 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
45. Vrnitev izgnancev (angleško)
Prihod Cirove vojske pred babilonsko obzidje je bil Judom znamenje, da se približuje njihova rešitev iz ujetništva. Več kakor stoletje pred Cirovim rojstvom je Navdihnjena beseda omenila tega človeka po imenu in zapisala poročilo o poslanstvu, ki ga bo opravil, ko bo zasedel presenečeni Babilon ter pripravil pot za rešitev otrok ujetništva. Po Izaiju je bilo povedano:
"Tako pravi Gospod svojemu maziljencu, Ciru, ki sem ga prijel za desnico, da porazim pred njim narode, ... da odprem duri pred njim in vrata ne ostanejo zaprta. Jaz bom hodil pred teboj in poravnal, kar ni ravno; jeklena vrata razbijem in polomim železne zapahe; in dam ti zaklade, zakopane v temi, in blago, shranjeno, na skrivnem, da spoznaš, da sem jaz Gospod, ki sem te poklical po tvojem imenu, Izraelov Bog." (Iz 45,1-3)/551/
Perzijski osvajalec je spremenil rečni tok in po prazni strugi nepričakovano prišel v osrčje babilonske prestolnice skozi notranja vrata, ki jih je brezskrbna straža pustila odprta in nezavarovana. To so Judje imeli za velik dokaz o dobesedni izpolnitvi Izaijeve prerokbe o nenadnem strmoglavljenju njihovih zatiralcev. To bi jim moralo biti nezmotljivo znamenje, da Bog usmerja odnose med narodi v njihovo dobro; kajti s prerokovanjem, ki je opisovalo način babilonskega ujetništva in padca, so bile neločljivo povezane besede:
"Velim Ciru: moj pastir je, in dopolni vso mojo voljo, ko ukaže za Jeruzalem: Bodi sezidan! In za tempelj: Ustanovi se! Jaz sem ga zbudil v pravičnosti in poravnam vse njegove poti; on sezida moje mesto in moje odgnance pošlje nazaj, ne za kupno ceno, ne za denar, govori Gospod nad vojskami." (Iz 44,28; 45,13)
To pa niso bila edina prerokovanja, na katerih so lahko izgnanci temeljili svoje upanje o skorajšnji rešitvi. Jeremijevi spisi so jim bili na voljo in v njih je bila jasno zapisana dolžina časa, ki mora poteči, preden se bo Izrael vrnil iz Babilona. Gospod je po svojem poslancu napovedal: "In zgodi se, ko se izpolni sedemdeset let, da bom kaznoval babilonskega kralja, in oni narod, govori Gospod, za njihovo krivičnost, tudi Kaldejsko deželo, in jo spremenim v večno puščavo." (Jer 25,12) V odgovor na goreče molitve je bila Judovemu ostanku izkazana milost. "In dal se vam/552/ bom najti, govori Gospod. In pripeljem nazaj vaše ujetnike in vas zberem izmed vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas pregnal, govori Gospod: in vas pripeljem nazaj v ta kraj, odkoder sem vas preselil v sužnost." (Jer 29, 14)
Daniel in njegovi tovariši so pogosto prebirali ta in podobna prerokovanja, ki so opisovala Božji namen za njegovo ljudstvo. In sedaj, ko je hitri razvoj dogodkov naznanil mogočno Božjo roko, ki je delovala med narodi, je Daniel posebej premišljeval o obljubah, ki so bile dane Izraelu. Njegovo zaupanje v preroško besedo ga je spodbudilo k preiskovanju dogodkov, ki so jih napovedali sveti pisci. Gospod je objavil: "Brž ko se izpolni Babilonu sedemdeset let, vas obiščem in vam izpolnim tisto svojo predobro besedo in vas pripeljem nazaj v ta kraj. Zakaj jaz dobro vem misli, ki jih mislim za vas, govori Gospod, misli o miru, ne pa o nadlogi, da vam dam srečen konec in upanje. In klicali me boste in pojdete molit k meni, in uslišim vas. In ko me boste iskali, me najdete, ker boste vprašali po meni iz vsega svojega srca." (Jer 29,10-13)
Neposredno pred padcem Babilona je Daniel razmišljal o teh prerokovanjih in prosil Boga za razumevanje časov ter dobil nekaj videnj o vzponu in padcu kraljestev. S prvim videnjem, ki je zapisano v Dan 7, je bila preroku dana razlaga; vendar mu še ni bilo vse jasno. O svoji takratni izkušnji je zapisal: "Mene, Daniela, so silno plašile moje misli in jasnost mojega lica/553/ se je na meni spremenila; a stvar sem ohranil v svojem srcu." (Dan 7,28)
Z naslednjim videnjem so bili prihodnji dogodki še bolj osvetljeni; na koncu tega videnja je Daniel slišal "svetnika govoriti, in drug svetnik reče tistemu, ki je govoril: Doklej velja ta prikazen?" (Dan 8,13) Sledil je odgovor, ki ga je zaskrbel: "Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno." (Dan 8,14) Goreče je prosil za razlago tega videnja. Ni mogel dojeti povezave med sedemdesetimi leti ujetništva, kakor je bilo povedano po Jeremiju, in dva tisoč tristo leti, za katere je v videnju nebeški obiskovalec objavil, da morajo miniti do očiščenja Božjega svetišča. Angel Gabriel mu je to delno razložil; ko pa je prerok slišal besede, da je "še mnogo dni dotlej", je omedlel. "Jaz Daniel," piše o svoji izkušnji, "pa sem oslabel in sem bil bolan nekaj dni. Potem sem vstal in opravljal kraljeve posle; in strmel sem nad prikaznijo, in ni ga bilo, ki bi razumel." (Dan 8,26.27)
Daniel je bil še vedno zaskrbljen za Izraela, zato je znova proučil Jeremijeva prerokovanja. Bila so zelo jasna - tako jasna, da je iz teh pričevanj, zapisanih v knjigah, razumel "število let, o katerih se je zgodila Gospodova beseda preroku Jeremiju, da se ima dopolniti razvalinam Jeruzalema sedemdeset let." (Dan 9,2)
Daniel je z vero, utemeljeno na zanesljivi preroški besedi, prosil Gospoda za hitro izpolnitev teh/554/ obljub. Prosil je, naj se ohrani Božja čast. V svoji prošnji se je popolnoma poistil z njimi, ki niso izpolnili božanskega namena, ter priznal njihove grehe za svoje.
Prerok je dejal: "In obrnil sem obličje h Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvami in s prošnjami, ob postu, v raševniku in pepelu. In molil sem h Gospodu, svojemu Bogu, in sem pripoznaval grehe." (Dan 9,3.4) Čeprav je Daniel dolgo opravljal Božjo službo in so nebesa zanj objavila, da je "ljubljen", se je kljub temu pred Bogom sedaj prikazal kot grešnik ter izrazil veliko potrebo ljudstva, ki ga je ljubil. Njegova molitev je bila zgovorna v svoji preprostosti in izredno goreča. Poslušajmo njegovo prošnjo:
"Ah, Gospod! Veliki in strašni mogočni Bog, ki hrani zavezo in milost tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi! Grešili smo in popačeno ravnali in brezbožno delali, in uprli smo se, ker smo odstopili od tvojih zapovedi in pravic. In nismo poslušali tvojih služabnikov prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, knezom in našim očetom in vsemu ljudstvu dežele.
Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa osramotitev obraza, kakor je danes: Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem in vsem Izraelcem, ki so blizu in ki so daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zavoljo nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe.
Pri Gospodu, našem Bogu je obilo usmiljenje in odpuščanje; kajti uprli smo se mu. O Gospod, po vsej svoji pravičnosti odvrni, prosim, svojo jezo/555/ in svoj srd od mesta Jeruzalema, gore svoje svetosti! Zakaj zaradi naših grehov in krivic naših očetov je prišel Jeruzalem in tvoje ljudstvo v zasramovanje vsem, ki so okoli nas.
In sedaj poslušaj, o naš Bog, molitev svojega hlapca in njegove ponižne prošnje in razjasni svoje obličje nad svojim svetiščem, ki je opustošeno, zavoljo Gospoda! Nagni uho, o moj Bog, in čuj, odpri oko in poglej naše pustote in mesto, ki se imenuje po tvojem imenu. Kajti ne na podlagi svoje pravičnosti padamo na tla in milo prosimo pred tvojim obličjem, ampak na podlagi tvojega preobilega usmiljenja.
O Gospod, čuj, Gospod, odpusti, Gospod, poslušaj in delaj! Ne odlašaj, zaradi sebe, o moj Bog! ker tvoje mesto in ljudstvo se imenujeta po tvojem imenu." (Dan 9,4-7.9.16-19)
Nebesa so se sklonila, da bi slišala gorečo prerokovo molitev. Še preden je dokončal svojo prošnjo po odpuščanju in obnovi, se mu je znova prikazal angel Gabriel in usmeril njegovo pozornost na videnje, ki ga je dobil pred padcem Babilona in Belsazarjevo smrtjo. Potem mu je angel podrobno razložil obdobje sedemdesetih tednov, ki se bo začelo tedaj, ko "izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem". (Dan 9,25)
Daniel je molil v "prvem letu Darija", vladarja Medov, katerih vojskovodja Cir je iztrgal Babiloniji žezlo vesoljne oblasti. (Dan 9,1) Bog je počastil Darijevo vladavino. Poslan mu je bil angel Gabriel "kot pomočnik in zaščitnik". (Dan 11,1) Po njegovi smrti, kakšni dve leti/556/ po padcu Babilona, je Cir nasledil prestol, začetek njegove vladavine pa je označil konec sedemdesetih let, odkar je Nebukadnezar odpeljal prvo skupino Judov iz njihove judejske domovine v Babilon.
Bog je uporabil Danielovo rešitev iz levnjaka zato, da je naredil dober vtis na Cira Velikega. Brezhibne lastnosti Božjega moža, ki je bil daljnoviden državnik, so perzijskega vladarja napeljale, da mu je izkazoval posebno čast in spoštoval njegovo presojo. Sedaj pa, prav v času, ko je Bog obljubil, da bo dal obnoviti tempelj v Jeruzalemu, je On deloval na Cira kot svojega pomočnika, da je pravilno dojel prerokovanja o sebi, s katerimi ga je Danijel tako dobro seznanil, da bo judovskemu ljudstvu podaril svobodo.
Kralj je videl besede, ki so bile zapisane več kakor sto let pred njegovim rojstvom in so napovedovale način, kako bo zaseden Babilon. Prebral je sporočilo, ki mu ga je naslovil Vladar vesolja: "Opašem te, dasi me ne poznaš, da naj spoznajo od sončnega vzhoda in od njegovega zahoda, da ni nobenega drugega razen mene." (Iz 45,5.6) S svojimi očmi je videl napoved večnega Boga: "Zaradi svojega hlapca Jakoba in Izraela, svojega izvoljenca, sem te klical po tvojem imenu, dal ti priimek, dasi me nisi poznal." (Iz 45,4) Videl je navdihnjeno poročilo: "Jaz sem ga zbudil v pravičnosti in poravnam vse njegove poti; on sezida moje mesto in moje odgnance pošlje nazaj, ne za kupno ceno, ne za denar." (Iz 45,13) Po vsem tem je bilo njegovo srce globoko ganjeno, da se je odločil izpolniti poslanstvo, ki mu ga je določil Bog. Judejske/557/ ujetnike je osvobodil in jim pomagal obnoviti Jahvejev tempelj.
Cir je izdal pisni razglas "po vsej svoji kraljevini" (Ezr 1,1) in oznanil svojo željo, da zagotovi Judom vrnitev in obnovitev njihovega templja. V javnem razglasu je hvaležno priznal: "Vsa kraljestva zemlje mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi je naročil, naj mu zgradim hišo v Jeruzalemu, ki je na Judovem. Kdor je med vami iz vsega njegovega ljudstva, s tem bodi njegov Bog, in pojdi gor v Jeruzalem na Judovem in zidaj hišo Gospoda, Izraelovega Boga (On je Bog), ki je v Jeruzalemu. Vsakemu torej, ki je preostal na katerem koli mestu, kjer biva kot tujec, naj mu pomagajo ljudje tega kraja s srebrom in zlatom, z blagom in z živino, razen tega, kar dobrovoljno darujejo za Božjo hišo, ki je v Jeruzalemu." (Ezr 1,2-4)
Podal je nadaljnja navodila glede templja: "Ta hiša naj se zida kot kraj, kjer se darujejo daritve. Njene podstave naj se trdno postavijo; njena višava bodi šestdeset komolcev, njena širina šestdeset komolcev; tri lege imej štirivoglatih kamnov in eno lego iz novega lesa. In stroški naj se plačajo iz kraljeve hiše. Tudi zlate in srebrne posode Božje hiše, ki jih je vzel Nebukadnezar iz templja v Jeruzalemu ter prinesel v Babilon, naj se povrnejo in zopet prineso na svoje mesto v tempelj v Jeruzalemu." (Ezr 6,3-5)
Novice o tem ukazu so prišle tudi do najbolj oddaljenih kotičkov kraljestva in povsod je vladalo veliko veselje med razkropljenimi Izraelci. Mnogi so kakor Daniel/558/ proučevali prerokbe in prosili Boga za obljubljeno posredovanje v korist Siona. Sedaj so bile njihove molitve uslišane in s srčnim veseljem so se lahko zedinili v pesmi: "Ko je Gospod nazaj peljal sionske jetnike, nam je bilo kakor v sanjah. Tedaj so se naša usta napolnila smeha in naš jezik z radostnim petjem. Tedaj so rekli med pogani: Veličastne reči je z njimi storil Gospod! Veličastne reči je storil z nami Gospod, veseli smo bili!" (Ps 126,1-3)
"Nato se dvignejo prvaki Judovih in Benjaminovih očetovin ter duhovniki in leviti, vsi, katerih duha je bil obudil Bog." (Ezr 1,5) To je bil pobožni ostanek, okoli petdeset tisoč odločnih izmed Judov v deželi izgnanstva, ki so sklenili izkoristiti priložnost, ki jim je bila ponujena. Odšli so "gor gradit Gospodovo hišo, ki je v Jeruzalemu." (Ezr 1,5) Njihovi prijatelji pa niso dovolili, da bi odšli praznih rok. "In vsi, ki so bili okoli njih, so jim podpirali roke s srebrnimi potrebščinami, z zlatom, z blagom, z živino in z dragotinami." (Ezr 1,6) Tem in mnogim drugim prostovoljnim darovom so bile pridane "posode Gospodove hiše, ki jih je bil Nebukadnezar pripeljal iz Jeruzalema, ... te je dal Cir, kralj Perzije, prinesti po Mitredatu, zakladničarju, ... pet tisoč in štiristo," po številu za uporabo v obnovljenem templju. (Ezr 1,7-11)
Zerubabelu (znanemu tudi kot Sesbazar - Ezr 1,8), ki je bil potomec kralja Davida, je Cir zaupal odgovornost/559/ upravitelja ljudstva, ki se je vračalo v Judejo. Z njim je bil tudi veliki duhovnik Jozue. Dolgo potovanje skozi puščavo se je varno končalo in srečna družba je bila hvaležna Bogu za njegove mnoge milosti ter se takoj lotila obnove tega, kar je bilo uničeno in podrto. "Poglavarji očetovin" so prostovoljno prispevali darove, s čimer so pomagali kriti stroške obnove templja. Ko je ljudstvo videlo njihov zgled, je prav tako prostovoljno darovalo iz svoje borne zaloge. (Glej Ezr 2,64-70)
Kolikor hitro je bilo mogoče, so ob starem oltarju na tempeljskem dvorišču postavili novega. Ljudstvo se je "kakor en mož" zbralo k opravilom, ki so bila povezana s posvečenjem tega oltarja. Tam so se združili v obnovitvi svetih služb, ki so bile prekinjene ob Nebukadnezarjevem razdejanju Jeruzalema. Preden so se razšli, da bi živeli v domovih, ki so jih želeli obnoviti, "so praznovali praznik šotorov". (Ezr 3,1-6)
Postavitev oltarja za vsakdanje daritve je zelo razveselila zvesti ostanek. Srčno so se lotili nujnih priprav za obnovo templja ter postajali pogumnejši, ko so iz meseca v mesec priprave napredovale. Veliko let niso videli znamenj Božje navzočnosti. Sedaj pa so, obdani z mnogimi žalostnimi spomini na odpadništvo svojih očetov, hrepeneli po kakšnem stalnem znamenju božanskega odpuščanja in naklonjenosti. Bolj kakor osebno lastnino in starodavne prednosti so cenili Božje odobravanje. Čudovito je deloval zanje,/560/ zato so čutili zagotovilo o njegovi navzočnosti; vendar so si kljub temu želeli še večje blagoslove. Z radostnim pričakovanjem so se veselili časa, ko bo tempelj znova zgrajen in bodo lahko v njem videli njegovo slavo.
Delavci, ki so sodelovali v pripravi gradbenega materiala, so med ruševinami našli ogromne kamne, ki so bili na tempeljski prostor prineseni še v Salomonovem času. Ti so bili pripravljeni za uporabo, priskrbeli pa so še veliko novega materiala. Kmalu je delo napredovalo toliko, da so lahko položili temeljni kamen. To so naredili v navzočnosti tisočev, ki so se zbrali, da bi bili priče napredku dela in da bi izrazili svoje veselje, ker so sodelovali v njem. Ko so postavljali temeljni kamen na njegov prostor, je ljudstvo skupaj s trobentami duhovnikov in s cimbalami Asafovih sinov "odpevalo drug drugemu, hvaleč in zahvaljujoč Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja njegova milost nad Izraelom". (Ezr 3,11)
Stavba, ki se je morala obnoviti, je bila predmet mnogih prerokb glede naklonjenosti, ki jo je Bog želel izkazati Sionu, in vsi, ki so bili navzoči pri postavitvi temeljnega kamna, bi morali biti prežeti z razpoloženjem, ki bi bilo primerno tej priložnosti. Vendar je bilo z glasbo in vzkliki hvale, ki so se slišali na ta veseli dan, slišati tudi neskladne glasove. "Mnogi iz duhovnikov in levitov in poglavarjev očetovskih družin, stari možje, ki so bili videli prejšnjo hišo, so glasno jokali, ko se je pokladal temelj tej hiši pred njihovimi očmi." (Ezr 3,12)/563/
Bilo je naravno, da je žalost prežemala srca teh ostarelih mož, ko so premišljevali o posledicah dolgotrajne zakrknjenosti. Ko bi skupaj s svojim rodom ubogali Boga in izpolnili njegov načrt za Izraela, tempelj, ki ga je dal zgraditi Salomon, ne bi bil uničen in ujetništvo ne bi bilo potrebno. Zaradi nehvaležnosti in nezvestobe pa so bili razkropljeni med pogane.
Razmere so se sedaj spremenile. Gospod je v nežni milosti znova obiskal svoje ljudstvo in jim dovolil vrniti se v svojo deželo. Žalost zaradi preteklih napak bi morala prenehati in prepustiti prostor veliki radosti. Bog je vplival na Cirovo srce in jim pomagal prenoviti tempelj, to pa bi moralo povzročiti izraze globoke hvaležnosti. Toda nekateri niso dojeli očitne Božje previdnosti. Namesto da bi se veselili, so bili nezadovoljni in malodušni. Videli so slavo Salomonovega templja in žalovali zaradi manjvrednosti stavbe, ki so jo sedaj postavljali.
Godrnjanje, pritoževanje in nenaklonjene primerjave so jemale pogum mnogim in oslabile roke graditeljev. Delavci so se spraševali, ali naj nadaljujejo gradnjo stavbe, ki jo od začetka tako grajajo in je vzrok žalovanja.
Med zbranimi je bilo vendar veliko takšnih, ki so imeli globoko vero in široke poglede ter niso na to manjšo slavo gledali z nezadovoljstvom. "Mnogi so pa glasno vriskali od veselja; tako da ljudstvo ni moglo razločiti veselega/564/ vriskanja od glasnega jokanja med ljudstvom, zakaj ljudstvo je vriskalo z močnim glasom, in glas se je daleč razlegal." (Ezr 3,12.13)
Ko bi ljudje, ki se niso veselili, ob polaganju temeljnega kamna za tempelj, lahko videli posledice pomanjkanja svoje vere na ta dan, bi se zgrozili. Kako malo so se zavedali teže svojih besed neodobravanja in razočaranja; kako malo so vedeli, koliko njihovega izraženega nezadovoljstva bo oviralo dovršitev Gospodove hiše.
Veličastnost prvega templja in obredi verskih služb so bili vir Izraelove ošabnosti pred sužnostjo; v njihovem bogoslužju je velikokrat manjkalo lastnosti, ki jih Bog ceni kot najnujnejše. Slava prvega templja in blišč njegovih služb jih nista mogla priporočiti Bogu, kajti v njegovih očeh je vredno tisto, česar niso darovali. Niso mu prinašali daritev ponižnega in skrušenega duha.
Ko pozabimo življenjsko pomembna načela Božjega kraljestva, postanejo obredi številni in nesmiselni. Ko pozabimo na izoblikovanje značaja, ko manjka okrasje srca in ko zaničujemo preprostost pobožnosti, takrat ošabnost in ljubezen po razkazovanju zahtevata veličastne cerkvene stavbe, sijajno okrasje in zapeljive obrede. Toda v vsem tem se ne časti Bog. On ceni svojo cerkev, vendar ne zaradi zunanjosti, temveč zaradi iskrene pobožnosti, ki jo ločuje od sveta. Ceni jo glede na to, koliko njeni verniki napredujejo v spoznanju Kristusa in/565/ v duhovni izkušnji. Išče načela ljubezni in dobrote. Tudi vsa lepota umetnosti se ne more primerjati z lepoto nravi in značaja, ki se razodevata v Kristusovih predstavnikih.
Cerkveno občestvo je lahko tudi najrevnejše v deželi. Lahko je brez zunanje privlačnosti, toda če verniki odsevajo načela Kristusovega značaja, se jim bodo pri njihovem bogoslužju pridružili tudi angeli. Hvala in zahvaljevanje iz hvaležnih src se bosta dvigali pred Boga kakor prijetna daritev. "Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja njegova milost! Tako naj govore Gospodovi rešenci, ki jih je rešil iz rok tlačitelja. Pojte mu, psalme mu prepevajte, pogovarjajte se o vseh njegovih čudovitih delih! Hvalite se v njegovem svetem imenu; veseli naj se srce njih, ki iščejo Gospoda. On siti potrebno dušo in gladno dušo napolnjuje z dobrim." (Ps 107,1.2; 105,2.3; 107,9)/566/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!