 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
9. Dobeseden teden (angleško)
Kakor sobota tako tudi teden izvira iz stvarjenja, svetopisemska zgodovina pa nam ga je ohranila in približala. Sam Bog je izmeril prvi teden kot vzorec naslednjih tednov do konca časa. Kakor vsak drug teden je bil tudi tisti sestavljen iz sedmih dobesednih dni. Šest dni je Bog porabil za delo stvarjenja; sedmi dan pa je počival, ga blagoslovil in odločil kot dan počitka za človeka.
V zakonu, ki je dan na Sinaju, je Bog pripoznal teden in dejstva, na katerih je bil osnovan. Po dajanju zapovedi: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ," in določanju, kaj naj bi se delalo šest dni in česa naj ne bi delali sedmi dan, je navedel razlog za tako spolnjevanje tedna. Pokazal je namreč na svoj zgled: "Zakaj v šestih dneh je Gospod ustvaril nebesa in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil." (2 Moj 20,8.11) Ta razlog se izkaže lep in mogočen, ko razumemo, da so dnevi stvarjenja dobesedni. Prvih šest dni vsakega tedna je danih človeku za delo, ker je Bog ravno toliko časa prvega tedna uporabil za delo stvarjenja. Sedmi dan naj se človek zdržuje dela v spomin na Stvarnikov počitek.
Domneva, da dogodki prvega tedna zahtevajo tisoče in tisoče let, udari naravnost ob temelje četrte zapovedi. Predstavlja Stvarnika, ki zapoveduje človeku, naj spolnjuje teden dobesednih dni v spomin na obsežna, nedoločljiva obdobja. To ni podobno njegovemu ravnanju s svojimi stvarstvi. Za nedoločljivo in mračno naredi to, kar je naredil zelo jasno. To je nezvestoba v najbolj zahrbtni in zato najnevarnejši obliki; njen pravi značaj je tako zakrinkan, da se ga držijo in učijo mnogi, ki trdijo, da verujejo v Sveto pismo./111/
"Z Gospodovo besedo so ustvarjena nebesa in z dihom njegovih ust vsa nebeška vojska. Kajti On je rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in stalo je trdno." (Ps 33,6.9) Sveto pismo ne priznava dolgih vekov, v katerih naj bi se zemlja počasi razvijala iz zmede. O vsakem zapovrstnem dnevu stvarjenja sveti zapis pravi, da je imel večer in jutro kakor vsi naslednji dnevi. Na koncu vsakega dneva je podan sad Stvarnikovega dela. Na koncu poročila prvega tedna je zapisana izjava: "To so početki nebes in zemlje, ko so bila ustvarjena." (1 Moj 2,4) To pa ne izraža zamisli, da so dnevi stvarjenja kaj drugega kakor dobesedni. Vsak dan je imenovan početek, ker je v njem Bog počel ali naredil nekaj novega deleža svojega dela.
Geologi trdijo, da so našli iz same zemlje dokaz, da je veliko starejša kakor uči Mojzesovo poročilo. Odkrili so okostja ljudi in živali, pa tudi bojne pripomočke, zoglenela drevesa in tako dalje, ki so veliko večja od današnjih ali pa tistih spred tisoč let. Iz tega sklepajo, da je bila zemlja naseljena že dolgo pred časom, ki je zapisan v poročilu o stvarjenju, naseljeval pa naj bi jo rod bitij, ki je bil po velikosti veliko večji od vsakega danes živečega človeka. Tako modrovanje je pripeljalo mnoge dozdevne svetopisemske vernike, da so sprejeli stališče, da so bili dnevi stvarjenja neizmerna, nedoločljiva obdobja.
Ampak ločeno od Svetega pisma geologi ne morejo dokazati ničesar. Tisti, ki tako zaupno modrujejo o odkritjih, nimajo ustreznih predstav o velikosti človeka, živali in dreves pred potopom ali pa o velikih spremembah, do katerih je takrat prišlo. Ostanki, ki so jih našli v zemlji, dajejo dokaze o razmerah, ki so se v številnih pogledih razlikovale od današnjih. Vendar se o času, ko so obstajale te razmere, da izvedeti samo iz Navdihnjenega poročila. V zgodovini o potopu je navdihnjenje pojasnilo to, česar sami geologi ne bi nikoli dognali. V Noetovih dneh so bili ljudje, živali in drevesa - mnogokrat večji od današnjih - pokopani in tako ohranjeni kot dokaz poznejšim rodovom, da je predpotopne prebivalce zares pogubil potop. Bog je načrtoval, da bi odkritja teh stvari utrdila vero v navdihnjeno zgodovino. Ljudje pa so s svojimi praznimi modrovanji padli v isto zmoto kakor ljudje pred potopom - stvari, ki jim jih je dal Bog v njihovo dobro, so spreobrnili v prekletstvo, ker so jih zlorabili./112/
To je ena Satanovih zvijač, s katero vodi ljudi, da sprejmejo bajke o nezvestobi. Tako namreč lahko zamrači Božji zakon, ki je sam po sebi jasen, in opogumi ljudi, da se uprejo božanski vladavini. Njegovi napori so posebno usmerjeni proti četrti zapovedi, ker tako jasno kaže na živega Boga, Stvarnika nebes in zemlje.
Ljudje se nenehno trudijo pojasniti delo stvarjenja kot sad naravnih vzrokov, človeška modrovanja pa sprejemajo celo dozdevni kristjani v nasprotju z jasnimi svetopisemskimi dejstvi. Mnogo jih je, ki nasprotujejo preiskovanju prerokb, zlasti Danijelovih in Razodetja. Pravijo, da so tako nejasne, da jih ne moremo razumeti. Ampak prav te osebe željno sprejemajo domneve geologov, ki so v protislovju z Mojzesovim poročilom. Toda če je to, kar je razodel Bog, tako težko za razumevanje, kako protislovno je potem sprejeti gole domneve glede tega, česar ni razodel.
"Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj." (5 Moj 29,29) Kako je Bog opravil stvarjenje, ni nikoli razodel človeku; človeška znanost ne more preiskati skrivnosti Najvišjega. Njegova ustvarjalna moč je tako nedoumljiva kakor njegov obstoj.
Bog je dovolil, da je na svet izlita poplava luči tako v znanosti kakor umetnosti. Toda ko dozdevni znanstveni možje s temi stvarmi ravnajo samo še s človeškega stališča, bodo zagotovo prišli do napačnih sklepov. Razgabljati o ozadju tega, kar je razodela Božja beseda, je lahko nedolžno, vse dokler naše teorije ne nasprotujejo dejstvom v Svetem pismu. Toda tisti, ki pustijo Božjo besedo in iščejo vzrok za njegova ustvarjena dela v znanstvenih načelih, se brez zemljevida ali kompasa spuščajo na neznani ocean. Tudi največji umi, če jih v njihovi preiskavi ne vodi Božja beseda, zablodijo v svojih poskusih, da bi izsledili povezavo med znanostjo in razodetjem. Ker so Stvarnik in njegova dela tako visoko nad njihovim dojemanjem, da jih ne morejo pojasniti z naravnimi zakoni, imajo svetopisemsko zgodovino za nezanesljivo. Tisti, ki dvomijo o zanesljivosti poročila Stare in Nove zaveze, bodo šli še korak dalje in dvomili o Božjem obstoju. Potem pa so, ker so izgubili svoje sidro, prepuščeni, da se razbijejo na skalah nevere./113/
Te osebe so izgubile preprostost vere. Vera v božansko oblast Božje svete besede mora biti ukoreninjena. Svetega pisma naj ne preizkušajo človeške znanstvene zamisli. Človeško znanje je nezanesljiv vodnik. Dvomljivci, ki berejo Sveto pismo zaradi dlakocepstva, lahko zaradi nepopolnega dojemanja ali znanosti ali razodetja trdijo, da so našli protislovja med njima; če pa jih razumejo pravilno, bodo v popolnem sozvočju. Mojzes je pisal pod vodstvom Božjega Duha in pravilna teorija geologije se ne bo nikoli sklicevala na odkritja, ki jih ni mogoče uskladiti s temi izjavami. Vsa resnica, naj bo v naravi ali v razodetju, je sama s seboj združljiva v vseh svojih pojavih.
V Božji besedi se porajajo mnoga vprašanja, na katera ne morejo odgovoriti niti najbolj globokoumni učenjaki. Te stvari pritegujejo pozornost, da bi videli, koliko tega je, celo med navadnimi stvarmi vsakdanjega življenja, česar omejeni človeški um z vso bahaško modrostjo ne bo nikoli popolnoma razumel.
Pa vendar znanstveniki mislijo, da lahko doumejo Božjo modrost glede tega, kar je naredil ali lahko naredi. Široko prevladuje zamisel, da ga utesnjujejo lastni zakoni. Ljudje ali zanikajo ali pa se ne zmenijo za njegov obstoj ali pa mislijo, da lahko pojasnijo vse, celo delovanje njegovega Duha na človeško srce. Zato nič več ne spoštujejo njegovega imena in se ne bojijo njegove moči. Ne verujejo v nadnaravno, ne razumejo Božjih zakonov ali neskončne moči, da po njih izvršuje svojo voljo. Splošno rabljen izraz "zakon narave" obsega, kar je bil človek zmožen odkriti glede na zakone, ki vladajo fizičnemu svetu. Toda kako omejeno je njihovo znanje in kako obširno področje, na katerem deluje Stvarnik uglašeno s svojimi zakoni, pa vendar v celoti nad dojemanjem omejenih bitij!
Mnogi učijo, da stvari imajo življenjsko moč; da so v snov vsajene določene lastnosti, kar je potem puščeno delovati po svoji vrojeni energiji; ter da so delovanja narave usklajena z ustaljenimi zakoni, v katere se Bog ne more vmešavati. To je napačni nauk in ga Božja beseda ne podpira. Narava je služabnica svojega Stvarnika. Bog ne ukinja svojih zakonov ali dela v nasprotju z njimi, temveč jih nenehno uporablja kot svoja orodja. Narava priča o razumu, navzočnosti, aktivni energiji, ki deluje v njenih zakonih in po njih. V naravi je trajno delo Očeta in Sina. Kristus pravi: "Moj Oče dela doslej, tudi jaz delam." (Jan 5,17)/114/
Leviti so v svoji hvalnici, ki jo je zapisal Nehemija, peli: "Ti si Gospod, ti edini! Ti si naredil nebo, nebesa nebes in vso njih vojsko, zemljo in vse, kar je na njej. ... In ti jim vsem vzdržuješ obstanek." (Neh 9,6) Kar se tiče tega sveta, je Božje delo stvarjenja dokončano. Čeprav so bila Božja dela končana od ustanovitve sveta, (Heb 4,3) se vendar njegova energija še vedno uporablja za vzdrževanje vseh stvari njegove stvaritve. Utripi, vdihi in izdihi si ne sledijo zaradi mehanizma, ki bi bil enkrat vzpostavljen v delovanje in deluje po svoji vrojeni energiji. Ampak vsak vdih, vsak utrip srca, je dokaz vseprežemajoče skrbi njega, v komer "živimo in se gibljemo in smo". (Dej 17,28) Zemlja ni radodarna in se ne giblje leto za letom okoli sonca zaradi vrojene moči. Božja roka vodi planete in jih ohranja v položaju gibanja po redu skozi nebesa. "On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; zaradi presilne njegove moči in ker je mogočen v krepkoti, se niti ena ne pogreša." (Iz 40,26) Po njegovi moči uspeva zelenje, se pojavljajo listi in cvetijo rože. On "daje, da seno rodevajo gore", (Ps 147,8) in po njem so doline sadonosne. "Vse gozdne živali ... zahtevajo od mogočnega Boga svojo hrano" (Ps 104,20.21) in vsako živo bitje, od najmanjše mušice do človeka, je vsak dan odvisno od njegove previdne skrbi. Psalmist je lepo povedal: "Vse to čaka tebe, da jim daš njih živeža o svojem času. Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim svojo roko in sitijo se z dobrotami." (Ps 104,27.28) Njegove besede nadzorujejo prvine; On prekriva nebo z oblaki in pripravlja dež zemlji. "Daje sneg kakor volno, slano razsiplje kakor pepel. Ko se On oglaša, nastane šum voda na nebu; On vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in pripeljava veter iz svojih zakladnic." (Ps 147,16; Jer 10,13)
Bog je temelj vsega. Vsa resnična znanost je v sozvočju z njegovimi deli; vsa prava izobrazba vodi k poslušnosti njegovi vladavini. Znanost odpira našemu pogledu nova čudesa; visoko leta in raziskuje nove globine, toda nič od njenih raziskav ni v nasprotju z božanskim razodetjem. Nevednost lahko podpira lažne poglede na Boga s sklicevanjem na znanost, toda knjiga narave in pisana beseda razlivata luč druga na drugo./115/ Tako smo pripeljani do tega, da ljubimo Stvarnika in imamo razumno zaupanje v njegovo besedo.
Noben omejen um ne more popolnoma dojeti obstoja, moči, modrosti ali dejanj Neskončnega. Sveti pisec pravi: "Moreš li Božjo globokost z umom doseči ali popolnosti Vsegamogočnega do dna priti? Višave so to nebeške - kaj hočeš početi? Globlja je kakor šeol - kaj moreš vedeti? Daljša nego zemlja je njena mera in širša nego morje." (Job 11,7-9) Niti najmogočnejši umi zemlje ne morejo dojeti Boga. Ljudje lahko vedno raziskujejo, se večno učijo, pred njimi pa bo še vedno neskončnost.
Pa vendar dela stvarjenja pričajo o Božji moči in velikosti. "Nebesa oznanjajo slavo mogočnega Boga in delo njegovih rok kaže nebesni oblok." (Ps 19,1) Tisti, ki vzamejo pisano besedo za svojega svetovalca, bodo našli v znanosti pomoč, da bodo laže razumeli Boga. "Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih." (Rim 1,20)/116/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!