 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
8. Po potopu (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 7,20 do 9,17
Vode so narasle sedem metrov in pol nad najvišje gorovje. Družini znotraj barke se je pogosto zdelo, da bodo pogubljeni, saj je njihovo ladjo pet dolgih mesecev premetavalo, na videz na milost in nemilost vetra in valov. To je bil težek preizkus, vendar Noetova vera ni omahovala, ker je imel zagotovilo, da je za krmilom božanska roka.
Nato so vode začele upadati, in Gospod je odpeljal barko na kraj, ki so ga varovale skupine gora, katere je ohranil s svojo močjo. Razdalja med temi gorami je bila majhna in barka se je premikala v tem zatišnem pristanu in ni je več premetavalo na brezmejnem oceanu. Utrujene, nemirne popotnike je to potolažilo.
Noe in njegova družina so zaskrbljeno nestrpno čakali, da bi vode upadle, kajti želeli so si spet na zemljo. Štirideset dni potem, ko so vrhovi gora postali vidni, so poslali vrana, ptiča z dobro občutljivostjo za slabo vreme, da bi odkril, ali se je zemlja osušila. Ptič je, ker ni našel drugega kakor vodo, letal od barke in spet nazaj. Sedem dni pozneje so poslali goloba, ki se je, ker ni našel suhe zemlje, vrnil v barko. Noe je počakal še sedem dni in ponovno poslal goloba. Ko se je zvečer vrnil z oljkovo vejico v kljunu, so se zelo veselili. Pozneje "je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površine zemlje". (1 Moj 8,13) Pa še vedno je potrpežljivo čakal znotraj barke. Kakor je vstopil na Božji ukaz, je čakal na posebna navodila za odhod.
Končno se je spustil angel z nebes, odprl težka vrata in velel očaku in njegovi družini, naj gredo na zemljo in s sabo vzamejo vsa živa bitja. Noe v svojem veselju, ker je bil rešen, ni pozabil njega, po čigar milostni zaščiti so bili ohranjeni. Njegovo prvo dejanje potem, ko je zapustil barko, je/105/ bilo postaviti oltar. Na njem je daroval od vsake vrste čiste živali in ptice daritev ter tako razodel svojo hvaležnost Bogu za rešitev in svojo vero v Kristusa kot veliko daritev. Ta daritev je bila Gospodu prijetna; blagoslov je bil očiten ne samo očaku in njegovi družini, temveč tudi vsem, ki bodo živeli na zemlji. "In Gospod zaduha tisti prijetni duh, in reče Gospod v svojem srcu: Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka. ... Dokler bo zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč." (1 Moj 8,21.22) To je bil nauk za vse prihodnje rodove. Noe je prišel na opustošeno zemljo, ampak preden je pripravil hišo zase, je postavil oltar Bogu. Njegova čreda govedi je bila majhna in je bila ohranjena z velikimi stroški, pa vendar je radostno odstopil del Gospodu kot pripoznanje, da je vse njegovo. Enako naj bi bila naša prva skrb izročiti svoje prostovoljne daritve Bogu. Vsako razodetje njegove milosti in ljubezni do nas naj bo hvaležno priznano z obojim; z dejanji izročitve in darovi za njegovo delo.
Da ne bi zbirajoči se oblaki in dež strašili človeka z nenehno grozo pred naslednjim potopom, je Gospod Noetovo družino spodbudil z obljubo: "Ustanavljam torej z vami svojo zavezo, in nikoli več ne bodi pokončano vse meso od voda potopa. Mavrico svojo sem razpel na oblačju, katera bodi v znamenje med menoj in zemljo. In zgodi se, ko z oblaki prevlečem zemljo in se prikaže mavrica na oblačju, ... se ozrem vanjo ter se spomnim večne zaveze med Bogom in vsako živo stvarjo." (1 Moj 9,11.13. 14.16)
Kako velika je Božja ljubeznivost in njegovo sočutje do motečih se bitij, da je postavil tako čudovito mavrico v oblakih kot znak svoje zaveze z ljudmi! Gospod izjavlja, da se bo, ko se ozre na mavrico, spomnil svoje zaveze. To ne pomeni, da bo sploh kdaj pozabil. Govori nam v našem jeziku, da bi ga lahko bolje razumeli. Božji namen je bil, da bi, ko bodo otroci poznejših rodov spraševali po pomenu veličastnega obloka, ki se razteza na nebu, njihovi starši lahko ponovili zgodbo o potopu. Povedali naj bi jim, da je Najvišji oblikoval in razpel mavrico na nebu kot zagotovilo, da vode nikoli več ne bodo poplavile zemlje. Tako bo iz roda v rod/106/ človeku pričala o božanski ljubezni ter krepila njegovo zaupanje v Boga.
V nebesih mavrica obdaja prestol in se boči nad Kristusovo glavo. Prerok pravi: "Kakor se vidi mavrica, ki je na oblakih v dan dežja, taka se je videla svetloba okoli (prestola). To je bila prikazen podobe Gospodove slave." (Ezek 1,28) Razodevalec izjavlja: "Prestol je postavljen v nebesih in na prestolu sedi eden ... in mavrica okrog prestola je videti podobna smaragdu." (Raz 4,2.3) Ko človek s svojo veliko zlobnostjo prikliče božanske sodbe, Zveličar, ki posreduje pri Očetu v njegovo korist, pokaže na mavrico v oblakih, na mavrico okoli prestola in nad svojo glavo kot znak Božje milosti do spokorjenega grešnika.
Z zagotovilom, ki je bilo dano Noetu glede potopa, je sam Bog povezal eno najdragocenejših obljub svoje milosti: "Kajti kakor Noetove vode mi je to: kakor sem prisegel, da ne pridejo več Noetove vode na zemljo, tako sem prisegel, da se ne razsrdim zoper tebe in te ne pokaram. Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi se ganili, a moja milost se ne umakne od tebe in zaveza mojega miru se ne gane, govori Gospod, tvoj milostnik." (Iz 54,9.10)
Ko se je Noe ozrl na mogočne živali roparice, kako prihajajo iz barke, se je zbal za svojo družino, ki je štela samo osem članov, da bi jih te uničile. Gospod pa je poslal angela k svojemu služabniku s prepričljivim sporočilom: "In strah do vas in trepet pred vami obhajaj vse živali na zemlji in vse ptice pod nebom; vse, kar koli se giblje na suhem, in vse ribe v morju so vam dane v pest. Vse, kar se giblje, kar je živega, bodi vam v živež; kakor zelena zelišča sem vam dal vse." (1 Moj 9,2.3) Pred tem Bog ni dovolil človeku jesti hrane živalskega izvora; njegov namen je bil, da bi se rod prehranjeval v celoti samo z zemeljskimi sadovi. Ampak zdaj, ko je bila vsaka zelena stvar uničena, jim je dovolil jesti meso čistih živali, ki so se ohranile v barki.
Potop je spremenil celotno zemeljsko površje. Tretje grozno prekletstvo je počivalo na njej kot posledica greha. Ko so vode začele upadati, je gore in hribe obdajalo/107/ prostrano in motno morje. Povsod so ležala trupla ljudi in živali. Gospod ni dovolil, da bi razpadala in onesnaževala zrak, zato je iz zemlje naredil obsežno pokopališče. Silen veter, ki je pihal, da bi posušil vode, jih je pomikal z veliko silo, ponekod je celo odnašal vrhove gora in kopičil drevesa, skale in zemljo nad trupli. Enako je zlato in srebro, izbran les in dragocene kamne, ki so plemenitili in krasili svet pred potopom in so jim malikovali prebivalci, silno delovanje voda skrilo pogledu in iskanju ljudi. Tako je kopičilo zemljo in skale na te zaklade in ponekod celo nad njimi oblikovalo gore. Bog je videl, da bolj ko je bogatil in osrečeval grešne ljudi, bolj so pokvarili svoje poti pred njim. Bogastvo, ki naj bi jih vodilo k poveličevanju radodarnega Darovalca, so oboževali, Boga pa so sramotili in zaničevali.
Zemlja je predstavljala zmedo in opustošenje, ki ju ni mogoče opisati. Planine, ki so bile nekoč tako lepe v svoji popolni simetričnosti, so bile polomljene in neenakomerne. Kamni, skalne police in ostre skale so bile raztresene po zemljinem obličju. Na mnogih krajih so hribi in planine izginili, ne da bi za seboj pustili sled, kjer so nekoč stali. Planjave pa so bile nadomeščene z nizom gora. Te spremembe so bile ponekod bolj opazne kakor drugod. Kjer je bilo nekoč najbogatejše zemeljsko nahajališče zlata, srebra in dragih kamnov, je bilo videti najtežje sledi prekletstva. V deželah, ki niso bile naseljene in v katerih ni bilo toliko hudodelstva, prekletstvo ni bilo tako očitno.
V tem času je bilo pokopanih mnogo gozdov. To se je od takrat spremenilo v premog, ki je oblikoval obsežne premogovne sklade, ki zdaj obstajajo in prav tako dajejo veliko količino nafte. Premog in nafta se pod zemeljskim površjem pogosto vnameta in gorita. Tako se skale segrejejo, vžge se apnenec in topi se železova ruda. Delovanje vode na apnenec še bolj dviguje vročino ter povzroča potrese, vulkanske in ognjene izbruhe. Ko prideta ogenj in voda v stik s skalnatim slojem in rudo, pride do velikih podzemeljskih eksplozij, ki jih je slišati kakor pridušeno grmenje. Zrak postane vroč in zadušljiv. Sledijo izbruhi vulkanov; po navadi pa ni dovolj odprtin/108/ za segrete prvine, zemlja sama se krči, tla se dvignejo in izbočijo kakor morski valovi, pojavi se velika razpoka in včasih pogoltne mesta, vasi in goreče gore. Ta čudovita razodetja bodo vse pogostejša in strašnejša tik pred drugim Kristusovim prihodom in koncem sveta kot znamenje njegovega skorajšnjega uničenja.
Globočine zemlje so Gospodova orožarna, od koder je prišlo orožje za uničenje starega sveta. Vode, ki so brizgale iz zemlje, so se združile z vodami iz neba, da bi opravile opustošenje. Od potopa dalje sta ogenj in voda Božja pomočnika v uničevanju zelo hudobnih mest. Te sodbe so poslane, da bi ti, ki lahkotno jemljejo Božji zakon in teptajo njegovo oblast, začeli trepetati pred njegovo močjo in priznali njegovo pravično nadoblast. Ko so ljudje zagledali goreče gore, ki so bruhale ogenj in plamene ter potoke stopljene rude, ki so izsuševali reke, pustošili naseljena mesta in povsod širili uničenje in razdejanje, je še tako pogumno srce napolnila groza, neverniki in bogokletniki pa so bili prisiljeni pripoznati neskončno Božjo moč.
Stari prerok je o teh prizorih rekel: "O da bi predrl nebesa in prišel dol, da bi se od tvojega obličja raztopile gore (kakor ogenj požira protje in voda vre od ognja), da oznaniš svoje ime svojim nasprotnikom, da bi strepetali narodi pred tvojim obličjem, s tem da delaš strahovite reči, ki jih nismo pričakovali; o da stopiš dol, da bi se od tvojega obličja raztopile gore! Gospodova pot je v viharju in nevihti in oblaki so prah njegovim nogam. On zapreti morju in ga osuši, in vse reke izsušuje." (Iz 64,1-3; Nah 1,3.4)
Ob drugem Kristusovem prihodu bo svet priča strašnejšemu razodetju, kakor ga je kdaj videl. "Gore se tresejo pred njim in hribi se tajajo; pred njegovim obličjem se giblje zemlja in vesoljni svet in vsi, ki na njem prebivajo. Kdo more stati vpričo njegovega srda in kdo obstoji ob gorečnosti njegove jeze? Gospod, nagni svoja nebesa ter stopi dol, dotakni se gora, in se bodo kadile. Strelo zaženi in razkropi jih, izstreli svoje pšice in zbegaj jih." (Nah 1,5.6; Ps 144,5.6)/109/
"In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na zemlji, kri in ogenj in kajenje dima. In nastanejo bliski in glasovi in gromi, in nastane velik potres, kakršnega ni bilo, odkar so bili ljudje na zemlji, tolik potres, tako grozen! In vsi otoki so bežali in gora ni bilo najti. In toča velika, kakor talent težka, pada z neba na ljudi." (Dej 2,19; Raz 16,18.20.21)
Ko se bodo nebeške strele združile z ognjem na zemlji, bodo gore gorele kakor peč in bruhale strašne potoke lave, da bodo prekrili vrtove in polja, vasi in mesta. Stopljena snov, ki bo padla v reko, bo povzročila vretje vode, sama pa se bo strdila v velike skale, ki bodo plavale z nepopisno silo ter raztresale odkrušene kose na zemljo. Reke bodo usahnile. Zemlja bo zgubana; povsod bodo strašni potresi in izbruhi vulkanov.
Tako bo Bog uničil hudobne na zemlji. Pravični pa bodo ohranjeni sredi teh nemirov, kakor je bil Noe ohranjen v barki. Bog bo njihovo pribežališče in pod njegovimi perutmi se bodo skrili. Psalmist pravi: "Ti, Gospod, si moje pribežališče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče, ne zadene te nobena nesreča in šiba se ne približa tvojemu šotoru. Kajti On me skrije v svoji koči ob dnevu nesreče, prikrije me v skrivališču svojega šotora." (Ps 91,9.10; 27,5) Božja obljuba je: "Ker mi je vdan v ljubezni, pravi Bog, ga hočem oteti, na varno ga postavim, ker pozna moje ime." (Ps 91,14)/110/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!