimi sta bila "Božja preroka, ki sta ju podpirala"; (Ezr 5,2) sam Gospod nad vojskami pa je objavil: "Sedaj pa bodi močan, ... in delajte. Kajti jaz sem z vami." (Hag 2,4)
Z iskrenim spokorjenjem in pripravljenostjo za napredovanje v veri je prišla tudi obljuba o pozemski blaginji. Gospod je objavil: "Od tega dne bom blagoslavljal." (Hag 2,19)
Njihovemu voditelju Zerubabelu - ki je bil v letih po vrnitvi iz Babilona tako hudo preizkušan - je bilo dano najdragocenejše sporočilo. Gospod je objavil, da prihaja dan, ko bodo vsi sovražniki njegovega izvoljenega ljudstva uničeni. "Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, te vzamem, o Zerubabel, ... svojega služabnika, govori Gospod, ter te naredim kakor za pečatni prstan; kajti tebe sem izvolil." (Hag 2,23) Sedaj je Izraelov upravitelj lahko dojel pomen/577/ previdnosti, ki ga je vodila skozi malodušnost in težave; v vsem je lahko razpoznal Božji načrt.
Osebno sporočilo Zerubabelu je bilo zapisano za spodbudo Božjim otrokom v vseh časih. Bog ima načrt, ko dovoli preizkus svojih otrok. Nikoli jih ne vodi drugače, kakor bi želeli biti vodeni, ko bi lahko od začetka videli konec in bi razumeli slavo namena, ki ga izpolnjujejo. Vsaka preizkušnja in stiska, ki jih po njegovem dovoljenju zadene, pride, da bi se okrepili v delu in trpljenju zanj.
Sporočila, ki sta jih podala Hagaj in Zaharija, so predramila ljudstvo, da so naredili vse, kar so lahko, za obnovo templja. Med delom pa so jih resno nadlegovali Samarijani in drugi, ki so si izmislili veliko načinov, da bi jih ovirali. Ob neki priložnosti so pokrajinski upravitelji medo-perzijskega kraljestva obiskali Jeruzalem in zahtevali ime njega, ki je odobril obnovo stavbe. Ko Judje v tistem času ne bi zaupali v Gospodovo vodstvo, bi imelo to pozvedovanje zanje hude posledice. "A oko njihovega Boga je bilo obrnjeno v Judove starešine, da se jim ni branilo, dokler se ni stvar sporočila Dariju." (Ezr 5,5) Upraviteljem je bilo odgovorjeno tako modro, da so se odločili poslati pismo Dariju, ki je bil takrat vladar Medo-Perzije. Njegovo pozornost so usmerili na izvirni ukaz, ki ga je izdal Cir, kjer je bilo ukazano, naj se obnovi Božja hiša v Jeruzalemu in naj se stroški zanjo poravnajo iz kraljeve zakladnice./578/
Darij je dal poiskati ta ukaz in ga našel. Tako je ukazal njim, ki so pozvedovali, naj dovolijo obnovo templja. Zapovedal je: "Pustite jim delati pri tej Božji hiši; naj poglavar Judov in starešine Judov grade to Božjo hišo na njenem mestu. Vrhutega sem izdal povelje, kako naj pomagate tistim starešinam Judov pri stavbi te Božje hiše, namreč, da se iz kraljevega imetja, iz davkov onostran reke, plačujejo stroški z vso natančnostjo tem možem, da jim ne bo ovire. In kar potrebujejo, telet, ovnov in jagnjet v žgalne daritve Bogu nebes, pšenice, soli, vina in olja, po zahtevi duhovnikov v Jeruzalemu, naj se jim daje dan za dnevom neprestano, da morejo darovati daritve v prijetno dišavo Bogu nebes in da molijo za kraljevo in za njegovih sinov življenje." (Ezr 6,7-10)
Kralj je izdal tudi povelje za strogo kaznovanje njih, ki bi kakor koli spremenili ta ukaz. Končal je s pomembno izjavo: "Bog, ki je storil, da bi ondi prebivalo njegovo ime, razdeni vse kralje in ljudstva, ki bodo iztegnili svojo roko, da premene ta ukaz, da se poruši ta Božja hiša v Jeruzalemu. Jaz, Darij, sem izdal povelje; naj se natančno izvrši!" (Ezr 6,12) Tako je Gospod pripravil pot za dovršitev templja.
Že več mesecev pred izdajo ukaza so Izraelci delali v veri, Božja preroka pa sta jim pomagala z ustreznimi sporočili, s katerimi/579/ so delavci ohranjali v mislih božanski načrt za Izraela. Dva meseca za tem, ko je bilo izročeno poslednje Hagajevo zapisano sporočilo, je Zaharija prejel niz videnj o Božjem delu na zemlji. Ta sporočila, ki so bila dana v obliki prilik in simbolov, so prišla ob veliki negotovosti in zaskrbljenosti ter so imela poseben pomen za ljudi, ki so delali v imenu Izraelovega Boga. Voditeljem se je zdelo, kakor da bo Judom zagotovljeno dovoljenje za obnovo vsak čas preklicano; prihodnost se je zdela zelo temna. Bog je videl, da je njegovo ljudstvo potrebovalo podporo in spodbudo z razodetjem njegovega neskončnega usmiljenja in ljubezni.
V videnju je Zaharija slišal Gospodovega angela, ki je spraševal: "O Gospod nad vojskami, doklej se ne usmiliš Jeruzalema in Judovih mest, na katera si se srdil že sedemdeset let?" (Zah 1,12) Zaharija je povedal: "In Gospod je odgovoril angelu, ki je z menoj govoril, dobre besede, tolažilne besede. Angel pa, ki je govoril z menoj, mi reče: Oglasi in reci: Tako pravi Gospod nad vojskami: Vnet sem za Jeruzalem in za Sion z veliko gorečnostjo; in z velikim srdom se srdim nad lahkoživimi poganskimi narodi; kajti jezil sem se le malo, oni pa so nesrečo pospeševali. Zato pravi tako Gospod: Obrnil sem se zopet k Jeruzalemu z mnogim usmiljenjem, moja hiša se bo zidala v njem, ... in merska vrv bo raztegnjena čez Jeruzalem." (Zah 1,13-16)
Preroku je bilo sedaj ukazano, naj napove: "Tako pravi/580/ Gospod nad vojskami: Moja mesta bodo zopet imela obilost dobrot; in Gospod zopet potolaži Sion in zopet izvoli Jeruzalem." (Zah 1,17)
Nato je Zaharija videl sile, ki so "razkropile Judo, Izraela in Jeruzalem", (Zah 1,19) ki so jih predstavljali štirje rogovi. Takoj zatem je videl štiri kovače, ki so predstavljali sile, katere Gospod uporablja za obnovo svojega ljudstva in njegovega molitvenega doma. (Glej Zah 1,20.21)
Zaharija je rekel: "In povzdignem oči, in glej: mož z mersko vrvjo v roki. In rečem: Kam greš? In mi reče: Da zmerim Jeruzalem, da vidim, kolika je njegova širina in kolika dolžina. In glej, angel, ki je govoril z menoj, stopi ven, in drugi angel pride njemu naproti. In mu reče: Teci, govori temu mladeniču in veli: V Jeruzalemu bodo stanovali brez obzidja zavoljo množine ljudi in živine, ki bo v njem. Jaz pa, govori Gospod, mu bom ognjen zid kroginkrog in v slavo mu bom sredi njega." (Zah 2,1-5)
Bog je ukazal obnovo Jeruzalema; videnje merjenja mesta pa je bilo zagotovilo, da bo tolažil in krepil svoje stiskano ljudstvo ter jim izpolnil obljube o večni zavezi. Njegova ljubeča zaščita pa bo, kakor je izjavil, "ognjen zid kroginkrog" in po njih se bo razodevala njegova slava vsem človeškim sinovom. To, kar je storil za svoje ljudstvo, se mora razglasiti po vsej zemlji. "Glasno vpij in radostno poj, sionska prebivalka! Zakaj velik je sredi tebe Izraelov Svetnik!" (Iz 12,6)/581/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!